Vitezi v svetu podatkov

Računalnik mi je požrl diplomo! Vnašala sem še zadnje popravke, shranila na disketo, potem je vse skupaj zmrznilo in zdaj nikjer ne najdem dokumenta, je obupano razlagala sostanovalka v študentskem naselju. Varnostne kopije ni imela, osnutek naloge pa je nazadnje natisnila pred dobrim mesecem. Zaradi tehnične napake je izpuhtelo več tednov njenega dela.

Pred dvajsetimi leti so bile takšne nezgode zelo pogoste. Skoraj vsak teden smo morali računalniški prostovoljci po študentu namestiti kak operacijski sistem ali gonilnik, zamenjati pokvarjeno komponento, reševati izgubljene seminarske naloge, odpravljati napake v omrežju in iskati pozabljena gesla za elektronsko pošto. Zato sem pomiril nesrečno študentko in obljubil, da bom poiskal njeno diplomsko datoteko.

Preiskal sem mapo, kamor urejevalniki besedil shranjujejo delovne elektronske osnutke, in pognal program za obnovo izbrisanih dokumentov. Imel sem srečo, saj besedila ni pogoltnila elektronska pozaba. Po nekaj urah dela sem iz elektronskih ostankov na računalniškem disku in disketi sestavil skoraj celo diplomo. Manjkalo je oblikovanje in sprotne opombe so bile razmetane po besedilu, ampak besedilo je bilo rešeno.

Med iskanjem podatkov sem pomislil, da računalniki vse bolj spreminjajo poslanstvo viteštva, saj za junaška dejanja ni več treba obglaviti zmaja ali premagati razbojnika, temveč rešiti diplomo pred sovražnimi programskimi vrsticami. Enako pomembne pa bodo ostale vrednote računalniških vitezov, saj je reševanje podatkov prinašalo nepričakovane etične zadrege.

Ko je računalniški program obujal izbrisane datoteke in po trdem disku iskal ostanke diplome, sem nehote pokukal v velik del študijskega, delovnega in zasebnega življenja lastnice. Med iskanjem in odpravljanjem računalniške napake je skoraj nemogoče popolnoma spregledati vsebino elektronskih map, fotografskega albuma ali poštnega predala – tudi če operater zna krotiti radovednost in spoštuje zasebnost stranke. Imetnik administratorskega gesla ima na računalniku ali omrežju izjemno veliko moč. Prebere lahko vse podatke (razen šifriranih), briše in dodaja datoteke, spreminja programe ter določa, kako naj se naprava obnaša. Ne da bi vprašal uporabnika ali mu povedal za spremembe.

Med popravljanjem računalnikov in reševanjem podatkov postane vprašanje moči in vpliva v računalniškem omrežju zelo otipljivo. Velika večina uporabnikov si ni predstavljala, kako računalniki obdelujejo in shranjujejo podatke. Skoraj nihče ni vedel, da so fotografije študentske zabave tudi po izbrisu ostale na disku in jih lahko poišče že brezplačen računalniški program. Na njihovih računalnikih pa je bilo tudi po enem letu nastavljeno isto začasno geslo, s katerim sem zaklenil operacijski sistem in poštni predal. Za velikimi napovedmi informacijske revolucije, ki bo sprostila ustvarjalne in podjetniške potenciale pri uporabnikih omreženih informacijsko-komunikacijskih tehnologij, se je zato izoblikovala nova delitev – na računalniške uporabnike in na novo elito, ki računalnike programira. Delitev, ki jo je pozneje še poglobila naslednja generacija izdelkov, v katerih so bili skriti zmogljivi računalniki: pametni mobilniki, tablice in povezani televizorji.

Pohod računalnikov se ne bo ustavil samo na osebnih komunikacijskih napravah, so bili prepričani razstavljavci in analitiki, ki se v ameriškem Las Vegasu vsako leto srečajo na največjem sejmu zabavne elektronike CES. Skoraj vsaka prikazana novost je bila pametna, povezana ali oboje: budilka, čelada, zobna ščetka, postelja, kolo, avtomobil, hladilnik ali očala. Spraševali smo se, kdo bo plačal skoraj dvesto evrov za povezano zobno ščetko ali uporabil nosečniški preizkus, ki pošlje rezultate na mobilnik. Vendar bi s takšnim praktičnim potrošniškim razmišljanjem spregledali ekonomske motive za »pametnimi« izdelki.

Ekonomika in zasnova navadne zobne krtačke sta preprosti. Priprava je namenjena osebni ustni higieni in potrošniki so zanjo pripravljeni odšteti do pet evrov (ali do 150 za električno, če se je marketinški oddelek dovolj potrudil). Vsak uporabnik natančno ve, kako deluje – z drgnjenjem odstranjuje zobne obloge –, kdaj se izrabi in zakaj jo je treba zamenjati za novo. Pametna zobna ščetka z ameriškega sejma se morda zdi samo naslednica električne, ampak jo povezani računalnik prestavi v čisto drugačno kategorijo: v ekonomijo podatkov.

Proizvajalec povezane zobne ščetke je povedal, da vgrajena tipala podrobno spremljajo navade njenega lastnika: kdaj si umiva zobe, kako pogosto jih čisti in kako temeljito se sprehodi po ustni votlini. Vsi ti podatki imajo v podatkovni ekonomiji določeno vrednost, saj jih je mogoče zbirati, povezovati in obdelovati – uporabiti za zdravstvena priporočila, spoznavanje uporabniških navad in analizo življenjskega sloga. Povezani izdelki so zato nekakšni trojanski konji, ki se naselijo v gospodinjstvu, avtomobilu, žepu, torbici in drugih zasebnih prostorih, kjer ljudje ustvarjamo tržno zanimive informacijske drobtinice. Sestavine, iz katerih lahko lastniki zbranih podatkov pridobijo precej večjo denarno pogačo kot s prodajo fizičnega izdelka. Zobne ščetke, hladilnika ali avtomobila.

Letošnji CES je potrdil predvidevanja, da bodo podatki postali nafta 21. stoletja. Vsa tehnološka in spletna podjetja tekmujejo za podatkovne vrtine in poskušajo čim bolj ograditi svoja podatkovna polja: operacijske sisteme, družabna omrežja in prodajne platforme. Politiki in regulatorji sledijo željam podatkovnih korporacij, ki hočejo vse industrijske panoge vključiti v podatkovno ekonomijo in jim pridružiti še druga področja – od javnega sektorja do infrastrukture in upravljanja »pametnih« mest. Taksisti se kljub stavkam in protestom niso mogli ubraniti pred spletnimi ponudniki prevoza, kot sta lyft in uber. Knjižni, glasbeni in medijski založniki poskušajo preživeti s poslovnimi modeli, ki sta jih vsilila Amazon in Apple. Podobne načrte imajo Tesla in Google z avtomobilsko industrijo ter Samsung s povezanim domovanjem.

Prevlada podatkovne ekonomije ni nedolžna, saj vsi poslovni modeli predvidevajo sistematično kratenje informacijskih pravic in množično ukinjanje »neinformacijskih« delovnih mest, za katera nimamo alternativ. Obenem prinaša krepitev podatkovne ekonomije tudi zapiranje elektronskih naprav – fizično in pravno. Novih izdelkov skoraj ni več mogoče legalno odpreti, popraviti ali poseči v programske vrstice, ne da bi izgubili garancijo in prekršili pravila uporabe. Računalnikov, mobilnikov in drugih elektronskih naprav ne morejo več nadzorovati niti uporabniki, ki razumejo tehnologijo in znajo programirati. Vsa moč je zbrana pri lastniku platforme, ki nadzoruje vsak povezan izdelek: kindle, iphone ali pametno zobno ščetko. Njihov vpliv daleč presega možnosti, ki smo jih med iskanjem izgubljenih seminarjev slutili nekdanji računalniški pomočniki. V njihovih motivih pa ni ničesar viteškega.

Ko je soustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg odkril varnostno luknjo v računalniškem sistemu študentskega kampusa na Harvardu, ni opozoril na napako ali se odrekel brskanju po zasebnih podatkih. Namesto tega je vdrl v strežnike, pridobil vse fotografije študentskih sostanovalcev in izdelal spletno stran, kjer so lahko stanovalci izbirali najbolj »vroča« dekleta in se zabavali nad rezultati. Podobne anekdote so biografi opisali pri skoraj vseh največjih tehnoloških podjetnikih zvezdnikih – od Billa Gatesa do Jeffa Bezosa in Elona Muska. Vsi so dovolj zgodaj spoznali vrednost uporabniških podatkov in razumeli njihovo družbeno moč. Pravilno so presodili, da jih ne bo kljub kratenju informacijskih in zasebnostnih pravic nihče ustavil med gradnjo podatkovnega imperija, dokler bodo dvigovali gospodarske kazalce in sodelovali z državnimi nadzorovalci. Kar zelo dobro vedo tudi njihovi nasledniki, ki so v Vegasu nagovarjali vlagatelje z novimi »pametnimi in povezanimi« poslovnimi idejami.