Vojne ni konec

Reportaža z meje med Južno in Severno Korejo, z najstrašnejšega kraja na svetu, kakor ga je poimenoval Clinton.

sob, 11.11.2017, 06:00
Med vsemi žarišči po vsem svetu je prav tu ameriški predsednik Donald Trump našel najugodnejše ozračje za tisti projekt rdeče kape s ščitnikom. To, kako bo rešil ali morda dodatno zapletel severnokorejski vozel, bo naredilo njegovo Ameriko spet veliko. Ali morda manjšo, kakor je bila kdaj prej.

Med obiskom skupne varnostne cone v Panmundžomu vstopate na sovražno območje, na katerem vas lahko zaradi delovanja sovražnika ranijo ali ubijejo. Tako se začne izjava, ki jo morajo podpisati vsi, ki obiščejo mejo med Južno in Severno Korejo, preden se usedejo v enega od vojaških avtobusov in se odpravijo na najnevarnejšo točko sodobnega sveta.

Podpisala sem jo rutinsko, tako kakor navadno podpisujemo pogodbe o predplačilu za telefonske storitve. In medtem ko sem se bolj ukvarjala z zapisovanjem svojega imena z roko, ki je že mutirala, saj se je zaradi računalnika odvadila kemičnega svinčnika, nisem niti pomislila na to, da bi podrobno prebrala, da se pravzaprav odrekam kakršnim koli pravicam do zahtev po odškodnini, če bi morda izgubila premoženje, ki ga nosim s sabo. Ali pa življenje.

Bi hotel kdo prebegniti v Severno Korejo?

»Je kdo od zjutraj pil alkoholne pijače, je kdo pod vplivom mamil, se danes kdo počuti tako, kakor da bi hotel prebegniti na severnokorejsko stran?« vpraša vojak Roberson, ki je bil tisti dan odgovoren za obiskovalce skupne varnostne cone, edinega dela demilitariziranega območja, kjer se občasno srečujejo predstavniki obeh Korej. Nekateri v naši skupini s približno 30 obiskovalci, ki smo tisti dan prišli iz Seula, se na njegovo vprašanje odzovemo s smehom, vendar vojak s strogim pogledom ustavi kakršno koli misel na to, da gre za črni humor.

Tudi to se je namreč že zgodilo. Resda je od tega že dolgo, zadnji takšen primer je bil ameriški vojak Joseph White, ki je leta 1982 prestopil črto in se predal severnokorejskim vojakom. Toda danes je spet vse mogoče, zato Roberson, ki je tu že sedem mesecev, resno sprašuje, kako smo razpoloženi.

Ne, tisti dan nihče ni bil pri volji, da bi zbežal v Severno Korejo, toda ker sta med nami Američana, od katerih iz pogovora izvem, da sta pakistanskega rodu, na glavi pa imata rdečo kapo s ščitnikom in z napisom Naredimo Ameriko spet veliko, se je zdelo, da bi bilo primerneje vprašati nekaj drugega. 

»Res verjameš v to, kar piše?« vprašam enega od Američanov, samo da bi preverila, ali gre morda za globoko ironijo, in to prav na tem kraju. Vendar me ošine s pogledom in samo kratko odgovori: »Brez zadržkov verjamem!« In tako se je tu, nekaj metrov stran od države, s katero je skoraj ves svet v svojevrstni (čeprav samo besedni) vojni, sestavila podoba trenutnega absurda, ki jo ustvarjata močna Amerika z omajano samozavestjo in napihnjeno ošabnostjo ter revna Severna Koreja, ki ni prepričana o tem, da bo obstala, in je opremljena z atomskimi bombami ter medcelinskimi raketami. Med vsemi žarišči po svetu je prav tu ameriški predsednik Donald Trump našel najugodnejše ozračje za tisti projekt rdeče kape s ščitnikom. To, kako bo rešil ali morda dodatno zapletel severnokorejski vozel, bo naredilo njegovo Ameriko spet veliko. Ali morda manjšo, kakor je bila kdaj prej, vse od konca korejske vojne pred 64 leti.

»Ne glejte severnokorejskih vojakov v oči«

Naše potovanje se je tistega meglenega petka začelo zgodaj zjutraj z rutinskim preverjanjem vodnice podjetja Panmunjom Travel Center. Na kratko se je predstavila kot Miss Li in preverila, ali smo vsi, ki smo se prijavili za odhod na demilitarizirano območje, primerno oblečeni, kar pomeni, da nimamo tistih raztrganih kavbojk, ki so še vedno moderne, da smo obuti v dovolj dobre čevlje, v katerih lahko hitro tečemo, če nam bo grozila nevarnost, in da nimamo izzivalnih okraskov na majicah ali jopicah.

»Na Korejskem polotoku,« je pojasnila, »vojna še traja.« Celo tista, v kateri se bojujejo z orožjem in ki so jo s premirjem ustavili poleti 1953, se uradno še ni končala z mirovnim sporazumom, tista »hladna« pa se nadaljuje na vse mogoče načine.

Severnokorejski učenci se, denimo, učijo, da državljani južno od 38. vzporednika hodijo naokoli v raztrganih oblačilih, ker jih ameriški imperialisti tako zelo zatirajo, da nimajo denarja za boljša oblačila, zato jim na tej strani nočejo dati nobene priložnosti, da bi to tudi potrdili s slikami razcapanih tujcev.

Južni Korejci pa se do rojakov pod komunistično zastavo včasih vedejo kot do nekakšne človeške podvrste, in ko naša Miss Li recitira navodila, denimo, »ne glejte severnokorejskih vojakov v oči«, »ne kažite nanje s prstom« ali »ne poskušajte se pogovarjati z njimi«, to nekoliko spominja na opozorila v živalskem vrtu: »Ne hranite levov, saj so smrtno nevarni.«

V napolnjenem avtobusu, ki vozi proti demilitariziranemu območju, nam živahna Li najprej da lekcijo iz zgodovine, nas opozori, da se je vojna leta 1950 začela tako, da je Kim Il Sungova vojska zavzela skoraj vso Južno Korejo razen mesta Pusan in otoka Džedžu, pove, po čem vse se (pokvarjeni) Sever razlikuje od (normalnega) Juga, in nam nato predstavi kronski dokaz za svoje besede.


V južnokorejski polovici modre barake. Foto: Matej Družnik/Delo

Dekle s sedmimi imeni

»To je Park Sim Su,« preusmeri našo pozornost na tiho žensko, vendar takoj prepove, da bi jo fotografirali, kajti če bi jo »tisti tam« prepoznali, bi to lahko škodilo njeni družini, ki živi v Severni Koreji. Park je seveda pobegnila iz te države. Je arhitektka in govori v korejščini, ki res zveni nekoliko trše zaradi severnjaškega narečja. Je hči univerzitetnega profesorja in je bila zato pripadnica privilegiranega razreda v globoko razslojeni komunistični družbi.

»Imela sem sicer dobro službo, vendar se je po letu 2000 začelo težko obdobje in na črnem trgu sem bila prisiljena prodajati svoja oblačila, da bi družina preživela krizna leta,« pripoveduje. Vodnica Li dodaja, da je takrat pod vodstvom pokojnega vodje Kim Džong Ila od lakote umrlo več milijonov Severnih Korejcev. »Vendar je bilo Kimu vseeno za ljudi,« pravi in pusti Park Sim Su, da nadaljuje svojo zgodbo.

Zbežati se je odločila, nam pove 50-letna Park Sim Su, potem ko je vodja leta 2009 brez napovedi na novo ovrednotil severnokorejski von. Prihranke, pridobljene z drobnim trgovanjem, je hranila doma, kakor to tudi sicer počnejo ljudje v državi brez pravega bančnega sistema, zato je vse, kar je prihranila, čez noč izgubilo vrednost. »Vsaki družini so dovolili, da je vse, kar ima, zamenjala za novi denar, vreden deset ameriških dolarjev,« nam pove. »Takrat sem pomislila, da tu zame ni upanja. S hčerko sem pobegnila čez reko Jalu.«

Jalu deli Severno Korejo in Kitajsko, in ker pozimi zamrzne, je morala za beg tistega januarja leta 2011 samo še podkupiti mejnega stražarja. »Petsto ameriških dolarjev,« pravi Park Sim Su in vse, kar nato pove, med drugim o svojem stricu na Kitajskem, kjer živi približno 2,5 milijona Korejcev, in šestmesečnem potovanju čez Tajsko vse do Južne Koreje, neverjetno spominja na izpoved njene nekoliko mlajše rojakinje Li Hjeon Seo, objavljene predlani pod naslovom Dekle s sedmimi imeni. Sprašujem se, ali ni tudi Park Sim Su pravzaprav sedmo izmišljeno ime naše begunke, s katerim poskuša zdaj zgraditi novo življenje v »svobodnem svetu«, potem ko je tako kakor Li Hjeon Seo vsake toliko časa spreminjala identiteto, da bi se izognila vsem pastem, ki so ji jih nastavljali kitajski tajni agentje, pristojni za izgon beguncev nazaj čez mejo v državo, v kateri so na milost in nemilost prepuščeni okrutnemu režimu.

Čim dlje potujemo proti severu, toliko gostejša je bodeča žica in toliko pogostejše so rdeče table z opozorilom: mine. Toda po tem, ko zamenjamo civilni avtobus za vojaškega in stopimo skozi vrata, polna dinamita (»ki ga bomo sprožili, če se bodo severnokorejski tanki odpravili proti jugu«, pojasnjuje vojak Neal, ki nas bo spremljal na skupnem varnostnem območju), vstopimo v prostor nekakšnega čudežnega miru.

Tik pred tem mi je Park Sim Su priznala, da čeprav je mož ostal v mestu Hjesan, kjer so skupaj živeli, dokler nista s hčerko pobegnili čez reko Jalu, najbolj pogreša čist zrak in bistro vodo v rojstnem kraju. Naenkrat se mi zazdi, da razumem, zakaj je tako.

Nenehno v središču posebne vojne

Narava je tu idilična, z orli na modrem nebu in ščebetanjem ptic, v te gozdove, mi povejo spremljevalci, pa včasih zaidejo celo črni medvedi in beli tigri, ki so jih izbrali za maskote zimskih olimpijskih in paraolimpijskih iger, ki jih bodo februarja priredili v bližnjem Pjongčangu. Ne vem, ali se ta lepota paradoksalno ujema z napetostjo, ki že dolgo prevladuje ob demilitariziranem območju, ali ji popolnoma nasprotuje. Tu namreč ni industrije in onesnaženja, pa tudi tistih nekaj prebivalcev vasi Daesong Dong se ukvarja samo s kmetijstvom.

Daesong Dong je edino naselje na demilitariziranem območju in v njem lahko živijo samo družine, ki so tu živele tudi pred korejsko vojno, oziroma njihovi potomci. Vas je samo 350 metrov oddaljena od vojaške demarkacijske črte, ki je dejanska meja med Korejama, in 1,5 kilometra od Kidžong Donga, vasi na severnokorejski strani demilitariziranega območja, zato so pravila vedenja tam vojaško stroga. To je kraj, ki je sicer pod upravo vojaškega poveljstva OZN, zato morajo biti vsi prebivalci v hišah pred sončnim zahodom in že ob desetih zvečer ugašajo luči.

Prebivalci Daesong Donga ne plačujejo davkov, njihov največji privilegij pa je, da moškim ni treba služiti dveletnega vojaškega roka, obveznega za vse južnokorejske mladeniče. Toda v nekem smislu so nenehno v središču posebne vojne, ki jo med seboj bojujeta državni zastavi: južnokorejska, težka 130 kilogramov in izobešena na železnem stolpu, visokem 98,4 metra, ter nekaj sto metrov oddaljena severnokorejska, ki je, kakor da bi trmasto kljubovala južnokorejski, dvakrat večja in izobešena na stolpu, visokem 160 metrov.


Severnokorejska zastava, izobešena na stolpu. Foto: Matej Družnik/Delo

Tako kakor je vojna med zastavama videti nesmiselna, tako se tudi najbolj vroča točka skupnega varnostnega območja v Panmundžonu zdi podobna nekakšni tragediji, ki je brez katarze in zaradi katere so v vojni pred šestimi desetletji umrli približno trije milijoni ljudi, zdaj pa spet grozi, da se bo poigrala s krhkim mirom, ki mu tu pravijo samo »dosedanje stanje«.

Napetost kot turistična znamenitost

V spremstvu vojakov Robersona in Neala se približamo betonskemu zidu, visokemu manj kakor 30 centimetrov, in medtem ko poslušamo vsa opozorila o tem, da moramo vzdrževati kolono, ne smemo potiskati rok v žepe in ne smemo fotografirati severnokorejskih vojakov na drugi strani, se mi zazdi, da je demarkacijska črta goli živec regionalne ureditve in odnosov med vsemi velesilami, ti pa se začenjajo in končujejo prav na tej točki.

Za nič na svetu se ga ne smemo dotakniti, saj nihče ne ve, kakšen bi bil odziv, lahko pa vstopimo v modro barako, katere polovica stoji v Južni, polovica pa v Severni Koreji. Nato dejansko stopimo na ozemlje Kim Džong Unove države, vojak Neal pa nas spet opozori, naj se ne približamo preveč južnokorejskima vojakoma, ki stojita v bojnem položaju taekvondoja s stisnjenimi pestmi in z nepremičnimi obraznimi mišicami. Tako mirna sta videti, da se vprašam, ali sta resnična človeka ali samo voščeni lutki.

Napetost tu postrežejo kot turistično zanimivost, kar ne pomeni, da je umetna, vendar ima kljub temu tu drugačen vonj. Rekla bi celo, da precej bolj človeški kakor za pogajalskimi mizami, za katerimi sedijo politiki in diplomati. Drugačen je kakor v dvorani varnostnega sveta OZN. Drugačen kakor v medijih. Hkrati tudi dovolj otipljiv, da človeku ne bi padlo na pamet, da bi prekršil pravila vedenja, ki jih je hitro razumel, in tako iluzoren, da se v modri baraki raztaplja na težko zgodovino in negotovo prihodnost.

Tu, čisto blizu golega političnega, ideološkega in varnostnega živca v obliki betonske meje, pomislim, kako nesmiselna so tista »zaklonišča«, ki jih je samo v 10-milijonskem Seulu 3257 in so večinoma zgrajena okoli postaj podzemne železnice. Če bi severnokorejska vojska začela streljati iz topov, bi granate v dveh do šestih minutah priletele do južnokorejskega glavnega mesta.

Ko sem spraševala prebivalce Seula, kam bi morali takrat teči, so bili mnogi neodločni in niso vedeli, kaj naj mi povejo … Nekatere, denimo Paula Choija, glavnega analitika finančne družbe CLSA, pa je zmotilo že to, da kaj takega sploh omenjam. Paul ima pisarno na 30. nadstropju Mednarodnega finančnega središča in zelo težko bi mu uspelo v petih minutah priti do vhoda v najbližjo postajo podzemne železnice. »Poleg tega,« mi je povedal, »se nam ne zdi, da nam nevarnost grozi od Severne Koreje, nevarno je namreč to, kar počne Amerika!«

»V Severni Koreji ni več komunizma«

Na točki, kjer modra baraka zajaha betonsko demarkacijsko črto, sem bila zadnjič pred sedmimi leti in spominjam se, da je bilo takrat na severnokorejski strani opaziti nekakšen temačen nemir. Vojaki so nas takrat opazovali skozi daljnoglede, nervozno izstopali iz sive zgradbe in vstopali vanjo ter neizprosno korakali vse do same improvizirane meje. Zdaj so bili videti sproščeni, in medtem ko smo stali v dveh kolonah, so se fotografirali z očitno visokima uradnikoma, ki sta na prelepem novembrskem soncu pozirala nekaj časa obrnjena proti okrasnemu grmovju, nekaj časa proti betonski gradnji. Na zavihkih njunih oblek je bilo skozi objektiv mogoče opaziti značko s podobo Kim Il Sunga in Kim Džong Ila, zato sem si močno zaželela izvedeti, kaj si mislita, ko nas opazujeta in skozi objektiv svojega fotoaparata bereta tisti napis Naredimo Ameriko spet veliko na rdečih kapah mojih sopotnikov.

Ko smo se vozili od Seula proti demilitariziranemu območju, sem vprašala Park Sim Su, ali še verjame v komunizem, in zdelo se mi je, da so ji oči napolnile solze, zato je hitro stresla z glavo in mi odgovorila, da »tisti tam niso več komunisti«. Kim Džong Un, mi je povedala, ničesar več ne podarja svojemu ljudstvu (nekdanji vodje so jim podarjali vse, od oblačil do televizorjev in hladilnikov), ampak je treba zdaj vse kupiti na trgu. »Oni so kapitalisti!« mi je povedala. »Kim zapravlja ves denar za jedrsko orožje, ljudem ne daje ničesar. Ni več komunizma.«

V podzemlju zgodovine

Ali pa so morda tudi njega spremenili v turistično zanimivost, pomislim, ko nam David Kang, vodnik drugega dela enodnevnega obiska, pojasnjuje, da je »komunistični Sever« izkopal predore skoraj do Seula, zato se lahko zdaj obiskovalci spustijo v podzemlje zgodovine, če bi radi videli, kako so se severnokorejski vohuni poskušali pretihotapiti na jug polotoka ali ga celo osvojiti.


Samo v 10-milijonskem Seulu je 3257 zaklonišč. Večinoma so zgrajena okoli postaj podzemne. Foto: Matej Družnik/Delo

Na glavo postavim plastično čelado in se spustim 75 metrov pod površje zemlje vse do vhoda v enega od štirih odkritih »predorov agresije«, kakor jim pravijo Južni Korejci. Vse so kopali še v času prvega vodje Kim Il Sunga, in čeprav David poskuša pojasniti, da skrivni prehodi dokazujejo »pravo naravo« severnega režima, se ne morem upreti še enemu cinizmu: po vrnitvi iz podzemlja po dolgi in strmi poti se vsi dobro preznojijo in prva stvar, ki jo potrebujejo, je steklenica hladne pijače. Tu je seveda prodajalna z različnimi napitki in spominki, zato se pred blagajno naredi vrsta.

Trivializiranje nevarnosti se nadaljuje vse do konca izleta na »najstrašnejši kraj na svetu«, kakor je demilitarizirano območje nekoč poimenoval nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton. Tu se, nas poskuša prepričati tudi Trump, na nestabilni gugalnici prelamljata jedrska vojna, ki bi se lahko vsak čas začela, in vojaški napad, s katerim bi jo ameriška sila morda lahko preprečila. Velesile še najmanj podpirajo mir, ki se je prav tu čudežno namestil. 

Ko smo zapuščali skupno varnostno območje, sem vprašala ameriškega vojaka Neila, ali se počuti, kakor da bi stal na najnevarnejši točki sodobnega sveta. »Nikakor ne,« mi je odgovoril. »Ne berem časopisov in ne gledam televizije. Družim se s svojimi fanti in tu se čudovito počutim.«

Prijavi sovražni govor