Vse najboljše za Zemljo se dogaja v vesolju

»Če se razgledate po vesolju, vidite, da je postalo vse bolj del vsakdanjega življenja,« pravi direktor za industrijo in nabavo pri Evropski vesoljski agenciji (Esa) Eric Morel de Westgaver. Vesoljske raziskave so po drugi svetovni vojni spodbudile številna znanstvena odkritja, z njimi pa tudi vrsto izdelkov in storitev, brez katerih si ne moremo zamisliti življenja na Zemlji.

Mobilna telefonija, satelitska televizija, navigacijski sistemi in cela serija vsakdanjih objektov, kot so sončna očala z UV-zaščito, spominska pena za blazine in vzmetnice, otroška instant hrana, brezžični sesalniki itd., so le nekateri od množice stranskih proizvodov človekovih naprezanj v vesolju. Danes je ta vidik znanstvene dejavnosti očiten in tudi delno razlog, da svetovne sile, vse bolj pa tudi zasebne korporacije ogromno denarja vlagajo v vesoljske programe. Eden zadnjih primerov je ambicija Samsunga, da bi v vesolje namestil okoli tisoč manjših satelitov in z njimi omogočil hitri dostop do interneta vsem Zemljanom za domnevno manjše stroške kot zdaj.

Evropska vesoljska agencija podobno gradi na vesoljski znanosti, obenem pa spodbuja razvoj tehnologije in vrste industrij, ki ju omogočajo. Poleg politične, znanstvene dimenzije osvajanja vesolja je zelo pomemben tudi ekonomski vidik.

V tem kontekstu je v začetku oktobra potekalo srečanje med Eso, podjetniki in politiki, ki ga je organiziralo ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), skupaj s Kulturnim središčem evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju.

Srečali so se, da bi ocenili, kaj je petletno sodelovanje Slovenije kot sodelujoče članice prineslo za oba akterja, Eso in Slovenijo, ter kakšni so nadaljnji koraki. Za zdaj se Slovenija poteguje za poseben dvoletni status pridružene članice, v dveh letih pa naj bi napravila strategijo za morebitno polnopravno članstvo. O njeni usodi bodo članice Esa odločale konec oktobra.

Premajhni za univerzum?

Pogosto se pri vprašanju raziskovanja vesolja pojavijo pomisleki, ali niso majhne države premajhne za aktivnosti v vesolju. Generalni direktor Ese Johann-Dietrich Wörner se s tem ne strinja: »Nerad govorim o majhnih in velikih državah. Prispevek Slovenije Esi je morda majhen, a je pomembna država za prihodnost. Moj moto kot generalnega direktorja za Eso ni 'Združene države Evrope', ampak 'Združeno vesolje (space) v Evropi'.«

Vodja oddelka za mednarodne odnose v Esi Frédéric Nordlund dodaja: »Slovenija je kot članica Evropske unije že del evropske vesoljske družine in soodloča glede programov EU v vesolju, kot sta na primer Galileo in Copernicus. Galileo je satelitska navigacija, ki je za Evropo strateškega pomena, Copernicus pa je pomemben za opazovanje okolja na Zemlji in skrbi za to, da je Evropa dobro informirana, ko odloča o okolju.«

V. d. direktorja Ksevta Miha Turšič, ki dober teden gladovno stavka, o priložnostih za Slovenijo v Esi razmišlja: »V 21. stoletju postaja sposobnost izvajanja nacionalnih aktivnosti v vesolju stvar suverenosti. Zato imajo vse geopolitične skupine svoje lokacijske sisteme. ZDA ima GPS, Rusija ima Glonass in Evropa gradi Galileo. Slovenija je majhna država in si ne more privoščiti obsežnih vesoljskih dejavnosti, lahko pa sodeluje v integracijah, ki ji omogočajo tisto, česar si sama ne more omogočiti. Pravzaprav nobena evropska država ne more sama izvajati vsega, zato so ustanovile Eso, h kateri se je letos odločila pristopiti tudi Slovenija.«

Podobnega prepričanja je Morel: »Pred mesecem dni je polnopravna članica Ese postala Estonija, polnopravni član je tudi mali Luksemburg. Naši članici sta tudi Češka in Belgija, ki nista ogromni evropski državi, a lahko sodelujeta z nami. Zanje je Esa edinstvena priložnost. Velike države namreč lahko marsikaj napravijo same, majhne države pa lahko to počno le v sodelovanju z drugimi. Tu je priložnost za Slovenijo. To je obenem priložnost za Eso: videli smo, kaj lahko prispevate, za nas je pomembno, da imamo največjo možno stopnjo sodelovanja v Esi.«

Pet let v praksi

Wörner je prepričan, da je dosedanje povezovanje Ese in Slovenije pokazalo, da ima Slovenija močno akademsko polje, poleg tega tudi mnoga zanimiva industrijska področja. Nordlund na sodelovanje gleda pragmatično: »To obdobje smo zastavili zelo praktično, da bi se ukvarjali z realnimi projekti, da bi Slovenija dobila izkušnje o Esinih programih, Esa pa dobila izkušnjo slovenskih zmožnosti znotraj univerz, v majhnih in srednjih podjetjih, v izobrazbi in komunikacijah, torej na zelo različnih področjih.«

Morel, ki je sodeloval pri ocenjevanju konkretnih projektov, ki so za Eso potekali v zadnjih petih letih, je z rezultati zadovoljen: »V petih letih smo realizirali 26 projektov s slovenskimi industrijami pa tudi z univerzami. Ocenili smo vse projekte. Za nekatere moram reči, da so dali zelo zanimive rezultate in v zelo različnih domenah. Na Univerzi v Ljubljani so razvili zanimive algoritme, da bi bolje izračunali hitrost širjenja vesolja – tu gre za čisto znanost. Ista univerza se ukvarja s korelacijo hitrosti vetra in temperature, kar bo v prihodnosti velik korak naprej pri napovedovanju vremena za vse. Na univerzah, v raziskovalnih centrih, v industrijah imate potenciale. Po petih letih vidimo možnosti v Sloveniji, da bi prišla še dlje.«

Esa po njegovem omogoča začetek procesa, ki spodbuja industrije, da pridobijo ustrezno znanje, da bi postale del razvoja vesoljskih aplikacij. Naloga Ese je podpirati evropske industrije, da bi dobila delež pri vesoljskih aplikacijah v prihodnosti. »Polnopravno članstvo omogoča dostop do Esinih opcijskih programov (optional programs), ki obsegajo različna področja: opazovanje Zemlje, navigacija, telekomunikacija, potovanje (raziskovanje), izstrelitve. Univerzam in industriji polnopravno članstvo omogoča sodelovanje pri velikih evropskih izzivih, ki jih sama v izolaciji ne bi mogla nikoli.«

O tem, ali Esa bolj spodbuja znanstveno raziskovanje ali gospodarsko podstat, Morel odgovarja: »Oboje je pomembno. V Esi implementiramo velike misije, denimo, nedavno smo pristali na kometu Rosetta – to je prava in čista znanost. Obenem pa je eden od naših ciljev spodbujati konkurenco med industrijami. Z razvojem aplikacij evropski industriji omogočamo, da je konkurenčna po vsem svetu.« Evropa je danes po njegovem izredno uspešna pri telekomunikacijskih satelitih in izstrelitvah. »Na svetovnem trgu ima ogromen delež. Imamo zelo konkurenčen katapult (launcher) in zelo konkurenčna podjetja, ki ustvarjajo telekomunikacijske satelite. Esa spodbuja konkurenčnost. Mi ne naročamo telekomunikacijskih satelitov – to dela zasebni sektor –, a spodbujamo konkurenčnost s tem, da jim dajemo dostop do prave tehnologije in financiramo tehnologijo, ki lahko deluje v teh podjetjih.«

Na pogovorih med MGRT in generalnim direktorjem Ese so potrdili, da so doslej s to agencijo povečini sodelovale znanstvene institucije, tako da bi slovenska politika v prihodnosti rada krepila večji delež udeleženosti industrije in podjetij.

Slovenski pionirji

V tem trenutku se v Sloveniji že izvajajo številne z vesoljem povezane aktivnosti, tako na področju raziskav in razvoja, tehnoloških aplikacij in kulturalizacije vesolja, pravi Turšič: »Posamezniki in institucije so sposobni vstopati v najbolj zahtevne znanstvene, tehnološke in kulturne produkcije, kar je bilo zelo lepo prikazano na razstavi Slovenska vesoljska akademija v Ksevtu ob zaključku obdobja priključevanja k Esi. Znamo razvijati in izdelovati satelite, upravljati največje teleskope, raketne komponente, aplikacije v vesoljski medicini in ne nazadnje tudi razvijati vprašanje umetnosti in humanistike v vesolju.«

Tomaž Rodič, profesor na naravoslovnotehniški fakulteti in vodja centra odličnosti Vesolje-SI, je s svojo ekipo izdelal mikrosatelit, ki omogoča prenos multispektralnih posnetkov in videa visoke ločljivosti v realnem času, v času poleta. V Pomjanu pri Kopru deluje zemeljska postaja za satelitske komunikacije, ki sprejema in analizira podatke, ki ji jih pošilja satelit. Podatki takšnega satelita lahko prinesejo vrsto dobrega državnim institucijam, pa tudi zasebnemu sektorju. Pomagajo pri detekciji naravnih nesreč, od požarov do poplave, zaznavajo ogrevanja mest, vegetacijo (invazivne vrste) in zbirajo ter obdelujejo vrsto drugih informacij, pomembnih za okolje. Poleg hitre pomoči pri nesrečah tovrstne aplikacije lahko pomagajo pri urejanju katastra, zaznavanju črnih gradenj. Podatki o prizadetih območjih pa so, denimo, lahko v pomoč zavarovalnicam pri ocenjevanju škode.

Soroden projekt – nanosatelit z miniaturno multispektralno kamero – ustvarja Iztok Kramberger s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru skupaj s podjetji, kot so, denimo, SkyLabs in druga. Prednost majhnih satelitov je predvsem v tem, da je cena njihove izdelave in izstrelitve manjša, z vse manjšimi orodji in tehnološkimi izboljšavami pa lahko prevzemajo funkcije in naloge večjih satelitov. Kot je za Delo povedal Kramberger, ima izdelava satelita tudi vrsto stranskih uporabnih učinkov. Ker so razmere izstrelitve in delovanja satelita v vesolju skrajne (tresenje med izstrelitvijo, radiacija, velike temperaturne razlike v vesolju), je tehnologija, ki jo razvijajo, lahko uporabna v primeru hudih nesreč in ekstremnih pogojev na Zemlji, denimo, pri zaznavanju radiacije ali celo omogočajo pomoč pri jedrskih nesrečah.

Podjetij, ki z visokotehnološkimi iznajdbami sodelujejo z Eso, je še več in zadevajo zelo različna področja ter oblikujejo zelo sofisticirane tehnološke rešitve: od krmilnih sistemov do 3D-vizualizacij in 3D-tiskalnikov: Dewesoft, Cosylab, Sinergise, Xlab, BioMed, Balmar itd.

Kramberger ocenjuje, da je v petih letih pridruženega članstva z Eso Slovenija zamudila priložnost, da bi spodbudila razvoj svojih industrij. Pri nas obstaja precej razvita znanstvena srenja z idejami in vizijami, a teh ne more razviti brez podpore industrije. Ločnica med akademskim svetom in industrijami je pri nas še prevelika, je prepričan. Sam je naklonjen polnopravnemu članstvu v Esi. Podjetja, ki se ukvarjajo s tovrstno tehnologijo, zaposlujejo visoko izobražene kadre in ustvarjajo visoko dodano vrednost. Po njegovem je pri tem naslednjem koraku bistvena konsistentna, kontinuirana politika države ali njena močna volja. Gre namreč za to, da članica Ese postane država in samo ona ima moč, da znotraj Ese promovira in spodbuja lastne znanstvene napore in tehnološke iznajdbe ter svoje industrije.

Podobnega mnenja je tudi Rodič. Polnopravno članstvo pomeni predvsem možnost sodelovanja pri Esinih programih, do katerih kot pridruženi člani nismo imeli dostopa. Po njegovem je uspeh slovenskih znanstvenih institucij in podjetij v okviru Esinih programov odvisen od trdne pozicije države v tej organizaciji, da zazna in potem brani lastne interese – tako kot to počno druge države članice.

O tem, da je priključitev Esi pomembna za slovensko znanost, so prepričani na ministrstvu za znanost, visoko šolstvo in šport (MZVŠ): »Članstvo v Esi je strateškega pomena za znanost. Raziskovalne aktivnosti s tega področja potekajo na vseh ključnih institucijah, ki pokrivajo tehniške vede, najintenzivneje na univerzah v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici ter Inštitutu Jožef Stefan. V preteklih letih so bila temu področju namenjena tudi znatna javna raziskovalna sredstva, kjer je bil poleg projektnih in programskih aktivnosti financiran tudi center odličnosti Vesolje-SI. Slednje je dodatno povečalo kapaciteto institucij in profiliralo področje znotraj slovenskega raziskovanja, hkrati pa spodbudilo povezovanje z gospodarstvom.« Na ministrstvu so prepričani, da dejavnosti preteklih letih kažejo na hiter razvoj raziskovalnih kapacitet v vesoljskih raziskavah. Prav članstvo v Esi pa je vzvod, »prek katerega bodo tudi slovenski raziskovalci dobili dostop do najpomembnejših raziskovalnih konzorcijev in z delovanjem v njih lahko učinkovito uveljavili znanje, ki se bo prek skupnih projektov multipliciralo in s tem pripomoglo tudi k večjemu prenosu le-tega v gospodarstvo«.

Sestanek med generalnim direktorjem Ese in ministrom za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravkom Počivalškom je rezultiral v sklepu, da se bodo pri oblikovanju daljnoročne strategije sodelovanja z Eso povezala štiri ministrstva: poleg MGRT in MZVŠ še ministrstvo za infrastrukturo ter za okolje in prostor. Njihova glavna naloga bo komunikacija z gospodarstvom. Zdajšnji vložek Slovenije – okoli 1,3 milijona članarine letno (cena je odvisna od BDP, redno članstvo pa poviša ceno članarine na okoli 2 milijona evrov) – naj bi se na dolgi rok povrnil, in to večkratno, ocenjujejo na MGRT. Slovenski znanstveniki in podjetniki z izkušnjami z Eso se s to oceno strinjajo ob predpostavki, da bo država vodila jasno in izdelano politiko.

Tudi Turšič vidi rešitev v jasni usmeritvi: »Vključitev v evropsko integracijo je le eden od teh korakov, še bolj pa je potreben dokument o nacionalni vesoljski strategiji, ki bo odločevalcem omogočal razumevanje in podlago za določanje prioritet, ter skupna identiteta, da se vidi, da smo usklajena skupnost. Predvsem zato, da se ne uniči tega, kar že imamo.«

Kapital leti v vesolje

Zgodba o slovenskem približevanju Esi obenem opominja, da je slika osvajanja vesolja danes precej drugačna kot, denimo, v času hladne vojne. Wörner, ki je mesto generalnega direktorja Ese zasedel pred tremi meseci, tako bistveno spremembo vidi v premiku od javnih k bolj zasebnim aktivnostim v vesolju.

Skladno s tem se bo spreminjala tudi politika Ese. »Vesolje ni več del hladne vojne, ampak prostor globalne aktivnosti. Zato je treba veliko spremeniti, to je velik izziv in priložnost zame. Hočem imeti stabilne odnose z veliko državami po vsem svetu. Potrebujemo več sodelovanja in manj bojev. Vesolje ima to prednost, da deluje onkraj nacionalnih meja. Še posebej v času krize je pomembno, da obstajajo te povezave med državami. Vesolje lahko to omogoči. Izzivov je veliko, tako notranjih in zunanjih.« Prepričan je, da mora Esa postati bolj odprta za zahteve ali želje javnosti, torej biti pozorna na njene ideje in njen interes.

A kaj za vesoljske programe držav ogromna sredstva, ki jih zasebni sektor vlaga v vesoljske raziskave in tehnologije, pravzaprav pomenijo? »Če pogledate razvoj, imate temeljne raziskave, aplikativne raziskave, razvoj in na koncu te verige, ki jo imenujem inovacijska veriga, nove izdelke za trg za posameznike in družbe,« pojasnjuje Wörner. »Če pogledate komercialne in zasebne aktivnosti, je jasno, da so te bliže trgu. Telekomunikacijski sateliti so na primer zelo blizu trgu. Na ravni temeljnih raziskav pa je še vedno najpomembnejše javno financiranje. V prihodnosti moramo poskrbeti za obrat od temeljnih znanosti k inovacijam in trgu ter za obrat od javnega denarja k zasebnemu kapitalu. Iščemo t. i. neprekinjeno verigo inovacije (seamless chain of innovation). Pomembno je, da apriori ne zavračamo projektov, ampak da iščemo omenjeno verigo inovacije, od temeljnih raziskav do končnih produktov.«

Generalni direktor je ob tem prepričan, da zasebni sektor ne prevzema pobude v vesolju. »Kot javna institucija skrbimo za države članice in, kar je še pomembneje, za davkoplačevalce. To pozicijo bomo obdržali tudi v prihodnosti. Prepričan sem, da bomo odigrali pomembno vlogo za dobro naših državljanov. Javno dobro je še vedno velika vrednota, prav tako mednarodno sodelovanje.«

O politični dimenziji osvajanja vesolja, torej o razmerju med vesoljskimi velesilami, pa pravi: »Prednost Ese je, da je neodvisna, mednarodni značaj imamo že sami v sebi z 22 članicami. Lahko smo mediator v mednarodnem prostoru. Z Američani imamo odlične odnose, z Rusi prav tako, enako z Južno Ameriko, Kitajsko in Indijo. Pri tem pa ne pozabljamo na naše vrednote: etiko, človekove pravice, intelektualno lastnino. Pri naših povezovanjih na te vrednote ne bomo pozabili, a zelo pomembno je delovati onkraj nacionalnih meja.«

Vesolje, refleksija, umetnost

Pri organizaciji, kot je Esa, je pomembna tudi identiteta, ki jo zgradi. »Našo podobo smo zgradili predvsem okoli naših programov,« pravi Nordlund. »Ko Esa pristane na kometu Rosetta, milijone kilometrov stran, s tem dokažemo marsikaj: v času dvomov Evropa zna tvegati in je vizionarska, napravi nekaj, o čemer nihče na planetu ni sanjal. Ko to naredi, vemo, da ne gre le za podobo, ampak da smo lahko vodilni v vesoljskih aktivnostih in smo vir inspiracije.« Prepričan je, da lahko s takšnimi dosežki in aktivnostmi navdušijo mlade, da se pridružijo področjem znanosti in tehnologije ter vesolju. »To je zelo pomembno za Evropo. Pri evropskih aktivnostih gre za vprašanje, kaj lahko dosežemo skupaj. Sporočilo navzven pa je, da smo lahko svetovni prvaki in da lahko dolgoročno tvegamo in izvajamo uspešne projekte ter povrnemo investicije. To je bistvo Ese. To vpliva na kulturo, izobrazbo, na evropske državljane, ki so lahko ponosni, da imajo svojo vesoljsko agencijo.«

Vloga umetnosti in kulture v tem je po njegovem zelo pomembna: »Vesoljske aktivnosti so človeške aktivnosti, tako da moramo imeti refleksijo teh dimenzij vesoljskih dejavnosti na različnih ravneh. Umetnost in kultura sta ena raven; tu so tudi etika, filozofija in družbene vede, ki spremljajo vesoljske aktivnosti. Za boljše razumevanje vesolja, kot ga kažejo Esini observatoriji, potrebujete refleksijo in razmišljanje, ne le znanstvene iznajdbe,« je prepričan Nordlund.

Turšič meni podobno: »Vlogo Ksevta vidim predvsem skozi kulturni vesoljski program, ki obstoječim vesoljskim programom z umetnostjo in humanistiko omogoča razumevanje pomena vesoljskih aktivnosti v odnosu do družbe in posameznika. Trenutno to že izvajamo s kulturalizacijo znanosti, prepoznavanjem dosežkov znanstvenikov in inženirjev, ki so v polpretekli zgodovini prispevali ključna spoznanja o vesolju (Herman Potočnik Noordung in dr. Anton Mavretič). V sodelovanju z evropskimi in ruskimi vesoljskimi institucijami razvijamo metodološki pristop za izvajanje umetnosti v vesolju, da umetnikom omogočimo dostop do teleskopov, satelitov in vesoljske postaje. S številnimi akademiki in univerzami razvijamo razumevanje, kaj je s človekom izven zemlje. Vemo, da drugačne razmere vplivajo na način bivanja in bitja. S kulturalizacijo vesolja pa omogočamo razumevanje obstoječih aktivnosti v vesolju, predvsem z namenom, da se lažje usmerja nadaljnji razvoj in se ne zapravlja energije pri utopijah.«

O tem, ali bi Esa pri oblikovanju svoje podobe podobno kot Nasa potrebovala podporo na filmu, pa Nordlund razmišlja: »Ko smo poslali prve podobe kometa Rosetta, ko je vesoljsko plovilo Philae pristalo na tem kometu ali ko je Evropa pristala na Titanu, luni Saturna, tega dosežka mnogi še niso dojeli. Zdaj se počasi povečuje dojemanje, da je Evropa izstrelila človeški objekt na doslej najbolj oddaljeno lokacijo v vesolju, na Saturnovo luno, česar ni napravil še nihče. Že zdaj ponujamo dovolj materiala, da bi bili lahko vir navdiha. Ne moremo pa odločati, kaj bi lahko naredili, da bi se to uporabilo v fikciji, kako bi uporabili v filmski industriji ali literaturi. Opazil pa sem, da zaradi teh dosežkov obstaja vrsta akterjev, ki imajo Eso za referenco. Nasin logo je znan zaradi pristanka na Luni leta 1969, mislim pa, da tudi Esin logo postaja z dosežki prav tako vse bolj prepoznaven. Kot rečeno, prek naših programov lahko obogatimo kulturo. Vem, da je v Sloveniji precej aktivnosti, ki povezujejo kulturo in vesolje ter se sklicujejo na Hermana Potočnika Noordunga s Ksevtom – to se mi zdi zelo v redu in prinaša koristi za vse.« O tem, ali se za tovrstne institucije najde prostor v Esi, odgovarja: »Mi smo najprej in predvsem zavezani vsem državam članicam, programom, ki jih financirajo te države. A vsekakor se okoli teh programov dogajajo aktivnosti, ki lahko povečajo naše prednosti – v tem kontekstu vidim sodelovanje s Ksevtom.«

In kaj si od Ese obeta Ksevt? »Evropska integracija za Ksevt pomeni predvsem možnost za vzpostavitev evropskega vmesnika med vesoljskimi in kulturnimi institucijami. Tako lahko umetnikom omogočimo dostop do vedenj, ki so sicer nedostopna, vesoljski skupnosti pa razumevanje pomena njihovega dela za družbo,« pravi Turšič.