Vsa Evropa bi rada postala Orbán

Rojen je bil v romunskem Cluju, po madžarsko Koloszváru, središču Transilvanije, od koder se je izselil leta 1981. Zaradi političnih razlogov. Po prihodu na Madžarsko je postal eden vodilnih disidentov tistega časa. Je eden najostrejših kritikov premiera Viktorja Orbána, evropske desnice in politike neoliberalizma, ki je Evropo in svet pahnila v eno najhujših kriz doslej.

Gáspár Miklós Tamás, 67-letni doktor filozofije, je za časa komunizma in potem vse tja do sredine devetdesetih let sodeloval z Viktorjem Orbánom, saj sta se dobro poznala še iz disidentskih časov, nato pa sta se, razumljivo, razšla, saj je zdajšnji vodja Fidesza krenil dramatično na desno. Pet let, od 1989 do 1994, je sedel tudi v madžarskem parlamentu kot predstavnik Zveze svobodnih demokratov, ki jih je pomagal ustanoviti. Bil je profesor na univerzi in direktor inštituta za filozofijo pri madžarski akademiji znanosti, toda zaradi disidentstva in ostrega nasprotovanja uradni politiki je ostal brez dela. Je avtor več knjig, ki jih prevajajo v vse glavne jezike sveta.

Zakaj se je Madžarski pravzaprav zgodil Viktor Orbán? Kaj je bil pravi vzrok? Zgolj laži nekdanjega levičarskega premiera Ferenca Gyurcsánya, proti kateremu se je dvignil dobršen del države, zagotovo ne. Od kod ta današnja moč Fidesza?

Takratni upor proti Gyurcsányu je bil v resnici le manj pomembna politična epizoda. Razlaga zdajšnje moči Viktorja Orbána je zelo preprosta. Prebivalstvo je bilo sila nezadovoljno z varčevalno politiko neoliberalne levičarske koalicije. Na levi strani ni bilo več prave alternative. Viktor Orbán je zato nadvse spretno izkoristil situacijo. Sebe in stranko je razglašal za socialno napredno in kulturno konservativno. A to seveda ni bilo res. Njegova politika ni ne liberalna in ne egalitarna. Pojavil se je kot rešitelj srednjega razreda. Uradna pozicija desnice je bila, da podpira predvsem domoljubni, disciplinirani in garaški srednji razred, kajti drugi sploh ne gredo na volitve. In nekateri res niso šli. Toda to je bila velika lekcija za vse. Kajti če ne greš na volitve, tvoje mnenje nič ne šteje. In če ne voliš, je katastrofa takoj za vogalom. In prav to se je zgodilo Madžarski. V državi danes vlada izjemna neenakost. Po tej plati je Madžarska pravi svetovni fenomen. Kaj podobnega je danes mogoče videti morda samo še v Latinski Ameriki.

Viktor Orbán vlado zdaj vodi že drugič, kar je nenavadno.

A šele v tem drugem mandatu je Orbánov režim pokazal svoj pravi obraz. Njegova prva vlada, od 1998 do 2002, je bila koalicijska. Zato je imel precej težav s partnerji. Zdaj vlada sam. Pravi Orbánov režim se je tako v bistvu začel šele leta 2010. Zdaj je trdno v sedlu. Vse inštitucije v državi je zasedla desnica. Odpuščenih je bilo več deset tisoč ljudi. To bržkone ve le malokdo. Zamenjali so jih desničarski aktivisti.

»Naši« torej?

Da. Orbánovi, ki so pri priči pokončali avtonomijo sodišč, računskega sodišča, tožilstva. Na vseh ravneh. Na Madžarskem imamo okrog 600 županov in od tega jih je kar 550 Orbánovih. Fidesz je danes povsod. Kdor ni član stranke, ne more postati ne ravnatelj šole, ne direktor muzeja, ne rektor univerze. Niti poveljnik lokalne gasilske brigade ne. Tovrstni partijski monopolizem je poskrbel tudi za nov slog korupcije, ki je popolnoma legalen …

Legalna korupcija?

Absolutno. Vlada je namreč z odloki in zakoni, ki jih parlament sprejema kar po tekočem traku, sklenila, da državne lastnine ni mogoče prodati, ampak jo je treba za simbolični znesek predati Orbánovim. Madžarska akademija umetnosti je tako denimo postala nekakšen zasebni klub najtrše desnice. To združenje totalnih amaterjev ima danes v rokah vso madžarsko kulturo. Madžarskega filma tako rekoč ni več. Nihče več ne snema.

Niti István Szabó ne?

Nihče. Včasih je na Madžarskem vsako leto nastalo tudi ducat in več umetniških filmov. Zdaj pri nas morda posnamejo en komercialni film na leto. Malodane vsi filmski ustvarjalci delajo v tujini. Eden najbolj znanih režiserjev Béla Tarr zdaj denimo živi in predava v Sarajevu. V Sarajevu! Pridite v svobodno Bosno!

Paradoks brez primere?

Nič več. Celo Srbija ali Romunija sta bolj demokratični kot Madžarska. To seveda ne pomeni, da sta ti dve naši sosedi nekakšen zgled demokracije, sta pa gotovo veliko bolj tolerantni in bolj pluralistični. Položaj na Madžarskem je zelo resen. Desnico podpira tako rekoč ves srednji razred. Preostali so razočarani, prestrašeni, pasivni. Politično ne igrajo nikakršne vloge. V državi ni nobenega odpora. Lani so sicer bile demonstracije, a so hitro potihnile. Tudi parlamentarna opozicija je vse bliže Orbánu. Celo socialisti govorijo enako kakor premier, ko gre za begunce.

Na Madžarskem zaradi ograje na meji in sovražnega razpoloženja sploh ni beguncev?

Samo dva človeka sta lani dobila azil. Dva begunca! Pa še to le začasno. Za zatočišče je sicer zaprosilo kakšnih 30.000 prebežnikov.

Zakaj Evropska unija tolerira takšno politiko?

Odgovor je preprost. Madžarska je mirna država, ne dela problemov in v nasprotju z Grčijo redno plačuje kredite. Tu ni nobenih spopadov ali resnejših konfliktov. V Uniji uradno sicer ne marajo Orbánove retorike, to, kar počne v praksi, pa je za Bruselj popolnoma okej. To je zdaj evropski mainstream. Vsa Evropa bi bila rada Viktor Orbán. Vsi bi radi red in mir, trdnjavo brez prišlekov. In močno policijsko državo.

Takšno politiko očitno najbolj podpirajo prav Madžari, sicer Fidesz ne bi dobil tako prepričljive večine?

Vladajočo stranko volijo predvsem tisti, ki so dobro situirani. Madžarska je ena redkih držav v svetu, ki se ponaša z enotno davčno stopnjo. Celo Margaret Thatcher si je ni upala uvesti. Milijarderji zato danes plačujejo popolnoma enak odstotek davka kot reveži. Šestnajst odstotkov. Premalo. Cene hrane in drugih življenjsko pomembnih stvari so izjemno visoke. Socialnih pomoči skorajda ni, nadomestil za brezposelnost tudi ne. Čista ničla. Madžarska je bržkone edina v svetu, ki nima teh nadomestil.

Se je vlada odpovedala državi blaginje?

Namesto nadomestil za brezposelnost je država uvedla obvezno delo v okviru projekta javnih del. Viktor Orbán je namreč prepričan, da delo osvobaja. Arbeit macht frei! V mnogih šolah v provinci so denimo odpustili učitelje, ker jih ne morejo plačati. Ker so torej brezposelni, morajo v okviru projekta javnih del na šolah zdaj delati za tretjino prejšnje plače. Druge izbire preprosto nimajo. In lahko so zadovoljni, če ta denar sploh dobijo. Sistem je zelo krut. V revnih predelih mest so na ulicah stalne policijske patrulje.

Revščine je na Madžarskem ogromno?

Toda ta v državi ni socialni, ampak etnični problem. Predvsem zato, ker je med reveži zelo veliko Romov, ki jih »bela« večina v glavnem sovraži. Ksenofobija je strašna. Propaganda deluje 24 ur na dan. Malodane vsi mediji so pod njegovim nadzorom. Viktor Orbán je večino prepričal, da je Madžarska žrtev mednarodne zarote. Najprej je govoril o zaroti z osi New York–Tel Aviv, ki da ukazuje in si podreja Evropo. Zdaj je sem prištel še Nemčijo, ki, kot pravi, spet obuja človekove pravice, te zanj kajpak ne obstajajo, in usmiljenje do beguncev, da bi se odkupila za grehe iz preteklosti. Dela Immanuela Kanta in Jürgena Habermasa je denimo razglasil za knjige zla, ker govorita o kozmopolitski družbi, Habermas pa tudi o Evropski uniji kot pravični in demokratični združbi narodov. To pa je zanj seveda zlo, ki ga ne sme biti na knjižnih policah. Orbán je v resnici skrajni konservativec.

Prava tragedija je, da ga podpirajo nekateri ugledni madžarski intelektualci. Med njimi denimo tudi nobelovec Imre Kertész?

Ta ga podpira, ko gre za politiko do beguncev, v drugih stvareh pa ne. Med podporniki je denimo tudi pisatelj György Konrád in vrsta drugih znanih imen. Vse to krepi njegov položaj. Ljudje se učijo živeti z režimom, ki bo trajal zelo dolgo. Tako mislijo mnogi.

Kakšna je razlika med Fideszom in Jobbikom, še eno nevarno desničarsko stranko?

Ni velika. Lahko bi rekli, da je morda celo generacijska in tudi socialna. Starejši, katoliško usmerjeni pripadniki srednjega razreda nikoli ne bodo volili Jobbika, mladi pa zagotovo. Jobbik je namreč zelo priljubljen na univerzah. Uradna propaganda pravi, da je to stranka revežev, ki se bojijo Romov. Toda to ne drži. Volivci Jobbika so bogatejši in bolj izobraženi kot volivci drugih strank. To je dobra, stara buržoazna fašistična stranka, ki se zgleduje po avstrijskem Dollfussu, portugalskem Salazarju in španskem Francu. Njihovi voditelji berejo Giulia Evolo, Oswalda Spenglerja in druge podobne pisce. So zelo rasistični in zagovarjajo vojaško organizacijo. Zdaj poskušajo storiti to, kar počne Heinz-Christian Strache v Avstriji: oblikovati veliko svobodnjaško stranko, ki naj bi postala konkurenca Fideszu. Toda danes podpirajo politiko vlade do beguncev. S tem sicer izgubljajo volivce, toda zato jim ne more nihče očitati, da niso dovolj lojalni v teh hudih časih. Oba elektorata sta si sicer precej podobna.

Sta stranki politični zaveznici?

Da in ne. Prej ideološki zaveznici. Sta si dokaj blizu, a ne identični. Od zunaj ni videti razlik. Oboji so sprejemljivi za večino. Obe stranki imata v parlamentu kar štiri petine vseh sedežev. Kaj takšnega se na Madžarskem še ni zgodilo.

Je Orbánova politika mešanica thatcherizma in putinizma?

Ne bi rekel. Rusija je nekaj posebnega. Na Madžarskem vojska ne igra tako velike vloge kakor pri Putinu. A nekaj skupnih elementov vendarle obstaja. V Budimpešti in v Moskvi so prepričani, da so v zgodovini marsikaj izgubili. Muči jih trianonski kompleks. Madžarska je denimo po prvi svetovni vojni izgubila Transilvanijo, del Slovaške, Hrvaško …

In tudi del Slovenije!

A tega danes na Madžarskem ne pomni skorajda nihče. Večina Madžarov ne ve, da smo sosedje! Nekateri moji študentje sploh niso razlikovali med Slovaško in Slovenijo, čeprav smo sosedi. Edina država, ki jo mladi poznajo, so ZDA … A če greva nazaj k vprašanju: Orbánova politika je nekakšna kombinacija Pinocheta, totalitarizma in prostega trga. Primerjati jo je mogoče z Mussolinijevim režimom. Mussolini je bil v mednarodnih gospodarskih odnosih, v nasprotju s Hitlerjem, velik zagovornik svobodnega trga. Pravi liberalec.

Je morda podoben Miklósu Horthyju?

Delno. Toda Horthy ni kultna osebnost v madžarski zgodovini. Nikoli ni bil posebej priljubljen. Bil je pač avstrijski oficir. Madžarsko je govoril z nemškim naglasom. Nekateri so ga spoštovali, a brez pravega razloga. Za Viktorja Orbána je narodnost pomembnejša od državljanstva, kar je nevarno. Predvsem zaradi morebitnega posega v sosede, kjer živi madžarska manjšina. Slovaško zdaj sicer pusti pri miru, se pa ves čas vtika v Romunijo in Srbijo. Ideološke zaveznike išče v Azerbajdžanu, Turkmeniji, Uzbekistanu. Njihovi voditelji so stalni gostje v Budimpešti, zlasti Ilham Aliyev in Islam Karimov. In takšna zavezništva podpirajo tudi mediji …

Ki so pod popolnim vladnim nadzorom?

V Budimpešti je danes v resnici le peščica svobodnih medijev. Neodvisni radio denimo, ki ga posluša kakšnih sto tisoč ljudi, a to so tako in tako volivci opozicije. Je tudi nekaj časopisov in internetnih strani, ki merijo na mlade in intelektualce. Med mladimi iz srednjega razreda jih kar 80 odstotkov podpira desnico. Mladi so zelo konservativni in reakcionarni. Vsi drugi mediji, zlasti televizija, so pod vplivom države.

Ali spet vlada cenzura?

Ne. Tudi o samocenzuri bi težko govorili. Vlada se je te tematike lotila na poseben način …

Že Orwell je denimo govoril, da je cenzura v demokracijah bistveno bolj sofisticirana kakor v diktaturah!

Se strinjam. Državna tiskovna agencija MTI je na primer povlekla izjemno potezo. Vse novice madžarskim medijem pošilja zastonj. Vsi provincialni časniki, vse majhne lokalne radijske postaje objavljajo popolnoma iste vesti in poročila, ki so v glavnem izmišljena. V njih je veliko laži. Sramota! Vsi uporabljajo državno agencijo, saj za avtorske tekste nimajo denarja. To še posebej velja za zunanjo politiko, kjer praktično ni novic. Časopisi namreč nimajo denarja za dopisnike v tujini. Toda prav zdaj, ko je v Evropi kriza, ko se proti njej valijo reke beguncev, bi javnost potrebovala prave in verodostojne informacije. Namesto tega Madžari po cele dneve poslušajo samo laži. To je strašno. Celo nekateri intelektualci mi navdušeno pripovedujejo, kaj vse so slišali na radiu ali televiziji. Jaz pa se samo čudim, saj seveda berem Guardian, nemške in avstrijske časopise …

Ali drži podatek, da je nov madžarski zakon o medijih med drugim pisal tudi nekdanji agent romunske varnostne službe Securitate?

Drži. Bil je eden od avtorjev. Toda to pravzaprav ni pomembno. Pravi problem je zdajšnja vlada.

Se je pot v demokracijo na Madžarskem torej končala s potjo v preteklost?

Ne. Vse, kar se zdaj dogaja, je novo. Režim Jánosa Kádárja, ki je Madžarski vladal več kot tri desetletja, ni bil tak. V zadnjih letih je bilo vse manj cenzure in vedno več svobode. V partiji so prevladali reformisti. Madžarska je takrat imela izjemno visoko raven kulturnega življenja. Dotlej še nikoli nismo imeli takšne glasbene ustvarjalnosti, založništva, tako bogatega filmskega življenja, teatra. Za kulturo so to bili zlati časi. Takrat seveda ni bilo demokracije. Državi je vladal paternalistični, egalitarni režim, ki pa je skrbel za ljudi. Vse je delovalo: javni prevoz, šolstvo, knjižnice, zdravstvo, muzeji. Zdaj tega ni več, vse je izginilo. Zavladal je trd kapitalistični režim, ki revne obtožuje materializma, ker si želijo več, kot si lahko privoščijo. Ljudje so prestrašeni. Na naslednjih volitvah se lahko zgodi, da bo desnica dobila 90 odstotkov glasov. V politiki ni več alternative in ne prave izbire.

Kam je izginila levica?

Levice ni več, je le še nekaj posameznikov in blogov na internetu. Nekaj nevladnih organizacij. Levica je zelo šibka. Zgledovati bi se morala po soseščini. Po Poljakih na primer, kjer se je pojavila zanimiva in inteligentna mlada stranka Razem (Skupaj), ki sicer ni prišla v parlament, saj je dobila le 3,6 odstotka glasov. Toda za njo stoji več sto tisoč ljudi. Podobna je portugalskemu levemu bloku. Naslednjič bo zagotovo v sejmu. Njeni aktivisti se pojavljajo v javnosti, sodelujejo v debatah o vseh ključnih temah. Na Madžarskem ni nič podobnega, niti približno. Ljudje se režimu upirajo z molkom. In tako, da ne grejo volit. To je za diktatorja lahko hud problem. Kajti ko ni več izhoda, ljudje začnejo lomiti vrata in okna.

In zidove!

Na Madžarskem ni zdrave debate. Inteligentni diktatorji ljudem, ki razmišljajo drugače, dovolijo malce svobode. Iz previdnosti za lastno usodo. Orbán tega ne počne. Še več. Ko vidi, da kakšna poteza ljudem ni po volji, začne delati še bolj po svoje. V svoji rojstni vasi Felcsút, kjer živi manj kot dva tisoč ljudi, je denimo ukazal zgraditi moderen nogometni stadion Pancho Arena, imenuje se po vzdevku legendarnega madžarskega nogometaša Ferenca Puskása, kakršnega ni niti v Budimpešti. Ta spomenik korupciji in megalomaniji sprejme dvakrat več gledalcev, kot je prebivalcev v vasi. A to še ni vse. Do sosednje vasi Alcsút, kjer živi nekaj njegovih na novo obogatelih prijateljev, je zgradil šest kilometrov dolgo ozkotirno železnico in s tem uresničil svoje otroške sanje iz časov pionirskih železnic. Iz Felcsúta je naredil nekakšen madžarski Disneyland.

Felcsút je potemtakem nekakšno glavno mesto Orbanistana?

Kljub protestom ljudi. Celo v njegovi partiji vsi ne podpirajo takšnih načrtov. Madžarski vsakdanjik je siv in žalosten. Ljudje so nezadovoljni. Ker ni investicij, se vse ruši. Zdravstveni sistem je na ravni Albanije. Javno šolstvo razpada. Mladi danes težko pridejo na univerzo. Ceste in vlaki so v obupnem stanju. Razen njegovega otroškega vlaka v Felcsútu …

Zakaj Madžari danes tako sovražijo begunce? Po sovjetski okupaciji leta 1956 je denimo več kot 200.000 ljudi zbežalo iz države. V zadnjih nekaj letih je na tuje, največ v Britanijo in Nemčijo, odšlo skoraj 600.000 Madžarov. Tudi sami so postali migranti.

Pozabite na to. O tem ne govori nihče, še najmanj vlada. Madžari danes preprosto nočejo Arabcev v svoji državi. To je vse. Čisti rasizem.

Kakršen je vladal za časa nacizma?

Tako hudo, kot je bilo v tretjem rajhu, sicer še ni, toda dejstvo je, da pri nas ni beguncev. Smo etnično čista država. Podobno kot do beguncev se Madžarska obnaša tudi do svojih Romov. In do Židov. Če desničarjem omeniš holokavst, preprosto ponorijo. Madžarska, ki je med vojno paktirala z Nemci, je bržkone edina država na svetu, kjer ni antifašističnega gibanja. Za uradne kroge leto 1945 ni leto zmage, ampak leto velikega poraza. O tem sem pred časom napisal članek z naslovom Last Axis Power. Današnja Madžarska je nekakšen Hortistan, pravzaprav Orbanistan. Niti monarhija niti republika.

Oblast je zaradi tega spremenila celo ustavo?

Nismo več republika, samo še Madžarska. Država z zelo avtoritarnim sistemom. Toda tudi mehka diktatura je vselej samo diktatura.

So ograje iz bodeče žice in vsesplošno sovraštvo do migrantov nekakšen model za novo Evropo?

Vse kaže. Viktor Orbán je v Evropi vse bolj popularen. V Bratislavi, kjer sicer ne marajo Madžarov, mi je taksist pripovedoval, da bi morali biti ponosni na našega premiera. Bravo! Zelo priljubljen je tudi na Poljskem in v vseh višegrajskih državah. Morda že tudi na Balkanu.

Kaj pa v Bruslju?

Tam Orbán nikogar ne briga. Evropska unija, ki že dolgo ni več tisto, kar bi morala biti, ima dovolj drugih problemov. Zdaj jim beli lase Velika Britanija. V Bruslju nočejo, da bi kdo odšel iz Unije. Ker preveč ljubijo denar. To, da Madžarska ne spoštuje evropske zakonodaje, ne zanima nikogar.

V Evropski uniji je vse več razlik in delitev. Je ta sploh še živa?

Še, vendar je v globoki krizi.

Jo bo preživela?

Bo, toda postala bo še slabša, kot je zdaj. Še bolj konservativna, še bolj avtoritarna, še tesneje zaprta za prišleke. In vse bolj se bo zavzemala za vojaške rešitve problemov, kot to sicer danes počne ves svet.

Bodo manjše članice v takšni Evropi postale še bolj marginalizirane?

Nikakor. Viktorja Orbána danes posnemajo mnogi. Celo britanski premier David Cameron, ko gre za reforme zdravstva, šolstva, medijev. Večji se zgledujejo po manjših. Stvar torej postaja resna …