Vrata pekla v Palmiri in Ljubljani

Po Evropi vznikajo ograje bodeče žice, v Nemčiji gorijo nastanitveni centri za begunce, solidarnost postaja pojem preteklega časa.

Objavljeno
28. avgust 2015 13.58
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Bati se je za tisti nesrečni spomenik spravi (»vsem žrtvam vseh naših vojn«), ki ga nameravajo postaviti na Južnem trgu v Ljubljani. Idejna zasnova te reči veliko pove o stanju duha na Šentflorjanskem: dve prazni »monumentalni« plošči, ki ničesar ne sporočata, da o umetniški oz. arhitekturni praznini niti ne govorimo. Priročni utegneta biti le za malanje grafitov (kot na blokih berlinskega zidu), s čimer bi metropola pridobila še eno točko za izživljanje, kvantanje in obrekovanje.

Ali naš prostor res ne premore več domišljije in ustvarjalnosti, je res že tako duhovno zakrnel? Če že ne premoremo inventivnih kiparjev in arhitektov, lahko naredimo vsaj kopijo nečesa imenitnega – na primer Misleca Augusta Rodina ali njegovih Vrat pekla.­ Zasnova teh bronastih vrat je ostala nedokončana in Ljubljana ima tako izjemno priložnost, da vrata v pekel umetniško nadgradi. Seveda pa bodo potem župani obalnih občin morali zahtevati, naj se jim vrne tisto sidro na verigi, ki je edini zares kvaliteten spomeniški objekt v tistem kočljivem prostoru.

Še nekaj je s tistima ploščama: spomenikov navadno ni tako preprosto porušiti, ker jih dobro utrdijo pred morebitnimi razjarjenimi množicami. Spomnimo se, kako so se morali truditi, ko so dobesedno ruvali Sadama Huseina s podstavka v Bagdadu. Ti plošči – kot ju predstavlja idejna zasnova – pa dobesedno izzivata kakega kaveljca, da bi z nekaj dobro odmerjenimi udarci macole spremenil šentflorjansko spravo v prah.

No, skrajneži Islamske države so te dni spremenili v prah kar dva tisoč let zgodovine – namreč tempelj Bal Šamin v starodavnem mestecu Palmira, ki bi čez dve leti praznoval dvatisočletnico. Tempelj, posvečen feničanskemu bogu nevihte in ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, je dal cesar Hadrijan razširiti in ga tako smemo jemati za dragulj naše kulture in zgodovine.

Islamisti so ga uničili z velikimi količinami eksploziva, torej spoštujoč evropske navade. Alfred Nobel, izumitelj dinamita, namreč velja za velikega Evropejca. Dogodek smemo vzporejati z 11. septembrom, ko so teroristi rogovilili po ameriškem zračnem prostoru izključno z ameriškimi letali. Kdor je fante, ki tam v puščavskem pesku ne bi bili sposobni izdelati niti peščene ure, zalagal z dinamitom, letali, tanki, toyotami, računalniki in kalašnikovkami, bi moral predvideti, da mu bodo prej ali slej odtrgali roko.

Kaj ima to skupnega z našim, bolje rečeno, s Spomenkinim spomenikom sprave? Ne ravno dosti, lahko le ugibamo, ali bo tisto prazno arhitekturo (?) pokončala slovenska macola ali arabski eksploziv; slednje je manj verjetno, ker so islamisti sicer norci, a spet toliko vedo, da uničenje ljubljanskega spomenika ne bi ganilo nikogar – bilo bi strel v prazno. Uničenja Palmire pa, nasprotno, niso toliko navdihovala razodetja z neba kolikor marketinške izkušnje. Uničenje je bilo predvsem zaradi televizijskih posnetkov, da je politično-medijski marketing ušel v doslej neslutene višave.

V ta sklop sodijo tudi obglavljanja talcev, ki so skrbno zrežirana za vesoljno človeštvo. Te reči so radovedneži lahko gledali na osrednjih trgih evropskih srednjeveških mest, v zadnjem času lahko samo še na filmih, zdaj pa moramo vsi prisostvovati obglavitvi kakega novinarja ali humanitarca. V tem pogledu je Islamska država prehitela ZDA, kjer si vendarle ne morejo privoščiti neposrednih prenosov iz plinskih komor.

Uničevanje kulturne dediščine (kulturocid, ki je vselej bolj ali manj povezan z etno- in genocidom) je vselej bilo in tako bo tudi v prihodnje – če ne bo šlo še na slabše. Islamska država zdaj na severu Iraka pospešeno nadaljuje brisanje iraškega in regionalnega­ spomina; poleg sto tisoč knjig, kar je pravzaprav zanemarljivo v primerjavi s požigom aleksandrinske­ knjižnice, so v Mosulu uničili (?) tudi številne muzejske artefakte, ki jih utegnete čez leta občudovati v newyorškem in londonskem muzeju. Trgovina je močnejša od vojne, pohlep pa je seveda visoko nad vsem.

Seveda pa v muzejih ne boste mogli občudovati starodavnih bamanskih kipov Bude, ki so ju pred leti razstrelili afganistanski talibi, kvečjemu njuna »artefakta«, če se bo zgodovina kakorkoli obrnila. Lahko pa občudujete artefakt mostarskega mostu, ki ga je pred leti uspelo zrušiti hrvaškim prijateljem. Takrat sem čisto popenil in v Delu se mi je zapisalo, naj se vsi vendarle že pobijejo med seboj – vsaj čudovitemu mostu pa bi lahko prizanesli. Ta izbruh bi v zdajšnji begunski krizi kajpak zvenel nekoliko čudno.

»Zdaj nas mora skrbeti usoda ljudi, ne ruševin!« je pred kratkim napisal kolega Boštjan Videmšek. Seveda ima prav, vendar je treba vsaj v kotičku možganov obdržati pomisel, v katerem in kakšnem svetu bodo živeli »rešeni« begunci; jih bo »boljše življenje« v Evropi zadovoljilo z urejenimi nastanitvenimi centri, zadovoljivo zdravstveno oskrbo in urejenim šolanjem otrok? Ali pa se jim bo prej ali slej prikradla potreba po domačem, znanem okolju, po navadah in kulturi svojih prednikov, po cerkvah, svetiščih in trgih z vodnjaki, kjer so se nekdaj srečevali? In ki jih v mnogih primerih ni več. V tujem okolju, kar Evropa zanje dejansko je, to vodi samo v frustracije.

Seveda nas mora skrbeti za ljudi, toda ti ljudje bodo brez svojih domov in »ruševin« samo razseljene osebe in tako še ena plast v podstati vse bolj (samo)odtujenega sveta. Nabitega s čedalje več agresivnosti, nasilja in destruktivnosti; tu, žal, humanitarne organizacije in »civilna družba« ne morejo dosti narediti, svet bo šel svojo pot. Po Evropi, denimo, vznikajo ograje bodeče žice, v Nemčiji gorijo nastanitveni centri za begunce, solidarnost postaja pojem preteklega časa, vse se zdi čedalje manj obvladljivo.

Ne smemo pozabiti, da je glede raznih kulturocidov, etnocidov ali genocidov Evropa vse prej kot nedolžna. Rimljani so, denimo, »do tal« izbrisali Kartagino, potem so barbari razrušili Rim, papeži in trčeni plemiči so se šli križarske vojne, Španci so pobili vse živo v južni Ameriki, »nekdo« je pobil vse živo še v severni, Hitler je zbombardiral Varšavo, pa London, pa Beograd, pa potem balkanske vojne in tako naprej. Če po naključju ni vojne, pa je kaka revolucija ali kaj podobnega. V Sečuanu sem si, recimo, ogledoval, zanimive »posege« maoistov v kulturno zgodovino domovine.

Kot rečeno, agresivnost in norost (fanatičnost v vseh različicah), opremljena s tanki in kalašnikovkami, sta prav tako razsežnost fenomena globalizacije kot podnebne spremembe in svetovna trgovina z vsemi borzami vred. Iz vsega nastaja mineštra, ki ne obeta prav nič dobrega, saj navsezadnje ni mogoče prav vsega pripisati tistim blaznežem na Bližnjem vzhodu. Foreign Policy ugotavlja, da bo zaradi segrevanja planeta in prenaseljenosti moralo zapustiti domove še mnogo več ljudi. Leta 2013 je moralo zaradi poplav, neviht in drugih katastrof zapustiti domove 22 milijonov ljudi v 119 državah; to je trikrat toliko, kot se jih je razselilo zaradi spopadov in nasilja.

Napovedi niso ravno obetavne: od 25 milijonov do milijarde in pol do sredine stoletja. Najpogostejša ocena podnebnih beguncev je okoli 200 milijonov. Če seveda k temu ne prištejemo vojn, ki vsekakor ne bodo samo zaradi verskih simbolov, ampak predvsem zaradi hrane in vodnih virov.

Ja, res, tistih nekaj »ruševin« na Bližnjem vzhodu bo morda kmalu že čisto brez pomena; izginile bodo iz zgodovinskega spomina, kot materialna kultura že marsikatere civilizacije doslej. In svet bo spet deviško čist, kot v času Adama in Eve. To pa je že tema za Marka Twaina. V Dnevniku Adama in Eve naj bi Adam na njenem grobu izdahnil: Kjer je bila ona, tam je bil raj. Vrat pekla po Twainu sodeč naj ne bi omenjal.

Saj res, ali ne bi bili tisti plošči na Južnem trgu videti kot ločeni krili vrat?