Tiskane izdaje
Henrik Kaufholz je eden številnih evropskih novinarjev, ki se v zadnjem letu sprašujejo, zakaj javnost vse manj zaupa medijem. Zakaj usiha kredibilnost novinarjev? Pa tudi – kako so se mediji odrezali pri poročanju o največji krizi zadnjih 25 let, o migrantski krizi? Je njihovo poročanje vplivalo na odločitve politikov in državljanov? In ne nazadnje, kakšna je razlika med resničnimi, lažnimi in napačnimi novicami?
»Še pred letom dni bi si lahko vprašanje, kako so se mediji odrezali pri poročanju o migrantski krizi, zastavili upravičeno,« meni novinar danskega časnika Politiken Henrik Kaufholz, soustanovitelj evropskega centra za svobodo tiska in medijev (European Centre for Press & Media Freedom). »Zdaj to vprašanje ni več relevantno. Sprašujemo se lahko le še, kakšna je vloga medijev v družbi in kako naj se mediji in družba odzovejo na poplavo laži na internetu in družabnih omrežjih.«
Javnost se skoraj ne sprašuje več, ali so novice, ki jih prebirajo, resnične ali lažne. Na številnih spletnih portalih mrgolijo nepreverjene, celo izmišljene novice, ki imajo posledice v realnem svetu. Tudi zaradi njih se je v Ameriki lahko zgodil Trump, v Veliki Britaniji pa brexit. Stanje duha v letu 2016 je izvrstno objela ena sama beseda: pridevnik postresničen. Bolj kot objektivna dejstva so na oblikovanje javnega mnenja začela vplivati čustva in osebna prepričanja.
Medije so ugrabili aktivisti
Pred ameriškimi volitvami so tradicionalni mediji začeli objavljati prispevke o lažnih novicah in lastnikih portalov iz obskurnih krajev, kot je Veles v Makedoniji, kjer so se inteligentni mladi brez denarja in prihodnosti domislili, kako bi lahko unovčili nezaupanje javnosti do tradicionalnih medijev. Buzz Feed je poročal o digitalni zlati mrzlici, ki je polnila račune makedonskih najstnikov. Ti so v kratkem času ustvarili več kot 140 političnih portalov, na njih pa objavljali lažne novice, pisane na kožo Trumpovih podpornikov. Washington Post je objavil zgodbo avtorjev portala LibertyWritersNews, ki po diplomi nista mogla dobiti službe in sta tudi zato začela dvomiti o svojem političnem prepričanju in glasovih, ki sta jih namenila Obami. Kot pisca napihnjenih in izmišljenih besedil sta v šestih mesecih zaslužila več, kot bi v dvajsetih, če bi se morala preživljati denimo z natakarstvom.
Njihovi bralci imajo v svojem nezaupanju do neke mere prav. Proučevalci medijev ugotavljajo, da so medijske podobe včasih res namenjene krepitvi uradnih vladnih sporočil. Dragan Sekulovski, izvršni direktor Društva novinarjev Makedonije, je analiziral fotografske posnetke z makedonske meje. Ugotovil je, da so mediji z njimi bodisi razdvajali narod, namesto da bi pristojne spodbudili k ukrepanju, bodisi so promovirali vladno sporočilo, da so razmere dobre in da država ni pretiravala s svojimi pooblastili. »Niso predstavljali celotne slike, ampak so begunce stereotipizirali,« je povedal na forumu medijskih organizacij južne in vzhodne Evrope SEEMO.
Ulrik Haagerup iz danske televizije je že pred letom dni v intervjuju za nemško televizijo NRD, ki je dostopen na portalu youtube, opozoril, da so medije »ugrabili« aktivisti. Bralci zato v njih niso več dobivali poročil in analiz, ampak besedila z agendo.
Mediji pa niso neiskreni zgolj glede svoje agende, ampak tudi glede svojih težav. »Vsak novinar in medij morata razmisliti o tem, kako sta sama prispevala k nezaupanju javnosti. Preden začnemo kriviti javnost, da ne kupuje več časopisov in revij, se moramo vprašati, zakaj je tako,« pravi Tom Law iz mednarodne organizacije za etiko v novinarstvu Ethical Journalism Network.
Prepričan je, da bi morali mediji skrbeti za transparentnost virov in financiranja. Če bralci menijo, da so mediji v rokah političnih ali poslovnih interesov, so skeptični do tistega, kar v njih preberejo.
»Mediji niso iskreni do svojih bralcev. Ko gredo novinarji na potovanje v tujino, ki jim ga na primer plača ministrstvo za zunanje zadeve, tega ne zapišejo v članku. Če bi, bi dosegli dve stvari. Bili bi bolj transparentni; navsezadnje ima javnost pravico vedeti, kdo jim je plačal pot, pa naj bo to ministrstvo ali nevladna organizacija. In drugič, če mediji nadaljujejo molk o tem, javnost nikoli ne bo izvedela, da nimajo denarja za službene poti v tujino. Ostala bo iluzija, da ga imajo na pretek.«
Novinarstvo zahteva čas in denar
Mediji se že skoraj dvajset let ubadajo s padanjem naklad in oglasnih prihodkov ter po drugi strani s pričakovanji, da je vse, kar je na spletu, brezplačno – tudi novice. Toda če veliki še morda lahko preživijo z denarjem od naročnin in oglasov, manjši, neodvisni mediji, ki se osredotočajo recimo na preiskovalno novinarstvo ali na teme, za katere zmanjka prostora v osrednjih časopisih in na televizijah, živijo zgolj od projektnih sredstev in donacij. »Če postane novinarstvo odvisno od projektnega financiranja, imamo velik problem,« meni Ivana Perić, novinarka hrvaškega portala H-alter. »Novinarji se osredotočajo samo še na temo projekta, zanemarijo pa druge vsebine. Obenem polovico časa namenijo iskanju sredstev, s katerimi bodo financirali svoje delo. Nazadnje so zgolj še projektni menedžerji, ves čas v položaju, ko ne vedo, ali bodo imeli čez pol leta delo in denar ali ne. Državno razpisovanje sredstev za medijske projekte pa je zgolj način, da država reče, 'saj smo vam dali denar'. To vodi v zmanjševanje moči posameznih medijev in tudi medijske krajine na splošno,« je na medijskem forumu SEEMO povedala za Delo.
Po brexitu in po Trumpovi izvolitvi so številni mediji zaznali porast prispevkov, donacij in naročnin, pravi Tom Law. (Ameriška organizacija za zaščito novinarjev Committee for Protection of Journalists je po govoru igralke Meryl Streep na podelitvi zlatih globusov prejšnjo nedeljo prejela 140-krat več donacij kot običajno.) »Očitno je bil potreben ta šok, da so ljudje doumeli, kako morajo financirati tiste medije in vire novic, ki jim zaupajo, tudi v svetu, kjer so brezplačne novice povsod na voljo. Novinarstvo zahteva čas in denar, če želimo, da novinarji poročajo neodvisno.«
Razmah lažnih novic in potegavščin pripisuje tudi dejstvu, da so mnogi bralci in gledalci slabo medijsko pismeni. Med njimi so tako odrasli kot tudi otroci, ki do novic dostopajo le prek družabnih omrežij. Raziskava Univerze Stanford je pokazala, da približno 82 odstotkov otrok ne razlikuje med vsebino, ob kateri piše, da je sponzorirana, in resničnimi novicami na spletnih straneh. Mnogi so verodostojnost tvitov presojali, denimo, glede na to, ali je informacijo pospremila fotografija in koliko podrobnosti je ta vsebovala, ne pa glede na uporabljene in navedene vire. Tako so denimo verjeli, da je fotografija deformirane marjetice dokaz radiacije v bližini Fukušime. Še bolj skrb zbujajoče pa je, da jih to pravzaprav niti kaj posebej ne skrbi niti zanima.
Medijsko opismenjevanje bi se moralo zato po besedah Toma Lawa začeti v šoli in nadaljevati tudi pozneje v življenju. »Poskrbeti moramo za tiste uporabnike, ki niso doma v digitalnem svetu in ki morda ne znajo uporabljati družabnih omrežij. Potrebovali bi koordinirano kampanjo, s katero bi kontinuirano izobraževali državljane, ne le takrat, ko smo šokirani zaradi rezultatov referenduma in volitev. Obenem moramo prisluhniti zaskrbljenosti, ki jo izražajo uporabniki, odzvati se moramo na to, kar nam želijo sporočiti. Če želimo razvozlati, zakaj je med nami in njimi tako velik prepad, se moramo pogovarjati z njimi. Tako pa se novinarji pogovarjamo z novinarji.«
Law dodaja, da bi se morali pogovarjati tudi z lastniki medijev. Prepričati bi jih morali, da se odprejo uporabnikom, da prisluhnejo njihovim kritikam in da priznajo, če naredijo napako. »Če bi to naredili večkrat, bi se zaupanje povečalo. S tem bi se povečala tudi vrednost blagovne znamke medija, kar bi lahko vplivalo na poslovni izid.«
Novinarske organizacije, novinarji in državljani, ki jim je mar za prihodnost kakovostnega novinarstva, bi morali nagovarjati tudi tehnološke velikane. Ljudje namreč radi rečejo, da so nekaj prebrali na facebooku in googlu, a to sta le posrednika novic, ki so jih pripravili drugi. »Pri družbah Facebook in Google govorijo o algoritmih, ki da skrbijo za novice. Toda nekdo je določil parametre za te algoritme; nekdo je opredelil, kakšne vrste informacij naj producirajo in širijo. Tudi od tehnoloških podjetij bi morali zahtevati transparentnost. Obstajati morajo neka priporočila in prav je, da javnost ve zanje. Za zdaj se v teh podjetjih izgovarjajo, da ne morejo razkriti kode, ampak tega tudi nihče ne pričakuje. Ne gre za kodo, gre za navodila, ki so jih programerji dobili, ko so jim predstavili, kaj od njih želijo. Uporabniki bi potem lažje razumeli, zakaj se jim na facebooku pokažejo določene novice.«
Napake pri poročanju
V Evropi je nezaupanje v medije vsaj zadnji dve leti tesno povezano tudi s poročanjem medijev o begunski krizi. Novinar Frankfurter Allgemeine Zeitunga Michael Martens je analiziral nekaj primerov v uglednih evropskih medijih in ugotovil, da so novinarji večkrat napačno poročali – iz različnih razlogov. Morda zato, ker so bili površni, morda zato, ker so o zadevi premalo vedeli, morda zato, ker so (ne)hote podpirali agendo (ne)vladnih organizacij.
»Tudi najboljši so delali napake. Ne zato, ker bi bili zlobni, ampak zaradi kompleksnosti tematike. Pogovarjal sem se z uglednimi in pametnimi novinarji. Zatrjevali so mi, da bi morali na primer migrantom zapreti dostop prek Egejskega morja. Kako? Že če logično pomisliš, vidiš, da je to nemogoče. Poleg tega obstajajo mednarodni zakoni, ki to onemogočajo.«
Angela Merkel naj bi odprla meje, da bi Nemčija dobila delovno silo. »Angela Merkel je meje odprla, ko so se begunci nagnetli na budimpeštanski postaji Keleti. Kaj je bilo torej prej, Angelino povabilo ali prihod beguncev?«
Po Martensovih besedah tudi struktura nemških podjetij kaže, da je tako sklepanje pavšalno. »Ljudje, ki prihajajo, nimajo potrebnega znanja niti veščin, obenem ne govorijo nemško. Nemška industrija potrebuje izkušene delavce s specifičnim znanjem za delo v zahtevnih in kompetitivnih panogah. Trideset najboljših podjetij po indeksu Dax je zaposlilo manj kot 60 migrantov od približno 800 tisočih, ki so prišli v Nemčijo. Trditi, da je Angela Merkel odprla meje iz ekonomskih razlogov, je torej nesmiselno.«
Michael Martens že več let spremlja dogajanje v južni Evropi in pozna razmere v državah na balkanski poti. »Ta je bila do marca lani široko odprta. Migranti so vedeli, da bodo, če se vkrcajo na turški obali, čez dve navtični milji na Lesbosu in s tem praktično v Berlinu. Potovanje čez morje je bilo tvegano, ampak to tveganje so sprejeli. Z Lesbosa ni bilo težko priti v Evropo, saj niso več potrebovali tihotapcev. Vkrcali so se na trajekt, ta jih je prepeljal do celine, tam pa so lahko kupili avtobusno vozovnico do makedonske meje.«
Tudi sam se je velikokrat peljal s trajekti, polnimi migrantov. Z njimi je bil tudi na grško-makedonski meji. »V rokah so imeli kartone z napisom No Borders, ampak ko sem jih hotel vprašati kaj več, so me samo gledali. Niso govorili angleško. Kdo jim je torej napisal No Borders? In zakaj? Aktivisti so jih tudi naučili, kako naj si zašijejo ustnice. Ne smemo jih podcenjevati. Vi jih imenujete aktivisti, jaz jim rečem lobisti. Lobirajo za Evropo brez meja, v katero lahko pride, kdor hoče. Zakaj to počnejo? Vsak iz svojega razloga. Eni zato, ker verjamejo, da se lahko kdorkoli vkrca na letalo v Pakistanu in prileti v Evropo in da ga pri tem ne sme nihče ovirati. Verjamejo, da so države in meje nekaj slabega, in podpirajo vse, kar spodkopava sistem. Drugi to počnejo zato, ker želijo več sredstev za svoje delo. Njihove taktike za stike z javnostjo so izpiljene. Vedo, kako ravnati z mediji. Zelo dobro vedo, katere podobe učinkovito posredujejo njihova sporočila najširši javnosti v tej vojni za percepcijo. Migrantska kriza je tako kot vsaka velika kriza stvar percepcije.«
V svojih uvodnikih in komentarjih mediji lahko vplivajo na javnost in oblikujejo njeno dojemanje sveta, pravi Martens, toda novinar, ki poroča s terena, si mora prizadevati, da bo predstavil realnost, in potem lahko zgolj upa, da bo s svojimi besedami vplival na bralce. »Včasih bodo moje besede imele vpliv, ki mi osebno ni blizu, ampak ne glede na to moram poročati o tem, kar se dogaja. Malo sem skeptičen, če gre nekdo na teren, da napiše zgodbo, s katero bi rad spremenil percepcijo javnosti. Ne vem, ali je to prava interpretacija našega dela. Naša naloga je, da povemo, kaj se dogaja, ne pa, da spreminjamo dojemanje. Ta sprememba je lahko posledica dobrega novinarstva, ampak če štartamo s tem konceptom, ljudem sporočamo, da so neumni in da jih moramo novinarji usmeriti na pravo pot. Kot novinar se vedno vprašam, ali sem odprt za vse, kar se lahko zgodi, ali pa imam zgodbo že vnaprej napisano in samo iščem potrditev.«
Prvi pogoj je zaupanje
Zaradi zaverovanosti v svoj prav v številnih medijih niso zaznali, kaj se dogaja v družbi. Henrik Kaufholz je opazoval, kako so mnogi državljani na tviterju pisali, da migranti kradejo in posiljujejo, da širijo islam in da so med njimi ekstremisti, ki se želijo razstreliti. »Ne moremo se pogovarjati o tem, kaj se dogaja v tradicionalnih medijih, če se obenem ne pogovarjamo, kaj se dogaja na družabnih omrežjih. Zaradi množičnih odpuščanj po vsej Evropi in Ameriki novinarji ne stopamo več v stik z ljudmi, saj nas je vse manj in vse pogosteje ostajamo v pisarnah; ne gremo na seje, predstavitve, ne pogovarjamo se z ljudmi z ulice. Po drugi strani so z družabnimi omrežji vsi dobili priložnost, da povedo, kaj mislijo.«
Drug prostor za izražanje mnenja je zavetje volilne kabine. Enaindvajsetletni Peter Lyndon je natakar iz Los Angelesa. V reviji New Yorker so ga oktobra predstavili v seriji o volivcih, ki se bodo leta 2016 prvič podali na volišča. »Ne bi rekel, da sem nacionalist, ker je to preveč nabita beseda. To je tako, kot če bi nekoga vprašali, ali je rasist,« pravi Lyndon. »Vsekakor sem alternativni desničar. Nacionalist sem, če to razumemo kot patriotizem. Problem z besedo rasist je, da izgubi smisel vsakič, ko jo nekdo uporabi. Zadnja leta jo levičarji uporabljajo, ko želijo onesposobiti tvoj argument, ne glede na to, kaj želiš povedati. Si rasist, zato si zloben in zato izgubiš. Vem za veliko ljudi, ki bi bili do mene zelo neprijazni, če bi zaslutili, kakšna so moja politična prepričanja. Ampak nismo več leta 1959. Tega mnogi na levici ne dojemajo. Zdaj so oni establišment, jaz pa sem tisti, ki je na drugi strani. Želim povedati, da je v tem smislu zelo težko biti manjšina. Zato vem, da bo Trump zmagal. Veliko belcev je razočaranih. Doslej niso šli na volišča, tokrat bodo.«
Tudi v časopisu Politiken niso dali glasu tistim, ki so izražali pomisleke. Kaufholz pojasnjuje, da so se osredotočali na begunce. Opozarjali so, da bežijo pred vojno in lakoto. Bralci so se odzivali na njihove zapise in so bili pripravljeni pomagati. »Spregledali pa smo opozicijo. Premalo smo pisali o problemih, denimo o tem, kaj bo vse skupaj finančno pomenilo za državo, kakšen strošek predstavljajo begunci, nismo dali glasu tistim, ki so izražali pomisleke v zgodbe, ki smo jih objavljali. Ljudje se na takšne zgodbe čustveno odzivajo. Brexit in Trumpova izvolitev pa kažeta, kaj se zgodi, ko postanejo čustva močnejša od dejstev.«
Javnost medijem zaupa približno toliko kot trgovcem z rabljenimi avtomobili in politikom, poudarja Ulrik Haagerup. »Zakaj ljudje ne zaupajo politikom? Ker je velik razkorak med tem, kar rečejo in kar naredijo. Po vsej zahodni Evropi zaznavam razliko med tem, kar smo novinarji bralcem obljubili in kar dajemo. Če bi bili iskreni, če bi se postavili pred ogledalo, in včasih to moramo narediti, jim nismo dali tiste različice resnice, ki smo jo obljubili; to je tiste, do katere se poskušamo dokopati po svojih najboljših močeh. Dali smo jim del resnice; tistega, za katerega smo menili, da se bo prodajal, ali tistega, za katerega smo presodili, da je najboljši za družbo. Novinarstvo so ugrabili ljudje, ki jim več pomeni rezultat pod črto ali njihovo ime pod prispevkom kot pa globlji smisel in pomen tega, kar se dogaja okoli nas. Aktivisti so se preoblekli v novinarje. Ljudem nočejo pomagati, da si ustvarijo svoje mnenje o družbi, ampak jih hočejo prepričati, da prevzamejo njihovo. To ni novinarstvo, to je politika. Novinarstvo pa je ugrabila tudi politična korektnost. To lahko vidimo v Nemčiji, Franciji, na Švedskem in Danskem. Medijska in politična elita se poskušata izogniti krepitvi tendenc, ki nam niso blizu. S tem ignorira problem, ki je daleč največji v zadnjih 25 letih. Begunci in migranti razdvajajo družbo, in vendar nikoli nismo imeli spodobne razprave o tem, da k nam prihajajo ljudje iz drugih kultur. Namesto tega se oglašajo tisti, ki vzklikajo rasistične izjave, in tisti, ki popolnoma naivno pravijo, da vsi živimo na enem planetu in da lahko zato vsak pride k nam. Med tema ekstremoma je večina družbe, z mediji vred. Zame je v novinarstvu ključno, da svet vidimo z obema očesoma, ne samo s tistim, ki smo si ga izbrali.«
Boj proti slabemu
Mediji marsikje že poskušajo zakrpati svoj odnos z javnostjo. Bralcem poskušajo pojasniti, da so novinarji v tradicionalnih medijih izurjeni za zastavljanje vprašanj, za iskanje odgovorov, za razumljivo pisanje in za preverjanje dejstev. A vse je zaman, če bralci tega ne cenijo in če za njihovo delo niso pripravljeni plačati. »Družba, ki svojo prihodnost stavi na govorice namesto na dejstva, bo imela velike težave, zato pozivam demokrate vsega sveta, naj se združijo,« pravi Henrik Kaufholz.
»Resno mislim. Vidimo lahko, kako izginja zaupanje v demokracijo. Nihče se več ne meni za temeljne pravice, ker so te vsepovsod. Mladi se o njih učijo v šolah, nikoli niso izkusili, kako je biti brez njih. Nihče se več ne zaveda, da je tako branje knjig kot gledanje portala youtube posledica izborjene temeljne pravice do svobode govora in informiranosti. Brez nje bi bile knjige cenzurirane. Redki posamezniki se še bojujejo za pravico do svobode izražanja, tiska in govora, a tega ne morejo početi sami in v nedogled.«
Tudi on meni, da bi potrebovali vseevropsko kampanjo ozaveščanja javnosti o pomenu medijev, a se obenem zaveda, da je tako kampanjo skoraj nemogoče pripraviti. »Težave predstavljajo že jezikovne razlike pa tudi razlike v dojemanju človekovih pravic, ki niso vse v vseh države enako spoštovane. Britanci si med drugim želijo iz EU tudi zato, ker nočejo slediti zapovedim evropskega sodišča za človekove pravice, ki je presodilo, da imajo zaporniki pravico voliti. Začeti tako kampanjo ne bo lahko. Že zdaj lahko opazujemo demokratične vlade, ki ukinjajo svoboščine v imenu varnosti in boja proti terorizmu. Gledajo nas, poslušajo naše pogovore, berejo našo elektronsko pošto, toda državljanom se to ne zdi problem, dokler se ne bodo sami znašli v težavah.«
Tedaj bo morda prepozno. Ne le zato, ker bodo njihove pravice že kratene, ampak tudi zato, ker se lahko zgodi, da se lepega dne zbudijo v svetu lažnih novic, v katerem ne bo več nikogar, ki bi znal argumentirano in jasno povedati, zakaj so tudi njihove težave pomembne.
