Vrnitev zgodovinskih simbolov brutalnega nasilja

Štirideseti ameriški predsednik je leta 1981 postal Ronald Reagan – guverner Kalifornije, ki se je najprej preizkusil kot igralec v vesternih. Njegov naslednik bo najbrž postal poslovnež in estradnik Donald Trump, ki je kampanjo začel v resničnostni oddaji. Kaj ju povezuje in kakšno prihodnost napoveduje resničnostna izvolitev?

Osvajanje ameriškega Divjega zahoda in kavbojska mitologija imata poleg konjev, pištolarjev in Indijancev še eno nevidno spremljevalko: bodečo žico, je povedal francoski filozof Oliver Razac, ki je prejšnji konec tedna predstavil slovenski prevod knjige o politični zgodovini bodeče žice (Maska, 2016).

Bodeča tehnološka inovacija je za Razaca najmanj enako pomembna kot iznajdba puške winchester s petnajstimi naboji ali poznejša Gatlingova brzostrelka, s katero so beli kolonialisti zadušili številne upore po Aziji in Afriki. Ameriških prostranstev ni bilo mogoče ograditi z zidovi in lesenimi ograjami, saj so bile razdalje prevelike in priseljenci niso imeli dovolj denarja za tako naložbo. Meje so se izjemno hitro širile in spreminjale, zato je morala biti razmejitev enako prilagodljiva.

Prvo zares uporabno rešitev je leta 1874 predstavil kmetovalec iz Illinoisa Joseph F. Glidden, ki je pridobil patent za izum bodeče žice in posebnega stroja za njeno navijanje. Za ceno stotih metrov zidu je bilo mogoče potegniti najmanj deset kilometrov bodeče žice. Živinorejci in kmetovalci so z bodicami ograjevali svoja posestva ter hkrati preprečevali prehode nekoristnim živalim in ljudem. Bodeča žica je prepletla ves nekdanji Divji zahod ter staroselcem onemogočila nomadski način življenja, ki ni poznal ograj in zasebne lastnine nad ozemljem.

Enako politično razmišljanje je Razac uporabil še za eno tehnološko in družbeno inovacijo, ki jo je opisal v knjigi Ekran in živalski vrt (Maska, 2007). V francoskih zaporih je na začetku tisočletja spremljal uvajanje elektronske nadzorne zapestnice, s katero so nadzorovali manj nevarne zapornike, ki so smeli kazen prestajati doma ali na navidezni omejeni prostosti. »Na televiziji je bilo vse več oddaj, v katerih so nastopali – po zagotovilih producentov – samo resnični in avtentični ljudje. Tem oddajam so sledili resničnostni šovi, ki so me zelo spominjali na prizore iz zapora. Nastopajoče so zaprli v umetno okolje in jih ves čas spremljali s kamerami in mikrofoni. Vsi so vedeli, da so opazovani. Njihove osebnosti in družbena dinamika so se zelo hitro prilagodili nenehnemu nadzoru. Postali so izjemno vodljivi,« se je spominjal sogovornik.

V kamerah, mikrofonih, elektronskih zapestnicah in novih družbenih normah, ki so jih uveljavljale resničnostne oddaje, je prepoznal zelo podobne vzorce kot pri uporabi bodeče žice. Vse to so bile tehnologije za razmejevanje prostora in nadzorovanje populacije, ki so postajale vse bolj nevidne. Bodeča žica je nadomestila zidove in ograje, elektronske ograje in žive meje so zamenjale bodečo žico, politika in družba sta prevzemali pravila resničnostnih oddaj – popolno prilagajanje vlogam in merilom spektakla. Dokler se nista bodeča in rezilna žica v zadnjih nekaj letih znova razkrili na številnih evropskih mejah, še brutalnejši in bolj učinkoviti kot prej.

Kojoti, šakali in drugi divjaki

Na povezavo med bodečo žico in virtualnimi oblikami nadzora je Oliver Razac prvič pomislil na koncu študija, ko ga je profesor filozofije Alain Brossat povabil, naj napiše daljši prispevek o sodobnih represivnih politikah, ki jih uporablja država.

»Brossat je proučeval zgodovino koncentracijskih taborišč in je bil zelo pozoren na razmah elektronskega nadzora. Poznal je moje izkušnje z zapori in elektronskimi zapestnicami, zato je menil, da lahko združiva raziskovalni področji. V zaporih sem opazoval razvoj nenasilnih in mehkejših oblik nadzora. Sploh mladinski zapori so bili vse bolj podobni dijaškim domovom, saj so poskušali arhitekti in upravniki na različne načine prikriti njihov dejanski namen. Za razmejitev zunanjih prostorov so uporabili živo mejo – sicer še vedno gosto in trnjasto –, a vsaj navidez prijaznejšo od ograje. Pogovarjala sva se o teh inovacijah in pomislila, da se je mehkejši nadzor pravzaprav začel z bodečo žico. Tako sem napisal prvo, nekoliko krajšo knjižico o njeni politični zgodovini in sem jo pozneje razširil.«

Bodeča žica je zelo nazorno pokazala, zakaj nobena tehnologija sama po sebi ne more biti dobra ali slaba pa tudi ne nevtralna, sta razmišljala filozofa. Izumili so jo za reševanje praktičnega problema: kako poceni in učinkovito zamenjati ograje in zidove, ki za ameriške širjave niso bili uporabni. Kljub tej nevtralnosti – prodajali so jo v trgovinah s kmetijskimi potrebščinami – je bodeča žica zelo hitro pridobivala politične razsežnosti.

»Bodeča žica je izdelana tako, da prebode in zareže v meso. Čigavo meso? Tisto, ki je najmanj vredno in ga je treba odvrniti. Živinorejci niso hoteli uporabljati žice proti svoji živini – koristni čredi, od katere so živeli. Poškodovano govedo je pomenilo gospodarsko škodo, poškodovano zasebno lastnino. Pri divjem govedu ni bilo takšnega pomisleka. Prav tako ne pri uporabi bodeče žice za obrambo pred divjimi živalmi in pozneje 'divjimi ljudmi', kot so klicali prvotne priseljence,« je pojasnil Razac. Bodeča žica je presekala in razmejila dva svetova: svet zasebne lastnine nad ozemljem in svet nomadskih prebivalcev, ki so jim bodice postopoma odvzele ves življenjski prostor in jih na koncu zaprle v rezervate. Bodeča žica je v demokratični družbi legitimirala skoraj popolno iztrebljenje tistih, ki so ostali na nasprotni strani ograje.

V prvi svetovni vojni je bodeča žica prvič postala orožje, ki so ga namenoma uporabili proti »pravim« ljudem. Z njo so prepredli območje med strelskimi jarki, da bi se zavarovali pred napadom in upočasnili napredovanje nasprotnikov. Vojakom je povzročala zelo neprijetne rane in jih izpostavila nasprotnim puškam, topniški ogenj ni zmanjšal njene učinkovitosti, saj žične ograje ni bilo mogoče razstreliti ali podreti z granatami. Poleg tega so vojaški poveljniki ugotovili, da je mogoče z improviziranimi bodečimi pregradami zelo hitro postaviti zapore za vojne ujetnike. Bodeča žica je pridobila novo nalogo; tako nalogo je opravljala tudi v naslednji vojni. Umaknili so jo z bojišč in uporabili v koncentracijskih taboriščih. Upravljavci taborišča so namenoma izbrali žico namesto zidov, saj so lahko poljubno povečali kapaciteto taborišča in po opravljeni nalogi odstranili vse dokaze (najbolj znan primer je taborišče Treblinka, ki so ga nacisti podrli in preorali pred prihodom sovjetske vojske).

Po koncu druge svetovne vojne je postala bodeča žica univerzalen simbol brutalnega in nesprejemljivega nasilja človeka nad človekom. Na protivojnih kipih, slikah in drugih simbolih so jo upodobili številni umetniki. Svečko, ovito v bodečo žico, uporabljajo pri mednarodni organizaciji za varovanje človekovih pravic in političnih oporečnikov Amnesty International. Ograjevanje ljudi z bodečo žico po vojni ni bilo več politično sprejemljivo. Pomenilo je barbarstvo, totalitarizem in nesvobodo.

Nova bodeča taborišča

To ne pomeni, da je bodeča žica izginila, je zapisal Oliver Razac v drugem delu knjige. Še vedno jo je bilo mogoče opaziti na notranji strani zaporniškega zidu, na ograji varovanih objektov ali zasebnih prostorov. Ohranila se je na meji med Severno in Južno Korejo, v Izraelu, na Severnem Irskem in v mestnih četrtih, ki so jih razdelile vojne med tolpami. V zahodnih družbah pa so njene najpomembnejše odlike – lahkost, prilagodljivost, mobilnost in diskretnost – navdihnile nove oblike virtualnega nadzora: kamere, radarje, sledilnike gps, drone in računalnike.

Ko zaporniku namestimo elektronsko sledilno zapestnico, ne potrebujemo več zidu ali ograje, da bi omejili njegovo gibanje, je pojasnil Razac. Z nekaj kliki je mogoče dodati ali odvzeti območja, na katera takšen zapornik ne sme. Ograditi ga je mogoče brez dodatnega stroška. Virtualizacija nadzora ne pozna nikakršne fizične meje in ni omejena samo na nacionalno državo. Takšen nadzor je neviden in navidez nenasilen, zato se zdi human. Njegova politična cena je nizka, zato si ga upajo zagovarjati in uveljavljati tudi politiki v demokratičnih političnih sistemih. Bodeča žica je sčasoma izginila iz fizičnega sveta in nekdanje naloge prepustila virtualnemu nadzoru, je na koncu knjige napovedal francoski filozof.

Zgodilo se je ravno nasprotno. V zadnjih nekaj letih so zaradi begunske krize številne evropske države na mejah postavile bodeče in rezilne ograje. Begunski in prehodni centri na Cipru, v Grčiji, Franciji in Španiji zelo spominjajo na temačne zgodovinske predhodnike. Evropski politiki – med njimi tudi slovenski premier Miro Cerar – ne skrivajo več bodeče in rezilne žice na mejah, temveč jih razkazujejo kot vidno zagotovilo, da nadzorujejo migracijske poti in skrbijo za varnost državljanov. Kaj pomeni takšna vrnitev zgodovinskih simbolov brutalnega nasilja? Zakaj so spet politično sprejemljivi in med ljudmi ne vzbudijo nelagodja ali odpora, čeprav jih uporabljamo proti civilistom?

Razac je najprej opozoril, da begunskih taborišč ne smemo neposredno primerjati s koncentracijskimi taborišči v drugi svetovni vojni, saj je njihov namen popolnoma drugačen. A je kljub temu treba premisliti, zakaj jih – v nasprotju z vojnimi predhodniki – postavljajo in upravljajo demokratične evropske vlade s podporo volivcev.

»Ko sem se pred dobrimi desetimi leti začel zanimati za resničnostne oddaje, se je večina kritikov ukvarjala samo z njihovo vsebino. Opisovali so jih kot plehko, nekakovostno in nemoralno televizijsko zabavo za poneumljanje občinstva ter se zgražali nad kičem in eksplicitnostjo. Sam pa resničnostnih oddaj nisem gledal na tak način. Ne samo, da so me nastopajoči spominjali na zapornike, ki so se popolnoma prilagodili nenehnemu nadzoru. Prevzeli so tudi obnašanje, s katerim so napredovali v oddaji. Gledalcem so morali priskrbeti posebno obliko spektakla: čim bolj oseben in čustven pogled na sebe, soljudi in družbo. Zato sem zapisal, da je treba resničnostne oddaje misliti politično: da normalizirajo nenehno nadzorovanost in širijo polje spektakla tudi v zasebno in intimno sfero,« se je spominjal Razac.

Spektakel ima v francoski filozofski tradiciji pomembno mesto. Filozof Guy Debord je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja objavil vplivno razmišljanje o družbi spektakla, kjer je tradicionalne družbene vloge in identitete nadomestila njihova (medijska) reprezentacija. V družbi spektakla ni več ničesar resničnega, je trdil Debord. Ni spomina, ni zgodovine in ni prostora, v katerem je še mogoče iskati resnico. »Spektakel je oblika vladanja,« je prepričan Razac. »Samo ljudi brez korenin in spomina je mogoče prepričati, da lahko donaldi trumpi in njegovi evropski posnemovalci z zidovi in bodečimi žicami ubranijo tradicijo in povrnejo idealizirano preteklost. Spektakel pa omogoča natanko to: je orodje za izkoreninjanje in brisanje spomina.«

Ograjevanje preteklosti

Politični populisti potrebujejo družbeno izkoreninjenost in izbrisane spomine, če hočejo nagovarjati nostalgijo po izgubljeni preteklosti, tradiciji in nacionalni identiteti, je pojasnil Razac. Bodečo žico je zato treba razumeti kot del novega spektakla – lažno zagotovilo, da je mogoče z njo ubraniti stare fantazme: geografske meje, nacijo, enotnost in jasno razdelitev med nami in drugimi.

Sedanji populisti nikoli ne povedo, da v kapitalizmu ni več prostora za kmeta, delavca, obrtnika, državljana, sodelavca, prijatelja ali družinskega člana. So le posamezniki, ki jih povezujejo tržni odnosi in transakcije, dokler tudi ljudi ne bodo nadomestili algoritmi, pametni stroji in avtomatizacija. Izkoreninjenje je nujen del tega procesa, saj so šele osamljeni potrošniki pripravljeni prevzeti in ponotranjiti nove družbene identitete, ki jih ponujajo blagovne znamke in jih narekuje družba spektakla. Ko si zaradi krize in brezposelnosti ne morejo več privoščiti vzdrževanja nekdanjega potrošniškega statusa – avta, stanovanja, potovanj, novih izdelkov in plačevanja položnic za storitve in potrebščine –, postanejo zelo dovzetni za politične in verske demagoge.

Volivcev Donalda Trumpa ali francoskega politika Françoisa Fillona zato ne zmoti, da sta tako Trump kot Fillon v resnici simbola in zagovornika družbene ureditve, zaradi katere so ostali brez dela, identitete in dostojanstva. Ne vidijo, da so prav trumpi in filloni resnični uničevalci vsake tradicije in družbenih identitet, čeprav se naslanjajo na religijo, nacionalizem in rasno pripadnost. Slišijo le obljube, da bodo spet deležni starih privilegijev. In potrditev prepričanja, da so za njihove težave krivi tisti, ki jih je treba izgnati, zapreti ali omejiti njihov prihod.

Donald Trump je v volilni kampanji uporabil enake prijeme kot v svojem resničnostnem šovu Vajenec. Takšna strategija ni bila naključna. »Sokrat je povedal, da vam resnice ne more nihče povedati. Nikjer ni skrita, nihče je ne pozna, ni pozabljena in nikjer je ne morete poiskati. Lahko se kvečjemu izoblikuje in razvija skozi argumentiran dialog. V družbi spektakla in resničnostne politike ni prostora za argumentiran dialog. Takega prostora ni v parlamentu, ni ga v časopisih in ne na televiziji. Najdemo ga kvečjemu v univerzitetnih predavalnicah in na pogovornih večerih, včasih na radiu ali v podkastu,« je dejal Razac.

Zato se ne moremo zares pogovarjati o žičnih in rezilnih ograjah na naših mejah. Ne vprašamo se, pred kom se ograjujemo in kaj v resnici branimo. Ne vidimo, kako nevarne zgodovinske simbole uporabljamo proti soljudem. Dejanj naših izvoljenih politikov ne znamo več poimenovati s pravim imenom. Ne znamo se boriti proti razkrajanju skupnega, ki povzroča občutke nestabilnosti, osamljenosti in prestrašenosti, iz katerih se napajajo preganjavice in nasilje.

»V človeških družbah velja načelo sorazmernosti,« je posvaril zgodovinar bodeče žice. »Besede, orodja in orožja, ki jih uporabimo proti drugemu človeku, družbeni skupini ali naciji, opredeljujejo naša razmerja. Ne moremo postaviti bodeče žice in se pretvarjati, da na drugi strani ni nečesa sovražnega. Toda danes bodeče in rezalne žice ne uporabljamo proti divjim živalim ali pripadnikom nasprotne vojske. Uporabljamo jih proti ženskam, otrokom in civilistom.« Kar pomeni, da lahko tudi sami pričakujemo enako obravnavo, ko se bodo vloge zamenjale. Spominov na krivice, trpljenje in krvaveče meso ne more izbrisati ali izkoreniniti niti družba spektakla.