Vinjeto za morje

Poleti bo predor Markovec po osmih letih gradnje najverjetneje odprt, a bo treba zanj, kot kaže, plačati vinjeto.

Ne vem, kako se počuti hrib, ko skozenj zvrtajo luknjo, in potem tam pelje milijone brenčečih in smrdljivih jeklenih konjev. Ljudje se pač navadijo. Kdo ve, ali se hrib kdaj navadi takšne vrtine, koliko ga boli in kaj vse mora potrpeti vsak dan znova. Eno je gotovo: na zraku, soncu in dežju, ob burji ali jugu, ob vonju po beli peni, ob živih grebenih, razpenjenih pljuskih, kjer se morje ponuja s tisoč odtenki modre, sive in zelene ... zunaj je vedno svetlejše. Zato hvala za spoznanje, ki je nastalo ob vinjetni dilemi za Markovec, Dars.

Hvala za pogled na Triglav, na Krn in stotine drugih, ki jih od tod ne prepoznam. Za sneg na vršacih, ki rastejo iz morja. S te ceste imam oblake, vonjam veter, vidim tok, celo temperaturo morja slutim. Kredarice sicer ne vidim. A če postanem in vzamem daljnogled, je Planika kot na dlani. Med vožnjo jo pogosto iščem s pogledom in si domišljam, da je majhna, drobna pika.

Vožnja po obali je vselej priložnost za učiteljico zgodovino. Predstavljam si počasno majhno lokomotivo, ki je na paro tik ob morju vlekla vagone iz Trsta v Poreč. Onstran zaliva se v morju zrcali Miramare, v katerem je bival vrhovni poveljnik avstrijske vojne mornarice, mlajši brat cesarja Franca Jožefa in nesojeni mehiški cesar Maksimiljan, ki so mu mehiški republikanci z izdatno ameriško pomočjo odpihnili načrte. Na ovinku pri Rexu je na morskem dnu še zmeraj eden od izgubljenih ladijskih vijakov. Ta vijak nikoli ne pozabi vprašati, zakaj »zavezniki« potopijo povsem nebogljeno in prazno potniško velikanko, ponos človekovega stvarjenja.

Prav tam, pri Rexu, sem si nedolgo tega, nazorneje kot v vsakem delfinariju, lahko privoščil desetminutni ogled potopov delfina, ki je to počel samo deset metrov od obale. Ves čas na istem mestu. Lahko sem slišal njegovo sapo. Le kaj je bilo tam, pičle tri metre pod vodo, tako zanimivega? Nedaleč stran je izolski potapljač na dah pred natanko šestimi leti pod morjem zagledal kita grbavca. Takšno srečanje (od tod beseda sreča), po moje, srečnežu formatira podzavest. Pozno jeseni se tukaj zbirajo vranjeki. Kormorani se poleti sušijo na skalah, razpirajo krila in čakajo na marendo. Tudi nutrijo smo že videli, ki je plavala maraton od Kopra proti Izoli. Pa živo srno, ki so jo rešili iz morja v čoln. In povoženo srno. Kaj počnejo srne ob morju in v njem? Ljubijo sol, zato pogosto, največkrat zelo zgodaj zjutraj, tvegajo. Tudi plavalec maratonec, ki trenira še pozno v jesen in zgodaj spomladi, tvega, da ga povozi kakšna malomarna neroda ob ladijskem krmilu.

Tukaj se kot na dlani in najbolj realno sleherni trenutek sproti kaže gospodarska situacija. Sproti lahko preštejemo, koliko ladij čaka na sidru za tržaško in koliko za koprsko pristanišče. Koliko tirov bi morali zgraditi do Dunaja in Bratislave, če bi hoteli hitreje pretovoriti vse te čezoceanke velikanke. Koliko tankerjev ali bulkov čaka na vlačilce. Verjetno bi lahko preštel turiste, ki s križarkami pritisnejo na majhen Koper. Tukaj se zrcali natančna podoba uspešnosti turističnega trenutka. Ta je obratno sorazmerna s počasnostjo kolone avtov na poti v Istro ali iz nje. V petnajstih minutah je mogoče izračunati gostoto obiska in strukturo gostov iz tujine. Ni treba mesece čakati suhoparnih statistikov.

Na morju garači. Nekateri spuščajo, drugi dvigujejo mreže, tretji vlečejo trnek za sabo. Zgodaj spomladi s feralom in vilicami (fošino) še poslednji »indijanci« prežijo na kaj sočnega, na velikega lignja ali zaspanega brancina. S kopnega mečejo trnke. Pogosto vidim Erno na ovinku. Pred desetletji je bila popolna analfabetka, nekje iz okolice Pohorja, kjer morskih rib še videla ni. Zdaj jih lovi kot stara morska mačka. Ubogi brancini na tem ovinku!

S ceste zmerim, koliko je na Slavniku snega ali koliko travniških rož že cveti na sončnem pobočju hriba ... Po Parencani vedno isti pridni maratonci, pešci, kolesarji vseh barv. Poleti izzivajo kopalci, ki se sproščajo, ko se navadni smrtniki utapljamo v adrenalinskih avtomobilih. Še huje je, če so tam tudi preveč sproščene kopalke. Ena plava vsak dan, celo pozimi, in tudi v Evinem kostimu. Le malo stran od obale veslajo čisto vsakič, ko je morje mirno. Pa deskarji in kak zmajar. Jadrnice na regatah. Tudi na tisti največji, kraljici Barcolani. Potapljači uživači. Znanstveniki z Morske biološke postaje ali s Harpha Sea, ki merijo najrazličnejše nepomembnosti. Na primer, koliko pozejdonke (zibelke morskega življa) raste v plitvinah ali kako morje spreminja globino dna.

Tudi življenja ugasnejo. Avtomobili zdrsnejo skupaj z nepazljivimi lastniki v jarek, poletijo čez ograjo na skalomet. Še bolj tvegajo motoristi in kolesarji. Tragedije. Tudi ribiška ladjica je že nasedla na skale, ker je kapitan prehitro praznil steklenico.

Zjutraj se na tej cesti dani. Še večkrat razveseli rdeči zahod z veliko utapljajočo se sončno kroglo, ki pomeni, da bo jutri lep dan. Ladje na obzorju, ladje velikanke in ladje za zabavo. Podmornica je bila enkrat ali dvakrat na površini. Ne vemo pa, kolikokrat pod njo. Obrambna pripravljenost države je tukaj enostavna kot pasulj na googlu. Če po nesreči zdrsne italijanska letalonosilka v naše morje, to ni vojaški incident. Tudi italijanski lovci nemalokrat dobro preračunano odfrčijo skozi ta zračni prostor.

Včasih so noči tako črne, da ni videti teme, drugič treska in grmi, spet tretjič je vesoljni potop in potem mežika Severnica ...

Kako lepa cesta! Zato še enkrat hvala, Dars. Res hvala, ker smo tako dolgo čakali na pot skozi hrib. In hvala, ker boš zahteval vinjeto za predor in bomo smeli ostati tukaj na naši stari, dobri obali – od Rude mimo Rexa do smradu pri Žusterni. Kaj vse bi zamudil, če bi se moral vsa ta leta peljati od doma do službe skozi vrtino!

Hvala, Dars, ker bomo smeli še naprej gledati ta svet od zunaj. Ampak dovolite predlog »izven predalčkov«. Kaj če bi predor ostal brezplačen in bi raje računali cestnino na prav tej stari, spomeniško in naravovarstveno zaščiteni obalni cesti? Za predor marsikdo ne bi dal niti luknjastih smrdljivih nogavic, za vse opisano zgoraj veliko raje plačamo vinjeto. Če že moramo. Samo zapornico bi postavili na vsaki strani ceste. Svet »zunaj pravil« ponuja povsem drugačne vrednote in priložnosti.