Tiskane izdaje
V veliki konferenčni dvorani so namestili več tisoč kompletov očal za virtualno resničnost in obiskovalce povabili, naj si jih nadenejo. Najprej so se pred očmi sprehodili novi izdelki, nato smo se preselili na slikovite barcelonske ulice in opazovali mlade nogometaše, kako so si igrivo podajali žogo. Ko smo odložili očala, pa nas je z odra nepričakovano pozdravil ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg. Znani internetni milijarder se je med predstavitvijo mirno sprehodil skozi občinstvo, ki je bilo potopljeno v virtualni resničnosti. Zato ga nismo opazili niti tisti, ki bi se ga lahko dotaknili.
Ta nenavadni prizor je ujel uradni fotograf Facebooka in Zuckerberg ga je še isti večer objavil na svojem družabnem profilu. Fotografija je zaokrožila po svetovnem spletu in številni tehnološki komentatorji so v njej prepoznali napoved temačne prihodnosti iz distopičnih znanstvenofantastičnih filmov in romanov. V dvorani je sedelo dobrih pet tisoč ljudi z nenavadnimi očali, med katerimi ni bilo nikakršnega stika, klepeta ali skupnega doživetja. Vsak posameznik je bil ujet v lastnem umetnem svetu in slep za zunanjo resničnost. Virtualna resničnost je simbolno postala orodje za množično hipnozo v rokah tehnoloških korporacij.
Predstavniki obeh podjetij niso pričakovali takšnega odziva, saj so hoteli z virtualno resničnostjo samo popestriti predstavitev, prikazati novo ponudbo in obiskovalcem pripraviti manjše presenečenje. Toda virtualna resničnost ni samo nova priložnost za rast tehnološkega sektorja, ki jo podpirajo vse velike panoge: telekomunikacijski operaterji, izdelovalci naprav in spletna podjetja. Je tudi tehnologija, ki bo močno spremenila odnos uporabnikov do elektronske komunikacije in druženja – morda še bolj dramatično kot mobilniki in internetna družabna omrežja.
Virtualna prihodnost
Velike pospeške na področju virtualne resničnosti so v začetku letošnjega leta napovedali že razstavljavci na največjem sejmu zabavne elektronike CES. Veliko zagonskih podjetij je predstavilo posebne kamere za prostorsko zajemanje videa, ki daje gledalcu s posebnimi očali zelo prepričljiv občutek živega dogodka – kot da se v resnici sprehaja po muzeju ali stoji sredi koncertne dvorane. Njihovi tiskovni predstavniki so zagotavljali, da bodo uporabniki s takšnimi kamerami objavljali posnetke na prihodnjem trirazsežnem youtubu, ki bo namenjen uporabnikom virtualne resničnosti. Med razstavljavci je bila tudi znana lasvegaška javna hiša, saj se poskušajo ponudniki seksualnih storitev že zdaj pripraviti na tehnološko novost, ki jim utegne prevzeti veliko strank.
Ustanovitelj največjega družabnega omrežja in vodja mobilnega oddelka pri Samsungu DJ Koh sta ponovila zelo podobne napovedi.
Zuckerberg je prepričan, da bodo uporabniki facebooka množično sprejeli prostorski video in se odločali za virtualno resničnost, kjer se bodo še bolj približali prijateljem na družabnem omrežju, uživali v njihovih izkušnjah, objavljali svoje posnetke in še več časa porabili na njegovi platformi. Proizvajalci pametnih mobilnikov upajo, da bodo uporabniki zaradi novih virtualnih vsebin pripravljeni zamenjati sedanje naprave za zmogljivejše modele, ki jih bo mogoče povezati z očali in čeladami za virtualno resničnost. Nekoliko bolj zadržani so le operaterji mobilne telefonije, saj se sprašujejo, kdo bo plačal za gradnjo omrežij pete generacije, ki bodo omogočala žive prenose prostorskega videa in druge virtualne spletne storitve. A se tudi oni zavedajo, da so telefonski pogovori le še šum v omrežju, kot je prenos glasu opisal predsednik uprave Ericssona Hans Vestberg. Zato bo za prihodke operaterjev najbolj pomemben hiter prenos podatkov – vsaj dokler ne bodo Google, Facebook in druga velika internetnega podjetja postavili lastne spletne infrastrukture, ki jo preizkušajo njihovi razvojni oddelki (internetni sateliti, droni in baloni).
Predstavniki informacijske in komunikacijske panoge so v Barceloni povedali, da jih v prihodnjih letih čakata dva velika izziva. Na internet bodo morali priključiti še nekaj milijard Zemljanov, ki jim je danes virtualna že misel na najbolj osnovne spletne storitve. V razvitejših delih sveta pa bodo iskali načine, kako še povečati uporabo komunikacijskih tehnologij. Uporabniki pametnih mobilnikov pogledajo na zaslon približno 150-krat na dan ali v povprečju na vsakih pet minut, so izračunali pri Samsungu. Če bodo hoteli pridobiti še dodatne minute uporabniške pozornosti, bodo potrebovali precej močnejše dražljaje, kot so sporočila družabnih omrežij ali elektronska pošta. In ki jih lahko ponudi virtualna resničnost.
Elektronski »dilerji«
Izkušnjo virtualne resničnosti je težko opisati z besedami. Podobe v očalih ali čeladah še niso tako resnične kot v futurističnih filmih. Na zaslonu se razločno vidijo piksli, barve niso natančne in slike nikakor ni mogoče zamenjati za naravni očesni pogled. Kljub temu je že takšna omejena tehnologija dovolj prepričljiva, da sproži resnične telesne odzive. Ko je med demonstracijo iz morja skočil virtualni morski pes, smo se refleksno odmaknili. Ko se je bilo treba sprehoditi po vrvi nad prepadom, dobra četrtina udeležencev ni zmogla narediti prvega koraka, čeprav so racionalno vedeli, da ne morejo pasti v globino.
Prihodnji ponudniki virtualne resničnosti se zelo dobro zavedajo tega potenciala, zato bodo vsebine in storitve načrtno prilagodili človeškim psihološkim mehanizmom, da bodo dosegle največji učinek. Ameriški podjetnik in publicist Nir Eyal je v lanski knjigi Hooked: How to Build Habit-Forming Products (2015) podrobno opisal pravila, ki jih pri zasnovi spletnih storitev upoštevajo tako zagonska podjetja kot tudi velike internetne korporacije. Pojasnil je, da priljubljenost facebooka, twitterja, pinteresta, snapchata in drugih spletnih uspešnic ni naključna, saj njihovi lastniki načrtno preizkušajo in uporabljajo psihološke ukane, ki uporabnike pritegnejo in priklenejo na njihove storitve.
Kritiki interneta pogosto opozarjajo na vse večji razmah internetne zasvojenosti, vendar je ta izraz večinoma pretiran, je v knjigi opozoril Eyal. Pravo zasvojenost razvije le manjši odstotek uporabnikov. Večina pridobi samo nove navade, ki so jih pomagali ukrojiti ponudniki spletnih storitev.
Za primer je uporabil instagram – priljubljeno mobilno storitev za deljenje fotografij. Najprej nas prijatelj ali znanec povabi v novo aplikacijo in nam pošlje nekaj fotografij z nedavne zabave (družbeni pritisk). Ob vsaki fotografiji aplikacija prikaže nove motive ali osebe (radovednost). Gumb za fotografiranje in objavo je postavljen tako priročno, da ga prej ali slej pritisnemo. Takoj po prvi objavi nas omrežje nagradi s komplimenti, odzivi in drugimi spodbudami. Čez nekaj časa se naučimo, kateri posnetki prejmejo največ pohval in izvabijo najbolj prijazne komentarje. Prsti zjutraj takoj poiščejo pravo ikono ter predrsajo nove objave in komentarje. Po letu ali dveh smo v omrežje (objave, zbiranje stikov ...) vložili toliko dela, da ga bomo težko zapustili ali zamenjali za konkurenčno storitev. Raje jo bomo nadgradili ali prevzeli še dodatno elektronsko navado.
Na sedanjih elektronskih družabnih omrežjih je vse teže ločiti trdovratno navado od zasvojenosti, je v zaključnem delu knjige priznal Eyal. Ponudniki spletnih storitev in proizvajalci elektronskih naprav imajo danes na voljo toliko podatkov o uporabnikih, da lahko zaznajo in izrabijo vsako psihološko značilnost, nagnjenje ali patologijo. Zato je predlagal etični kodeks in pozval razvijalce, naj pri oblikovanju uporabniških navad spodbujajo pozitivno vedenje, sicer bo internetna panoga vse bolj spominjala na igralniško in tobačno industrijo ali na trgovce z drogo. Ne glede na negativne družbene posledice.
Težavnost odklopa
Internetna podjetja, mobilni operaterji in proizvajalci zabavne elektronike lahko povečujejo prihodke samo takrat, ko zajamejo in monetizirajo velik del uporabniške pozornosti, zato še dolgo ne bodo upoštevali Eyalovega kodeksa in se zavezali etičnemu preoblikovanju uporabniških navad. Edina učinkovita možnost pobega pred zasvojljivimi tehnologijami je načrtno zmanjševanje uporabe ali izklop, vendar je takšen korak težko uresničiti v praksi.
Ustvarjalci ameriškega podkasta Note To Self so lani pripravili enotedenski program za iskanje izgubljenega dolgčasa, kjer so morali uporabniki za nekaj dni izbrisati najljubše aplikacije, se odreči komentiranju na družabnih omrežjih ali objavljanju mobilniških fotografij. Ker je imela njihova serija podkastov zelo velik odziv, so pred nekaj tedni poslušalcem predstavili podoben izziv: tedenski projekt Infomagical, v katerem so se morali spopasti z informacijskim preobiljem.
Več kot 25.000 udeležencev z vseh celin se je moralo za en dan naučiti »enoopravilnosti« (početi samo eno stvar hkrati), očistiti elektronsko navlako na mobilnikih, se vzdržati iskanja spletne pozornosti, pozorno poslušati vse žive sogovornike in poiskati samo informacije, ki so jih dejansko potrebovali. Prostovoljci so priznali, da so bili izzivi zanje zelo zahtevni in jim večinoma ni uspelo doseči vseh ciljev. Na koncu poskusa so bolje spoznali svoje nezavedne komunikacijske navade in pridobili več občutka nadzora nad mobilnikom. A so hkrati potrdili hipotezo raziskovalcev, da so med mobilniško dieto doživljali zelo podobne odtegnitvene muke kot zasvojenci z drogo, alkoholom ali cigaretami. Ti abstinenčni sindromi niso bili samo psihološki – strah pred dolgčasom ali elektronsko osamljenostjo. Udeleženci so jih občutili tudi telesno kot slabost, živčnost in nemir.
Med pregledovanjem prostorskega videa in preizkušanjem očal za virtualno resničnost si je mogoče z nekaj domišljije zlahka predstavljati tehnološki razvoj v prihodnjih nekaj letih. Vsak bo lahko skočil s planiške velikanke, nastopil pred velikansko množico skupaj z Rolling Stonesi (tudi če bodo že pokojni) ali obiskal javno hišo brez slabe vesti ali strahu pred policijsko racijo. Posebna haptična oblačila bodo poskrbela za telesne stimulacije in še bolj zabrisala meje med virtualno in resnično izkušnjo. Z vsako novo tehnološko izboljšavo pa bo teže odložiti elektronska očala in se srečati z resničnimi ljudmi, problemi ali radostmi.
Simbolno sporočilo barcelonskega posnetka je zato zelo zgovorno. Sedanjost oblikujejo ljudje, ki ne nosijo elektronskih očal, ampak jih programirajo. Dokler se ne naučimo odložiti takšnih očal, bo njihova tudi prihodnost.
