Vsak hoče najti resnico, a zaradi preobilja iščočih ne moremo do nje

Pisatelj, rojen v Dušanbeju, glavnem mestu Tadžikistana, tako rekoč od študija geofizike živi v Moskvi. Njegovo najbolj znano delo je Vrnitev v Pandžrud, mojstrovina o velikem perzijskem pesniku Rudakiju, za katero je ob izidu pred štirimi leti dobil ruskega bookerja. Piše v ruščini, toda izvrstno govori in pozna tudi iranskemu farsiju soroden jezik, ki ga govorijo v Tadžikistanu.

Andrej Volos, 62, se je ustvarjanja knjige o velikem Abu Abdulahu Džafarju Rudakiju, začetniku tako imenovane vzhodne renesanse, ki je svetovni književnosti prinesla vrsto velikih literarnih imen, lotil po svoje tudi zato, ker je ta veliki pesnik, car poetov, kot so mu pravili, rojen prav v današnjem Tadžikistanu, kjer je tudi pokopan. V samostojnem Tadžikistanu je Rudaki postal nekakšen nacionalni heroj, toda enako si ga seveda lastijo tudi vsi drugi iransko govoreči narodi. Zlasti Iranci in Afganistanci s severa države.

Pisanje romana o Rudakiju (858–941) je bilo težaško delo, je med nedavnim obiskom v Ljubljani povedal pisatelj. Knjiga je nastajala skoraj četrt stoletja, v pripravah nanjo pa je Volos moral prebrati za visoko omaro knjig o zgodovini in literaturi tistega časa. Nastala je mojstrovina, ki je v bistvu tudi zgodba našega, današnjega časa. Časa velikega konflikta med suniti in šiiti, časa velike nestrpnosti do političnih nasprotnikov in hladnega prezira do tistih, ki se upirajo zaukazanemu enoumju s širokim znanjem, odprtostjo in empatijo do drugačnih. To pove tudi pesnik, ko denimo zapiše: »Preteklost je bila nekoč prihodnost. In prihodnost bo nekoč postala preteklost. Vse to je bilo že velikokrat. Najprej prihodnost, potem preteklost. Potem spet prihodnost ...«

Ste že bili v Pandžrudu?

Ne in težko je verjeti, da kdaj bom. Tja bi moral pred štirimi leti, ko je knjiga izšla v ruščini. Imel sem že vozovnico za polet v Dušanbe, toda potem je mama resno zbolela in sem moral tik pred zdajci odpovedati pot. V Tadžikistanu je knjiga zelo odmevala. Rudaki je namreč eden največjih pesnikov tistega časa in v Tadžikistanu, kjer je bil rojen, so zelo ponosni nanj.

V Dušanbeju sem opazil kar nekaj njegovih spomenikov.

Upodobili so ga tudi na denarju. Na največjem bankovcu za petsto somonijev. Po svoje je to razumljivo. Rudaki je nekakšen začetnik plejade poetov tistega časa. Avtor tako imenovanega horasanskega stila, ki je tedaj osvojil ves ta del sveta. Veliki poet Adžama, perzijsko govorečega dela sveta, kamor danes poleg Irana spadajo še Afganistan, Tadžikistan in del Indije. Njegovi stihi so bili mehki, kakor da bi bili stkani iz svile.

Toda njegovo ustvarjanje je še vedno dokaj neznano.

Odkrili so ga v bistvu šele kakšno stoletje po smrti. Iz različnih rokopisov. Kultura poetične besede v tedanji Perziji je bila zelo visoka. Naslednjim štirim stoletjem po njegovi smrti v orientalistiki pravijo vzhodna renesansa. Rudaki je močno vplival na takratno literarno ustvarjanje. Po njem so se pojavili mnogi veliki avtorji. Med njimi denimo Firdusi, avtor epa Šahname, Knjige kraljev, ki zajema vso dotakratno zgodovino Perzije. Šahname je obsežnejši od Odiseje in Iliade skupaj. Ep je napisan v izjemnem slogu, toda kljub temu se je v literarni zgodovini vedno zelo veliko govorilo o Homerju in bistveno manj o Firdusiju.

Rudaki se je rodil in umrl v kišlaku (vasi) Pandžrud. Ob petih potokih!

Po tej vasi, ki je kakšnih pet ur vožnje oddaljena od Dušanbeja, je tudi dobil vzdevek, lakab. Pandžrud res pomeni 'pet potokov', Rudaki pa je 'mož, ki sedi ob potočku'. Ne ob potoku. Rudak namreč pomeni 'majhen potok'.

Tam so mu že v sovjetskih časih, leta 1958, zgradili mavzolej.

To so storili več kot tisoč let po njegovi smrti. Toda ta zgodba je sumljiva. Ni dokaza, da je umrl prav tam, kjer je zdaj mavzolej. Njegov grob ni bil nikoli označen, zato nihče ne ve natančno, kje je umrl. Rudakija so namreč odkrili šele sto let po smrti, ko so iz različnih rokopisov, različnih zbornikov začeli sestavljati zgodbo o njem.

Pravzaprav se še danes ne ve, ali je bil slep od rojstva ali pa so ga v Buhari v resnici oslepili.

Po mojem ni bil slep od rojstva. Za to ni dokazov. V svojih stihih namreč veliko govori o barvah, o naravi, kar pomeni, da je videl in skrbno opazoval ta svet.

Ob vhodu v njegov mavzolej so denimo zapisani njegovi verzi: Ni večjega veselja kot znova videti obraze prijateljev …

Prav zato mislim, da so ga oslepili kasneje, ko je bil že slaven pesnik. Ko sem brskal po literaturi, sem denimo naletel na zgodovinski zapis Nizama ul Mulka, v katerem piše o vstaji Karmatov v Buhari, zaradi česar je emir obsodil upornike na smrt, enega pesnika pa so oslepili. Karmati so bili izmailiti, torej šiitska ločina, ki je v 9. stoletju v islamu povzročila pravi kaos. Med drugim so namreč zasedli tudi Meko in si prisvojili Črni kamen iz svete Kaabe ter ga odvlekli tja proti današnjemu Bahrajnu. To je bila neverjetna zgodba. Karmati so takrat zbujali grozo pri vseh. Bili so izjemno kruti do nasprotnikov.

Rudaki je bil, podobno kot buharski emir Nazr, pri katerem je živel kot dvorni pesnik, v bistvu naklonjen šiitom?

In to sta oba drago plačala. Prevrat je odnesel emirja, pesnik pa je bil ob vid. Rudaki je bil že za življenja znan daleč naokoli. Ne le zaradi stihov, ki jih je napisal nekaj sto tisoč, tega nihče ne ve natančno, ampak tudi zaradi svojih prevodov. Iz arabščine v perzijski jezik je denimo prevedel knjigo Kalila in Dimna, ki je del velikega indijskega zbornika povesti Pančatantra. Sam sem seveda vedel za to mojstrovino, a sem ves čas mislil, da gre za ljubezensko zgodbo. Zato je instinktivno nisem bral. Po njej sem segel šele v času pisanja romana. Bil sem šokiran, ko sem ugotovil, da je to pravzaprav zgodba o dveh šakalih. O njunem boju za preživetje. O prevratih tistega časa. Knjiga Kalila in Dimna me je povsem prevzela, gre za izjemno, napeto in po svoje tudi smešno knjigo.

Zanimivo je, da o Rudakiju ni veliko napisanega. Tudi strokovnih del ni ravno na pretek. Vaš roman je prvi o njem doslej.

V Rusiji zagotovo. Tudi strokovni knjigi sta v ruščini samo dve. Nekaj jih je sicer še v farsiju in angleščini.

Je pa zato ruski arheolog Mihail Gerasimov že pred skoraj stoletjem rekonstruiral njegov obraz.

Na podlagi te rekonstrukcije so nastali malodane vsi njegovi kipi.

Je knjiga prevedena v današnji tadžiški jezik?

Doslej sem napisal dve knjigi, ki sta povezani s Tadžikistanom.

Prva je seveda znameniti Huramabad …

… ki pa bi jo v Dušanbeju najraje čim prej pozabili, saj so v njej zgodbe o tem, kako so morali ruski prebivalci mesta in države po samostojnosti zapustiti to deželo. Ime Huramabad izvira iz perzijskih in turških legend, pomeni pa 'pravljično mesto radosti in sreče'. V knjigi sem razmišljal, kako spremeniti Dušanbe, da bo res postal nekakšen sodobni Huramabad. Ta knjiga ni bila prevedena. S prevodi in knjigami je v Tadžikistanu tudi sicer precej težko. Državi vlada predsednik Rahmonov …

… ki je medtem postal Rahmon …

… kar po svoje ni nič slabega, saj je to ukinjanje ruskih končnic nekakšno vračanje h koreninam. Problem je, da so okrog njega sami satrapi. Vsi se mu klanjajo. Nedolgo tega je podpisal zakon o nasledstvu, kar pomeni, da ga bo na predsedniškem položaju po odhodu ali smrti zamenjal njegov sin.

Rudakija so seveda sprejeli bistveno bolj prijazno?

Razumljivo, saj je nekakšen nacionalni junak. Takoj po izidu se je pri meni v Moskvi oglasil oligarh s tadžiškimi koreninami, imena raje ne bom omenjal, ki je bil pripravljen plačati prevod knjige. Da bi jo lahko podaril predsedniku Rahmonu in si s tem dodatno odprl vrata do novih poslov. Takoj sem bil za, saj je treba železo kovati, dokler je vroče. Toda oligarh, ki knjige seveda nikoli ni prebral, se je potem hitro ohladil in je predsedniku namesto knjige raje podaril dvesto avtomobilov. Prevod Vrnitve v Pandžrud ni potem nikogar več zanimal.

Knjigo ste začeli pisati pred več kot četrt stoletja. Kako ste pravzaprav odkrili velikega Rudakija?

Odraščal sem v Dušanbeju. Moji stari starši so se iz Rusije priselili tja že konec dvajsetih let, tako da so bili tu rojeni že moji starši. Po revoluciji so vsi končali univerzo. Ded je bil denimo agronom. To je bilo popolnoma rusko mesto. Tadžiki so živeli na obrobju mesta, ki se je dolgo imenovalo Stalinabad, v času destalinizacije Sovjetske zveze pa je spet postalo staro ime. Dušanbe pomeni 'ponedeljek', zato Rusi pravijo, da ljudje tod živijo v večnem ponedeljku. Tadžiškega jezika takrat seveda nisem znal. Vsi so govorili rusko. In vsa moja literatura je bila v ruščini. Tudi moji prvi stihi, ki so bili objavljeni v reviji Pamir.

Ki so izšli v knjigi Stara cesta?

To je bilo kasneje. Takrat je bilo zelo težko objavljati. Danes je zaradi interneta to bistveno lažje. A prav zaradi interneta mnoge resne publikacije izgubljajo težo. Problem je bil, da si v Pamirju svoj izdelek lahko objavil le enkrat na leto. Četudi si bil Shakespeare ali Puškin. Takšna so bila uredniška pravila. Lahko pa si v reviji objavljal prevode iz tadžiškega v ruski jezik. In sem poskusil. Toda pri prevajanju stihov Bozorja Sobirja, vrhunskega sodobnega tadžiškega poeta, čigar stihi, polni metafor, so leteli kot ptice, se mi je resno zataknilo. Ugotovil sem, da je moje znanje tadžiškega jezika preskromno za prevode takšnih mojstrov. Zato sem odločil, da se ga bom naučil do potankosti. V Moskvi sem se z njim trdo mučil leto dni. Potem sem začel brati knjige, časopise, pisma. In pred menoj se je nenadoma odprl ocean novega. Povsem nova kultura. Ogromna in zelo zanimiva. Takrat sem izvedel za Rudakija. Za vostokovede, poznavalce vzhoda, ni bil Rudaki nič novega. Zame pa je bil pravo odkritje. Zlasti njegova tragična življenjska zgodba. Bil je bogat in slaven. Ko je potoval z emirjem Buhare, so njegovo premoženje prevažali z 20 kamelami. Toda zaradi zarote na dvoru so ga po padcu emirja oslepili in poslali nazaj domov. V Pandžrud. Brez pravice, da berači po poti. Pot domov je bila dolga 40 farsahov. En farsah je meril približno sedem kilometrov.

Ta pot je trajala približno mesec dni, slepca pa je na poti spremljal fantič Šeravkan, ki ga je pesnik v tem času naučil pisati in brati.

Šeravkan je seveda izmišljeno ime. Sposodil sem si ga pri prijatelju, poetu Ziji Abdulu, ki je svojemu sinu dal to ime, pomeni pa 'lev, ki rjovi'. Rudaki je bil sprva zame le nekakšen obraz. Z mano je živel dolgo let. Prebiral sem literaturo o njem, si delal zapiske, tako da je ta njegov obraz v meni dobival vse jasnejše obrise.

Je zdaj njegova podoba bolj jasna?

Jasnejša je, toda še vedno ne vemo vsega o njem. In bržkone tudi nikoli ne bomo. Ko je Thomas Mann končal Jožefa in njegove brate, je rokopis izročil svoji strojepiski. Ko mu ga je vrnila, je pisatelju navdušeno rekla: »Kakšna sreča! Zdaj vsaj vemo, kako je bilo v resnici!« Tako zdaj pravijo o Rudakiju. Knjiga seveda temelji na zgodovinskih dejstvih, toda mnogi dialogi in razmišljanja so seveda moji. O Rudakiju zdaj res vemo veliko, a le dokler ne bo kdo o njem napisal nove, drugačne zgodbe.

Ta sijajni roman je nastajal kar 25 let?

Zato me je mama vsake toliko časa resno spraševala, kako napredujem. Bala se je, da slepec in fantič, ki ga je vodil, tako dolgo pač ne bosta mogla hoditi v Pandžrud …

Potopiti se v ta svet, v dogajanje pred več kot tisoč leti, je bil po svoje pravi podvig?

Morda res. Kaj naj rečem? Dejstvo je, da je bilo zanimanje za knjigo v Tadžikistanu izjemno. Prvi natis je bil razgrabljen, drugega pa sem po manjših pripombah prijateljev in strokovnjakov za zgodovino in književnost tistega časa, knjiga je bila namreč napisana v ruščini in za rusko govoreči del sveta, malce dopolnil in popravil. V slovenščino je prevedena druga izdaja.

Na Vzhodu ljudje ničesar ne povedo naravnost. Znan izrek iz legendarnega sovjetskega filma Belo sonce puščave denimo pravi, da je Vzhod zelo občutljiva tema.

Ta res zelo znani rek ima seveda negativen prizvok. Lahko rečem, da to velja pravzaprav za vse ljudi. Vsi so zelo občutljivi, zato je ljudem težko reči naravnost, kaj si misliš o njih. Povsod, ne le na Orientu.

Knjiga je aktualna tudi za današnjo rabo. Morda prav zaradi zdajšnjega konflikta med šiiti in suniti?

Ne samo med njimi. Podobno se bodejo tudi katoliki in pravoslavni pa pravoslavni med seboj. Živimo v časih, ko so ti odnosi zelo aktualni. In bile so epohe, ko se je o tem vedelo zelo malo. Tridesetletna verska vojna, na primer. Ta je prinesla ljudem ogromno nesreč. Ljudje vselej razumejo le svoje, drugih, drugačnih pa ne sprejemajo. In jih nočejo. Knjiga govori prav o tem. In tudi o oblasti. So odlomki, ki sem jih pisal konkretno za naš čas. Epohe se v tem ne menjavajo.

In človek tudi ne. Človek je pravzaprav ves čas enak?

To je res. Čas spreminja le naše telo in iz posode v posodo preliva našo dušo … Najprej otrok, potem deček, mladenič, zrel moški in na koncu starec. S knjigo ali pa s pametnim telefonom v rokah. Vedno je vse podobno. Strahovi, upanja, pričakovanja.

To je hkrati tudi knjiga o resnici?

Vsak jo hoče najti, a zdi se, da zaradi preobilja iščočih ne moremo do nje … Vzhodna klasična literatura je polna takšnih čudovitih misli. Ko se sem se pripravljal na pisanje romana, sem prebral na stotine knjig, zato sploh nisem vedel, ali bo iz tega kupa literature nastala moja knjiga. Dolgo nisem vedel, kako se bo končala ta avantura z Rudakijem.

Eden temeljnih naukov zgodbe je gotovo dejstvo, da poet ne sme biti povezan z oblastjo. Pesnik Ardašir je mlajšega kolega Rudakija na to jasno opozoril!

To je v resnici nevarno početje. Tudi v današnji Rusiji je takšnih primerov zelo veliko. Denimo primer režiserja Kirila Serebrenikova. Znašel se je v podobnem položaju kot Rudaki. Oblast je prosil za denar za svoje delo in projekte. In ga dobil. Delal je izvrstne stvari. Toda pri tem se je obnašal malce nenavadno. Govoriti je začel oblastem neljube stvari. Tega sicer ni počel v New York Timesu, ampak samo na facebooku. A tudi to je bilo dovolj. Ni bil dovolj blizu predsedniku Putinu, da bi si lahko dovolil kaj takega.

Kot režiser Nikita Mihalkov, na primer?

On je posebna zgodba in o njej ne bi razpredal. Jelizaveta Glinka, bolj znana po vzdevku Doktorica Liza, je denimo ustanovila fundacijo Fair Help, ki na veliko pomaga otrokom. Žal je lani umrla v letalski nesreči, na poti v Sirijo. Vsega tega ne bi mogla početi, če ne bi bila blizu Putinu, čeprav verjamem, da tega sama ni hotela. Podobno je ravnala tudi znana igralka Čulpan Hamatova, ki je s pomočjo Kremlja ravno tako ustanovila več skladov za pomoč otrokom. Če kritiziraš oblast, ne bo klinik in rešenih otrok. To mora vedeti vsak, ki se speča z oblastjo. To so večne teme.

In oblast vselej ve, kaj počnejo tisti, ki so jim blizu. Za to poskrbijo ovaduhi. Tudi Rudakija so v bistvu ovadili prijatelji.

Poet je že od nekdaj najhujši sovražnik poeta. V moji knjigi v tej vlogi nastopata Kalami, povprečni in slavohlepni pesnik, in Umed, o katerem si Rudaki nikoli ni mislil, da bo storil kaj takega. Da ga bo izdal. A takšno je življenje. To se je dogajalo včeraj, se dogaja danes in se bo dogajalo jutri.

Nekje ste zapisali, da to ni le knjiga o Rudakiju, ampak pravzaprav tudi o vas?

Seveda. Emma Bovary, to sem jaz, je denimo dejal Gustave Flaubert. Pod njeno kožo je vlil samega sebe. Tako rekoč ne pišem knjig, ki ne govorijo o meni.

Toda nekaj ste jih le napisali. Najbolj znana je morda knjiga o velikem britanskem izumitelju in inženirju Isambardu Kingdomu Brunelu.

Ga poznate? To je drugi najbolj slavni Britanec doslej, takoj po Winstonu Churchillu. Za avtobiografijo o njem me je navdušil urednik založbe Eksmo. Izročil mi je knjigo, ki jo je o njem napisal njegov vnuk. Brunel, po očetu Francoz, je bil inženirski genij, začetnik industrijske revolucije, ki je dramatično spremenila svet. Gradil je mostove in predore, med drugim prvi predor pod Temzo v Londonu. Malce me je spominjal na ladijskega črva, ki vrta in vrta. Ta tema me je res navdušila, celo tako, da sem knjigo napisal v prvi osebi. Kakor da jo pripoveduje sam izumitelj. Denar za knjigo so dale Ruske državne železnice, zato zdaj pišem še eno knjigo o vlakih. Natančneje o francoskem izumitelju Nicolasu Léonardu Sadiju Carnotu, očetu termodinamike.

Ali vlak Dušanbe–Moskva še vozi? Pred leti so ga namreč ukinili.

Vozi. Sam sem večkrat potoval z njim. Kot študent. A pot se vleče ...

Po Vrnitvi v Pandžrud, ki je vaše daleč najbolj znano delo, ste se bali, kaj bo z vašim ustvarjanjem.

Tako dolgo sem jo pisal, da je postala nadvse pomemben del mojega življenja. Vmes sem v resnici velikokrat s strahom pomislil, kaj bom počel, ko bo knjiga dokončana. Zato sem enkrat vmes celo prekinil pisanje in se lotil druge knjige. Alfavita (Abeceda). Čeprav se je kar nekaj let nisem dotaknil, me je vztrajno čakala.

So knjige, ki pišejo pisatelja?

Mislim, da je to misel prvi izrekel turški pesnik in pisatelj Nâzım Hikmet.

Je Rudaki pisal vas?

Lahko bi rekel, da me je pisal. Hkrati pa sem se ves čas bal, kaj bom delal po tem, ko bo te pisateljske tlake konec.

Ti strahovi so bili odveč. Po njem ste napisali kar nekaj knjig, povezanih z afganistansko vojno.

Po knjigi Huramabad so mnogi v Rusiji menili, da sem eden redkih pisateljev, ki ve tako rekoč vse o Tadžikistanu. Zato me je nekega dne, ko knjiga o Rudakiju še ni bila dokončana, obiskal polkovnik KGB Jevgenij Andrejevič Sokurov, bratranec filmskega režiserja Aleksandra Sokurova. Ker je decembra 1979 neposredno sodeloval v zavzetju Kabula, takrat se je začela sovjetska vojna v Afganistanu, mi je predlagal, da bi napisal filmski scenarij o tem dogodku. Sprva nisem vedel, kaj naj naredim, toda bolj ko sem odrival te stvari, bolj sem lezel vanje …

Sokurov je bil takrat verjetno že v pokoju?

Seveda. Upokojil se je leta 1983, toda kljub temu je še vedno sodeloval v različnih operacijah. Najbolj spektakularna je bila tista iz leta 1992, ko so v Masavi na Rdečem morju zajeli neko rusko trgovsko ladjo. Jevgenij Sokurov je takrat z nekaj fanti ugrabil malodane celotno eritrejsko vlado. S helikopterji so odpeljali talce nekam v puščavo in jih zamenjali za ugrabljeno ladjo. Ta bi imel kaj povedati o svojem življenju. Bil je namreč pravi superman. Izjemen športnik, alpinist, strelec. Sokurov je resno računal, da bo postal poveljnik ruske kopenske vojske. Toda ker se to ni zgodilo, je ustanovil Vojenkino in se začel ukvarjati s filmi. Med drugim je denimo posnel American Boy, ki ni bil nič slabši od hollywoodskih akcijskih filmov.

Kaj vam je povedal o zavzetju Kabula konec leta 1979?

Kot mlad častnik KGB je služil v elitni enoti A (Antiteror), iz katere je nastala znamenita grupa Alfa. Ta je takrat s skupino Zenit, v obeh je bilo vsega 36 specialcev, sodelovala v zavzetju Aminovega predsedniškega dvorca v Kabulu. Specialcem sta pomagala dva sovjetska muslimanska bataljona, sestavljena iz Tadžikov in Uzbekov, ki so jih za operacijo preoblekli v uniforme afganistanske vojske. Sokurov je o tem hotel narediti film. A je potreboval scenarij. Zato se je povezal z mano. Na tem projektu sva delala kar nekaj let. Vsaj tri, štiri. Ni bilo lahko. Tako je nastala (moja) zgodba o mladem oficirju KGB, ki služi v omenjeni skupini A, a se vedno znajde v neprijetnih situacijah, zaradi česar se ga njegovi nadrejeni poskušajo čim prej znebiti. Da bi se ga končno le rešili, ga poleti 1979 pošljejo v Kabul, kjer naj bi varoval zgradbo sovjetskega veleposlaništva. A potem se zgodi sovjetski vdor v Afganistan in stvari se spet zapletejo.

Ta vojna je bila tudi sicer zelo zapletena zgodba?

Sovjetsko vodstvo sprva ni hotelo v Afganistan. Predsednik Nur Mohamed Taraki, ki je leta 1978 z udarom prišel na oblast, je ves čas prosil Moskvo za vojaško pomoč. Moskva se je obotavljala, toda stvari so se dramatično spremenile, ko je Tarakija v udaru septembra 1979 odstranil in umoril njegov tekmec, zunanji minister Hafizulah Amin. Sovjetski voditelj Leonid Brežnjev je bil zgrožen. Govoril je, da so mu v Kabulu umorili prijatelja, čeprav se je s Tarakijem srečal le enkrat. Za kakšnih pet minut v Kremlju, ko se je ta vračal z vrha neuvrščenih v Havani. Takrat so se začele priprave na zasedbo Kabula. Amina so že pred tem poskušali umoriti. Bilo je več atentatov. V enem od njih je skorajda umrl njegov nečak.

Operacija za Aminovo odstranitev se je začela na (katoliški) božič leta 1979. Po zavzetju predsedniške palače so tam načrtovali veliko slavje, na katerem pa so se vsi po vrsti zastrupili s hrano. Sovjetski vojaki in novo afganistansko vodstvo, tako da so imeli ruski zdravniki polne roke dela. Prava norišnica. In izvrsten material za film, iz katerega sem potem napisal knjigo Izdajalec. Ker je bilo gradiva iz tistega časa res ogromno, je iz Izdajalca nastala tetralogija, ki sem ji na koncu dodal še peto knjigo Mesmerist. Ta govori o današnji Rusiji. Do dogodkov leta 1993, ko je Jelcin s tanki obstreljeval parlament. Ti dogodki so po svoje za vselej zaznamovali sodobno Rusijo in v marsičem vplivali na kasnejši razplet dogodkov. Pokazali so namreč, kdo je pravi gospodar v državi.

Je to nekakšna nova Vojna in mir?

Ne bi rekel. Klasične literature namreč ni več. Ni je mogoče nenehno dopolnjevati in popolnjevati. Njen korpus tega ne dovoljuje. Kaj bi denimo danes lahko postavili ob bok Tolstojevi knjigi Vojna in mir ? Je mogoče napisati novo Odisejo? Težko bi našli kaj podobno vrhunskega. Zato menim, da živimo v postklasičnem času. O glasbi pravijo, da so vsa najboljša dela že napisana. O literaturi kaj takega ni mogoče trditi. Ker je človek vselej večplasten. Nanj je vedno mogoče gledati z več strani. Ko bereš knjigo, čutiš bolečino drugega, junakov, skritih med njenimi platnicami. Ne nazadnje je tudi to eden od namenov literature, tega neskončnega morja, ki nas razvaja in bogati s svojimi biseri.