Vse bo odločeno v zraku

Turčijo bi tudi z najboljšimi tridimenzionalnimi tiskalniki težko zgnetli v nekaj, kar bi bilo vsaj za silo prebavljivo za »evropske standarde«. Razen če se naša Angelca ne bo začela oblačiti na istanbulskem bazarju.

Objavljeno
04. december 2015 12.50
Boris Jež
Boris Jež
Vojna je končana in zločinci so obsojeni. Hitler, Göring in Goebbels stojijo na odru z zanko okoli vratu. Göring se obrne h Goebbelsu in reče: »Vidiš! Vedno sem ti govoril, da bo na koncu vse odločeno v zraku.« »Oh, ja, kako čas leti, kadar ti je lepo,« odvrne Goebbels, tik preden zategnejo vrvi, »teh tisoč let je minilo, kot bi trenil!«

Morda so tudi snovalci »združene Evrope« imeli v mislih nekakšen tisočletni rajh miru, ljubezni in blaginje, a kot bi rekel Joseph – minilo je, kot bi trenil. In sicer prav te dni v Bruslju, kjer se je celotna evropska »elita« sestala s (popolnoma nepomembnim) turškim premierom Ahmetom Davatoğlujem in mu napolnila koš z darili za sultana. Turški predsednik Recep Erdoğan je po darila vzvišeno poslal svojega sla in s tem nakazal novo geometrijo med Evropsko unijo in nekdanjim Otomanskim cesarstvom.

Slovenije, ki je do vratu v blatu begunske krize, s to pa kajpak manipulira predvsem Turčija, na »vrhunsko« srečanje seveda niso niti povabili. To vse pove o našem t. i. polnopravnem članstvu v EU – in tudi o tem, kako globoko je »skupna evropska politika« zabredla.

Bruselj novembra 2015 bi mogli primerjati z Münchnom 29. in 30. septembra 1938, ko so se tam sestali kancler Adolf Hitler, britanski premier Neville Chamberlain, francoski Éduard Daladier in italijanski Benito Mussolini. Podpisali so zloglasni mirovni sporazum, s katerim so Adolfu najprej podarili češke Sudete, nadalje celotno Čehoslovaško, Avstrijo in tako naprej. Tedaj je menda šlo za ohranjanje miru, zdaj pa begunci in migranti že trkajo na vrata Angele Merkel, in zato je, se razume, »v interesu Evrope« vsekakor treba nekaj ukreniti.

Oba sporazuma, münchenski in bruseljski, sta potemtakem primerljiva le pogojno, saj je slednji navadna kravja kupčija, ki razgalja vso nedoraslost in pritlehnost sedanje diplomatske generacije. Turki pa so pač kot izurjeni trgovci: prodajo vse, kar jim je pri roki, zlasti če v očeh kupca razpoznajo bedaka. Zato ne bo nič čudnega, če se bo trgovanje z begunci in migranti kmalu razpaslo kot novodobna različica trgovine s sužnji. Ali kot trgovanje s kvotami onesnaževanja; kapitalizmu tu nikoli ne bo zmanjkalo domišljije.

V Bruslju se je vse tisto, kar ponavadi poimenujemo z »evropsko politiko« (čeprav je to kot eter v alkimiji), razgalilo v vsej svoji baročni butalskosti. S piškavimi tremi milijardami evrov so klečeplazili okoli nekega Erdoğanovega tehnokrata za sprotno uporabo, da bi Turčija vsaj nekoliko privila pipico beguncev z Bližnjega vzhoda. Skratka, bo odslej Ankara imela ventile in stikala migrantskih tokov, s tem pa tudi politične stabilnosti EU, ki se je v zadnji krizi izkazala kot prepišni brlog?

Drobna, malce hudobna pikantnost: v Bruslju se okoli Erdoğanovega sla nista smukala samo Angela Merkel in François Hollande, ampak tudi Aleksis Cipras. Zanimivo, Grčija naj bi (naj bi!) branila razvpiti schengen, Makedonija – ki je v Atenah sploh ne priznavajo, tudi Žižkovi prijatelji ne – pa se mora v svojem interesu in »interesu Evrope« znajti po svoje in vzdrževati svoj »schengen«. Za to bo nagrajena približno tako kot Slovenija. Z ignoranco.

Če kdaj, se je prav v preteklih tednih zares pokazalo, da Turčija (še) ne sodi v EU, čeprav si je v Bruslju izposlovala vse, kar si otročiček zaželi. Ne pozabimo: ta država po nobenih merilih glede človekovih in političnih pravic ne bi mogla kandidirati za EU, če ne bi bila v Natu, kamor so jo zaradi svojih geostrateških interesov porinili Američani. Tako kot Norveško, ki se je lakonično sprijaznila s svojim (izjemno pomembnim) zemljepisnim položajem – vendar Norvežanom ne pade na misel, da bi se zaradi tega morali spečati še z raznimi Junckerji.

»Civilizacijska« razlika med državama, Norveško in Turčijo, je očitna. Toda ko nekateri, ki bi morali biti kar v temeljih skupne evropske politične kulture, na primer Skandinavci in Angleži, bežijo od epicentra, ki se krepi v Beneluksu in Nemčiji, se EU širi na razne Ukrajine, Moldavije, Gruzije … povsod tja, kjer se da še glodati kosti po razpadu Sovjetske zveze. In kjer pač obstaja ameriški interes, da se nekdanjo velesilo in tekmico povsem razcefra in izniči – kot pač zahtevajo hollywoodski scenariji.

In EU se bo po sili razmer širila tudi v Turčijo; vsaj tako so menda obljubljali v Bruslju – ne da bi za mnenje pobarali Kranjce, ki so Turke prvič gostili leta 1396. Po vaseh so domnevno požigali in ropali, razdejali so Ptuj in s seboj v sužnost odpeljali kar 16 tisoč ljudi. Ne bi radi moralizirali, toda trgovina z ljudmi je očitno nekaterim v krvi in je predvsem aktualna v vseh zgodovinskih obdobjih.

Turčija ima »težave« s kar četrtino svojega prebivalstva (Kurdi), ki mu ne priznavajo ničesar, tako kot nekdaj ne fašistična Italija Primorcem. Primerjava je lahko naključna, vendar ni, ker je Erdoğanov režim pravzaprav težko opredeliti; vsebuje celo nekaj elementov demokracije, v resnici pa gre za vse bolj nadzorovano družbo, ki ji hitro spodnašajo politično in intelektualno dediščino Kemala Atatürka. Ne pozabimo: Atatürk (1881–1938) je ukinil kalifat, posodobil pravni sistem in šolstvo, ženskam je dal volilno pravico itd.

Pod Erdoğanom lahko razpoznavamo neko povsem drugačno Turčijo, ki bi jo tudi z najboljšimi tridimenzionalnimi tiskalniki težko zgnetli v nekaj, kar bi bilo vsaj za silo prebavljivo za »evropske standarde«. Razen kajpak, če se naša Angelca ne bo sčasoma začela oblačiti na istanbulskem bazarju.

Erdoğanova Turčija se preprosto ne more sprijazniti z dejstvom, da je poleg otomanske kulture še kaka druga. Na primer kurdska. Ali armenska. Ali … Tudi Adolf, Herman in Joseph na odru in z zanko okoli vratu še niso doumeli, kaj naj bi bili sploh hudega naredili neki drugi kulturi. Judom.

In vendar se vse odloči v zraku, bi porekel Herman. Točno, prav to se je zgodilo nekega novembrskega dne nad turško-sirsko mejo, ko sta turška lovca sestrelila rusko bojno letalo – in s tem v Evklidovo geometrijo (14 aksiomov in 23 definicij) vnesla povsem nove koordinatne točke. Rusijo, ki se je na območju Sirije vpletla v vojno bolj za nadomestek prvomajske parade, je nenadoma s to nesmiselno sestrelitvijo prebudil neki Erdoğan in seveda so Putinov ponos, bes in maščevalnost izbruhnili kot kak vulkan na Kamčatki.

Turčija bo to plačala! S tem pa tudi Evropa. Ki stavi na popolnoma napačne figure ali pa jih povleče v napačnem zaporedju. Bruseljski kavboji in njihove dekline so se najprej zaleteli okoli Ukrajine in Krima (ki ga bodo Rusi zadržali za vsako ceno, tako kot Kurilske otoke), zdaj pa se slinijo neki Erdoğanovi Turčiji, ki bi bila brez ameriške podpore že zdavnaj politični mrtvec. In s tem EU nepremišljeno izziva nevarnost, da jo bo prav Ankara zvlekla v podzemlje vse bolj kaotičnega bližnjevzhodnega dogajanja. Pravzaprav to že je, države EU ne skrivajo več različnih interesov.

Na sceno se vračajo naplavine krimske vojne, v kateri je šlo v bistvu za nadzor nad Črnim morjem in »okolico«, segajočo vse do Indijskega oceana; Rusijo je bilo treba tam hermetično zapreti, s čimer so se tedaj (v 19. stoletju) ukvarjali predvsem Britanci, zdaj pa to počnejo Američani, za katere je Turčija pač priročna letalonosilka. Brez njih je Ankara samo hišica iz kart. Država še vedno pluje po vodah hladne vojne; pravzaprav je takšna, kakršna je, proizvod ameriškega intervencionizma na Bližnjem vzhodu in obsedenosti ZDA s kobacanjem ruskega medveda po tistih krajih.

Herman je imel prav: Na koncu bo vse odločeno v zraku! V Bruslju so tako morda le prilepili kak obliž na begunsko krizo v Evropi, dejansko pa so zapravili vse adute, od pagata do škisa. In povsem je v zraku obviselo vprašanje nadaljnjih odnosov s Putinovo Rusijo. S katero se verjetno ne gre šaliti. Bo to že zelo kmalu povedal Erdoğan.