Volk in trije prašički

Očitno ta vlada nekoga zelo moti, je sporočil predsednik vlade Miro Cerar in vsakogar, ki razmišlja, napotil na vprašanje: koga? Koga moti Cerarjeva vlada? Kdo se boji Cerarjeve vlade?

Ugotovitev Mira Cerarja, da se nekdo boji njegove vlade, le da še ne ve povsem natančno, koga vlada moti, ima ozadje v pravljici o treh prašičkih, ki so v življenju počeli dve stvari. Cele dneve so muzicirali, preostali čas pa so namenili gradnji hišic. Ko so muzicirali, so prepevali pesem Kdo se boji velikega hudobnega volka. In med prepevanjem je volk res prišel. Prvi prašiček se je skril v hišo, ki jo je zgradil iz slame. In volk je hiško odpihnil. Potem je volk podrl tudi hiško drugega prašička, ki je bila zgrajena iz šibja. Šele pri tretji hiški, ki jo je zgradil najbolj marljiv prašiček, sicer pianist, se je volkov uničevalni pohod končal. Marljivi prašiček je namreč hiško postavil iz opeke. Ker volk ni odnehal, je želel v hiško splezati skozi dimnik. To je tudi storil, a mu je marljivi prašiček v kamin podstavil kotel in volk je padel v vrelo vodo. Volk je zbežal, trije prašički pa so še enkrat složno zapeli: »Kdo se boji velikega hudobnega volka?«

Preden se lotimo iskanja odgovora na vprašanje, kdo se boji Cerarjeve vlade, bi morali vedeti, kdo je volk in kdo so prašički. Tega pa ne moremo narediti, dokler ne vemo, kdo se boji Cerarjeve vlade. Koga torej moti Cerarjeva ekipa? Zapustimo pravljični svet in se lotimo resne politične analize.

Kaj se dogaja v državi? Slovenija je – ne prvič – pred novim prerazporejanjem lastnine. Pomemben del lastnine v tem trenutku upravlja Slovenski državni holding (SDH), ni pa še jasno, kdo bo SDH nadziral in kdo vodil. Tisti, ki bodo SDH nadzirali in vodili, bodo vplivali tudi na način prerazporejanja te lastnine. Zelo podoben proces bo potekal z Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), slabo banko. Slaba banka bo slabe terjatve prodajala. In pomembno je, kdo bo imel ključno besedo pri teh procesih. S prodajo slabih terjatev se bodo prerazporejale dobrine, ki so nekoč predstavljale bogastvo naroda. Danes bogastva sicer ni več, a morda bi iz črepinj nekoč spet lahko nastalo bogastvo. Ne gre zgolj za to, da se prerazporejata lastnina in družbena moč. Spreminja se marsikaj. Nekateri, ki so moč imeli, bi jo, če bo proces izveden, tudi izgubili. Ne gre za posamezne osebe. Gre za omrežja, za vektorske vsote njihovih interesov, ki pa niso nujno usmerjeni v isto smer. Ugotovitev Mira Cerarja, da ta vlada nekoga zelo moti, je analitično zgrešena. Tisto, kar moti, so procesi, ki jih je Cerarjeva vlada v resnici podedovala, ne pa vlada kot taka. Procesi, ki tečejo že nekaj časa, so povezani z novo razdelitvijo lastnine in moči. Pri novi razdelitvi lastnine zmagovalci niso vnaprej znani. Znani pa so verjetni poraženci. Še bistveno več je tistih, ki jih nova delitev tišči v negotovost. Ker so potisnjeni v stanje negotovosti, je njihova senzibilnost na dejanske ali namišljene zlorabe tistih, ki imajo moč, toliko višja.

Pri novi razporeditvi ekonomske in politične moči, ki se bo zgodila, ko bodo postavljene upravljavske in vodstvene strukture okrog SDH, v tem trenutku ne moremo napovedovati, ali bomo dobili poražence in zmagovalce. Vsekakor pa se bodo razmerja spremenila. Minister Dušan Mramor ima pri tem procesu pomembno vlogo, a procesa ni začel. Podedoval ga je; v marsičem je na proces vplival mednarodni politični in ekonomski kontekst.

Ko Cerar namiguje na »nekoga«, ki se boji vlade, pove predvsem, da ne razume povsem dobro, v kakšni igri sodeluje. Ne gre namreč za »nekoga« – za teto ali strica, botra ali botro, posameznika ali posameznico z imenom in priimkom. Za strukture gre. Gre za orjaški energetski kolos, državni finančni sektor, infrastrukturo, logistiko ... Gre za spreminjajoče se silnice moči – ekonomske, politične in ideološke. Gre za veliko negotovost ob teh spremembah, saj skupnost nima vtisa, da je proces zavarovan z delujočo vladavino prava.

Ko so trije prašički prepevali pesmico Kdo se boji velikega hudobnega volka, so bili sprva veseljaško razpoloženi. Hudobnega volka se v resnici niso bali. Če bi se ga bali, hišic ne bi postavljali iz slame in šibja, temveč bi – kot je storil marljivi prašiček – zgradili trdnjavo iz opek. Če bi se volka zares bali, dva pujsa ne bi cele dneve prepevala in igrala na gosli ter piščal. Bala sta se ga šele, ko je šlo zares. V zgodbi o volku in treh prašičkih so meje med dobrimi in slabimi fanti zabrisane. Volk je sicer hudoben, a tak je, ker mora jesti. Dva od treh simpatičnih pujskov sta v resnici veseljaška zabušanta; s stališča sodobnega kapitalizma sta prej parazita kot tvorna graditelja nove vrednosti. Tretji pujs, ki je marljiv, pa skuša – vsaj v Disneyjevi risanki – hudobnega volka ugonobiti s kropom in terpentinom. Zakaj si je vredno risanko o treh prašičkih dobro ogledati? Prav zato, ker natančen ogled risanke pove, da niti v pravljici svet ni razdeljen na dobre in slabe. Marljivi pujs, ki se zdi najbolj pozitiven lik, je namreč ob obrambi utrdbe za zmago nad volkom uporabil kemično orožje.

Je v zgodbi, v kateri svet v resnici ni razdeljen na dobre in slabe, sploh pomembno, kdo je volk in kdo prašiček?