Tiskane izdaje
Hrvaški zagon obtoževanja presega vse meje dobrega okusa. S prisluhi izkazano nedovoljeno komuniciranje dveh oseb na slovenski strani, v povezavi z delom arbitražnega sodišča, se ob analizi ukrepanja hrvaške strani v celotnem postopku reševanja mejnega vprašanja vse bolj obrača v škodo njenega ugleda. Sprejeti ukrepi potrjujejo, da Hrvaška zavrača vsako razsodbo, ki ne bi pritrjevala njenim neupravičenim teritorialnim zahtevam. To pa sosedo, članico EU in Nata, vse bolj razgalja kot neverodostojno in nezaupanja vredno državo in jo potiska v osamo. Ukrepi, ki jih je nedavno sprejela hrvaška vlada, dobivajo vse bolj jasne znake avtogola.
Prve ozemeljske težnje
Pa pojdimo po vrsti dogodkov. Tako Slovenija kot Hrvaška sta v svojih ustavnih listinah – pravnem izreku volje za razglasitev samostojnosti in suverenosti države – sprejeli stališče Banditerjeve komisije, da priznavata teritorialno omejenost svojega ozemlja glede na stanje 25. junija 1991. S tem je meja na kopnem med nekdanjima Socialistično republiko Slovenijo in Socialistično republiko Hrvaško prerasla v meddržavno mejo Republike Slovenije in Republike Hrvaške, kar je s svojimi priznanji potrdila tudi mednarodna skupnost.
To ustavno izhodišče je na Hrvaškem vzdržalo le nekaj mesecev. Prvo širitev svojega teritorija je izvedla ob Dragonji. S podmeno, da meja še ni sporazumno določena, je od takratne slovenske vlade zahtevala umik mejnega prehoda z južne na severno stran kanala sv. Oderika (Dragonje). Temu je sledila najprej začasna, nato pa stalna postavitev njenega mejnega prehoda na parcelo slovenskega umika. Slovenska stran v tej zvezi hrani notifikacijo številnih protestov in zavajajočih odgovorov hrvaškega zunanjega ministrstva. To je bil prvi korak pri kršitvi navedenega ustavnega načela.
Sledila je vrsta drugih enostranskih ukrepov, ki naj bi potrdili pripadnost spornega ozemlja s tremi slovenskimi zaselki njenemu teritoriju (zamenjava hišnih številk, preklop odjema elektrike, telefona in vode od slovenskih na hrvaška podjetja, tajni prepis območja iz zgodovinskega katastra v Piranu v kataster Buj itd.). Ta ravnanja so prvič v novejši zgodovini našega sosedstva sprožila dvom o verodostojnosti nove demokratične oblasti v novi sosednji državi.
Spori na meji so se množili tudi zaradi nepopolnih in podvojenih katastrskih zarisov. Stanje je zahtevalo oblikovanje mešane diplomatske komisije za ureditev vprašanj meddržavne meje. Po nekajmesečnem sopredsedovanju tej komisiji je takratni minister za zunanje zadeve dr. D. Rupel to nalogo zaupal podpisanemu. V sodelovanju s priznanima mednarodnima pravnikoma, dr. Mirjam Škrk in dr. B. Bohtetom, g. D. Faturjem, izvrstnim poznavalcem vseh geodetskih slabosti na poteku te meje, in nekaterimi drugimi smo s hrvaškim delom komisije začeli iskati sporazumne rešitve. Na pogajanjih smo bili nenehno soočani z nesprejemljivimi teritorialnimi zahtevami hrvaških pogajalcev in njihovim zavajanjem domače javnosti o upravičenosti teh zahtev.
Tako so najprej zahtevali zaris meje po stari strugi reke Dragonje (približno polovico piranskih solin in portoroško letališče), zatem pa zožili svoje zahteve na sredino po kanalu sv. Oderika (današnje Dragonje), torej vključno s tremi slovenskimi zaselki na njegovi južni strani. Baje te zahteve vključuje tudi hrvaški memorandum, predan arbitražnemu sodišču. To je groba kršitev določil ne le slovenske, temveč tudi hrvaške ustavne listine.
Drugi primer zavajanja hrvaške in mednarodne javnosti je preimenovanje zgodovinskega Piranskega zaliva v »Savudrijsko valo« – po kartografskih ali pravno-upravnih zapisih nikoli zabeleženo ime. S preimenovanjem so hoteli odtrgati Piranski zaliv od njegove zgodovinske povezanosti s slovensko obalo, Piranom in slovenskim gospodarstvom ter ga prikazati za sestavni del Savudrije. Žal je to poimenovanje še vedno v sodobnih geografskih kartah Hrvaške. Ob vseh teh pogajalskih prerekanjih in nagibih hrvaške strani smo se spet povpraševali, kakšno verodostojnost ima naša soseda. Vse bolj pa je bilo jasno, da to ni pot za dosego sporazuma.
Sporazum Drnovšek-Račan
Sledilo je obdobje, ko sta ministrska položaja zasedla dr. Boris Frlec in dr. Mate Granić. Soglašala sta, da le s svojo osebno vključenostjo lahko prispevata k iskanju sprejemljivih rešitev. Hrvaški minister je odstranil dotedanje hrvaške pogajalce. Na številnih srečanjih obeh ministrstev za zunanje zadeve le z nekaj sodelavci so bili doseženi soglasje o izravnavi številnih odstopanj od katastrske meje, dogovor o potrebi zamenjave manjših delov kopnega teritorija, poseljenega s prebivalci ene ali druge države, o zaščiti oskrbovanja nasipov na reki Muri itd., vse do omenjenega spornega teritorija južno od Dragonje in zarisa meje na morju. O rešitvah sta ministra sproti obveščala svoja vladna predsednika, Drnovška in Tuđmana, ta sta izrekala soglasje na potek pogajanj.
Minister Granić je po nekajmesečnih pogajanjih predlagal, da državi o doseženih sporazumih glede meje po kopnem podpišeta delni mejni sporazum. Predsednik Drnovšek in minister Frlec sta to ponudbo zavrnila (v bojazni, da se bo za nas bistvena razmejitev meje na morju zavlekla v nedogled). Danes bi oba gotovo ravnala drugače. S podpisom delnega sporazuma o meddržavni meji bi bil mejni spor omejen, postopek arbitražne presoje pa krajši.
Strokovno delo mešanega dela slovenske diplomatske komisije in opisane sporazumne rešitve v pogajanjih obeh zunanjih ministrov so omogočali pripravo zajetnega vsebinskega in kartografskega zapisa. To gradivo je obsežen prikaz utemeljenosti poteka meje med državama, upošteva njen zaris ob razdružitvi in zapise v katastrih obeh držav, oslonjeno pa je tudi na določila mednarodnega prava, na zgodovinske, upravne, policijske in druge okoliščine, ki utemeljujejo pravičen potek meje tudi v Piranskem zalivu in njegovo povezanost z odprtim morjem.
Gornji zapis je bil pomembna podlaga za kasnejšo pripravo sporazuma Drnovšek-Račan. Ta sporazum je bil potrjen na obeh vladah, v Sloveniji tudi ratificiran, hrvaški sabor pa mu je odrekel podporo. S parolo, ki jo nekateri ponavljajo tudi danes, »tujega nočemo, svojega ne damo«, je nacionalistična evforija na Hrvaškem preprečila njegovo sprejetje. Kot »svoje« kričači te parole vidijo vse tiste dele ozemlja in morja, ki so si ga postopoma enostransko in v nasprotju z opredelitvami v lastni ustavni listini prisvajali v skoraj 25-letnem obdobju samostojnosti. Le predsednika obeh vlad sta dojela, s precejšnjimi težavami pa tudi slovenska politika, kako nujno je preseči mejne motnje v dvostranskih odnosih. In spet se lahko zamislimo ob vprašanju, kateri strani pripada več verodostojnosti.
Na kopnem in morju so sledili še številnejši in hujši obmejni incidenti. Da bi presegli to stanje, sta se vladi obeh držav na skupni seji na Brionih dogovorili o vrnitvi vseh točk spora na stanje 25. junija 1991. Toda tudi tega sklepa hrvaška stran ni spoštovala. Namesto umika s spornih območij je razširila svoja školjčišča v Piranskem zalivu do sredinske črte. Temu je sledilo policijsko preganjanje slovenskih ribičev iz »hrvaškega« teritorialnega morja. Tudi na kopenski meji so hrvaški policisti sprožali konfliktna ravnanja, ki so opozarjala celo na možnost oboroženega spopada. Poleg javnosti poznanih telefonskih pogovorov med predsednikoma takratnih vlad, Janšo in Sanaderjem, je slednji Janšo prepričal, da naj se spornost meje rešuje na mednarodnem sodišču v Haagu. Ta znani dogovor na Bledu je slovenska strokovna in politična javnost enoglasno zavrnila, saj bi vodil v izgubo pomembnega dela slovenskega teritorija.
Po zavrnitvi te sodne presoje, če me spomin ne vara, sta za pogajalsko mizo sedla dr. M. Pogačnik, državni sekretar v našem ministrstvu, na hrvaški pa ponovno Rudolf. Ta zaupnik ministra Rupla je za razliko od predhodnikov slovenski državi visoko zaračunaval svoje strokovne storitve. Po nedavni Rudolfovi izjavi sta pogajalca spor o meji privedla do »za obe strani sprejemljive rešitve«. Visokemu plačilu navkljub slovenski davkoplačevalci nismo bili seznanjeni z rezultati teh pogajanj. Utemeljeno pa sklepam, da je ta sporazumna rešitev z Rudolfovo pohvalo odstopala od opisanih izhodišč slovenske strani. Če bi bilo drugače, Pogačnik ne bi bil razrešen proti svoji volji.
Sporazum o mednarodni arbitraži
Krizno mejno stanje se je ostrilo, saj je Hrvaška nadaljevala enostranske ukrepe. Sprejemala je predpise in urejala odnose na po 25. junija 1991 prilaščenem in spornem kopenskem in morskem teritoriju. Svoja ravnanja je Evropi in svetu predstavljala najprej na turističnih, nato pa tudi uradnih geografskih kartah, ki so prikazovale obseg »hrvaškega« teritorija. To je bil čas njenega približevanja k Evropski uniji. V želji, da nerešeno mejno vprašanje ob neproduktivnem hrvaškem vztrajanju zasedbe spornega teritorija ne bi ustavilo njenega vstopa v EU, je takratni predsednik vlade Pahor sprožil zahteven proces in se zavzel za nov pristop k reševanju. V soglasju s predsednico hrvaške vlade, go. J. Kosor, je začel pripravo sporazuma o mednarodni arbitraži.
Ta sporazum poleg uporabe določil mednarodnega prava vsebuje tudi zavezo, da arbitražno sodišče pri svoji presoji upošteva tudi načelo pravičnosti in dobrososedske odnose. Z njim je bilo, vsaj na videz, preseženo preteklo hrvaško nasprotovanje, da se mejni spor rešuje s pomočjo mednarodnega sodišča v Haagu. Ta sporazum je bil edina in prava rešitev. Poleg omenjenih načel sporazum zavezuje tribunal, da v svoji presoji zagotovi stik slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem.
Sporazum o arbitraži je v obeh državah sprožil veliko polemik in nasprotovanja. Njegova vsebina je bila, zaradi neupravičenih zahtev nekaterih parlamentarnih strank, najprej kot ustrezna potrjena pred slovenskim ustavnim sodiščem, zatem pa še na referendumu. Podobne težave je imela tudi hrvaška predsednica vlade. Vse to potrjuje, kako pomembna in s kakšno težavo je bila izborjena zadnja Pahorjeva politična zmaga v obrambi temeljnega izhodišča o poteku meddržavne meje glede na stanje 25. junija 1991.
Že večkrat navedeno ustavno načelo Slovenija krši le na Trdinovem vrhu. Nekaj deset kvadratnih metrov tega ozemlja po katastru pripada Hrvaški. Ta vrh so slovenski teritorialci zavzeli v slovenski osamosvojitveni vojni in iz manjšega objekta pregnali pripadnike tedanje JLA. Objekt je bil pred predajo izropan, Slovenija pa ga zaradi drugih mejnih sporov zadržuje v svoji oblasti do njihove ureditve. Na vseh drugih spornih mejnih točkah in v mejnih pogajanjih Slovenija ni odstopila od ustavnega načela ali v svojih zahtevah posegala po hrvaškem ozemlju. Zagovornike, med njimi tudi nekatere vlade, ministre in diplomate, so nas nekateri posamezniki in stranke krivično obtoževali za izdajo slovenskih nacionalnih interesov, ker nismo privolili v druge, zgolj zgodovinsko utemeljene zahteve (po širitvi slovenskega ozemlja v Istro, na območje Savudrije ali celo do reke Mirne).
Danes hrvaški politični voditelji izjavljajo, da je bil arbitražni sporazum izsiljen in podpisan zgolj zaradi deblokade Slovenije pri vključevanju Hrvaške v EU. Ob teh ocenah pozabljajo na svojo pisno dokumentacijo, s katero so hoteli v pristopnih pogajanjih neverodostojno in zvijačno tudi na mednarodni ravni potrditi pripadnost enostransko prisvojenih slovenskih zaselkov in spornega morja. Ta teritorij je bil vsebinsko in kartografsko v njih opredeljen kot teritorij hrvaške suverenosti. Slovenija je to ponavljajočo se neverodostojnost hrvaških politikov razkrila in onemogočila. Če bi Slovenija soglašala z vstopom Hrvaške v EU brez znanih stališč, bi se neupravičena prilastitev posameznih mejnih delov teritorija spremenila v realnost brez možnosti za pravično rešitev.
Za slovensko podporo vstopu Hrvaške v EU je predsednica Kosorjeva vložila veliko političnega truda in dosegla ratifikacijo arbitražnega sporazuma v saboru. Žal pa so mnogi podprli njegovo sprejetje zgolj kot ceno za članstvo v EU, ne pa kot obliko mirne in dokončne rešitve mejnih vprašanj. To potrjuje tudi sprejetje posebne resolucije, in sicer po ratifikaciji tega sporazuma, s katero se je skušala izogniti zanjo nesprejemljivi presoji.
Prisluškovalna afera
Danes vemo, da je vložila veliko truda v sprotno spremljanje delovanja arbitražnega tribunala. Prisluškovalni nadzor, ki so ga po vsej verjetnosti izvedli hrvaški obveščevalci, ni bil potreben le pri g. B. Vukasu, hrvaškem arbitru, ki je po javno objavljenih izjavah prenočeval in uradoval kar na hrvaškem veleposlaništvu. Tu so mu bile na razpolago vse zaščitene povezave z vlado in ministrstvi. Le kdo bo verjel, da jih ni uporabljal?
Iz navedenih dejstev je treba presojati tudi posledice napak, ki sta jih povzročili dve pooblaščeni osebi, ne pa slovenska vlada in Slovenci kot narod. To sta bila naša agentka, ga. S. Drenik, in pri nas izbrani arbiter, g. J. Sekolec. Njuno pogovarjanje po telefonu je bilo nesporno napačno in neodgovorno. Škoda, ki sta jo ti osebi povzročili za potek arbitražnega postopka, je gotovo večja in težja od obsojanja vredne uporabe vohunskih metod za nečastno prisluškovanje. V zavzetosti doseči čim boljši izid presoje mejnih vprašanj sta zanemarila in grobo prekršila pravila, ki omejujejo njuno delovanje. Izjava predsednika vlade Cerarja pojasnjuje, da sta kot znanca komunicirala brez vednosti slovenske vlade. Drenikova je v vlogi agentke opravila veliko dobrega strokovnega dela (koordinirala je pripravo slovenskega memoranduma). Toda to delo je opravljala prvič. Arbiter Sekolec pa je osebnost z dolgoletnimi izkušnjami v delu mednarodnih arbitraž, ki jih je v tem primeru nesprejemljivo zanemaril. Agentki je vlada takoj odvzela vsa pooblastila, arbiter pa je odstopil. Malo je verjetnosti, da mu bo kmalu zaupana podobna vloga.
Trditev, da pogovor razkriva strateška navodila agentke, in to brez arbitražnih izkušenj, našemu izkušenemu arbitru, nima verjetne in resne podlage. Še manj je verjeti obtožbam Hrvaške, da sta zaradi tega pogovora okužena tudi predsednik in celoten sestav arbitražnega sodišča. Kot da se člani tega tribunala ne smejo med seboj srečevati in pogovarjati.
Tudi slovenska stran bi lahko obtožila hrvaškega arbitra za pristranskost. Njegove izjave po odstopu (baje brez navodila hrvaške vlade?), da odstopa zaradi nagibov arbitražnega sodišča k slovenskim stališčem, s posledico delitve morskega teritorija na način, ki posega v »teritorialno suverenost Hrvaške«, to pristranskost jasno razkrivajo. Po tej izjavi hrvaški arbiter ni presojal meje na morju po načelih arbitražnega sporazuma. Zanj je bila meja na morju že »dokončno« določena po hrvaškem zarisu. Vse drugo pa poseganje v njeno suverenost. Vukas je morda začutil dolžnost, da hrvaški javnosti po odstopu sporoči, da ne namerava več sodelovati v tribunalu, ki v celoti ne sprejema njegovih – hrvaških teritorialnih zahtev. Ob tem ni navajal razlogov, ki jih za izstop iz arbitražnega sporazuma navaja ministrica V. Pusić. Po njenih ocenah je tribunal »okužen« in onesposobljen za pravično razsojo. Poudarjeno se ob tem sklicuje tudi na sum o nedovoljenem vlaganju novega pisnega gradiva v gradivo arbitraže. Ob tem je zanimivo, da Vukas teh obtožb ni navajal v svojem sporočilu hrvaški javnosti. Navedene trditve bodo kmalu razjasnjene z zaslišanjem obeh strani pred arbitražnim sodiščem.
Gre za verodostojnost
Zaplet, ki je posledica kršitev pravil o poteku arbitražnega postopka, urejajo določila sporazuma. V njem so določeni postopki in ukrepi za nemoteno nadaljevanje arbitražne presoje. Zato obravnavane napake v ravnanju naše agentke in arbitra v ničemer ne prizadevajo veljavnosti in obstoja mednarodne pogodbe – arbitražnega sporazuma. Hrvaška želi zaplet v arbitražnem postopku uporabiti kot podlago za svoj enostranski odstop in preklic veljavnosti sporazuma. Pri tem se sklicuje na posledice kršitev mednarodnih pogodb po dunajski konvenciji, ki pa v danem primeru ni ustrezen oziroma zadosten temelj. Vsekakor si želi doseči ukinitev svojih obvez po arbitražnem sporazumu. V zameno znova ponuja Sloveniji reševanje pred mednarodnim sodiščem v Haagu. Slovenija ne beži od mednarodnega prava pri mejni presoji, kar dokazuje tudi njen izbor novega arbitra. Gre za osebnost iz najožjega kroga vrhunskih strokovnjakov mednarodnega prava in celo predsednika omenjenega sodišča. Žal pa smo v ponedeljek izvedeli, da je nepričakovano odstopil. Pred slovensko vlado je spet naloga, da poišče novo ugledno osebnost, ki se bo pridružila arbitražnemu tribunalu.
Primer tega zapleta kaže še na eno dejstvo. Domnevamo lahko, da arbitri, ki jih imenuje država v sporu, ne delujejo popolnoma enako kot preostali brez vpliva države v sporu. Arbitražno sodišče v novi sestavi bo po odstopu slovenskega in hrvaškega arbitra po vsej verjetnosti sestavljeno zgolj iz mednarodno priznanih strokovnjakov brez vpliva držav v sporu. To bo v celoti nepristranski tribunal. Prav zato Hrvaška nima utemeljenih razlogov za oceno njegove neverodostojnosti. Razlog je lahko le en. Glede na dosedanji potek presoje Hrvaška ne vidi zadovoljivih zagotovil za zmago svojih teritorialnih zahtev. Hrvaška raje privoli v nadaljevanje konfliktnega stanja (zakaj pa ne, saj sporni teritorij zaseda!) z vsemi negativnimi posledicami, kot pa da bi sprejela zmotnost svojih dosedanjih ravnanj. Kam vodi takšna politika hrvaški razvoj, ob dejstvu, da je v mejnem sporu z vsemi sosednjimi državami, bo morala hrvaška vlada kmalu razložiti svojim državljanom.
Volitve na Hrvaškem, kjer volilni uspeh zagotavlja predvsem blatenje Slovenije, bodo kmalu minile. Ostali pa bodo pravi razvojni problemi obeh držav: zadolženost, nizke plače in pokojnine, brezposelnost in vse več socialno ogroženih ljudi. Malo večji, enostransko prisvojen kos Piranskega zaliva teh dejstev žal ne more spremeniti.
Naj ponovim, da je Slovenija do neljubih napak agentke in arbitra izkazovala svojo voljo in verodostojnost v prizadevanju za preseganje spornih mejnih vprašanj. Tudi težke obsodbe, ki smo jih slišali iz hrvaškega sabora, in množica skrajno sovražno nastrojenih komentarjev v hrvaških medijih (ki jih zaradi nizkotnosti ne bom povzemal) v ničemer ne prispevajo k njihovemu urejanju. Obratno, vedno več polen je v ognju, ki požiga dosedanji, vsaj sprejemljiv razvoj dvostranskih odnosov. Pri tem nič ne pomagajo opozorila g. Z. Milanovića, da Hrvaška noče slabiti dobrih odnosov s Slovenijo in njenim gospodarstvom. Ogenj je prižgan in se širi, zgolj slovenski gasilci ga ne morejo pogasiti.
Ponovno smo se znašli na sosedskem razpotju. Najti moramo način, da utišamo fanfare lažnega domoljubja iz ust nekaterih politikov, doktorjev znanosti in akademikov, tako v »deželi« kot v »lepi naši«, ki uničujejo naše medsebojne odnose in vse bolj ovirajo hitrejši družbeno-gospodarski razvoj v obeh državah. Če hočemo to doseči, se moramo naučiti tudi sprejemanja vseh posledic svojih odločitev. Tudi tistih, ki niso vedno skladne z našimi željami in pričakovanji. Slovenci smo, kljub dvomu o pravičnosti nedavne razsodbe, sprejeli obveznost poplačila deviznih varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke. Po tej razsodbi bodo slovenski davkoplačevalci, brez kakršnih koli koristi v preteklosti in zaradi več kot 20-letnih ovir in izogibanja obveznostim (tudi hrvaškega) za uresničitev sporazuma o sukcesiji po nekdanji SFRJ, poplačali večstomilijonski znesek deviznim varčevalcem na Hrvaškem in v BiH. Prepričan sem, da bomo enako spoštovali in izvedli tudi sklep arbitražne razsoje za ta mejni spor. To je naša, slovenska verodostojnost. Želeli bi jo začutiti tudi na hrvaški strani.
***
Peter Toš je veleposlanik v pokoju in nekdanji predsednik slovenskega dela mešane diplomatske komisije za ureditev slovensko-hrvaške meje.
