Vesna, štiriinšestdesetletnica

V formo pač, ki streže potrebam po senzorični otipljivosti in vizualnem razkošju. Čeprav poročila o premieri niso najbolj navdušujoča, zaželimo pomlajeni Vesni še veliko pomladi in drugih letnih časov – hkrati pa se bomo v naslednjih vrsticah raje kot frfotavih oblačilc sedanjice Flore Eme Lotrič trdovratno oprijemali dolgega, spodobnega, najbrž kamgarnastega krila socialistične mladenke Vesne, ki jo je uprizorila Metka Gabrijelčič.

Kajti muzikalično-plesna Vesna ne pomeni, da je filmska stopila v senco. Nasprotno, muzikal je le osvežil spomin na zdaj že štiriinšestdesetletnico, ki ji je lepo postlano v kolektivnem spominu Slovencev. Z ničimer je ni poškodoval, pokazal pa je na možnosti njenega žanrskega razvoja; pravzaprav nenavadno pozno, a zagotovo še ni bila izrečena zadnja beseda. Ni mogoče reči, da je »stara« Vesna vstopila v novo življenjsko obdobje, da je doživela preobrazbo, v kateri odsevajo nove družbene razmere (muzikali so po definiciji konservativne forme, ki bolj restavrirajo, kot podirajo), ponuja pa ta mnogoglasna uprizoritev spoznanje, da je Borova (scenarij) in Čapova (priredba in režija) Vesna primer najuspešnejšega slovenskega popkulturnega fenomena 20. stoletja. Zato se ob sedanjem muzikaličnem dogodku odpira nekaj zanimivih vprašanj z različno prijetnimi odgovori. Poskusimo ta vprašanja zgostiti v tri paradigmatične linije.

Je Vesna naš prvi izdelek množične kulture, ki še vedno učinkuje? Za las je prehitela Avsenike in Ježkovo radijsko slavo, za celo desetletje pa zlato dobo popevke. Zahvaljujoč njeni univerzalni gledljivosti in torej tudi pozornosti različnih prikazovalcev ve zanjo vsak Slovenec, četudi le polzavedno. V mladinskem žanru je primerljiva s prvim in drugim Kekcem, vsi drugi filmi, ki še zmeraj uživajo zavidljivo popularnost, pa so bistveno mlajši (Cvetje v jeseni, To so gadi). Težko bi torej Vesni, ki je bila rojena kot filmska komedija, zanikali prvenstvo na lestvici domače popularne kulture, čeprav se takrat, v drugem povojnem petletju, o ustvarjalnih dosežkih seveda ni razmišljalo skozi optiko visoke in nizke kulture. Kultura, ki je bila kaj vredna, je bila »naša« in »ljudska«, takšno je podpirala država, ostala pa je bila meščanska ali tuja, torej reakcionarna in nezaželena.

In prav v to ideološko formulo, ki se je filmu odlično izšla, je s pomočjo komedijske »taktike« vpisana neopazna »sabotaža«, zaradi katere je postala Vesna socialistična uspešnica, trajnejša od socializma. Drugo vprašanje se tako glasi: kakšen je bil ideološki profil te filmske komedije, da ni osvojila le gledalcev, ki so decembra 1953 drli v kino (95.000 premiernega občinstva), ampak je ohranila visoko pozornost in naklonjenost do danes, ne glede na vse družbene, umetniške in trendovske plohe v naslednjih šestih desetletjih? Kaj je na Vesni takega, kar Slovenca čustveno prevzame in osreči za tako dolgo časovno razdobje? Nekaj podobnega se je na področju filma zgodilo samo še enkrat, dvajset let kasneje s Cvetjem v jeseni. Oba filma sta si, kar zadeva povojno psihologijo slovenstva, zelo podobna, zato je tudi razumljivo, da sta doživela revitalizacijo v obliki muzikala. Prvi film tematizira meščanstvo, drugi kmetstvo.

A ostanimo pri prvem. Primarni čar Vesne, ki ni nikoli ugasnil, a se je vedno znova razžarjal, je posledica najbrž ne toliko provokativnega kot inovativnega načrta, s katerim sta scenarist in režiser na filmsko platno pripeljala natanko odmerjene okruške predvojnega meščanskega sveta. Zanj so osem let po vojni in v vzponu komunistične revolucije še vsi vedeli, niso pa vedeli, kako zelo ga pogrešajo. Podoben proces je stekel v poeziji, ki se je s Pesmimi štirih (istega leta 1953) nagnila v intimizem. V zgodnji potrebi po odmiku od trde socrealistične teorije in prakse sta se očitno dobro ujela oba, čeprav po človeški plati močno različna avtorja: Matej Bor, čaščeni bard revolucije (zanj je bila Vesna izlet iz partizanstva), in František Čap, ki je pred vojno snemal filme za Čehe in Nemce in je dobro vedel, kako streči meščanskemu okusu. Ker je bil žanrski okvir komedija, je bilo meščanski resentiment seveda laže pripeljati na film. Zgodba o treh polnokaloričnih maturantih, pomladnem šolskem ritualu, profesorju stare šole, spodobni meščanski punci, gospodinji, ki obvlada manire starosvetne guvernante, avanturizmu letalskega jadranja kot znanilcu nove dobe – se prične tako, da kamera počasi boža stare meščanske strehe, nato pa se ustavi na dvorišču, ki se je že privadilo socialistični adaptaciji življenja. In konča tako, da se za srečni konec ljubezenske zgodbe profesorska meščanska družina (Vesnina) odpravi na kosilo k novopečenemu mestnemu delavskemu razredu (Samova družina).

Nenavadno velik uspeh tega filma, ki je Slovence, »narod knjige«, navadil na okus po filmskem razvedrilu in jih soočil z mikavnostjo popularne kulture v nekem drugem mediju, do katerega je akademska elita gojila nezaupanje, je povezan z visoko idejno »prevaro«, s potegavščino, zakamuflirano v komedijski žanr: v času najbolj trdega razrednega boja, izgrajevanja delavca in kmeta, je Borov/Čapov na prvi pogled tako nedolžen izdelek do gledalca pretihotapil mile ostanke pravkar izginulega meščanskega sveta in pokazal njihovo prisrčnost. Tako kot je Cvetje v jeseni, Klopčičev film po Tavčarjevem romanu, skozi meščanski okvir pretihotapil silovit spomin na ruralno poreklo socialističnega meščanstva. Na delu so torej veliki družbeni antagonizmi in premene časov, ki ob trenju nadrobijo solze nostalgije, ob harmonizaciji pa solze sreče.

In še tretje, najpomembnejše vprašanje. Ali bi se sedanji, poosamosvojitveni slovenski film iz idejno-estetskega modela, v katerem se srečujeta dva antagonistična zgodovinska svetova, lahko kaj naučil? Ne glede na to, da pripada Vesna popolnoma drugačni družbeni, mentalni in produkcijski stvarnosti, ki je z današnjega vidika arhaična? To vprašanje z drugimi besedami sprašuje, ali je sodobna slovenska kinematografija dovolj opazno zapisana globinskim družbenim premikom? Je v njej tisti na prvi pogled droben, a vseprešinjajoči zgodovinski žarek, ki razsvetljuje Vesno – od osrečujočega obraza mlade igralke do živahnih staromestnih dvorišč – že štiriinšestdeset let?

Kljub nespornim uspehom slovenskega filma zadnjih petindvajsetih let (ob vseh neugodnih okoliščinah) ostajamo ob tem vprašanju praznih rok. Čeprav so imeli nekateri filmi dva- do trikrat večjo premierno gledanost (Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk), se karizmatični fenomen Vesne ni ponovil. Nobeden od novejših filmov ni ponudil identifikacijske točke, na kateri bi se z enako intenziteto srečalo razpoloženje časa in njegova filmska odslikava. Poosamosvojitvena scenaristika, ki ima za razliko od prejšnje popolnoma proste roke, je premogla nekaj ostrih parcialnih pogledov na domačo tranzicijsko stvarnost (Kruh in mleko, Circus Fantasticus, Nočno življenje), ni pa zmogla sestaviti enega res velikega plana, v katerem bi utripala vroča zgodovinska snov. Bolje gre literaturi, ampak to je druga tema.

Vesna ali Cvetje v jeseni seveda nista edina povojna slovenska filma, ki premoreta notranjo dinamiko usodnih družbenih anatagonizmov (podobno tehtno sporočilo izkazujejo Trenutki odločitve, Veselica, Ples v dežju, Sedmina, Rdeče klasje, Ljubezen, Vdovstvo Karoline Žašler, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Nasvidenje v naslednji vojni, Moj ata, socialistični kulak), toda prav Vesna je s svojo posrečeno zgodbo in komedijsko strukturo ponudila največ zgodovinskega nelagodja na razvedrilni način. Pomemben del njenega imidža je sama Vesna, mladenka po idealni socialistični podobi, ki obeta perspektivo srečne družbe in družine. Dejstvo, da je Metka Gabrijelčič po Čapovem manj uspešnem poskusu nadaljevanja (Ne čakaj na maj) temeljito izginila v zasebno življenje, je prispevalo k osamosvojitvi Vesninega filmskega mita, hkrati pa utrdilo zvezdniško dimenzijo popularne kulture na zvezd nevajenih domačih tleh.

A vrnimo se k stvarnosti obeh pofilmskih muzikalov: dejstvo, da je Cvetju v jeseni uspelo bolje kot Vesni, kaže na še eno dimenzijo te večno mlade mestne punce. Namreč, da je veliko bolj družbeno disonantna in manj ubogljiva, kot je videti na prvi pogled.