Milan Kučan o Šimonu Peresu: Z vero v mir je gradil mirovni proces

Slovo od človeka, kot je Šimon Peres, vabi k premislekom. Ti niso vselej in povsem enoznačni. Tako kot tudi ni bilo enoznačno vse njegovo dolgo in bogato življenje, v katerem se je preizkusil na vseh najodgovornejših mestih izraelske države.

Bil je velik človek, ki je imel globoko in trdno usidrana etična merila. Ostal jim je zvest tudi kot politik in državnik v številnih preizkušnjah, ki jim je bil izpostavljen. Za svoje odločitve, tudi tiste najtežje o vojni ali miru, je prevzemal vso odgovornost. To je storil pogumno in z zavestjo, da to zahteva narava dolžnosti, ki jih je prevzel, brez skrivanja za drugimi, brez izgovarjanja na pristojnosti. Prav zategadelj je med sodržavljani in številnimi politiki v svetu užival tako veliko zaupanje.

Smrt Šimona Peresa je velika izguba za vse, ki so prepričani, da ima človeštvo prihodnost le, če se bo zavezalo svetu sodelovanja in miru, svetu brez orožja. Še posebej je to izguba v svetu, v katerem mnogi govorijo več o vojni kot o miru, pogosto brez soglasja svojih državljanov, kaj šele državljanov sveta. Tudi v Sloveniji.

Z vero v mir je Šimon Peres gradil mirovni proces, ki ga je domislil skupaj s svojim dolgoletnim političnim sopotnikom Jicakom Rabinom. Mirovni proces je svojo veljavo dobil s sporazumom, ki so ga po pogajanjih v Oslu podpisali v Washingtonu leta 1993. Za aktivno prizadevanje za mir sta Rabin in Peres skupaj s palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom leta 1994 dobila Nobelovo nagrado. Upravičeno. Ta proces je bil utemeljen na prepričanju, da je tudi med Judi in Palestinci možno aktivno sobivanje in da ta dva naroda nista obsojena na večno vojskovanje in medsebojno uničevanje. Kajti nasilje, ponižanje in strah rojevajo gnev in sovraštvo, neizprosnost in okrutnost vojnega nasilja pa prej ali slej prikličeta enak odgovor.

Slike trpečih in ranjenih otrok, terorja, ponižanja, lakote in ruševin, ki so postali del bližnjevzhodnega vsakdana, zgovorno pričajo o tem in zahtevajo dejanja, ki omogočajo, da ne bi tudi naslednje generacije živele grozo življenja, polnega sovraštva in maščevanja.

Spominjam se srečanja s Peresom in Rabinom v Jeruzalemu. Prav Rabin, človek, ki je kot general vedel, kaj pomeni zmagati v vojni, je pripovedoval, da se s Peresom celo življenje bojujeta, a da sta po več kot petdesetih letih bojevanj tam, kjer sta bila na začetku: enako daleč od miru. Zato ne želita, da s takšno tragično izkušnjo živijo tudi njuni vnuki. Žal Šimon Peres ni dočakal uresničitve mirovnega procesa med Izraelci in Palestinci. Ustavila so ga številna nerazumevanja in nasprotovanja tako v Izraelu kot med Palestinci pa tudi navzkrižja interesov velikih sil. Nenaklonjeno mu je bilo tudi dogajanje na Bližnjem vzhodu, ki je po razrušitvi Iraka povsem destabiliziralo ta že sicer tradicionalno nemirni del sveta.

Takšen, kot je Šimon Peres bil, potrpežljiv, je vedel, da preseganje tako globokih in zgodovinsko pogojenih nasprotij potrebuje čas. S tem je tudi opravičeval grobe posege v sam mirovni proces, dostikrat povsem pragmatično. Celo take, ki so mirovni proces ogrožali.

Tako je bilo tudi ob napadu na Gazo. Vojaško nasilje je tam povzročilo pravo humanitarno katastrofo in človečnost pripeljalo na skrajni rob propada. Takratno Peresovo stališče se mi je zdelo skrajno sporno. Podobno tudi članom Mednarodnega etičnega kolegija, ki mu je ton tedaj dajal francoski filozof Stéphane Hessel, pa tudi članom Madridskega kluba, ki povezuje bivše premierje in predsednike demokratičnih držav. S svojim stališčem sem Peresa tudi seznanil. Cenil sem, da nestrinjanje in obsodba nista vplivala na najine prijateljske odnose. Ne vem sicer, kako je o svojem takratnem ravnanju razmišljal kasneje. Bil je vendarle politik na strani močnejših v tem dolgoletnem sporu med Izraelci in Palestinci in s tem tudi bolj odgovoren za posledice odločitev.

Bil je med ustanovitelji izraelske države in je, razumljivo, branil njeno pravico do obstoja. Včasih tudi povsem pragmatično in v nasprotju s prizadevanji za mir. A ves čas se je tudi zavedal, da imajo enako pravico do lastne države tudi Palestinci in da jim bo šele vzpostavitev države omogočila in jih zavezala, da v celoti prevzamejo odgovornost za svoja dejanja.

Šimon Peres je bil zelo naklonjen Sloveniji. Razumel je naše razloge za lastno državo. Upal je in se aktivno zavzemal za dogovor narodov za mirno razdružitev Jugoslavije. Uporabil je svojo avtoriteto in ugled ter znanstva po svetu, da so slovenski pogledi prodrli tudi tja, kamor sami nismo mogli. Tudi zato smo Slovenci prej in lažje prišli do priznanja naše države.

S Šimonom Peresom sem se srečal večkrat in na različnih koncih sveta. Ob vsej zasedenosti nikoli ni zamudil priložnosti za srečanje in pogovor. Videl je dovolj priložnosti za sodelovanje med Izraelom in Slovenijo. Večkrat je namreč poudarjal, da čas, ko so se odnosi med državami utemeljevali s kvantitativnimi dejavniki, kot so velikost države, število prebivalcev, njena vojaška moč in gospodarski potenciali, naravni viri in geografska lega, pripada preteklosti. Kajti v prihodnosti bodo odločali kvalitativni kazalci, kot so znanstveni razvoj, razvitost komunikacij, digitalizacija, tehnologija, izobraženost prebivalcev in kulturni razvoj. Zanj so bili to dejavniki, ki bodo omogočali in zahtevali sodelovanje med državami in ukinjali ambicije po nacionalnih in državnih hegemonijah. Pogoji za vse to pa so mir, sodelovanje in medsebojno spoštovanje. Navsezadnje je njegova tudi misel, da je mir največja radost.

Spoštoval je dosežke Slovenije, predvsem pa modrost, da nam je uspelo do lastne države priti po razmeroma mirni poti, ne da bi pri varovanju svojih interesov ogrožali enake pravice drugih. Ko me je povabil na svojo osemdesetletnico, sem se lahko prepričal, da je osemdeset let zanj le numerično dejstvo, ki se njegovega duha in svežine misli ni niti dotaknilo.

Pogrešal ga bom kot prijatelja in sogovornika. Tudi Slovenija bo pogrešala človeka, s katerim se je bilo mogoče pogovarjati, dogovarjati in zavezovati k miru. Takšnih smo Slovenci imeli v Izraelu še nekaj, med drugimi tudi njihovega narodnega junaka Shaike Dana, povezanega z nami iz časa NOB. Mirovnika Šimona Peresa pa bo pogrešal tudi miroljubni svet. Bil je namreč človek, ki je bil vse svoje življenje tudi vojak, a je vedel, da z vojnami ni mogoče rešiti ničesar. Le v miru je mogoče vse, tudi tisto, kar se zdi nemogoče. Slednjega se lotevajo le pogumni in modri ljudje. Med tistimi, ki danes odločajo o prihodnosti sveta in človeštva in ki odločajo o miru in vojni, takih ni veliko. Šimon Peres je tak bil.