Tiskane izdaje
Ob igralskem ima tudi izjemen talent za imitiranje znanih osebnosti. A ga uporablja zelo redko; kot pravi, se mu zdi to preveč cenen trik za doseganje učinkov.
Še bolj kot imitacija pa je impresivno njegovo recitiranje dramskih odlomkov, pesmi in citatov, kjer pride do izraza tudi njegov občutek za jezike. Nemščina brez naglasa, prav tako ruščina, ki ima ob tem še nekoliko norčav, komedijantski prizvok.
Gledališče se za Vlada Novaka ne začne in konča na odru, temveč se prepleta z vsakodnevnim življenjem, ki ni sestavljeno samo iz velikih (melo)dramatičnih in usodnih zadev, temveč tudi bolj običajnih, za koga celo prozaičnih.
V tem slogu me v kavarni pred gledališčem prvak mariborskega dramskega ansambla in letošnji dobitnik Borštnikovega prstana tudi sprejme. »Ah, do zdaj sem se sproščeno pogovarjal o nogometu, zdaj pa spet težke teme pa Franc Kangler pa Tomaž Pandur ...«
Saj lahko nadaljujeva z nogometom ...
Šport najraje spremljam. Filme, ki jih vrtijo na naših kanalih, sem že skoraj vse videl, sem pa dobil nasvet, naj si ogledam švedskega, ki govori o starčku, ki je pobegnil skozi okno in izginil. Oziroma je začel živeti. Verjetno je dober, ker je bilo v dvorani med projekcijo menda samo pet gledalcev.
Tudi vi razmišljate o čem podobnem?
Včasih že. Da bi šel, kot je rekel Vladimir Levstik, gledat, kako drugod orjejo njive duha.
Da bi se povsem distancirali od tako imenovane civilizacije – to pa ne?
Zagotovo ne, pobeg malo po svoje, z nekaj knjigami, ampak ne za dolgo.
Govor ob slavnostni podelitvi Borštnikovega prstana ste že napisali?
Ne, in ga tudi ne nameravam. Bomo videli, kakšna bo situacija, kakšno bo razpoloženje, kaj mi bo takrat padlo na pamet, skratka, improviziral bom, ker mislim, da moraš tisto, kar poveš, povedati iz srca.
Danes se nekako spodobi, da je človek, če ima priložnost, kritičen, da pojamra o klavrnem položaju kulture. Nič ne škodi še nekaj sarkazma?
Kje pa, danes si veliko bolj originalen, če si pozitiven, če ljudi pozoveš k strpnosti. In če pomislimo, kako je Zemlja majhna v primerjavi s Soncem, če naredimo še nekoliko večjo povečavo vesolja, se Sonce komaj še vidi, Zemlje ni nikjer več, in na tem makovem zrncu so vse naše reve in težave.
Takšnih planetarnih razsežnosti našega bivanja se redko kdo zaveda, pogosto nas zaznamuje pritlehnost, in to tako dobesedno kot preneseno?
Saj se jih tudi mravlja ne, pa poglejte, kako pomembna so njena »pritlehna« opravila, brez nje se zruši cel sistem. Stvarstvo je popolno.
Stara domislica, da je človek edina napaka narave, je torej točna?
Takoj podpišem. Saj v osnovi morda ni tako, ampak kaj, ko je tukaj takoj ego, pa tam spet drugi ego. Ni več pomembno, da živimo in se imamo fajn, ampak utvara, da smo nekaj več. In da moramo imeti mi prav in predvsem več kot drugi.
Smo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ugotovili, da tudi uravnilovka ni optimalna. Sicer pa je to obdobje za marsikoga še vedno zlato, sesuvali smo staro, pričakovanja so bila velika.
Mi pride najprej na misel tista Balaševićeva: Osamdeset sedma, jadna i bedna ..., ki se nanaša na dogajanje okoli memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti, kar je privedlo do znanih posledic. Sicer pa so bila osemdeseta zame izredno delovna; to je bilo obdobje, ko enostavno ni bilo časa za kakršen koli angažma zunaj gledališča.
In bilo je veliko napetosti; v gledališču so se razdelili na dva tabora, ena je bila struja, ki je podpirala takratnega umetniškega direktorja Vilija Ravnjaka, druga mu je nasprotovala. Jaz in še nekateri pa smo rekli, gremo delat in se nehajmo špetirat. Sicer pa sem bil takrat star nekaj čez trideset, poln entuziazma. In v dobri fizični kondiciji, kar nikakor ni nepomembno; ljudje bi morali bolj prisluhniti, kaj jim sporoča telo.
In potem se je zadeva razpletla oziroma zapletla kakor se je. Vemo, da s Tomažem Pandurjem nista bila v sijajnih odnosih, me pa zanima, ali bi lahko o kakšnem umetniškem direktorju rekli, da je odlično opravil nalogo?
Zagotovo je bilo kar nekaj dobrih, sicer pa je presoja vedno subjektivna; kje pa piše, da imam jaz vedno prav, kriteriji so pač različni.
Eden od kriterijev bi bila sestava repertoarja z mislijo na značilnosti igralskega ansambla ali celo posvet z igralci.
To bi bilo idealno, nekateri so ob začetku mandata to celo obljubili, vendar na koncu iz vsega skupaj ni bilo nič. Umetniški direktor mora dihati z ansamblom, poznati mora karakteristike, želje in potenciale posameznega igralca. Povsem primerna se mi zdi primerjava z nogometno enajsterico: ekipa potrebuje Novakovića, da daje gole, Cesarja, da komandira obrambo, prav tako pomembna je sredina, pa bočni igralci ...
Da so stadioni in gledališča polni, so zvezdniki pomembni, v mariborskem gledališču pa je vedno veljalo pravilo, da se ne bo nikogar izpostavljalo, ker to pomeni samo ljubosumnost, zamere in konflikte. Vendar se zvezdniški sistem v gledališču vendarle vzpostavi sam po sebi?
Seveda se, če lahko pri nas sploh govorimo o zvezdah. Zmeraj so golgeterji, ki odločajo tekmo, tukaj nimam kaj dodati.
Če prav razumem, vi še zdaj ne veste, v kateri vlogi boste nastopili v posameznih predstavah v spomladanskem delu sezone?
Jaz še za prihodnjo premiero, ki bo menda januarja, ne vem, kako oziroma ali me bodo sploh zasedli. Mislim, da bi bilo edino fer, če bi igralec vsaj pol leta vnaprej vedel, kako in kaj, da bi se lahko pripravil. Včasih smo grmeli proti tako imenovanemu kampanjskemu učenju, torej da sedeš pred knjigo dan ali dva, preden si vprašan, v gledališču je pa to sploh povsem nesprejemljivo.
Res sem vse tekste, ki bodo letos na programu, že prebral, Canettijevo Svatbo celo v nemščini, ker še ni bilo prevoda, vendar je to zgolj seznanitev z materijo – do dokončnega oblikovanja vloge je še neskončno daleč. Še posebej če ne veš, koga boš sploh igral.
Ena od zanimivih priložnosti so bili avtorski projekti igralcev, ki pa so jih lani začasno zamrznili, še preden ste vi prišli na vrsto.
To je bila zelo posrečena zadeva. Nastalo je nekaj odličnih predstav; če igralcem daš priložnost, da uresničijo svoje zamisli, je pol uspeha zaradi entuziazma, možnosti, da sam izbereš predlogo, in priložnosti za lastno režijo že zagotovljenega. Sam niti nisem podal nobenega predloga, imel sem toliko angažmajev, da mi je to povsem zadoščalo. Marsikdo pa bi želel še kaj povedati ali pa čuti manko v svoji participaciji pri izvajanju programa.
Moto letošnjega Borštnikovega srečanja je Igrajmo se! Koliko je danes v gledališču še igre v dobesednem pomenu, prevladujejo velike usodne teme, začinjene z za nas značilnim svetoboljem?
Vsi želimo biti umetniki z veliko začetnico. Sprašujem se, zakaj? Mislim, da najboljše stvari nastanejo, ko je najmanj umetniških pretenzij. Prva je obrt, vizija, kaj želiš s predstavo povedati, nato je treba poiskati esenco in jo učinkovito posredovati gledalcu.
Ob takšnih razmišljanjih se spomnim na predstavo, ki sem jo še kot mulec gledal v Beljaku. To je bil projekt poljskega režiserja Jozefa Szajne. Uprizoril je dramo, ki se je dogajala v koncentracijskem taborišču, predstava pa se mi je zaradi izredne prečiščenosti in koncentracije izraznih elementov za večno vtisnila v spomin.
Začne se s prizorom, ko z zemljo zasuti igralci počasi lezejo na plan, najprej roka, potem noga, brez veliko besed, zvočnih ali scenskih posebnih učinkov, skratka arhetipske podobe, ki pa so me pretresle prav zato, ker ni bilo čutiti nobene pretenzije po umetniškem, ampak je bila v ospredju predvsem želja, kako avtentično in iskreno povedati zgodbo.
Manj ste bili navdušeni nad gledališčem podob Tomaža Pandurja?
Vsako gledališče je legitimno, če je izpovedno. Sicer me pa novinarji toliko sprašujejo o Tomažu Pandurju, da mi postaja zmeraj bolj simpatičen.
V ozadju so predvsem večna preizpraševanja, zakaj Maribor ni veliko kulturno in umetniško središče, čeprav je verjetno najmanjše mesto na svetu, ki ob drami premore tudi nacionalno opero in balet.
Te tožbe so res že precej naporne. Zakaj se ne vprašamo, zakaj mariborski balet gostuje po vsem svetu, zakaj je opera trenutno že drugič letos na enomesečni turneji na Japonskem? Zakaj se vedno obremenjujemo s tem, da nismo prvi, da nam nekaj manjka, da nas vedno nekdo prehiteva – to je začaran krog in lovljenje lastnega repa.
Ena od značilnosti Maribora je tudi nekakšna nostalgija po domnevno dobrih starih časih, ki jih pravzaprav nikoli ni bilo. Z monodramo Gajaš arestant tudi vi hranite takšne jugonostalgične občutke?
Med nami živijo ljudje, ki jim je šlo včasih bolje. Če je nekdo delal štirideset let in zdaj s penzijo ne more preživeti, v stari Jugi pa je lahko udobno živel, ima vso pravico biti do tistega obdobja nostalgičen. Mu bomo vzeli še to?
Ne vem, morda so moja opažanja pomanjkljiva, ampak pristnih jugonostalgičnih občutkov skoraj ne vidim. Še bolj me moti, da marsikdo nastopa v imenu malih ljudi in se sklicuje na obrambo njihovih interesov, čeprav ga za to ni nihče pooblastil.
S tem pa se lahko strinjam, to je postalo že odvratno. Pred vsakimi volitvami se odvrti isti scenarij političnih strank. Igram tudi v monodrami Wilhelma Reicha Govor malemu človeku, ki se začne z besedami: Vse bomo naredili za našega človeka, za našega malega človeka ...
Ampak čarobnega sistema pač ni; tudi vi ste bili lani še zelo navdušeni nad izvolitvijo t. i. vstajniškega župana, vendar se ni zgodila nobena drastična sprememba pri upravljanju mesta.
Vstajništvo se ni artikuliralo tako, kot sem pričakoval, ampak nekateri postulati so ostali. To je bil zgodovinski dogodek, ki je bil pomemben, kakšen je izkupiček, pa je druga zgodba. V ospredju je spet tisti znameniti mariborski iracionalizem, ko se nič ne izpelje, kakor je zastavljeno; ne nazadnje so se tudi vstajniki med seboj sprli.
Ta mariborski iracionalizem oziroma specifična značajska črta bi utegnila biti tudi simpatična, vendar se je vsi nekako sramujejo, pa najsi gre za politike, gospodarstvenike ali kulturnike. Še naglas večina skriva, ker ga marsikdo povezuje z nesofisticiranostjo in provincionalnostjo, celo z omejenostjo.
To zelo jezi tudi mene; neredko najbolj butasti liki v filmih govorijo z nekim »vzhodnjaškim«, po možnosti mariborskim dialektom. Kot kaže, so se Mariborčani s tem nekako sprijaznili. Vsaj nekateri, jaz zagotovo ne.
Če se vrneva h gledališču; produkcija lanske sezone je bila menda rekordna, kljub temu pa je pritožb o slabih razmerah za delo vse več.
Ne vem, ali so to zgolj pozitivni trendi, zdaj je oktober, če se ne motim, pa so imeli v novi sezoni v ljubljanski Drami že štiri premiere, kar se mi zdi res veliko. Če se spomnim svojih začetkov, smo v mariborskem gledališču imeli v sezoni pet premier na velikem in kakšne tri na malem odru.
Vendar takrat nove velike dvorane sploh ni bilo, kljub temu pa smo se brez večjih problemov usklajevali še z opero in baletom, v marketingu je bila menda le gospa Majda Emeršič, prav tako na blagajni, kjer je gospa Cirila zasedene sedeže prečrtavala s svinčnikom. Sedaj je zaposlenih veliko več, na voljo imajo računalniške sisteme, vendar zdaj nastajajo silni logistični problemi, takrat pa jih ni bilo.
Ampak vi delujete vedno precej ležerno. Imate verjetno, kot pravi Gajaš, srce iz titana?
(smeh).
Kaj pa gastritis? Menda ste službo v Tamu pustili prav zaradi zgage, ki se je pojavila zaradi nezadovoljstva z izbrano profesijo, ampak tudi igralski poklic zna biti stresen in naporen.
Nikoli več nisem imel takšnih težav. Gledališče je včasih res naporno, ampak daje tudi veliko zadovoljstva; če grem po ulici in me nekdo ustavi in mi čestita za vlogo, si rečem: tudi za to se splača delati. Rad pa tudi počivam. Winston Churchill je dočakal več kot devetdeset let, in ko so ga vprašali, v čem je skrivnost takšne častitljive starosti, je rekel, da je vedno, ko je imel možnost, legel in počival, pa četudi le za kratek čas. To navado imam tudi jaz. Ali pa grem iz mesta, na vas. Še vedno sodijo med moja najlepša obdobja poletni meseci, ko sem kot otrok hodil na počitnice na deželo.
Saj so tudi slovenska mesta, vključno s prestolnico, bolj podeželska, če jih primerjamo z velikimi metropolami?
Nedvomno, nekaj kilometrov iz središča si že v gozdu. Bogu hvala, da živimo v takšni državi. Pardon – deželi, država je nekaj drugega. To je dežela iz Cankarjevega Kurenta: ko je Bog ustvaril svet, mu je ostalo polno prgišče lepote – in jo je natrosil od vzhoda do zahoda, od prekmurskih ravnic do strme tržaške obale … nastala so nebesa pod Triglavom. Druga stvar pa je, kaj delamo s temi nebesi.
Omenili ste čestitke gledalcev, ampak v slovenskem gledališču se je uveljavila navada, da ne glede na to, ali je občinstvo navdušeno, zadovoljno ali hladno, na koncu predstave vedno sledijo trije aplavzi in trije pokloni. Saj ne rečem, da bi morale biti reakcije drastične, ampak slovenska publika si nekako ne upa prav izraziti niti odobravanja, še manj pa razočaranja.
Neki normativi v gledališču obstajajo, nekako se ve, kaj se spodobi in kaj ne. Sicer pa mi v gledališču na to zagotovo ne moremo vplivati, lahko se potrudimo, da se bomo poklonili petkrat, in ne trikrat, ostalo pa ni v naši moči. Se pa spomnim, kako so bili igralci ogorčeni, ko so se pred kakšnimi petintridesetimi leti ljudje smejali ob predstavi Striček Vanja, ampak ne nazadnje je Čehov pisal komedije, ki jih mi jemljemo veliko preveč seriozno.
Čehov je iz parterja govoril Stanislavskemu: Konstantin Sergejevič, pa kaj to delate, zakaj je vse tako usodno, jaz sem ja napisal vodvil! A če ga že Rusi niso pravilno razumeli, kako ga bomo Slovenci, ki smo morda še bolj nagnjeni k slovanski melanholiji in svetobolju.
Je pa zadržanost slovenskega občinstva vendarle tudi odraz nesamozavesti?
Mislim, da je. Razen mladine, ki pač pove, kaj si misli; neredko se je zgodilo, da je kakšen igralec ali operni pevec med predstavo zapustil oder, odšel v parter ali na balkon in koga vrgel ven.
Ko ste že omenili Stanislavskega: ta v svojih spominih piše o podeželskem plemiču, ki je enkrat na leto za tri tedne prišel v Moskvo, si ogledal vse predstave in nato vse leto preživel ob spominih nanje ter v pričakovanju prihodnje poti v prestolnico. Je mogoče danes kulture celo preveč?
Ko se je to dogajalo, seveda ni bilo množičnih medijev, interneta, še knjig ni bilo toliko, ob sveči ali petrolejki so ob večerih debatirali, in ker ni bilo aktualnih novic, so pač debatirali o tem, kar so sami videli in slišali. Danes je potreba po duhovni hrani manjša, ker nam vsak dan servirajo nešteto informacij, vse je zelo hitro potisnjeno v podzavest ali kar v pozabo.
Ampak nogomet je še vedno adrenalin. Greste na tekmo Maribora s Chelseajem?
Ne, bom kar počival na kavču pred televizorjem. In verjetno bom tudi malček trepetal.
Titanovo srce bo na preizkušnji?
Titanovo srce bo vzdržalo; če bo prehudo, pa bom preklopil na Animal Planet.
