Vrnitev zgodovine

Pred petindvajsetimi leti se je zdel svet rožnat. Padel je berlinski zid in združila se je Nemčija, sesula se je Sovjetska zveza in končala hladna vojna. Ameriški politolog Francis Fukuyama je razglasil »konec zgodovine«: konfrontacija med komunizmom in kapitalizmom se je izčrpala in širitev zahodne liberalne demokracije je nakazovala zadnjo etapo socialno-kulturne in politične evolucije, z usihanjem tradicionalne politike moči vred. Četrt stoletja kasneje upanja in optimizma že davno ni več. Gledamo vrnitev zgodovine in zaton demokracije.

Leta 1989 je bilo vse dramatično obetavno. Najlepše leto evropske zgodovine, je zapisal britanski zgodovinar Timothy Garton Ash. Spremljali smo Gorbačovovo rahljanje vezi s sovjetskimi republikami, ki so kmalu postale samostojne države. Avtokracija, tiranija in represija so se povsod umikale svobodi, demokraciji in človekovim pravicam. Po padcu železne zavese na celini se je demokratiziral evropski vzhod, v Južni Afriki je po več desetletjih prišel na prostost Nelson Mandela, drug za drugim so odhajali diktatorji, v Čilu je bilo naposled konec Pinochetove diktature. Nekaj mehčanja je bilo opaziti celo na Kitajskem po pokolu na Trgu nebeškega miru.

Enaindvajseto stoletje se je začelo zelo drugače. Zmaga liberalne demokracije je postala daljni spomin. Pričakovanja o miroljubni svetovni ureditvi po koncu hladne vojne so zamenjali tekma velikih sil, Združenih držav, Rusije, Kitajske, Japonske, in vse številnejši konflikti: v Ukrajini, severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Južnokitajskem morju. In spet sta si bila vsaksebi zahodni liberalizem, ki pojema, in drugačna vizija avtokratske Rusije in Kitajske; nekateri v shizmi prepoznavajo ideologijo, ki je vstopila v polje geopolitike.

Svet se spreminja, premikajo se ustaljena razmerja, gravitacijsko središče svetovnega gospodarstva se pomika od severnega Atlantika proti Pacifiku. Hkrati množične migracije, fundamentalizmi, kulture in identitete, ki so postale prva bojna črta novih vojn, terorizem in podnebne spremembe prinašajo vse več negotovosti o prihodnosti. Slednje čedalje bolj občutijo tudi Evropejci, tako imenovana Islamska država, kljub izgubljanju znatnih ozemelj v Iraku in Siriji, povečuje intenzivnost atentatov na stari celini. V podtekstu vsega je čedalje večja ekonomska neenakost, dosegla je stopnjo, kakršne ne pomnimo od konca 19. stoletja.

Živimo v prehodnem stanju. Edina velika sila je Kitajska, Rusija, ki niti ni tako zelo velika, se ne more upreti nacionalističnim tendencam, Združene države so še vedno v »trenutku tranzicije«, kot se je leta 2012 izrazil predsednik Barack Obama. Hillary Clinton bo verjetno novembra porazila Donalda Trumpa, a nemara je še večja republikanka od njega, kakor je nedavno komentirala Maureen Dowd. Njegova problematična teza o ameriškem umiku z mednarodnega prizorišča pa je zelo popularna. ZDA se vse bolj ukvarjajo same s seboj, hočejo več izolacionizma, manj intervencionizma, novi stanovalec Bele hiše ne bo mogel mimo tega.

Nacionalistična Rusija, z aneksijo Krima, vojno v Ukrajini in vpletanjem v vojno v Siriji, je močno destabilizirala odnose med Washingtonom in Moskvo in tudi z Evropsko unijo, gospodarske sankcije so ogrozile stabilnost ruskih javnih financ. In tu je predvsem Kitajska, sama v etapi tranzicije in z upočasnjevanjem gospodarske rasti, a vendar tako velika, da se z njo ne more kosati nihče posamič. Njen model razvoja z nedemokratičnim političnim sistemom in izjemnimi ekonomskimi rezultati dolgo vznemirja ekonomiste in politologe, kljub turbulencam in zložnejši rasti se nadaljuje kitajski vzpon k ekonomski prevladi. Stremljenja v Južnokitajskem morju in nepriznavanje mednarodnega prava zbujajo nove negotovosti, možnost vojaške konfrontacije.

Morda najočitnejša značilnost časa po 1989. je usihanje zahodnih demokracij. Ne gre samo za Evrazijo, avtoritarnost in močne voditelje od Turčije do Kitajske. Zamiranje demokracije, degenerirano politiko, zmanjševanje zaupanja v demokratične institucije je opaziti povsod. Val demokratičnih, nenasilnih revolucij, ki je preoblikoval svet po koncu hladne vojne, se je končal s polomom arabskih revolucij, te so ustvarile novo diktaturo v Egiptu in vojne na celotnem Bližnjem vzhodu. Demokraciji so se odrekli na Tajskem, avtoritarni režim je na Filipinih, toda ultranacionalistične tendence imata tudi vlada na Madžarskem in aktualna garnitura na Poljskem. Pravzaprav je pomenljivo, kako zelo si po načinu vladanja postajajo podobne diktature in demokracije.

Naša percepcija ostaja docela zahodnocentrična, tako gledamo na aktualni svet, tako dojemamo celotno svetovno zgodovino. Toda svet se vrti okrog Zahoda zadnjih petsto let. Evropa se od leta 2008 pomika iz ene krize v drugo, ob brexitu, opešani ekonomiji in grožnji terorizma jo tačas zaposluje še politična negotovost v največjih državah članicah EU: vprašanje, koliko podpore bo na spomladanskih predsedniških volitvah v Franciji dobila skrajna desničarka Marine Le Pen in kakšna bo nova vlada po parlamentarnih volitvah v Nemčiji prihodnjo jesen.

Evropska unija pa ni samo vse manj pomembna. Je na tem, da postane irelevantna.