Vojna je vseobsegajoča, deformira spomin in človeka

Iz Sirije je zbežala v Turčijo, zaprta – skupaj s stotimi sotrpini – v tovornjaku. »Bili smo človeška čreda. Naša usoda je bila v rokah mafije, prekupčevalcev in milic,« pravi pesnica, ki danes živi v Berlinu. Pravi, da se je v enem najbolj odprtih mest na svetu dobro znašla, toda skrbijo jo vedno bolj zapletena azilna politika, birokratizacija, naraščanje nasilja in vzpon skrajne desnice. Ne le v Nemčiji.

»Ne izražam se kot begunka. Izražam se kot pesnica in kot človek,« pravi 32-letna sirska Kurdinja Widad Nabi, ki je v Nemčijo po tako imenovani balkanski begunski poti prispela avgusta 2015. To so bili dnevi in tedni, ko so Nemci sirske begunce na železniških postajah sprejemali s cvetjem in aplavzom. Od tedaj se je ogromno spremenilo; dogodki in čas so se zgostili. Evropa je – ne le na zunanjih mejah in v Sredozemlju – sprožila vojno proti beguncem in migrantom. Začel se je strm vzpon skrajno desnih politik. Sovražni govor je vstopil v jedro javnega diskurza.

Widad Nabi, rahločutno dekle iz Kobanija na sirsko-turški meji, ki je bil med napadi samooklicane Islamske države zravnan z zemljo, je spremembe občutila na lastni koži in jih vtkala v svoje pesmi. Prvo pesniško zbirko Čas za ljubezen, čas za vojno je sicer napisala že v Alepu, kjer je končala študij poslovnih ved, v prvih mesecih protestov proti režimu predsednika Bašarja al Asada pa je sodelovala v humanitarnih aktivnostih. Obenem je za številne arabske časopise in spletne strani pisala poročila iz razdvojenega mesta, kamor je vojna prišla kasneje kot v večino drugih sirskih mest, a je bila zato tolikanj bolj uničujoča.

Njene pesmi se prevajajo v nemščino, angleščino in francoščino. Je redna gostja pesniških in literarnih festivalov – s svojimi pesmimi poskuša odgnati stigmo begunstva. Če jo kdo predstavi kot begunsko pesnico, se razjezi. Njena druga pesniška zbirka Sirija in nesmisel smrti je – tudi v Libanonu – izšla leta 2016.

Se grobi prsti vojakov, ki bojujejo vojne,

dotikajo nežnih otroških dlani?

So sploh kdaj poznali nežnost?

Nam lahko poveste, kdo ste danes? Begunka? Pesnica? Nekdo, ki je ujet v medčasu in medprostoru? Kako razumete vprašanje identitete? Kaj je njeno – vaše – jedro?

Vprašanje identitete dejansko odpira vrata številnim bolj kompleksnim vprašanjem. Denimo – kdo sem jaz danes? Sem danes isti človek oziroma ista oseba kot pred sedmimi leti? Bo Widad čez pet let takšna, kot je danes? Nikakor ne! Človeška identiteta je variabilna. Takšna tudi mora biti, v to verjamem. Človeška osebnost je nagnjena k mutacijam. Ves čas jo nekaj nadgrajuje – v osebnosti in identiteti ni prav nič konstantnega.

Esenca identitete je ujeta v vrsto malih identitet, a če bi želela biti prepoznavna le prek ene identitetne »linije«, je to zagotovo poezija. Pripadam poeziji in pisani besedi, in to bolj kot kateri koli ideologiji ali rasi.

Ste imeli, ko ste bili na begu iz Sirije in ste po celotni balkanski poti potovali proti Nemčiji, kakšna pričakovanja? Kako ste si predstavljali Evropo? Kaj je za vas bila Evropa?

Ne, dejansko nisem imela nikakršnih pričakovanj. In to zato, ker sem imela ogromno informacij od tistih, ki jim je že uspelo priti na evropske obale. Prijatelji in znanci so nam zelo hitro narisali resnično sliko. Ni bilo iluzij. Vedeli smo, da nas čakajo begunska taborišča in dolge vrste. Čakanje. Težave z integracijo v novo okolje in družbo. Na vse to sem bila pripravljena.

Res pa je, da sem sama zase pričakovala, da sem bom hitro – hitreje – privadila na novo življenje. Da si bom hitro – hitreje – ustvarila novo življenje. V resnici ni bilo tako. Šlo je počasi.

Kako se je v zadnjih dveh, treh letih spremenil nemški pogled na Sirce? Kako se je po prihodu beguncev spremenila Nemčija?

V dveh letih po mojem prihodu v Nemčijo se ni spremenila le percepcija Sircev, temveč celosten pristop k azilni politiki. Ne le v Nemčiji, ampak tudi drugod po Evropi je bilo tako. To je posledica izbruha skrajno desne politike v številnih evropskih državah. Ta je spremenila »povprečni« pogled na begunca. Na – tujca.

Zdaj že nekaj časa ne gre le za begunce ali sirske begunce. Zdaj gre za človeški odnos do nasilja, rasti skrajne desnice, sovraštva … To velja za ves svet. Povsem naravno je, da je po izbruhu nasilja in sovraštva po vsem svetu prvotni nemški entuziazem ob prihodu prvih večjih skupin sirskih beguncev popustil. Na žalost svet oblikujejo mediji, vlade in mednarodne razmere. V takšni »postavitvi« stvari je le redko mogoče najti prostor za svobodno mišljenje. In tudi za nevtralnost.

Je biti begunec v vse bolj ksenofobični Evropi stigma? Kako se borite proti temu?

Osebno nikoli nisem bila izpostavljena sovraštvu ali neposrednemu rasističnemu obravnavanju. Morda tudi zato, ker so ljudje v literarnih in na splošno kulturnih krogih, v katerih se gibljem, zainteresirani za humanitarna vprašanja, čutim podporo.

Toda z mojimi prijatelji in znanci je drugače. Oni se soočajo z nasiljem in sovraštvom. Na to je težko odgovoriti … s šopkom rož. Prijatelji in znanci se zapirajo v svoj svet, v svojo kulturo. Zaradi nasilja in rasizma do integracije niso več tako odprti, kot so bili v mesecih po prihodu v Nemčijo.

Na žalost se je nasilje odbilo na vse strani. Obžalovanja vredno je, da tega niso opazile vlade in politične stranke, ki v svojih državah podpirajo sovražni govor, rasistični govor.

Kdaj ste začeli pisati poezijo? V prvem letu vojne v Alepu ste bili celo nekakšna vojna poročevalka. Na fronti ni veliko prostora za poezijo?

Pisati sem začela že zelo zgodaj, v srednji šoli. Ko se je začela vojna, sem veliko več pisala, bolj intenzivno. Verjetno zaradi psihološkega pritiska. Zaradi tenke črte med življenjem in smrtjo. Zaradi vseh drugih težkih reči, ki so se dogajale v Siriji. Pisanje mi je omogočilo, da vsaj malo zadiham in se spopadem z vso to okrutnostjo.

Kako se spomnite obdobja med pomladjo 2011 in kakšnega leta in pol po tem, ko se je še vse zdelo mogoče? Kje so danes vaši prijatelji iz tistega časa?

Ko razmišljam o tistih letih, ko se jih spominjam, teh začetnih let, zaprem oči in si predstavljam, da ima vsa ta lepota civilnega upora in pogumne mladosti, odpora tiranu in vsem oblikam represije v našem življenju ter padcu zidu strahu, ki ga je režim gradil štirideset let, tudi srečen in lep konec. V šoli, kjer smo delovali, so bili Sirci vseh možnih rodov. Kristjani, muslimani, suniti in šiiti, Kurdi, Armenci, Asirci, ateisti … Vsi skupaj smo delali noč in dan, da bi pomagali ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo in so se zatekli v šolo. To so bili preprosti ljudje, ki so jim porušili domove.

Toda kar je sledilo, je nekaj najhujšega, najtežjega in najbolj umazanega, kar se v tem umazanem svetu lahko zgodi kateri koli revoluciji. Najprej so aretirali prijatelja, ki je delal z nami. Od takrat o njem ni novic. Izginil je. Nekaj prijateljev je prestopilo na režimsko stran. Nekaj jih je odšlo v tujino. Nekateri so se pridružili oboroženim skupinam. Tisto kratko obdobje je zame še vedno najbolj čista podoba tega, kar se je lahko zgodilo v državi, kakršna je Sirija.

Danes imamo le še te spomine … Oddaljene spomine, ki so prežeti z ruševinami, krvjo, korupcijo, lažmi, sovraštvom, nasiljem.

Vam je v nemškem jeziku, ki se tako močno razlikuje od arabskega in tudi kurdskega, uspelo najti svojo poetiko? Je sploh mogoče tako hitro najgloblja občutja izraziti v tujem jeziku?

Ne, dejansko do danes nisem bila zmožna svojih občutij polno in tekoče izraziti v nemščini, ki je, vsaj zame, zelo težek jezik. Za zdaj še nisem našla ključev, da bi ga lahko odklenila. Govorim dovolj dobro, da se prebijem čez dnevno rutino. Dovolj dobro, da mi v Nemčiji ni težko, kaj šele nemogoče. Ko govorim o izražanju v tujem in novem jeziku, govorim o pisanju. Za to je potrebno veliko dela in truda, a tudi ogromno strasti in potrpežljivosti. Po vseh izgubah tega nimam več, žal.

Kobani, vaše rojstno mesto, je bilo med napadi samooklicane Islamske države in kasneje, med bombardiranjem, ki ga je izvedla mednarodna koalicija, popolnoma porušeno. A življenje je trpežna žival – vrnilo se je v mesto. Sanjate, da bi se vrnili? Je del vas ostal tam?

Ne vem … Še pred kratkim je bila moja nostalgija izjemno močna. Toda več ko je preteklo časa in bolj ko se je »sestavljalo« novo življenje, manj je je bilo. Mesta, iz katerih smo odšli, so se spremenila. Ljudje so se spremenili. Vse se je spremenilo. Bojim se soočenja. Bojim se krajev in ljudi, ki niso več taki, kot jih poznam. Moj spomin se s tem za zdaj ne more soočiti. Zavrača spremembe … Danes so moji strahovi večji od moje nostalgije. Vojna je vseobsegajoča. Deformira tako spomin kot človeka.

Kakšen smisel ima za seboj pustiti skoraj trideset let polnega življenja, ne da bi se lahko ozrl in videl, kaj je ostalo za teboj? To je kazen. Toda tudi ko se odločiš vrniti, se ne vrneš tja, od koder si odšel, v kraj, ki si ga poznal. Vrneš se v čisto nov svet.

Lahko Sirija sploh preživi? Je človeško – človečno – sploh mogoče preseči takšno tragedijo, uničenje, dehumanizacijo, sovraštvo? Je mogoče zgraditi novo življenje?

Del mene ves čas joče. Hrepenim po tem, kar sem izgubila. Hrepenim po življenju … Po življenju, za katero vem, da sem ga izgubila za vedno. Nepovratno. Nič, kar sem imela rada, ni ostalo tam. Ali ni preživelo. Vojna je požrla vse, kar sem imela rada.

Kje in kako je vaša družina?

Moja družina je – kot večina sirskih družin – raztreščena po različnih delih države. In sveta. Brat je še vedno v Alepu. Kot nekakšen varuh družinskega doma, naših spominov, naših izgubljenih glasov. Ena sestra je v Turčiji, druga na Norveškem. Ostali smo tu, v Nemčiji.

Kako lahko Sirija premaga uničenje, razčlovečenje in sovraštvo, ste me vprašali. Vprašanje preživetja Sirije je na žalost povezano z vsem svetom. Sirija je le del tega sveta, kjer so na pohodu nasilje, sovraštvo in rasizem. To je tisto, kar ta svet hrani z vojnami, smrtjo, okrutnostjo, nasilnimi ideologijami … Če se ta svet ne bo odločil stopiti skupaj in se upreti nasilju, vojnam in tiranom, ne bomo preživeli. In ne, ne govorim le o Siriji. Verjeti moramo v ideje ljubezni in pravičnosti.

Ko presežemo sovraštvo, si lahko zgradimo novo življenje. Življenje, ki za vas in zame, za vašo in mojo domovino, za domovino vsakogar, išče boljši svet. Svet brez vojn.