Tiskane izdaje
Upam, da je pojav Kaczyńskega epizoda, ne nov koncept za Poljsko, mi je leta 2007 rekel nekdanji predsednik Aleksander Kwaśniewski. Preselil se je bil iz imenitne predsedniške palače, sedela sva v visokem nadstropju brezdušne stavbe v Varšavi, grde, pa vendar fascinantne poljske prestolnice, ki je postajala eno najbolj dinamičnih mest Evrope. Pogovarjala sva se v času, ko je ultrakonservativna dvojica Lech in Jarosław čistila državo komunistov in gnetla »nov tip človeka brez dosjeja«; Poljska se je spreminjala, kot je rekel Adam Michnik, v »čedalje bolj avtoritarni režim, v katerem so demokratične institucije samo okras«. Urednik Gazete Wyborcze je v New York Review of Books pisal o poljskem lovu na čarovnice.
Po skoraj desetletju v opoziciji se je nacionalistična, populistična stranka Pravo in pravica Jarosława Kaczyńskega vrnila. Na parlamentarnih volitvah minulo nedeljo je dobila absolutno večino. »Drugi Kaczyński«, kot so ga imenovali, ko je bil še živ Lech, in ta je bil predsednik države, je bil vedno bolj v ozadju, skupaj z bratom dvojčkom je leta 2001 ustanovil konservativno stranko PiS. Zdaj se je triumfalno vrnil na politično prizorišče, uspeh je občudovanja vreden. Čeprav je zmagala Beata Szydło, bodoča predsednica vlade, je zmagovalec predvsem Jarosław Kaczyński. Ni se potegoval za visoki položaj na volitvah, in tega mu niti ni bilo treba. Kot politik, ki preveč razdvaja, je enako kot ob spomladanskih predsedniških volitvah potisnil v ospredje neznan, mehkejši obraz: o medli 52-letni prihajajoči premierki politični poznavalci pravijo, da je marioneta. Velja za veteranko provincialne politike, vendar je brez vladnih izkušenj in brez strankarske podpore. Jarosław Kaczyński ostaja najbolj znan in najmočnejši politik v državi.
Absolutna moč
Stranka Pravo in pravica, kot branik nacionalne identitete, katolicizma in konservativizma se ima za predstavnico »prave« Poljske, ima zdaj vso oblast. Na volitvah je dobila 37,6 odstotka glasov in prepričljivo porazila sredinsko garnituro Državljanske platforme, ki jo je do lani, do odhoda za predsednika evropskega sveta v Bruselj, vodil Donald Tusk. Poljska je krenila tako zelo desno, da nobeni socialdemokratski stranki ni uspelo prestopiti osemodstotnega volilnega praga, levica v parlamentu nima niti enega poslanca. Mnogi ugotavljajo, da izid na neki način končuje postkomunizem na Poljskem.
Potem ko se je maja v predsedniško palačo preselil Andrzej Duda, in tudi njega je za funkcijo izbral Kaczyński osebno, bo ena stranka obvladovala tako rekoč vse vzvode moči v državi. To je precedens, prvič po padcu komunizma leta 1989 bo zmagovalna opcija lahko vladala sama in imela absolutno večino v sejmu. Mnogi so se nadejali bolj ekvilibrističnega parlamenta, nuje oblikovanja koalicije, ki bi brzdala premoč ene politične sile, kar bi koristilo mladi poljski demokraciji. Gazeta Wyborcza, ki je pred volitvami svarila pred zmago ultrakonservativne smeri, zdaj komentira, da bo PiS v novem parlamentu lahko zbrala zadostno podporo za spremembo ustave, in to naj bi bil njen glavni cilj. Negotovo ostaja, ali bo majoritetna stranka s pomočjo ekstremističnega Kukiza in še koga imela dvotretjinsko večino za to, v vsakem primeru enostrankarska vladavina nakazuje zlovešče možnosti. Najbolj referenčni poljski časnik poziva k mobilizaciji in zavezništvu vseh sil, civilne družbe, medijev, strank, v bran demokraciji in zoper avtoritarnost.
Osupljivo je, v kako močnem kontrastu z ekonomskimi razmerami je volilni preobrat. Garnitura Državljanske platforme je postala arogantna, poljski mediji pišejo, da po porazu ostaja razdeljena, brez vodenja, brez vrednot in s shizofreno identiteto, od poraza njenega predsedniškega kandidata Bronisława Komorowskega letošnjega maja ji vajeti drsijo iz rok. Toda njena osemletna vladavina sovpada z izjemno rastjo: Poljska se ponaša z najboljšimi ekonomskimi kazalniki v območju OECD, od leta 2007 je BDP zrasel za malone tretjino. Scela vzeto so gospodarski uspehi države po letu 1989 zelo stvarni, veliki. Je prava zgodba o uspehu.
In vendar četrt stoletja po politični, ekonomski in družbeni preobrazbi v novem sistemu vsem ne gre dobro. Vzhod države občuti, da je prezrt, to je Poljska »v ruševinah«, o kateri pridiga Kaczyński, frustracije ruralnih in revnih območij, ki podpirajo PiS, so velike. Obstajata dve Poljski, volitve so bile spopad dveh vizij: ene, ki se sklicuje na nacionalizem, suverenost, tradicionalne vrednote, in druge, »moderne«, pretežno urbane, izobražene in liberalne.
Nikoli končana zgodovina
Fenomen Kaczyński je povezan tudi s težo zgodovine oziroma verzijo historizirane politike. Poljska je venomer pogreznjena v zgodovino in spomin, zanjo se zgodovina ni nikoli končala, to opaziš na Poljskem na vsakem koraku, v vsaki politični razpravi. Vedno se je imela za žrtev, čeprav krivda ni nikoli povsem enoznačno razporejena, poljska šola pa vsakič znova obnavlja prevarano, ponižano, križano nacijo, je ob zdajšnjih, radikalno preurejenih političnih razmerjih zapisal Sergio Romano. Zgodovina, in podobno velja za Madžarsko, je povezana s kasnejšimi političnimi odločitvami, meni bivši italijanski diplomat, tudi s tistimi v odnosih z Evropsko unijo.
Trk z EU je videti neizogiben. Nova vlada bo zavzela čvrstejšo, bolj kulturno obrambno držo pri begunski problematiki, Kaczyński je nedavno zahteval preklic zavez prejšnje vlade Ewe Kopacz o sprejemu 7000 beguncev. Ksenofoben in islamofobičen je do te mere, da nenehno podpihuje strah pred tujci in muslimanskimi prišleki, govori o grožnji širjenja nalezljivih bolezni in parazitov, o koleri, ki bi jo lahko prinesli priseljenci. Je globoko nezaupljiv do Nemčije, v bistvu protinemški, kanclerki Angeli Merkel je oponesel prepolovitev poljskega prebivalstva v času Hitlerja. Tako zelo je skeptičen do EU in protievropski, da je predsedniku evropskega sveta Tusku očital komplot pri smrti brata dvojčka. Bo trn v peti ne samo Berlinu in Bruslju, pričakovati je nova trenja z Moskvo.
Vrnitev Kaczyńskega – osem let je prebil v opoziciji in trikrat si je neuspešno prizadeval, da bi bil izvoljen ali za premiera ali za predsednika – je velikopotezna. Ima sloves politika, ki izrazito polarizira, je pravzaprav neizvoljiv, zdaj bo iz ozadja obvladoval obe funkciji, premiersko in predsedniško. Še bolj pomenljivo je, da tendenca ni samo poljska, premočna zmaga konservativne, nacionalistične desnice je barometer za celotno Evropo. Zdi se potres, odraža premike v politični krajini srednje in vzhodne Evrope, ki je vse glasnejša, upornejša, bolj zaprta v ozke nacionalne meje. Zmage so se morali razveseliti vsi tvorci nacionalprovincializma in nacionalkonservativizma v Evropi, in teh je na stari celini vse več in več.
