Tiskane izdaje
Izvršni direktor Evropske okoljske agencije (EEA) Hans Bruyninckx je prepričan, da bi Slovenija lahko izkoristila naravni kapital, ki ga ima v izobilju, več kot večina večjih držav. Vendar bo za to treba povsem spremeniti razmišljanje in politiko, saj bi za vlaganje v stare tehnologije porabili preveč denarja, ampak bi ta denar morali vložiti v razvoj.
V Ljubljano je Hansa Bruyninckxa pripeljal Geološki zavod Slovenije, ki letos praznuje 70. obletnico delovanja. Slovenija je ob tem dobila priložnost gostiti srečanje direktorjev evropskih geoloških zavodov – EuroGeoSurveys. Bruyninckx je bil glavni govorec na konferenci Kraška podzemna voda – integracija znanosti in politik, potem pa je s predsednikom izvršnega odbora EuroGeoSurveys Koenom Verbruggnom podpisal sporazum o sodelovanju.
Kot je povedal sogovornik, je trajnostni razvoj nesmisel, saj je družbeni sistem del naravnega, ta pa ne raste. Prav tako je nesmiselno govoriti o dveh planetih, ker imamo le enega; če porabljamo preveč, gre to preprosto v dolg prihodnjih generacij, plačujemo pa tudi že zdaj. Navedel je štiri stebre sprememb: promet, energijo, hrano in stavbe, ključna pri tem pa sta zadovoljstvo v življenju in celostni pristop, saj če spravimo kemikalije iz vode, to še ne pomeni, da bomo imeli dovolj čiste vode.
Katere države so v varovanju narave in okoljevarstvenih politikah pred drugimi? Kaj menite o Sloveniji? Povedali ste, da ste bili v Ljubljani pred leti in da se je precej spremenila.
Jasno je, kje so največji izzivi za celotno Evropo. Vemo, da bomo morali preiti iz ogljično intenzivnega gospodarstva v nizkoogljično gospodarstvo, kar bo imelo posledice za mnogo stvari. Prav tako bomo morali spremeniti gospodarstvo oziroma družbo, ki jemlje ali koplje vedno nove surovine, z njimi proizvaja nekakovostne izdelke, ki jih je težko ali nemogoče popraviti in ki jih pogosto uporabljamo le malo časa, nato pa jih odvržemo, sežgemo ali zakopljemo. Vrednost virov moramo ohranjati v bolj krožnem gospodarstvu, kar je tudi pobuda evropske komisije. Temeljnega pomena, vendar pogosto podcenjen, je naš naravni kapital, ekosistem. Veliko bolj ga moramo zavarovati, saj še vedno upada po vsem svetu, tudi v Evropi. S tem režemo vejo, na kateri sedimo. Da bi prišli do tega, je Evropa pripravila celovito zakonodajo z dolgoročnim pogledom in posegla v mnogo področnih zakonodaj. Tak je denimo podnebno-energetski paket za leto 2030, z jasno vizijo do leta 2050, kar je uresničitev pariškega podnebnega sporazuma, imamo predpise o krožnem gospodarstvu, ki se osredotočajo tudi na oblikovanje izdelkov – da jih je preprosteje popraviti ali predelati. Vsi ti elementi lahko povečajo vrednost naravnega kapitala, saj zdaj govorimo o naravnih rešitvah, uporabi naravnih sestavin v kemiji, o zeleni infrastrukturi, kar je vse naravni kapital.
Seveda je težava v tem, kaj bomo zares naredili. Evropa čedalje več zakonodaje prevaja v konkretne cilje, dela z državami, mi pa nadziramo večino tega dela. Pogosto dobimo vprašanja, katere države prednjačijo in katere zaostajajo, vendar to ni vprašanje, na katero bi lahko odgovoril. Politike so tako raznovrstne, da ni nobene države ali majhne skupine držav, ki bi bile odločno daleč od drugih. Bolj pomembno pa je, da države ugotovijo, katere so njihove prednosti, katere so morebitne ključne slabosti in v kaj morajo vložiti več truda; morda je to infrastruktura, morda znanje, morda več sodelovanja z državljani.
Govorite o strateškem načrtovanju?
Da. To bo povezano s ključnimi področji. V energetskem sistemu so nekatere države že skoraj dosegle cilje za delež obnovljivih virov energije v proizvodnji elektrike, druge so še daleč od tega. Nekatere se glede trajnostne mobilnosti hitro premikajo, druge so daleč zadaj. Enako je s hrano in kmetijstvom, mesti in urbano inovativnostjo. V Københavnu, kjer živim, so zelo pred drugimi pri urbanem načrtovanju in v trajnostni mobilnosti, hočejo postati prvo ogljično nevtralno glavno mesto na svetu, kar je zelo dobro.
Bruyninckx dela v Københavnu, kjer 82 odstotkov ljudi ne uporablja avta. Foto Reuters
Ko to preneseš na državo, kot je Slovenija, vidiš, da so prednosti jasne. Slovenija ima največji delež zavarovanih območij v Evropi, torej imate veliko vsoto naravnega kapitala, ki je zelo dobro zavarovan in v boljšem stanju kot v poprečju v Evropi. Vendar je to še vedno daleč od evropskih ciljev, ki predvidevajo, da bomo v desetih letih imeli naravni kapital temeljno zavarovan. Celo v Sloveniji naravni kapital upada; pritiski so namreč veliki, od kmetijstva do prometa in energetike. Danes smo se pogovarjali, da v Sloveniji dobesedno sedite na odlični podzemni vodi, v majhni državi imate večjo biotsko raznovrstnost kot večina drugih, večjih držav. To je vse veliko premoženje. Ko pomislite na družbeni kapital, ki gre z naravnim z roko v roki, menim, da Slovenija veliko prispeva k oblikovanju evropske okoljske zakonodaje, imate visoko izobražene državljane, trdne ustanove, Slovenija z nami sodeluje vzorno, ko gre za kakovost okoljskih in podnebnih podatkov. Vendar bodo nujni ukrepi v mobilnosti; ta eksplozija osebnih avtomobilov, kar je sicer evropska težava, je tu še bolj izražena. Še vedno imate tudi nekaj težav z odpadki. Če pogledate stavbe, pa ugotovite, da je veliko starih, veliko jih je bilo zgrajenih v preteklem političnem sistemu, kjer cilj ni bil ravno gradnja trajnostnih stavb ali energetska učinkovitost, včasih niti vzdržljivost stavb. To je sicer le moje skromno mnenje, ker nisem strokovnjak za Slovenijo. Vendar bi to lahko bili izzivi za državo in priložnost za razvoj. Denimo za trajnostni energetski sistem, saj imate razgiban relief, ki ga lahko izrabite za trajnostne hidroelektrarne, imate veliko biomase, sončno energijo, pa tudi morsko obalo, poleg tega imate veliko znanja.
Vendar vse to povzroča tudi konflikte. V območja Nature 2000 bi radi umestili nove ceste, uvažamo velik delež hrane, vsaka družina pa ima 1,3 avtomobila.
In še čedalje bolj tranzitna država ste. Nekaj od tega se da rešiti na lokalni ravni. Večkrat smo že pisali o nujnosti dostopnega in učinkovitega javnega prevoza, poudarjali pomen prostorskega načrtovanja, saj ima to izjemen vpliv na večji del prometa. To v skoraj nobeni državi ni v celoti urejeno. Prepoznavamo te težave, vendar je promet evropska težava. Imamo evropski sistem in evropske poti prevoza blaga in ljudi. Izziv bo, kako ga razogljičiti. Osebni avto bo tudi v prihodnosti imel pomembno vlogo, le da bo električen ali ga bodo poganjale gorivne celice, nujno pa bo povečati moč in pomen javnega prevoza v transevropskem omrežju. Mesta bodo morala preiti v območja trajnostne mobilnosti. Nekatera mesta so tu že zelo daleč, v Københavnu že 82 odstotkov ljudi hodi, kolesari ali uporablja javni prevoz za običajne poti. V drugih mestih imajo gnečo in prometne zamaške; lep primer je glavno mesto Evropske unije, Bruselj. Glavno sporočilo tu bi moralo biti, da urejanje prometa ni stvar držav. Preskočiti bo treba nekaj ravni, da bomo lahko rešili te težave.
Biotska raznovrstnost je dovolj trden temelj za družbeni razvoj?
V tej državi je to povsem jasno. Pa tudi v številnih drugih delih Evrope.
Slovenija je lahko ponosna na naravni kapital. Foto Blaž Samec/Delo
Pa je dovolj dobro izmerjena?
Skupaj z Evrostatom in skupnim raziskovalnim centrom imamo projekt, v katerem želimo bolje ovrednotiti naravni kapital, njegovo kakovost in nabor storitev, ki jih lahko dobimo. Slovenija je lep primer, tu je naravni kapital del narodne identitete, zgodovinsko in tudi danes. Taksisti so običajno barometri vsake družbe. Zelo me je presenetilo, ko me je taksist, ki me je pozno zvečer pripeljal z letališča, vprašal, kaj počnem tu. Ko sem povedal, je razložil, da je Natura 2000 tu zelo pomembna, govoril je o gozdovih in jamah, kako pomembno je, da si po 15 minutah vožnje v čisti naravi. Povezanost z naravo je drugod manjša. To je zelo dobra podlaga za pripravo politik, ki lahko dosežejo velik konsenz v družbi. Kakovost vode, gozdovi, kmetijska zemljišča, na katerih gojite grozdje in drugo, so pri vas nadpovprečno dobro razumljeni.
Nekaj gozdov bo vendarle treba zamenjati s polji, da bomo lahko pridelali dovolj hrane.
Kako bo videti proizvodnja hrane v prihodnje, je velik evropski izziv. Gotovo obstaja povezava s povečanjem pridelkov in tudi z velikostjo kmetijskih zemljišč, obstaja pa tudi druga dimenzija, prehranske navade. Ali uporabljate večino svojih polj za gojenje hrane za živino in le posredno za ljudi ali za gojenje hrane neposredno za ljudi? Veliko debat je o trajnostnem kmetijstvu in hrani v prihodnje, zato je pomembno vedeti, da se kmetijski in prehranski sistem ne konča pri kmetijstvu, zadaj je cel sistem.
Živeti dobro znotraj omejitev planeta. Kakšen je pomen biodiverzitete v podnebnem boju?
Ključen in vedno bolj prepoznan kot tak. Pomen naravnega kapitala oziroma gozda in tal v krogu ogljika je izjemen. Konvencija o biotski raznovrstnosti bi nujno morala dobiti več politične pozornosti, saj sta podnebje in biotska raznovrstnost neločljivo povezana. To je čedalje bolj jasno.
Pogosto je v pogovorih slišati očitek, da večina ogljika v Evropo pride z izdelki od drugod in da je le zato Evropa lahko zelena. To drži?
Od leta 1990 je evropsko gospodarstvo zraslo za 60 odstotkov, ob tem pa smo zmanjšali emisije za 25 odstotkov. To pomeni absolutno ločenost razvoja od povečevanja emisij. S kritičnim pogledom lahko rečemo, da smo eksternalizirali proizvodnjo ogljika, kar je res, vendar resne analize kažejo, da to ni vse. Kljub temu smo se v Evropi namreč razogljičili in smo tudi edina regija na planetu, ki je na ta način izpolnila kjotski protokol. Moramo biti ambiciozni, šele začeli smo razogljičenje, a smo pred vsemi drugimi. V EEA delamo analize o uvozno-izvoznih bilancah. V Evropi se po bilancah dekarboniziramo s politikami, tehnologijami, zavezami mest in držav.
Emisije bomo morali zmanjševati čedalje hitreje, opozarja Bruyninckx. Foto Jure Eržen/Delo
To je dobra novica, a je še veliko dela. Kaj je treba narediti najprej?
Do 2020. bomo na leto emisije povprečno zmanjšali za odstotek, od 2020. do 2030. pa jih bomo morali zmanjšati za 1,4 odstotka na leto. Lahko rečete, da to ni kakšna velika razlika, vendar je to na leto 40 odstotkov več kot zdaj, kar je veliko. Po letu 2030 pa bo treba emisije zmanjševati še bolj, za kar štiri odstotke na leto. Vemo, da za to ne bomo imeli nobene podlage, če ne bomo popolnoma spremenili tehnologije in družbe. Ne moremo dekarbonizirati prometa z motorjem na notranje izgorevanje. Po definiciji. Iz paradigme učinkovite rabe, ki je osredotočena na zdajšnje tehnologije, se bomo morali nasloniti na tranzicijsko paradigmo, ki bo imela v središču nove tehnološke rešitve in nove načine upravljanja za prihodnost. To je največji izziv za prihodnjih 15 let. Cilje za leto 2030 lahko dosežemo z večjo učinkovitostjo sedanjega sistema, vendar bi zgolj s tem zaklenili kapital in tehnologijo v star sistem, s tem pa zaprli pot do leta 2050. Resničen izziv je doseči cilje za leto 2030 in pri tem odpreti poti za naprej. To zahteva drugačne naložbe, drugačno znanje, drugačno tehnologijo in upravljanje. Imamo le nekaj let, da to prenesemo v politike.
Potem je pravo sporočilo Nemčije, da bo prepovedala proizvodnjo motorjev z notranjim izgorevanjem do leta 2030?
Norvežani so prepovedali tako proizvodnjo že z letom 2025.
Že, a Nemčija ima v Evropi večji vpliv.
Zelo je pomembna. Lahko bi rekli, da je vsa afera z dizelskimi vozili vendarle prinesla eno dobro stvar: pospešila bo odpravo dizelskih motorjev.
Kaj bo z jedrsko energijo? V svetu gradijo več kot sto novih reaktorjev. Je to rešitev?
Nimam nobenega pooblastila, da kar koli rečem o odločitvah držav, kar se tiče mešanice virov energije. Vendar če pogledate preboj obnovljivih virov energije v Evropi, v zgolj desetih letih imamo štirikrat več vetrnic in 70-krat več sončnih elektrarn. Take rasti v jedrski energiji ni. Poleg tega v Evropi vsak jedrski projekt sproži kup družbenih razprav. Na svetovni ravni je delež jedrske energije med sedem in devet odstotkov. Če bi hoteli razogljičiti energetiko z jedrskimi elektrarnami, bi morali na tem planetu precej hitro zgraditi nekaj tisoč reaktorjev. Ko upoštevamo še hitro padanje cen obnovljive energije, pri čemer ocenjujejo, da se bo cenila tudi v prihodnjih desetih letih, pa ne za nekaj odstotkov, temveč za 20, 30, tudi 50 in 60 odstotkov, lahko ugotovimo, da bodo obnovljivi viri energije bolj konkurenčni. Več razlogov je torej, da se v evropskih in globalnih oblikovanjih politik posvečajo mešanici obnovljivih virov. Tudi evropski kažipot do 2050. to predvideva.
Stara energetika vztraja, prosi za mehanizme podpore, opozarja na varnost.
Seveda. Zato v več državah upravljavci omrežij zahtevajo odgovore od politike in trga, naj povedo, kam se usmerjajo. Investiranje v omrežje za obnovljive vire ali za klasične elektrarne sta namreč dve precej različni stvari. Pred dnevi smo objavili poročilo o naložbah v termoelektrarne na fosilna goriva, pri tem pa opozorili, da če se ne bomo preusmerili, hočemo pa ostati pri emisijskih ciljih za leto 2030, bomo imeli za 20 do 25 odstotkov presežnih ogljičnih zmogljivosti v proizvodnji elektrike, samo zmogljivosti premogovnih termoelektrarn bo za 45 odstotkov preveč. To je odpisano premoženje, to so naložbe, ki bodo v popolnem nasprotju s pariškim dogovorom. To so resni politični in investicijski izzivi. Medtem se je spremenil tudi trg. Če si se pred desetimi leti odločil za naložbo v premog ali nafto, danes tvoj portfelj ni zelo privlačen.
Premog in nafta nista več naložbena priložnost. Foto Blaž Samec/Delo
