Verjamemo, da smo edini v vesolju. To kaže, da naša civilizacija ni dovolj razvita

Kontroverzni ruski milijonar, ki že 22 let vlada svetovni šahovski zvezi Fide, ima zanimivo življenjsko zgodbo.

sob, 11.11.2017, 06:00

Budist, ki je v domači republiki postavil več deset cerkva in budističnih templjev, je dober prijatelj ruskega predsednika Vladimirja Putina. Lani se je znašel v panamskih dokumentih, zaradi domnevno spornih povezav s sirskim režimom pa so mu ZDA blokirale bančne račune. Nove posle snuje tudi v Sloveniji.

Kirsan Iljumžinov je bliskovit vzpon do multimilijonarja začel takoj po diplomi. Z znanjem japonskega jezika se je prebil na položaj predsednika uprave družbe, ki je vsega sodobnega lačnim Rusom po razpadu Sovjetske zveze prodajala japonske in druge sodobne avtomobile. V nekaj mesecih je mladi Iljumžinov v tranzicijski Rusiji postal milijonar in s tem si je odprl tudi vrata v politiko. Najmlajši član ruskega parlamenta in kasneje predsednik Kalmikije, ruske avtonomne republike, velike za štiri Slovenije s komaj 300 tisoč prebivalci. Danes je že 22 let predsednik svetovne šahovske zveze, ima številne ugledne prijatelje in tudi take, ki bi jih kdo zatajil. Iljumžinov ne taji ničesar, niti svoje zunajzemeljske izkušnje ne.

Kaj vse ste, gospod Iljumžinov, poleg tega, da ste prodajalec avtomobilov?

Res sem leta 1990 začel uvažati japonske avtomobile na območje Rusije. Bil pa sem najmlajši predsednik, pri tridesetih letih sem postal predsednik rodne Kalmikije in na tem položaju ostal celih sedemnajst let.

To je bila kar velika odgovornost za mladega moža?

Drži. Toda ko sem leta 1989 diplomiral na moskovskem inštitutu za mednarodne odnose, ki sodi pod okrilje ministrstva za zunanje zadeve – tam sem med drugim študiral japonščino –, sploh nisem hotel v službo v državni upravi, temveč sem se odločil poiskati službo v gospodarstvu.

Menda vam je na začetku pomagalo znanje japonskega jezika?

V časopisu sem prebral, da japonsko podjetje Fisherman's Harbour išče predsednika uprave za takrat še sovjetsko-japonsko družbo. Izmed okoli tisoč prijavljenih kandidatov so izbrali mene. Takoj po diplomi, predstavljajte si. Po treh mesecih sem že zaslužil svoj prvi milijon dolarjev. Z uvozom in prodajo japonskih avtomobilov in nemških volkswagnov in audijev. Potem sem ustvaril svoje podjetje Sun Corporation, odprl sem tudi prvo rusko blagovno borzo surovin, na kateri se je trgovalo večinoma z nafto in naftnimi derivati.

Kdaj ste vstopili v politiko?

Leta 1990 so me prijatelji iz Kalmikije nagovorili, da sem kandidiral za poslanca v ruskem parlamentu. Izmed 21 kandidatov, med njimi so bili en minister, znani poslovneži, prvi sekretar komunistične partije, a sem jih premagal in s sedemindvajsetimi leti poslal najmlajši poslanec v parlamentu ruske federacije. Novembra 1990 sem bil izbran tudi v parlament Sovjetske zveze, takrat je bila ruska federacija še del Sovjetske zveze.

S petnajstimi leti ste postali prvak Rusije v šahu, šolske ocene ste imeli brezhibne, pa vseeno niste šli takoj po srednji šoli na fakulteto. Zakaj?

Odločil sem se, da bom šel delat v tovarno kot navaden delavec. Hotel sem se naučiti delati nekaj z rokami. Zanimalo me je, kako je zaslužiti denar s svojimi rokami. Res sem bil prvak, ne le v šahu, temveč tudi v številnih šolskih predmetih. Čeprav so se ravnatelj, profesorji in starši jezili in se čudili, zakaj ne grem naprej na šolanje, sem se odločil po svoje in šel delat.


Foto: Mavric Pivk/Delo

Šli ste tudi v vojsko, čeprav ne bi bilo potrebno. Zakaj?

Dve leti sem preživel v vojski. To je bil po mojem mnenju in v nasprotju s pogosto slišano oceno koristno porabljen čas, saj mlademu človeku pomaga izoblikovati in učvrstiti osebnost, kar zelo prav pride pozneje v življenju.

Na univerzi ste imeli zanimive sošolce.

Na moji fakulteti, ki je veljala za prestižno, je bil moj sošolec sin Andreja Gromika, tedanjega zunanjega ministra. Tudi vnuk Leonida Brežnjeva je bil moj sošolec, sin nekdanjega afganistanskega predsednika je bil tudi naš kolega. Zelo zanimivi ljudje z vsega sveta so bili okoli mene, to je bil res privilegij.

Povejte zgodbo o nakupu krone.

Leta 1990 je moj prijatelj Gari Kasparov postal svetovni šahovski prvak, decembra 1990 je v Lyonu premagal Anatolija Karpova. Tedaj je osvojil denarno nagrado in krono s 1800 belimi in črnimi diamanti. Ker je potreboval denar, je hotel prodati krono. Najprej jo je hotel kupiti neki kuvajtski šejk, vendar je Kasparov zavrnil šejkovo ponudbo in krono kasneje ponudil meni. Krone sicer nisem potreboval, a sva v Zürichu sklenila pogodbo in sem jo kupil.

V kakšnih odnosih sta s Kasparovom?

Od takrat sva se velikokrat srečala, pomagal sem mu, bil sem njegov sponzor. Organiziral sem nekaj dvobojev, leta 2003 sem organiziral dvoboj Kasparova z računalnikom Deep Junior v New Yorku. Kot sponzor sem tedaj v ta dvoboj iz svojega žepa vložil 1,1 milijona dolarjev.

Takrat ste že bili predsednik svetovne šahovske zveze?

Leta 1995 sem bil v Parizu izvoljen za predsednika Fide, po tistem sem bil sedemkrat ponovno izvoljen za predsednika. V teh dvaindvajsetih letih na čelu svetovne šahovske zveze sem za šah porabil okoli sto milijonov dolarjev. Leta 1993 je Kasparov odšel iz Fide in ustanovil svoje tekmovanje.

Nista več prijatelja?

Leta 2014 je kandidiral za predsednika Fide, 110 držav je volilo zame in 61 za Kasparova.

Premagal je Karpova, vas pa ne. Torej, sta prijatelja ali ne?

Po volitvah 2014 nisva več. Potem sem mu predlagal, da bi bil podpredsednik Fide ali da postane predsednik mednarodne šahovske akademije. Sam sem razvil program šaha v šolah, on pa ima svojo šahovsko fundacijo, vendar pa ga nič od tega ni zanimalo.

Zakaj toliko vlagate v šah?

Šah je moja ljubezen, moje življenje. Z njim sem se začel ukvarjati pri petih letih, ko me je stari oče naučil te igre. Šah pomaga ljudem razumeti matematiko in fiziko, pomaga tudi na psihološki ravni. Ko sem postal predsednik Kalmikije leta 1993, je bil prvi odlok, ki sem ga podpisal, program za razvoj šaha v Kalmikiji. Uvedel sem šah v šolski program, po enem letu je že sto odstotkov šoloobveznih otrok znalo igrati šah.

Je šah še vedno del učnega programa v Kalmikiji?

Je, tako v šolah kot v vrtcih od petega leta naprej. Po nekaj letih, treh ali štirih, se je igranje šaha poznalo tudi na ravni znanja, ki ga otroci odnesejo iz šole.

Kaj so še prednosti šaha?

Šah je poceni šport, ne potrebujete drage opreme, infrastrukture, objektov, ničesar. Lahko ga igrate v restavraciji, na vlaku, v šoli. Je zelo družabna igra, ki povezuje različne generacije, lahko ga igrajo invalidi, avtisti – njim celo pomaga k izboljšanju stanja. Nekateri ljudje zbirajo diamante, kupujejo avtomobile, zbirajo nepremičnine, slike, zame je hobi šah in vlaganje vanj vidim kot naložbo v prihodnost človeštva.

Koliko ljudi na svetu igra šah?

Pred dvema letoma smo začeli program, ki mu rečemo milijarda šahistov, milijarda pametnih ljudi. Zdaj ga igra 600 milijonov, do leta 2020 pa si želimo, da bi milijarda ljudi znala igrati šah.

Zakaj se vam to zdi tako pomembno?

Eno od najpomembnejših načel šaha je, da najprej premisliš in potem potegneš potezo. Tako je pomembno ravnati tudi v poslu, v medčloveških odnosih, v politiki in življenju nasploh.

Kakšen bi bil svet, če bi bili vsi politiki šahisti?

Saj to je bila moja zahteva, ko sem bil predsednik Kalmikije. Vsi člani parlamenta in ministri so morali igrati šah. Če bi milijarda ljudi igrala šah, bi gotovo tudi več šahistov prišlo v politiko in lahko bi upali, da bodo na oblasti ravnali bolj pametno.

Se je ta zamisel v Kalmikiji obnesla?

Seveda se je. Leta 1993, ko sem bil izvoljen, je bila Kalmikija ena od najbolj revnih izmed 91 regij ruske federacije, ni bilo cest, plina, gledališč, cerkva, stadionov, ničesar ni bilo. S šahom, organizacijo velikih šahovskih tekmovanj sem v regijo pritegnil številne ljudi. Leta 1998 sem postavil prvo šahovsko palačo in šahovsko mesto na svetu, v Kalmikijo smo tedaj pripeljali dva tisoč šahistov iz 129 držav. Odprli smo Kalmikijo svetu in svet pripeljali v Kalmikijo, začele so se tuje naložbe, zgradili so številne ceste, tovarne in podobno.

Gradili ste tudi verske objekte?

Prej ni bilo cerkva pri nas, ker je 60 odstotkov prebivalstva budistov, drugo so kristjani. Zgradili smo 50 budističnih templjev in številne pravoslavne cerkve v Kalmikiji, Moskvi in Bolgariji. Zgradili smo največji budistični tempelj v Evropi, obiskal nas je tudi dalajlama.

Kdo je plačal te naložbe?

Vse budistične templje in cerkve sem zgradil s svojim denarjem, to ni proračunski denar. V Evropi je republika Kalmikija edina budistična republika. Mi izviramo iz Mongolije, pred 400 leti so naši predniki prišli na območje Kalmikije.

Zanimivo se mi zdi, da šahist, racionalen človek, sočasno z vlaganjem v šah vlaga v objekte za čaščenje boga, ki ga ni mogoče videti?

Šahist in duhovnik imata precej skupnega, druži ju meditacija. Moraš sedeti pri miru, sam s svojimi mislimi, zbrano, eno uro, cel dan, če je treba. Šahist je obrnjen navznoter v svoj svet, menihi in duhovniki počno podobno. Verjamem v boga, hkrati pa verjamem tudi v moč naših možganov, našega znanja. Človek ne živi neskončno dolgo, zato je dobro, da poskusi čim več različnih stvari, da se lahko najde v tem svetu.

Res ste marsikaj poskusili, ponudili ste se za predsednika mednarodne nogometne zveze Fife.

Lani, ko je imela Fifa težave z vodenjem, sem se ponudil, da bi prevzel njeno vodenje. Kot mladinec sem igral nogomet, ustvaril sem svoj klub Uralan, ki je leta 1997 postal prvak Rusije. Mali provinicialni klub je v nekaj letih postal prvak tako velike države, zato menim, da mi vodenje v profesionalnem nogometu ni tuje. Še bolj kot to me veseli, da so otroci iz našega kluba bili kar dvakrat prvaki Rusije. To je prihodnost nogometa v Kalmikiji.

Šah je uradno priznan kot šport, po kakšni logiki?

Leta 1995, ko sem postal predsednik Fide, sem se sestal s Juanom Antoniem Samaranchem in ga vprašal, kako bi šah lahko postal del olimpijske družine. Prepričeval me je, da šah ni šport, da moram dokazati, da je. Najeli smo znanstvenike, da so spremljali sto šahistov pri igri, merili dogajanje v njihovem telesu med igro in po njej, in dokazali smo, da se v telesu šahistov dogaja podobno kot pri športnikih. Vrhunski šahisti so vsi v dobri fizični kondiciji in vsak med njimi se ob šahu redno ukvarja še vsaj z enim športom. Leta 1999 je Mednarodni olimpijski komite priznal karate in šah kot športa.

Putin je tudi velik ljubitelj športa, sta prijatelja?

Spoznal sem ga leta 1993, ko je bil še guverner Sankt Peterburga. Leta 1997 po srečanju z Jelcinom v Kremlju me je pozdravil: »O Kirsan, biznismen, milijonar, demokrat!« Povabil me je k sebi v Sankt Peterburg, večkrat je obiskal Kalmikijo, obiskoval je velika šahovska tekmovanja, tudi otroška tekmovanja, lani se je udeležil otvoritve šahovske akademije v Sočiju. Podprl je naš program za uvedbo šaha v učni program v vseh regijah Rusije.

Šah gotovo koristi pri urjenju taktičnega mišljenja, nam lahko pomaga izboljšati tudi organizacijske sposobnosti? Lahko menedžer z igranjem šaha postane boljši?

Šah igrajo v številnih razvojnih IT-podjetjih, podobno je tudi v drugih podjetjih v panogah, kjer je potrebno kreativno, taktično razmišljanje. Pomaga pri koncentraciji, kar je pomembno v vsakem poslu.

Koliko članov ima Fide?

Leta 1995, ko sem prevzel vodenje svetovne šahovske zveze, je bilo nekaj več kot sto držav članic Fide, zdaj jih je 188. Takrat je okoli sto milijonov ljudi igralo šah oziroma je poznalo pravila, danes ocenjujemo, da jih več kot 600 milijonov pozna pravila.

Katera država ima najboljše šahiste, od kod lahko pričakujemo prihodnje ase?

Rusija ima bogato tradicijo, Kitajska je zelo močna, Združene države Amerike odlično delajo, v Evropi je močna Nemčija. V Aziji se izjemno hitro vzpenja Vietnam. Posebno me veseli, da se je na vrh sveta povzpel Magnus Carlsen iz Norveške, ki nima bogate šahovske tradicije, podobno je tudi Bolgarija razmeroma majhna evropska država brez tradicije, ki je uspešna v šahu. To je za šah dobro, da ima več centrov, v katerih se razvija.

Kalmikija je velika za štiri Slovenije, ima pa samo 300 tisoč prebivalcev. Ste izjemno ambiciozni, povejte mi, kako se kot država znebimo majhnosti kot večnega izgovora za naše neuspehe?

Kalmikija ni imela ničesar, samo zamisliti smo si morali, da bomo zmogli razviti našo državo, naše gospodarstvo in naš šah. To smo si zastavili in si vztrajno ter pametno prizadevali za to. Naš desetletnik Sanam Sugirov je postal svetovni prvak med vrstniki. Ni prišel iz Moskve, ampak iz vasi s tisoč prebivalci. Iz našega malega okolja prihaja še vrsta odličnih malih šahistov, matematikov, kemikov, imamo odlične podjetnike. Da postanemo odlični, ni treba, da smo veliki.


Foto: Mavric Pivk/Delo

Pred desetimi leti ste napovedali, da bo Kalmikija v petih letih bogata kot Kuvajt. To se ni zgodilo?

Ni, ampak tega tudi nisem napovedal. Leta 1993 sem napovedal, da se bo povprečni mesečni dohodek v petih letih z desetih dolarjev povečal na sto dolarjev. Tistega leta je država pobrala le dva milijona dolarjev davkov, 95 odstotkov proračuna so bile donacije iz Moskve. Pet let kasneje, torej leta 1998, je naš proračun znašal okoli milijardo dolarjev, 650 milijonov dolarjev davkov pa smo zbrali za Moskvo. V petih letih smo s cestami povezali več kot 300 krajev, od prejšnje manj kot desetodstotne pokritosti gospodinjstev s plinom smo prišli na popolno plinifikacijo naših gospodinjstev.

V Kalmikiji ste avtonomni, ampak vi imate nenavaden odnos do te avtonomije?

Drži, imamo eno valuto, en potni list. Prav jaz sem odpravil velik del suverenosti od Rusije. Ljudje so me kritizirali, vendar sem prepričan, da je za naše gospodarstvo bolje, da se ne zapiramo v svoje meje. Zamenjal sem tudi ustavo Kalmikije, nova ustava ima le 20 členov. Deseti člen pravi, da so vsi državljani Kalmikije odgovorni za vse probleme sveta, ne le za probleme svoje vasi, Kalmikije ali Rusije, temveč za ves svet. Vsi imamo eno nebo in eno sonce.

Zanimivo gledanje na svet, ki se vse bolj zapira v svoje meje.

V bližnji prihodnosti, še za časa našega življenja, ne bo več meja med državami. Smo na poti k oblikovanju svetovne vlade, svetovnega parlamenta in svetovnih zakonov. Težave sedanjosti so velikanske, prevelike za posamične države, samo vsi narodi skupaj se bomo lahko postavili po robu težavam takšnih razsežnosti.

Kaj to pomeni, da bomo kar pozabili naše kulture, jezike, etnične raznolikosti?

Šele ko bomo dobro poznali in spoštovali svojo kulturo, bomo zmožni spoštovati kulturo drugih ljudi. Bog daje življenje vsem nam, da spoštujemo drug drugega in naravo.

Mi pa izdelujemo vedno bolj učinkovito orožje. Zakaj?

Namesto da bi vlagali denar v razvoj zdravil, medicine, šolstvo, države v proračune za vojsko vlagajo odstotek, dva ali več. Predstavljajte si, da bi se voditelji vseh več kot 200 držav na svetu dogovorili, da bodo ves denar, namenjen orožju, namenili za razvoj novih zdravil, denimo zdravil proti raku. To bi bile tisoče milijard dolarjev, ki bi jih lahko uporabili za dobro človeštva.

Če boste to komu resno predlagali, vam bodo rekli, da ste znoreli.

Saj to so mi že rekli. Pa nisem nor. Bog nam ni dal življenja, da se pobijamo med seboj, ampak zato, da si pomagamo. Vprašajte kogarkoli, ki je v vojni, ali hoče pobijati otroke nasprotnikov. Nihče tega noče početi, ampak vsi si izvolijo oblast, ki porabi ogromno denarja za pobijanje. Ta način razmišljanja moramo spremeniti in prepričan sem, da je to mogoče.

Res menite, da je v svetu, ki hodi po robu resnega oboroženega konflikta, smiselno govoriti o vplivanju na način mišljenja?

Ko so novinarji Alberta Einsteina vprašali, kako si predstavlja tretjo svetovno vojno, je odgovoril, da ne ve, kakšna bo tretja svetovna vojna. Je pa dejal, da ve, da se bo četrta svetovna vojna bojevala s kamni in pestmi. Orožja imamo na svetu preveč in politika mora razumeti, da se ne sme igrati s temi zadevami.

Zato je pomembno ravnotežje med silami.

Drži, toda pravega ravnotežja med njimi že nekaj časa ni. Na to bo treba še čakati.

ZDA pod Trumpom so kar spoštljive do Rusije, ali to pomeni upanje za vas? Vaše premoženje je namreč v ZDA blokirano že dve leti.

To je res, 25. novembra letos bo dve leti, odkar mi je OFAC vključil sankcije in mi zablokiral celotno premoženje. To se je zgodilo zato, ker sem večkrat obiskal Damask v Siriji in se srečal z Bašarjem al Asadom.

Torej niste terorist?

Nisem terorist in še vedno ne morem potovati v ZDA. Ne še, čakam na odločitev State Departmenta. Pred dvema letoma sem odprl dobrodelno fundacijo v Washingtonu, imam programe v Chicagu, Miamiju, New Yorku, pa me ne spustijo v državo. Prejšnji mesec sem pisal predsedniku Trumpu in ga prosil, naj mi dovoli vstopiti v ZDA. Naj mi pojasnijo, ali gre za tehnično ali politično napako, vendar nisem terorist. Vedno sem odprt za njihova vprašanja. Odgovoril sem na vsa vprašanja ameriške administracije, zdaj čakam njihovo odločitev. Če moram na sodišče, da dokažem svojo nedolžnost, bom sedel na zatožno klop.

Ste zelo bogat človek, med najbogatejšimi v Rusiji. Kaj človeka naredi bogatega?

Bogastvo nima zveze s količino denarja v vašem žepu, bogastvo se meri v številu prijateljev, koliko ljudi vam bo pomagalo iz težav. Bil sem med prvimi ruskimi milijonarji, imel sem šest rolls-royceov, številne hiše in tako naprej.

Še imate vse te rolls-roycee?

Ne, podaril sem jih prijateljem, nekaj sem jih dal muzejem. Ne zbiram slik, za gradnjo cerkev in templjev sem v osmih mesecih porabil 30 milijonov dolarjev, večino kupnine za letalo falcon sem vložil v cerkve in templje. Letala nimam, ljudje pa imajo svoje cerkve in templje.

Ali kot bogat človek vidite kakšno poslovno priložnost v Sloveniji?

Da. Resno se pogovarjamo o naložbi v farmacevtsko dejavnost v Sloveniji, dejavno se ukvarjamo s tem projektom. Ukvarjamo se z odprtjem obrata in predvidoma prihodnji mesec ga bomo predstavili javnosti. Proizvajali bomo zdravila za onkološke bolezni, diabetes in za zdravljenje nekaterih nevarnih virusov. Več podrobnosti pa vam ne smem povedati, ker smo podpisali zavezo, da ne razkrivamo podrobnosti.

Lani so vas preiskovalni novinarji našli v panamskih dokumentih. Lahko pojasnite, zakaj ste poslovali v davčnih oazah?

To prvič slišim, res sem imel podjetje na Cipru v začetku 90. let. Vendar zdaj že dolgo nimam nobenega podjetja v davčnih oazah, imam pa registrirane družbe v Rusiji, Londonu, Washingtonu, Bruslju, prihodnji teden odpiram podjetje v Seulu v Koreji.

Preden se razideva, mi povejte še kaj o svojem snidenju z vesoljci.

To je bilo pred dvajsetimi leti v Moskvi, ko so me odpeljala zunajzemeljska bitja. Nisem narkoman in ne alkoholik, saj me vidite. Ko sem jih leta 1997 srečal, je bila zame to zelo zapletena izkušnja, nisem vedel, ali naj povem javnosti o srečanju ali ne.

Kako ste se odločili za ta korak?

Na list papirja sem si pisal pozitivne in negativne posledice javne oznanitve srečanja. Sem predsednik in milijonar, poslovnež s številnimi partnerji. Kako mi lahko koristi, če javnosti povem, da sem srečal vesoljce? Da sem nor. Kdo bi še hotel imeti opravka z menoj? Same negativne plati sem našel, pozitivnih se nisem spomnil. Mesec dni sem tuhtal, ali in kako naj to sporočim ljudem.

Za to je bilo potrebno veliko poguma.

Res je, ampak kot politik sem čutil, da je moja odgovornost, da novice ne držim zase. Kot javna oseba imam dolžnost to sporočiti in se odpreti za kritike ter sprožiti razpravo o tem, ali smo res sami v vesolju. Razpravo o tem, ali nas skozi življenje res vodi samo um ali morda še kaj več.

Kaj ste se pogovarjali z njimi?

Vprašal sem jih, zakaj uradno ne stopijo v stik z nami. Oni so mi odgovorili z vprašanjem, ali se mi, zemljani, pogovarjamo z mravljami? Dejali so mi, da je raven naše civilizacije zelo nizka, prenizka zanje, da bi se oni pogovarjali z nami. Že to, da smo egoisti in verjamemo, da smo edini v vesolju, kaže, da naša civilizacija ni dovolj razvita.

Kako ste se počutili, ko ste razkrili svojo izkušnjo?

Zelo olajšano. Opravil sem svojo dolžnost in tako pripomogel k razpravi na to temo. Ko sem se srečeval s prijatelji, ni bilo nobenih težav. Ko sem bil na večerji pri prijatelju, voditelju velike države, mi je priznal, da je tudi on pred desetimi leti doživel enako izkušnjo.

In?

Vprašal sem ga, zakaj tega ne da v javnost, in mi je rekel: »Kirsan, ali si nor? Prihodnji mesec so volitve. Kaj si bodo volivci mislili?!«

Prijavi sovražni govor