Bodice: Vlačuge in vlačugarji

Pred zdaj menda že davnimi leti smo morali na Delu preživeti še eno tehnološko revolucijo. Računalništvo. Prej smo delali malo po Gutenbergu pa s svincem pa z ofsetom pa … Najhuje je bilo, ko se je bilo treba posloviti od gospoda Johannesa (Gutenberga), kajti v tiskarni smo imeli še zalogo najbolj umetelno izrezljanih inicialk, ki bi jih bil vesel vsak svetovni muzej. To »ropotijo« so nevedneži kar pometli in stresli v smeti. Legendarni Pišta Bači, ki se je na te reči razumel, je jokal.

Tako smo dobili računalniško opremo s programom next, ki so ga Američani dolgo zadrževali v zabojih, ker Jugoslavije niso ocenili kot najbolj zanesljive partnerice. Z nextom pa se je menda dalo voditi celo medcelinske rakete. Skratka, program, ki je bil super, vendar pa le nekakšno slepo črevo računalništva, smo dobili in ga tudi uspešno uporabljali. Med drugim je vseboval tudi »igrico« pilotiranja nadzvočnega bombnika, kar je bilo nadvse razvedrilno v trenutkih brezdelja. No, bombnik se mi je na ekranu vselej zrušil že med vzletom.

Tedaj, v svinčenih časih, je še veljalo, da si sme delavec tu in tam oddahniti. Novinarji pa smo menda delavci, kaj pa drugega?

Pravzaprav ni toliko problem v tehnologijah, od kamnite sekire do računalnika; bolj utegne biti zanimiv­ sam pojem next, ki mu Veliki angleško-slovenski slovar (Anton Grad, Ružena Škerlj, Nada Vitorovič, 1984) posveča precej pozornosti. Torej: next lahko pomeni naslednji, sosednji, sledeči, najbližji, takoj za, tik ob. Itd. Recimo: pri naslednjih vratih.

Mi se bomo zapičili v tisto »naslednji« in »sledeči«. Recimo: Kdo bo naslednji po Bruslju? Ali pa: Kaj bo sledilo Bruslju? Who or what could be the next? Dejstvo je, da je Evropa vse bolj izpostavljena terorizmu, ki ni nujno samo domena fanatikov in v njihovih kuhinjah scmarjenih eksplozivov, ampak to vse bolj pridobiva tudi široke psihološke razsežnosti. Wilhelm Reich, avstrijski psihoanalitik, je med drugim spisal tudi Masovno psihologijo fašizma, v Sloveniji daleč premalo opaženo delo. Ali pa namenoma prezrto.

Tam se da razbrati, kako hitro lahko neka demokracija štrbunkne najprej v fašizacijo javnega mnenja, potem pa tudi v fašizacijo institucij. To se dogaja velikim nacijam, še raje pa kakim meglenim šentflorjanskim dolinicam z dušebrižniškimi politiki in priskledniki.

In ne bodite preveč prepričani, da je svetovni terorizem (ki postaja, kot vse drugo, tudi biznis) takšne politične province, kakršna je Slovenija, prezrl. Ne, možen je tudi rezervni scenarij: Ko bodo uvideli, da so najmočnejše države policijsko in vojaško dvignile vse obrambne mostove, si pač lahko izberejo »periferijo«. In ne bodite preveč prepričani, da se bodo vodilne evropske države trudile tem deželam pomagati. Utegne se ponoviti zgodba z begunci, ko so najprej pustili na cedilu Italijo, potem pa še vse druge …

V tem kontekstu je prepričevanje Mira Cerarja, da je Slovenija ena najvarnejših držav, nekaj obupno naivnega. Ali pa gre za zaigrano naivnost, kar bi bilo še mnogo huje. Slovenijo namreč zlomi že žled med Postojno in Ljubljano, kaj šele nekaj organiziranega.

Vrnimo se k pojmu next, ki bi ga lahko »prepesnili« tudi v nekaj prihodnjega, obetajočega. Žal je ta next povsem izpuhtel z naših obzorij in se je kot neka nevarna skrita bakterija globoko zalezel v organizem šentflorjanstva. Namreč: te dni je neki politik, ki ga je eno najbolj čudnih ustavnih sodišč na svetu razglasilo za vselej nedolžnega pred tostranskostjo in onostranskostjo, napadel dve cenjeni novinarki, da sta … oprostite, ne upamo si tega povzeti. Skratka, po njegovem nista kot novinarki samo delavki, ampak sta bili v preteklosti in zdaj odsluženi seksualni delavki.

Ta gospod bo nekega dne zagotovo šel še dlje, njegova nemirna narava mu ne dopušča drugače. Vprašanje je le, who is the next. Kdo bo naslednji. Kdo bo njegova next tarča in žrtev?

Če bi premier vsaj malce pretehtal stvari, bi se kot moralni teolog, pardon, pravnik, že moral dokopati do tega, da je nekaj naslednjega, sledečega (next to the door) pravzaprav že tu. Na vratih, med nami. Mi ne potrebujemo fanatikov iz eksotičnih dežel, ki bi nam razstreljevali podzemne železnice in letališča; mi imamo svoje, ki zmorejo še več s svojimi gobezdali.

Gospod bi se moral najprej poučiti o temeljih prostitucije. Ker nimamo nobenih zapiskov iz kamene dobe (on ali njegovi esejisti jih morebiti imajo), lahko omenimo, da so v Stari zavezi na približno dvanajstih straneh omenjene »kedeše« – žensko in moško osebje. Sveto pismo jih imenuje »obredni vlačugarji«. Torej moški. Skrivali so se za vsakokratnim obredjem, v glavnem pa velja, da je bilo v antiki vsaj toliko moške prostitucije kot ženske. Temu se je tedaj reklo »tempeljski seks«.

V Atenah so prostitutke čakale pod Akropolo, vse močno naličene in vse z rumenimi rutami ali šali. Vas to na kaj spominja?

Ne bi vlekli vzporednic s sedanjo Slovenijo, ker bi bili gotovo, nemudoma, brezprizivno sami obtoženi moralne zavrženosti. To bi bilo približno tako kot v času inkvizicije, ko so si »sodniki« najprej strokovno ogledali mlado žensko telo. Zvezali so jo in obtežili; če je še plavala, je bila kriva, če je potonila, je bila razglašena za nedolžno.

Napad gospoda politika na novinarki (vseeno, lahko bi bili tudi delavki v katerih drugih poklicih) – ki so ga, med drugim, pred nedavnim izpustili iz zapora – je treba vzporediti z Brusljem, pred tem pa Londonom, Madridom, s Parizom … Tam se dogaja nekakšen večji »obračun«, recimo da civilizacij ali česa podobnega, kar trenutno še ni doseglo Slovenije, toda tu je očitno v sami državici neka tempirana bomba. Ki tiktaka.

Politična žalitev žensk, ki jih je najmanj milijon, od mater, snažilk do doktoric in imenitnih novinark, je skoraj tako kot napad na družbeno celoto, ki so jo vselej zgodovinsko zavozili – moški. Mimogrede: naš next (prihodnost) ni moška rasa, ampak ženski spol. Zato je težko razumeti, da se lahko vselej znajdemo z zastavami in s transparenti, ko gre za kako trivialnost, ko pa gre za blatenje naše najboljše polovice nacije, pa nikomur nič …

Predlagamo masovno demonstracijo za ženske. Ki so dobile drugo svetovno vojno ter še eno in pol.

Neki politik je nekdaj pleteničil o labodjem spevu slovenskega novinarstva – in seveda se mu je morala ribja kost prej ali slej zatakniti. To, kar si je bil privoščil gospod, ni vzdržno za nikogar več, najprej ne za tiste, ki mu pred obličje molijo kamere in mikrofone, potem pa kajpak tudi ne za politiko, ki bi morala imeti toliko instinkta, kako globoko se sme še blamirati. Zdi se, da ne.

Naj si zapomnijo tudi druge stranke v parlamentu: Tisti, ki želijo biti vrhunski politiki, bi si morali postaviti najvišje standarde. Mimogrede: kiti se pogovarjajo na daljave, na ogromne razdalje, iz oceana v ocean. Razumejo drug drugega, čeprav govorijo različne »dialekte«.

Vse, kajpak, dokler se od nekod ne pojavi obredni vlačugar.