Tiskane izdaje
Opustošenja, ki vlada na frontni črti okoli Mosula, ni mogoče postavljati v kontekst osvobajanja drugega največjega iraškega mesta izpod nadzora samooklicane Islamske države. V številne vasice in mesteca, ki smo jih obiskali v zadnjih desetih dneh, se življenje ne bo moglo vrniti. Vsaj še vrsto let ne. Uničenje je popolno. Podobe krajev na frontni črti so (post)apokaliptične, koalicijske sile pa sploh še niso prestopile zunanjih meja nekoč drugega največjega iraškega mesta.
To ni, to ne more biti »osvobodilna vojna«.
* * *
Šestdeset kilometrov južno od Mosula, v bližini mesta Kajara, se nad puščavsko pokrajino dvigajo gromozanski črni oblaki in v nelogičnem prepletu barv (in vonjav) ustvarjajo impresionistično atmosfero. Zrak je težek, zadušljiv, lepljiv. Pripadniki Islamske države (IS) so pred tednom dni zažgali nekaj naftnih črpališč in ustvarili srhljivo temačno zaveso, ki spominja na zalivsko vojno iz leta 1991 in ameriško invazijo iz leta 2003. Kljub ogromnemu številu iraških vojakov, ki so se jim na južni mosulski fronti pridružile šiitske milice iz Irana, in enormni ognjeni moči koalicije je naftna zavesa skupaj s požigom tovarne žvepla, ki je zastrupila ozračje, napredovanje vojaške operacije proti Mosulu skoraj ustavila. Kot vedno je tu, sredi Mezopotamije, na neverjetno plodni zemlji ob reki Tigris in zibelki civilizacije, razmislek kratkoročen, posledice pa bodo dolgoročne. Okolje je nepovratno uničeno. Južno od Mosula se bo življenje le stežka vrnilo. Človeško, živalsko, kakršno koli.
Uničenje
Hudo uničenje že po slabih dveh tednih ofenzive vlada tudi na vzhodni in severovzhodni fronti, kjer se proti Mosulu skupaj – in tudi ločeno – prebijajo iraške vladne sile in pešmerge, vojska iraškega Kurdistana. Tu je Islamska država imela največje izgube. Glavnina njenih borcev se je bila prisiljena povleči nazaj proti mestu, ki so ga skrajni islamisti tako rekoč brez bojev zasedli junija 2014. Veliko pripadnikov IS je, sodeč po pričevanjih naših sogovornikov, ki jim je v zadnjih dneh uspelo zbežati iz Mosula, že odvrglo vojaška in si nadelo civilna oblačila – pomešali so se med prebivalstvo ali pobegnili na podeželje in proti sosednji Siriji. »Koridor« proti zahodu je še odprt, očitno pa je, da vodstvo IS še ni sprejelo odločitve. Ali Mosul braniti ali pa se iz mesta – tako kot iz Ramadija, Faludže in denimo Palmire – umakniti v puščavo. Od tega bo odvisno veliko: predvsem pa usoda civilistov.
Foto: Alaa Al-Marjani/Reuters
* * *
Umik glavnine borcev IS z bojišč še zdaleč ne bi pomenil priznanja vojaškega poraza. Nasprotno. Daesh (arabski izraz za Islamsko državo) je imel več kot dve leti časa, da se je pripravil na obrambo etnično mešanega in zgodovinsko politično eksplozivnega mesta, ki je imelo pred (zadnjo) vojno skoraj dva milijona prebivalcev. O njihovi usodi ni znanega veliko – v begunskih taboriščih v severnem Iraku in na nadzornih točkah, kjer begunci vstopajo na »osvobojeno ozemlje«, sem se pogovarjal s številnimi begunci iz Mosula in okoliških vasi. Drug za drugim so opisovali grozljivost in majhnost življenja pod sadistično vladavino IS. A hkrati so govorili tudi o nevzdržnosti koalicijskih letalskih napadov in iraško-kurdskega topništva. Ter predvsem o strahu pred maščevalnim pohodom šiitskih milic iz Bagdada, Karbale, Nadžafa in – Irana.
Odprta fronta
Velika in površno koordinirana/vodena vojaška operacija iraške vlade, kurdskih sil, iranskih in drugih šiitskih milic, turškega topništva, mednarodne »zračne« koalicije, več sto pripadnikov ameriških, francoskih, kanadskih in britanskih posebnih enot ter številnih prostovoljcev Islamsko državo vrača v njeno naravno, gverilsko stanje (in okolje). Njeni vojaški in strateški poveljniki v Iraku so večinoma nekdanji častniki vojske Sadama Huseina. To je prvi ameriški začasni upravitelj Iraka Paul Bremmer jeseni 2003 razpustil in državo na ta način izročil različnim uporniškim milicam. Nekdanji Sadamovi častniki, ki zdaj služijo kalifatu, odlično poznajo teren in so tesno povezani s sunitskimi šejki, ki imajo kljub vladavini IS v mestu še vedno pomembno besedo. Marsikod imajo kljub svoji strahovladi še vedno podporo sunitskega prebivalstva, ki v napredujočih, večinoma šiitskih enotah iraške vladne vojske vidi najhujšo mogočo eksistencialno grožnjo. Državljansko-sektaška vojna se v Iraku namreč nikoli ni končala. Ofenziva na Mosul ji je dala le nov zagon in – dinamiko: Islamska država je nasilni kaos sprejela z odprtimi rokami, kar je »na terenu« mogoče zaznati prav z vsemi čutili.
Foto: Alaa Al-Marjani/Reuters
* * *
Srdito koalicijsko letalsko bombardiranje je skupaj z iraško-kurdskim topniškim obstreljevanjem in dveletno destrukcijo v režiji IS območje vzhodno od Mosula spremenilo v ruševine. Celotne vasice so zravnane z zemljo. Od številnih tovarn in kmetij so ostali le majavi betonski stebri. Nekatera poslopja so se pod težo bombardiranja sesedla, kot se stopi sladoled na soncu. Hektarji in hektarji trav in polj so požgani. Islamska država, kjer se le da, požiga travo, gume in nafto, da pilotom koalicijskih letal prepreči bombardiranje. Črna barva tal se meša s puščavskimi pastelnimi barvami. Ob sončnih zahodih so prizori grozljivo čudoviti: danski filmar je te dni govoril o »lepotah vojne«. Mesta so izropana, prazna, glasno tiha. Nikjer – razen vojakov, seveda – ni ljudi. Sem ter tja je kje mogoče videti zbegano ovco, ki jo je pastir skupaj s čredo v begu pustil za sabo. Velika in rodovitna polja v zgodovinski provinci Nineveh, ki jih je stoletja napajala voda iz reke Tigris, so posušena ali požgana; že dolgo nedotaknjena. Po enem izmed njih v bližini vasice Barzakat, dvajset kilometrov od Mosula, je par shiranih gosi minuli torek iskal hrano. Na bližnjem nasipu je velik star pes zgolj zeval in zeval – videti je bil kot kip. V eni izmed porušenih vasi sem dvakrat videl istega dečka, samega in zgubljenega med minskimi polji.
Po cestah, ki so jih dodobra preluknjale bombe, divjajo vojaška vozila vseh vrst. Oklepniki, džipi, tanki, z neprebojnim jeklom ojačani tovornjaki, vojaški in civilni buldožerji, improvizirana vojaška vozila, ki spominjajo na Pobesnelega Maxa. Iraška vojska, specialne enote, brez milosti izsiljujejo prednost. Pokazati je treba, kdo je glavni. Kurdske pešmerge vidno izgubljajo živce: na njihovem terenu se šopirijo enote iz Bagdada. Tako ne bo šlo dolgo. Nenačelna koalicija, ki temelji na skupnem sovražniku, nima skupnega cilja. V zraku je nov konflikt; še ena morebitna etnično-politična posledica velike in očitno slabo pripravljene ofenzive na Mosul.
V pričakovanju
Luči reševalnih in vojaških vozil so prižgane – ozračje je tako zaprašeno, da je vidljivost kljub sončnemu vremenu marsikje nična. Težko, nemogoče je vedeti, kdo je kdo. Frontne črte so, dobesedno, zabrisane v pesku in prahu. Oglušujoči zvok topništva ne jenja. Z dveh, včasih s treh strani odmevajo rafali avtomatskih pušk. Iz vasic za frontno črto se valijo oblaki črnega in sivega dima. Tik pred največjim krščanskim mestecem Hamdanijo, prav tako uradno »osvobojenim«, se z avtomobilom bombo razstreli samomorilski napadalec. Tla se zatresejo, ozračje vzvalovi. Kurdski vojaki kričijo, da je bila ta bomba res velika in naj si takoj najdemo kritje, saj enemu samomorilskemu napadu ponavadi sledi še drugi. Umaknemo se za sveže postavljene peščene nasipe.
Foto: Alaa Al-Marjani/Reuters
V zlovešče črne uniforme odetih pripadnikov elitnih enot iraške vojske (Zlata brigada), ki so se z Islamsko državo bojevali – in zmagali – v Ramadiju in Faludži, nič ne vrže iz tira. Eden izmed njih v zavetju prerešetanega »hamvija« ležerno nadaljuje britje. Drugi pozira soborcu, ki se igra z mobilnim telefonom. Četrti čisti svojo ameriško puško. Vojna je njihovo življenje, predvsem za njene mlajše pripadnike. »Že šest mesecev sem na fronti. Doma, v Baladu, sem bil le dvakrat za nekaj dni. Skoraj vsak dan smo udeleženi v spopadih. Naša enota je letos izgubila veliko mož, morda tretjino. Zato smo v spopadih z IS tudi osebno motivirani. Zmaga je blizu, inshallah!« nam je v ponedeljek povedal 26-letni Hadi, eden izmed vojakov elitne iraške Zlate brigade.
Iraško-kurdska
Kurdski častnik je prepričan, da bo bitka za Mosul trda in dolgotrajna. Po njegovih besedah je zelo pomembno, kaj se bo zgodilo po morebitnem porazu ali umiku Islamske države iz strateško izjemno pomembnega mesta, katerega usoda bi lahko močno vplivala na usodo celotne bližnjevzhodne regije. Kurdi v središče Mosula ne smejo. Oziroma – ne bodo smeli. Enako velja za šiitske milice. Toda v kaosu velike fronte in nejasne linije poveljevanja je mogoče čisto vse. »Nihče ne sme vleči individualnih potez. Imamo skupnega sovražnika in skupen cilj,« je dodal kurdski poveljnik. Podobno so govorili kurdski borci, ki so na soncu počivali ob porušenem mostu čez rečico v bližini fronte črte pri Bašiki. S ceste je bilo mogoče videti bližnje turško vojaško oporišče.
Zmešnjava. Interesov, ciljev, nacionalizmov, ekonomij, zavezništev, preteklosti in prihodnosti.
* * *
Saidovi možje, večinoma bistveno starejši od iraških kolegov, so med ruševinami vasice pri Barzakatu postavili topniško baterijo. Nekaj sto metrov stran je stal star ruski raketni sistem. Po nebu švigajo koalicijska letala. Helikopterji v nizkem letu preletavajo bojišče. Opustošenje in vzporedna militarizacija območja – ob velikosti fronte – vse bolj spominjata na drugo svetovno vojno.
Rovi, ostrostrelci, samomorilci
Velik del vzhodne fronte je – kot v Vietnamu – prepleten s podzemnimi rovi, ki so marsikje široki kot malo večji avtomobili. Rovi, dejansko skrivna bivališča, nekje povezujejo celotne vasi, nekje le nekaj hiš. Kurdski in iraški vojaki so v nekatere rove vrgli razstrelivo, nekatere so zasuli s peskom ali pa vanje vrgli zažigalna sredstva. Pripadnike Islamske države to za zdaj ni ustavilo. Kot krti se, vsake toliko, priplazijo na plano in odprejo ogenj. Na vojake, civiliste, novinarje.
Kako bo šele v središču Mosula?
Vzhodna fronta, kjer sem preživel največ časa in je najbližja središču mesta, je tako rekoč povsem odprta. Kritja – podobno kot v Libiji leta 2011 – ni nikjer. Tudi zato preseneča skoraj nenavadna odprtost in dobrovoljnost tako kurdskih kot iraških sil, ki novinarjem v nekakšnem vojnem resničnostnem šovu (do)puščajo veliko, zelo veliko. Tisto, kar uradno že velja za »osvobojeno ozemlje«, to dejansko še ni: večina mest in vasi na obrobju Mosula je namreč miniranih. Po hišah so podstavljene bombe. Marsikje so »zadaj« ostali ostrostrelci, o čemer sem se minuli ponedeljek prepričal v krščanskemu mestecu Bartela. Potem ko se je iraški vojak neumorno obešal na vrv zvona močno poškodovane pravoslavne cerkve, se je vsaj z dveh strani usul ostrostrelski ogenj, iraške sile pa so, sredi »osvobojenega mesta«, nemudoma odgovorile s silovitim topniškim napadom.
Kako je mogoče, da lahko kakih 5000 borcev IS tako uspešno brani mesto in njegovo okolico? Kako je mogoče, da je sunitska milica, otrok ameriške okupacije Iraka in bližnjevzhodnega kaosa ter zalivskega denarja, postala globalna korporacija in (pod)izvajalka številnih, ne le regionalnih zunanjih politik?
Morda se odgovor skriva kar v vprašanju.
* * *
Do Mosula je še osem kilometrov. Koliko je potem še do Rake?
