Vloga džihadistov pri sesuvanju in preporodu Evrope

Gre danes, na začetku 21. stoletja, res za sesutje Zahoda kot takega in v celoti ali pa le za sesuvanje Evrope? Prej zaradi spodnašanja s strani Amerike kot pa zaradi agresije džihadistov?

Objavljeno
05. februar 2016 14.38
Tine Hribar
Tine Hribar
Vrsta geopolitičnih analitikov, vključno z Emmanuelom Toddom in Jacquesom Rupnikom ali Primožem Šterbencem, opozarja, da Evropa ne bi smela slediti ameriškemu vztrajanju pri obvladovanju sveta. Na drugi strani pa glasniki kolektivne zavesti ZDA, na čelu z Robertom Kaganom, že od islamističnega napada na nebotičnika v New Yorku Evropi očitajo, da se obnaša poženščeno, kot Venera, namesto da bi se postavila pod znamenje Marsa, možatosti in nastopila z vojaško odločnostjo. Vse kaže, da je Evropa zdaj klonila pred očitki oz. ameriškimi zahtevami. Grožnje, da džihadisti pripravljajo »evropski 11. september«, so vse glasnejše.

Evropa v precepu med seboj in Ameriko

Kriza evropske identitete ima dva izvora: iz nerešenih vprašanj razmerja med evropsko civilno religijo in evropskimi kleričnimi religijami ter iz podleganja evropske civilne religije ameriški civilni religiji. ZDA so, oprte na značilnosti svoje civilne religije, po 9. septembru 2001 napovedale preventivno vojno svojim nasprotnikom/sovražnikom doma in po svetu. Z globalnimi antiterorističnimi akcijami so začele izrivati nevarnost terorizma z domačega terena, a jo med drugim tudi uspešno izvažati. O tem pričajo teroristični napadi v Španiji in Veliki Britaniji po okupaciji Afganistana in Iraka. Terorizem je postal tudi evropska zadeva. Neposredno. Ob povsem nerešenem naslednjem vprašanju: Kam pa naj nevarnost terorizma izvozi Evropa, potem ko jo je zadel bumerang ameriške izvozne nasilnosti?

Nekatere evropske vlade, najbolj sta se tedaj izpostavili Francija in Nemčija, so se kar nekaj časa upirale ameriškemu imperialnemu posegu v Iraku. Uživale so polno podporo ne samo med vodilnimi evropskimi misleci (Derrida, Habermas, Vattimo in drugi), ampak tudi med svetovno znanimi ameriški teoretiki (Rorty, Dworkin, Fukuyama in drugi). A nazadnje sta se Nemčija in Francija uklonili, evropsko levo intelektualno elito pa je zajel občutek nemoči oz. moralni maček. Nato je nastopil še ameriški geostrateški pritisk glede čimprejšnje vključitve Turčije v EU, kar je povzročilo napetosti med desno usmerjenemi evropskimi duhovi. V zraku pa je obviselo vprašanje: Če muslimanska Turčija, zakaj ne tudi krščanska Rusija? Odgovor, četudi v negativni obliki, smo dobili lani. Tokrat v zelo konkretni obliki: v obliki dejanskega in neposrednega pritiska iz Turčije odposlanih migrantov. Očiten dokaz, da se z ZDA in njenimi lobiji ne kaže več šaliti.

Zaradi nenehne ekspanzije ameriške globalne volje do moči, nezmanjšanega stremljenja ZDA po svetovni hegemoniji, kljub njihovi siceršnji slabitvi, bi se morala Evropa obnašati povsem drugače, kot se je zadnja leta. Najprej je povsem klonila Francija. Menila je, da si bo s posnemanjem ZDA povrnila nekdanjo veličino. A učinki njenega napada na Libijo so (bili) katastrofalni. Maščevalnost islamistov je odvrnila od Amerike in jo pritegnila nase. Zakaj se je to zgodilo?

Na to vprašanje nam je nepričakovano odgovoril Pascal Bruckner, avtor romana Pridni sinko. Zaradi njegovega nenehnega druženja s francoskimi filozofi judovskega rodu ga ima marsikdo, kakor sam navaja v intervjuju Modernizacija islama v zmerni islam je ključna stvar v 21. stoletju (Delo – Sobotna priloga, 21. 11. 2015), za Juda. A je nemškega rodu in njegov oče je bil antisemit, še več, oboževal je nacizem. Prav v sporih z njim je sin postal goreč prosemit: »Imajo me za lažnega pojudenca, sionista, odpadnika, slepega podpornika ZDA in Izraela, nenehno moram razlagati svoje poreklo in razlagati, da nisem Jud.« Njegova izhodišča so povsem nasprotna Toddovim ali Rupnikovim kakor tudi stališčem vseh tistih, ki verjamemo, da nasilja ni mogoče odpraviti z nasiljem, sovraštva pa ne izkoreniniti s sovraštvom.

Bruckner sovraštvo ne le vzpostavlja, ampak ga izrecno tudi izpostavlja, tako rekoč poveličuje; saj da gre za »sovraštvo do ubijalcev«. Sovraštvo, ki vključuje tudi maščevanje. Kaj to pomeni? To pomeni, da »moramo razviti inteligentno sovraštvo do naših sovražnikov«, saj ti »drugega jezika ne poznajo«. Torej: »Vse je treba storiti, da jih uničimo v Evropi in na Bližnjem vzhodu.« To pa je mogoče storiti le pod vodstvom ZDA in Nata ter z utrjevanjem vojaške moči Izraela. Kajti: »Radikalni islam uteleša novi nihilizem ter pooseblja fašizem in nacizem 20. stoletja. Islamska država ni nič drugega kot nacizem 21. stoletja z religioznimi motivi in konotacijami.« Kako jo premagati? In z njo islamski terorizem?

Rešitev je, vsaj navidezno, preprosta: »Bolj ko bomo razdelili islam, bolj miroljuben bo postal.« V skladu z Voltairovo mislijo, da navzočnost le ene religije pomeni vladavino terorja, navzočnost dveh pa državljansko vojno, tako da mir in sobivanje lahko zagotovi le soobstoj več religij. S tega vidika je razdelitev muslimanov na sunite in šiite zelo koristna, razbiti pa bi jih bilo treba na še več manjših skupin. Čim večji kaos med njimi, čim več spopadov med islamisti samimi, tem bolje. A kako to doseči in s kakšnimi sredstvi?

Ena od variant je tista, ki jo je izkoristil Brucknerjev judovski prijatelj Bernard-Henri Lévy, francoski esejist, pisatelj in »filozof«, sicer pa apologet tirana Kreona in stalni posmehovalec Antigoni. Uspelo mu je namreč naščuvati francoskega predsednika Sarkozyja, da je leta 2013 napadel Gadafija, torej Libijo. Ne glede na posledice, ki so še hujše, če je to sploh mogoče, kot so (bile) posledice Bushevega napada 2003 na Irak. Razdeli in obvladaj, drugače rečeno, deli in vladaj. Toda stvari so se obrnile drugače, z neobvladljivim povratnim udarcem. Kmalu po likvidaciji Gadafija in sesutju Libije je vzniknilo gravitacijsko, neustavljivo valovanje migrantov. Obenem se je začela oblikovati in širiti Islamska država, država džihadistov brez meja, tako na lokalni kot globalni ravni. Njihov prvi in najbližji cilj ni bila več Amerika, marveč Francija, z njo pa Evropa. Poti bumeranga so se skrajšale.

Sesuvanje Evrope

Kaj naj v takem položaju stori Evropa? Naj posnema Ameriko, tako kot je francoski predsednik Hollande novembra 2015 (drugače kot januarja) začel posnemati ameriškega predsednika Busha iz septembra 2003? In tako Pariz spremenil v duplikat New Yorka, Francijo pa v depandanso ZDA? Ne da bi premislil, kaj se je tedaj dejansko zgodilo. Ne zgolj na pragmatični ali politični, marveč na globlji ravni, na ravni bistva zahodne civilizacije. S sesutjem Svetovnega trgovinskega centra sta se namreč začeli sesuvati še dve centralni stavbi zahodne civilizacije, religiozna in filozofska zgradba.

Zahodna krščanska civilizacija temelji na nekem posebnem dogodku, na Dogodku, dogodku vseh dogodkov, ki se imenuje božje samožrtvovanje. Jezus, božji Sin, je pred smrtjo prostovoljno privolil v božjo voljo, voljo Boga Očeta, ki se je odločil, da svojega sina z določenim namenom pošlje v smrt, ga žrtvuje na križu. Božji Sin se je rodil, postal človek, da bi umrl zaradi po Bogu izbranega cilja. Svoje zemeljsko življenje s smrtjo vred spremeni v sredstvo nečesa drugega, natančneje, v sredstvo nekega drugega življenja, tj. Življenja. Neumrljivega življenja, ki je onstran rojstev in smrti. Od tod tista instrumentalizacija tosvetnega, dejansko živetega življenja, s tem pa tudi smrti, ki so jo v najčistejši obliki udejanjali krščanski mučenci, posnemovalci Jezusa v prostovoljnem, pogosto namenskem samožrtvovanju. Mučenec, ki je umrl za pravo stvar, je pričevalec. Pričevalec Resnice, se pravi resnice o poslanstvu Kristusa, ustanovitelja krščanstva, s tem pa tudi o poslanstvu samega sebe kot kristjana. Mučenci so v svoji hoji za Kristusom najbliže Jezusu, zato v zahodni civilizaciji uživajo najvišje spoštovanje, tj. čaščenje. Veljajo za svetnike, katerih mesto je takoj za Jezusom, tako da bivajo – za vselej – v neposredni bližini Boga samega.

Na podlagi vsega navedenega se je v krščanstvu utrdilo prepričanje, da je resnica, za katero smo pripravljeni žrtvovati svoje življenje, Resnica, najvišja in neizpodbitna resnica. Žrtvovanje samega sebe za resnico naj bi bilo že tudi dokaz resnice, izraz njene brezpogojne resničnosti. Prvi, ki je izrecno zavrnil verodostojnost prepričanja v to, da je samožrtvovanje res dokaz resnice, je bil Nietzsche. S krvjo, četudi je to naša lastna kri, svoje resnice ne moremo zapečatiti kot brezpogojno resnico. Danes to pomeni: samožrtvovanje morilskih samomorilcev, ki so ob napadu na dvoedini Svetovni trgovinski center umrli kot mučenci svoje vere, kot borci za Resnico, Nietzschejevo ugotovitev potrjuje. Še več, vsa zahodna civilizacija je njihovo prostovoljno smrt označila kot teroristično, zločinsko, ne pa kot odrešitveno dejanje. In za zločinske ima tudi vse samomorilsko morilske džihadiste; kljub dejstvu, ki ga navaja zapis Imajo se za žrtve, ne za napadalce (Nedelo, 22. 11. 2015).

Če pa takšna samožrtvovanja ne pomenijo odrešitve, marveč zločin, potem samožrtvovanja tudi na načelni ravni ne moremo imeti že vnaprej za nekaj dobrega ali celo svetega. Samožrtvovanje ni več dokaz in merilo samega sebe; saj o njem odslej sodimo na podlagi nečesa drugega. Ne glede na to, katero je tisto merilo, v luči katerega zdaj ocenjujemo, ali je samožrtvovanje nekaj dobrega ali nekaj slabega, je žrtvovanje samega sebe – za Resnico – izgubilo svoj utemeljujoči in utemeljitveni pomen. To pa ne pomeni nič drugega kakor sesutje religioznega temelja zahodne civilizacije; kolikor ta še temelji na krščanski religiji: na veri v odrešilno moč Jezusovega samožrtvovanja. Ali gre tedaj za to, da samožrtvovanje ne dokazuje sploh ničesar? Da je kvečjemu dokaz samovolje samožrtvujočega se žrtvovanca; in nič drugega.

Če bi šlo samo za to, bi sesutje Svetovnega trgovinskega centra imelo le ekonomske in religiozne, ne pa tudi filozofske posledice. Imelo bi le posledice, ki zadevajo to ali ono bivajoče, ne pa bivajočega kot takega in v celoti, še manj bivajočega v njegovi biti. A centralno sesutje ni (bilo) le politično, ampak tudi metafizično. Temelj zahodne filozofije kot metafizike je tisto, čemur Spinoza pravi conatus essendi, želja po biti oz. volja do biti. Biti je dobro, je nekaj dobrega, čez vse dobrega; zato želimo biti tudi tedaj, ko nam ni dobro. Ni bit funkcija dobrega, temveč je dobro funkcija biti. Ne glede na vse slabo in zlo v življenju je biti bolje kot ne biti. V tem ni le izhodišče Akvinčeve teodicije, ki Stvarnika, saj sta zanj Bog in Bit eno, hvali kljub zlu v stvarstvu, ampak v njihovi eshatološkosti tudi stečišče sodobnih filozofij. Po Heideggru je bistvo človeka prav v tem, da nam »gre v lastni biti za to bit samo«, še več, skrb za lastno bit naj bi bila tudi na izvoru skrbi za drugega in stvari v svetu.

Žrtvovanje lastnega življenja v imenu nečesa drugega je za Heideggrovo mišljenje biti zato sprva spričevalo nesamolastnega načina biti. Tisti, ki zavrže lastno bit, se ji tako ali drugače odreče, zanika najprej smisel biti. Saj smisel biti pretvori v smoter bivanja. Bivanja, ki je v tem primeru »smiselno«, namreč v pomenu smotrnosti, le z vidika namena in pomena, z vidika žrtvovanjske naloge življenja. Pod tem obnebjem sta zato dovoljena tako bojevniško ubijanje kot smrtna kazen. Filozofija kot metafizika samomor sicer izrecno prepoveduje, toda samožrtvovanja za višje cilje ne zavrača. Narobe. Skupaj z vsemi monoteističnimi religijami, katerih končni in najvišji cilj je Bog kot vrhovno bivajoče, samožrtvovanje priporoča, celo zahteva. Džihadisti sebe nimajo za samomorilce, marveč za izvrševalce Božje volje. Verjamejo, da bodo umrli za sveto stvar, zato naj bi bilo njihovo dejanje že vnaprej posvečeno.

Podobno je z metafiziki. Ker odpoved lastni biti ontološko sploh ni opravičljiva, jo metafizika kot onto-teo-logija, kot protislovni dvoedini nauk o biti in bogu opravičuje z nečim onkraj biti. Z Bogom, ki da je kot vzrok biti pred bitjo in zato tudi nad njo. Kot tak naj bi bit presegal tako po moči kot po vzvišenosti. Skratka, rečeno s Platonom, poreklo biti je Dobro, zato je biti manj od dobro biti, kaj šele od biti za Dobro. Problem, ki ga kaj lahko prepoznamo kot etično dilemo, pa je v tem, da je to Dobro (v monoteističnih religijah zenačeno z Bogom kot Dobrim) onkraj dobrega in zlega v običajnem pomenu. Umor, ki je kot tak nekaj zlega, izvršen v imenu Dobrega in/ali Ideje dobrega, ni več zlo, marveč nekaj dobrega, celo nekaj pobožnega.

V imenu Dobrega Platon zahteva ustanovitev totalitarne države, temelječe na diktaturi oblasti in ideološkem fundamentalizmu. Njeno glavno sredstvo je smrtna kazen. V imenu cilja, ki posvečuje sredstva, je dopuščen teror; ki pa ga država nima za teror, marveč za upravičeno nasilje nad rušilci legaziranega, reguliranega in regularnega nasilja nad »rušilci« uzakonjenega reda. Dediči platonovske nasilne metafizike, razbijalke biti kot biti ter nasprotnice vseh temeljnih vrednot svetovnega etosa (svetosti življenja, posvečenosti mrtvih, človekovega dostojanstva in zlatega pravila), so bili tudi monistični totalitarizmi dvajsetega stoletja, vključno s katoliškimi vojaškimi huntami.

Enaindvajseto stoletje je to dimenzijo metafizike prepoznalo, tako na teoretski kot praktični ravni. Sesutje Svetovnega trgovinskega centra je na simbolni ravni povzročilo razcep metafizike kot onto-teo-logije: kot dvo-edine vede o biti in želji po njej na eni strani ter o vrhovno Bivajočem/Dobrem/Bogu in žrtvovanju pod njegovem okriljem na drugi strani. Na ravni mednarodne politike in njenih organizacij se je prikazani razcep najočitneje pokazal skozi nasprotje med resolucijo (A/RES/56/6) o svetovnem etosu, ki jo je OZN, Organizacija združenih nacij (naj ponovim, že stotič, ne narodov, ki jih je na svetu več tisoč, temveč narodov z državami, ki jih je le dvesto) sprejela novembra 2001, in protiterorističnimi dokumenti ZDA iz tega časa. Ti se ne ozirajo ne na svetost življenja ne na človekovo dostojanstvo, še manj na zlato pravilo etike (ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi ta storil tebi). Ni postalo legalno le mučenje, ampak tudi početje, ki se je sicer uveljavilo že ob bombardiranju Dresdna in ob atomski bombi nad Hirošimo, po naslednji grozljivi zapovedi: Ubijaj vselej, kadar boš s tem rešil več ljudi, kot si jih pobil! Ne glede na tako imenovano kolateralno škodo zaradi pobitih mater in otrok. Še grozljivejše je to načelo postalo z izumom samoletnih dronov, saj so ob njihovih izstrelkih na izbrane človeške tarče vpeljali pondiranje, z naslednjo zapovedjo operatorju (kako lep tehnični! izraz): ko bo šlo za uboj pomembnega terorista, lahko pobiješ – moraš pobiti, če se skriva v njej – vso vas.

A že na začetku je bilo očitno: »Zdaj, na začetku tretjega tisočletja in ob napovedi 3. svetovne vojne – vojne s svetovnim terorizmom, katerega nosilce bodo odkrivali sproti –, to načelo postaja globalno. V permanentni antiteroristični svetovni vojni, ki bo dokončno spodrinila komunistično permanentno revolucijo, bo njena nova etična univerzalija njena stalna spremljevalka. Nedolžne žrtve, poboji neoboroženih ljudi, tudi otrok, so vračunani. Kot nezaželeni, a hoteni stranski učinki. Zabrisana ne bo samo meja med vojno in mirom, ampak tudi med krivimi in nedolžnimi. Ali za tega, ki po dolžnosti ubija nedolžne, lahko rečemo, da je nedolžen?« (Tine Hribar: Trojno sesutje Zahoda, NR – Ampak, št. 11, Ljubljana 2001) Sledeč ameriški (a)moralnosti lahko. Toda kaj sploh je – z vidika Zahoda v celoti – amerikanizem? Je le na druga tla presajeni ničejansko potencirani evropocentrizem ali pa gre za povsem nov pojav? Ali zaradi svoje ekscesnosti sploh še ostaja v območju duha evropejstva?

Druga renesansa Evrope

Bilo je rečeno: Amerika vrača udarec. »Ali ga res? Pojavno nedvomno, v bistvu pa ga, vsebinsko gledano, sploh ne more vrniti. Njen protiudarec ne more biti enakovreden, v resnici povračilen. Ne more imeti enake teže. Je, simbolno vzeto, udarec v prazno. Svetovni trgovinski center, ki se je sesedel, je bil en sam. Ni ga več, pa tudi kakega drugega ne. Zato Amerika nima Anticentra, na katerega bi lahko udarila. Z vso svojo velikansko silo. Ne ostaja neznan samo sovražnik, ampak tudi Cilj napada oz. povračila. Kajti simptom, kakršen so talibanski vahibi, ni tisto izvorno. Ni tisto neznano, ki je neznano in neznosno prav zaradi tega, ker je potlačeno in zato nezaznavno; to in takšno nezavedno in zato tudi neosveščeno pa je skupni izvor krščanstva in muslimanstva. Notranjega in Zunanjega (sveta). Od tod zaprti krog udarcev in protiudarcev. Udarec, ki ga vrača Amerika, se bo vrnil v Ameriko.« (Prav tam) Kolikor ga zaradi svoje kratkovidnosti ne bo, moram dodati zdaj, prestregla Evropa.

Saj po dogodkih minulega leta ni več dvoma, da so ZDA s pomočjo Saudske Arabije in Turčije ter Izraela in Francije svoj udarec – če že ne njega samega, pa njegove učinke – preusmerile najprej na obale, nato pa v samo središče Evrope. Zato smo zdaj na razpotju vseh razpotij: slediti z istovetnimi ukrepi Ameriki, se ji čedalje bolj podrejati, s tem pa prevzeti tudi katastrofalne posledice ali pa se raz-ločiti od nje in se vrniti na svojo, domala že zabrisano oz. zapravljeno pot. To pa je (bila) pot renesanse, ki jo po pol tisočletja velja dopolniti in dograditi z drugo renesanso.

V tej situaciji je najbolj nevarna teza, da se vsem nevarnostim islamizma lahko izognemo, če prepoznamo in priznamo, da islamizem ne spada, ker da gre pri njem za zlorabo vere v politične/teroristične namene, k muslimanstvu kot takemu. Ta teza je enaka tisti, po kateri tudi inkvizicija, ta »zloraba« vere, ne spada h krščanstvu kot takemu. A tako militantni islamizem kot militantni katolicizem sta bibličnega izvora, izvirata iz potlačenega mojzesovskega izhodišča biblijske supercivilizacije. Nista zloraba, marveč uporaba tega izhodišča; ena od njegovih izpeljav, zato se lahko kadarkoli prebudita. Vrne se lahko torej tudi inkvizicija. Ta nevarnost bo obstajala vse dotlej, dokler bo Vatikan pred potlačeno biblično zločinskostjo še naprej mižal, njene odstiralce pa obtoževal, da žalijo vero.

Tako vatikanski dnevnik L'Obsservatore Romano v članku Manipulirana vera zaradi žalitve verskih čustev v prvi vrsti neposredno obtožuje revijo Charlie Hebdo, ne pa, kakor bi pričakovali, islamistične atentatorje na njeno uredništvo. Dvoumno zapiše, da je revija ob obletnici napada nanjo »vnovič pozabila«, da je zlorabljanje Boga za opravičevanje sovraštva »resnično bogokletje«. Čigavo? Bolj jasen, skoraj nedvoumen je bil glede tega predsednik Francoske škofovske konference, nadškof Georges Pontier, ko je v pridigi svaril »pred norčevanjem iz svetih stvari in vere«. Po tej logiki se torej tedaj, ko razkrivaš zločinsko naravo Boga, na katerega se sklicujejo islamski teroristi, norčuješ iz vere, še več, iz svetih stvari tudi ti, ne samo zločinci; saj naj bi Božje ime zlorabljal tako rekoč enako bogokletno kot morilci v imenu Boga. Toda izvorni zločinec je že genocidni Jahve sam, ne pa šele morilec v njegovem imenu; »Bog Oče« postane zločinec v trenutku, ko zavrže lastno prepoved ubijanja, v hipu, ko na ta način bogokletno nastopi zoper samega sebe. Zato razkrivanje njegove zločinskosti oz. povezanosti teroristov z njo ne more biti bogokletno; še manj svetoskrunsko, saj izhaja naravnost, dosledno in nepopustljivo iz svetosti življenja.

Od RKC napadena revija je ob obletnici pokola v njenem uredništvu na prvi strani upodobila tekočega, bradatega in okrvavljenega »Boga Očeta« z avtomatsko puško na hrbtu in s pripisom: »Leto pozneje. Morilec je še vedno na begu.« Natančneje: ne ravno na begu, temveč še vedno prikrit, izrinjen iz kolektivne zavesti tako krščanstva kot muslimanstva. Bog kot »Bog Oče« bo na »begu«, dokler bodo teologi dajali morilcem v njegovem imenu socio-politološki alibi. In bo Vatikan, kadar bo to v njegovem interesu, za njih poiskal tudi azil. S tega vidika Bog v svoji vlogi zapovedovalca zločinov v resnici sploh ni na begu, saj ima že stoletja, domala tisočletja svoje zatočišče v sinagogah, cerkvah in mošejah. Prav na teh mestih preži potencialna nevarnost Jahvejeve genocidnosti in monoteistične logike Mojzesovih pobojev. V islamističnih mošejah tedaj, ko gre za pomore pravoslavcev in alavitov ali katolikov in šiitov, saj so za islamsko teokratsko državo to krivoverci oz. brezverci.

Izogniti bi se morali razprav o tem, kdaj prepoved uboja velja in kdaj ne; velja (naj) vselej in povsod. Ne samo v duhu, ampak tudi po črki, tj. v zakonodaji. Potemtakem pri razkrivanju ubijalskega početja in njegovega biblijskega ozadja ne gre za žalitev verskih čustev, marveč za užaljenost teokratov, ko jih soočiš z amoralnostjo njihovega sklicevanja na Boga, ko gre za poboje; vsakršne, ne le te ali one. Ni etičnega opravičila za religiozne pokole; za nikakršne, tudi vzvratnega za Mojzesove ne. Umor je umor, četudi izvršen v imenu »prave« vere in edino »pravega« Boga.

Razkritje potlačenega je, kot vemo, vselej boleče. Resnica nas namreč pomiri nazadnje, najprej pa nas zaboli. Pol resnice, cela laž, pravi pregovor. Dokler bomo vztrajali le pri polovični resnici o bibličnem Bogu (»Bog je ljubezen«), bomo torej ujeti v laži. A kot rečeno, le resnica nas lahko osvobodi. Resnica, h kateri spada tudi spoznanje, kaj je prav in kaj ni. Kot v zapisu Ljubite tudi sovražnike, ne le tistih, ki jih ljubite (Delo, 16. 1. 2016) pravi Peter Lah: »Potem ko sem spoznal, kaj je prav, se moram odločiti, ali bom ravnal skladno s tem, kar sem spoznal kot pravilno, ali ne.« Najprej se moramo torej osvoboditi svetohlinske dvoličnosti, ko goreče razglašamo, da je (tudi) sovražnike treba ljubiti, obenem pa upravičujemo in opravičujemo njihovo pobijanje. Saj v tem primeru parola o ljubezni do sovražnikov velja le za tiste sovražnike, ki niso naši sovražniki, se pravi, le za sovražnike naših sovražnikov. Tako nam lahko postane razumljvo, zakaj klerokatoliški Vatikan še zmerom, čeprav izjemoma, soglaša z vojnami in zakaj Katekizem katoliške Cerkve, na katerega se opira tudi »nova evangelizacija«, še zmerom dopušča, v nasprotju z evropsko civilno religijo, smrtno kazen.

Po vsem tem je zato spoznanje, da Evropa potrebuje novo, drugo renesanso, nujno. Zadnji čas je, da začnemo resno razmišljati ne le o krščanskih koreninah Evrope, ampak tudi o koreninah krščanstva samega. Drugi preporod Evrope, s tem pa morda tudi zamujeni prvi preporod krščanstva se lahko zgodi le s potovanjem skozi resnico. Pot nas bo vodila ne samo do etično utemeljene razločitve tega, kar je v Bibliji pravilno, od tistega, kar je v njej napačno, ampak tudi do tiste vsebine antičnega grštva, ki se je razprla s sofoklejevsko izpostavitvijo posvečenosti mrtvih, nato – še nazaj – do polnega uzrtja budističnega spoštovanja svetosti življenja (vsakega, ne samo človeškega), ne nazadnje pa tudi do vključitve politeistične strpnosti, na katero že desetletja opozarja biblicist Jan Assmann.

* * *

Vloga džihadistov je v tem, da nas – ne navzlic, marveč prav zaradi svoje zločinskosti – tako rekoč silijo na pot nove renesanse. Zaradi njihovega početja so se neizbrisno zarisali obrisi trojnega sesutja Zahoda. Z militaristično reakcijo ZDA na islamistični terorizem, zaradi katere se je njihov antiterorizem sprevrgel v terorizem nad ljudmi domovin, kjer so (bili) teroristi doma, se je razprl razcep med ameriško in evropsko kulturo, med kulturo smrti, s smrtnimi kaznimi na čelu in kulturo življenja, zasnovano z odpravo smrtne kazni. To je razcep, zarisan s trojnim (ekonomskim, religioznim, filozofskim) sesutjem Zahoda v njegovi metafizični konstituciji, ki terja razločno in odločno začrtanje meje med nihilistično brezobzirnim sledenjem volji do moči ter obzirno spoštljivim sprejemanjem drugega, človeka v dostojanstvu njegove biti in iz njega izvirajočih človekovih pravic.

Z besedami (Delo – Sobotna priloga, 23. 1. 2016) glavnega igralca v filmu Savlov sin o genocidu in holokavstvu: »Zlo je v Auschwitzu pokazalo povsem nov obraz, ki do takrat še ni bil viden. Če se tega ne zavedamo, če ne uvidimo, kaj se je zgodilo v samem osrčju evropske civilizacije, in to brez kakršne koli omembne vredne opozicije cerkvenih voditeljev, potem ne moremo obrniti strani, potem smo še vedno na isti strani. Genocid danes ni samo grožnja svetu, genocid se dogaja.« To ni grožnja z apokalipso ali kataklizmo, marveč klic k sestopu iz nihilizma metafizke k čisti ontologiji biti kot biti: k vstopu v pokrajino jasnine biti, resnice kot neskritosti, tj. smisla, brez katerega ni orientacije. S tem pa tudi radosti biti in veselja do življenja ne.

Zato Emmanuel Todd, svetovno znani zgodovinar in demografski antropolog (za knjigo Usoda imigrantov je dobil odlikovanje francoskega parlamenta) svari Evropo, Nemce pa naravnost roti, naj ne podležejo militarističnim zahtevam ZDA, njihovim katastrofalnim navodilom, kako naj ustavimo naval migrantov, ki so ga, da bi vsaj začasno zmanjšale lastno ogroženost, spodbudile prav one. Kajti v tem primeru nas res ne bo doletelo nič dobrega. A Todd hkrati zavrača tudi enačenje fundamentalnega islamizma z nihilističnim fašizmom, kar počno revolucionarni levičarji, kakršen je leninist Alain Badiou, opirajoč se sicer na Girardovo teorijo mimetične želje, iz katere da izvira uničevalna zavist. A o tem – in petkratnem razočaranju ideologov komunizma – drugič.