Vse o njeni materi

O veliki in enotni EU ni več mogoče govoriti, ko se države članice odpovedo temeljnim načelom človekovih pravic.

Objavljeno
20. oktober 2017 14.26
Janez Markeš
Janez Markeš
Začeti kaže z debato, ki je v Sloveniji ob predsedniških predstavitvah manjkala. V tujem tisku smo lahko zasledili oceno, da je v zvezi z brexitom razpoloženje v Veliki Britaniji zelo zamorjeno, pogajanja pa ne kažejo pravih rezultatov. Govoriti o prenovi Evropske unije je torej utemeljeno. Volitve na Avstrijskem, ki so podale žogo mlademu vodji ljudske stranke Sebastianu Kurzu, so dokaz z evropskega juga. Še južneje sta Slovenija in Hrvaška in problem vladavine prava pri implementaciji arbitražne sodbe, ki je ta teden s slovenske strani dobila prve konkretne obrise. In končno je tu Katalonija v razmerju do Madrida, ki je ves teden zelo jasno grozil, da bo španska oblast aktivirala 155. člen in Kataloniji odvzela avtonomijo. Rdeča nit dogajanja po Evropi so svetovni konteksti, ki ne le ogrožajo stari kontinent, temveč mu potiho sugerirajo, naj se raje poenoti, kot zdrobi. Toda ali so omenjena dogajanja res pravi odgovor na ta poziv?

Kaj Britancem ne gre od rok

Razumeti je, kot da so se vodje t. i. evropskih članic višegrajske skupine po sredini večerji z Jean-Claudom Junckerjem začeli nekoliko mehčati, kajti bržkone so dojeli, da bodo kmalu potrebne dolgoročnejše pomembne odločitve. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je voditeljem držav članic predlagal načrt dela za prihodnji dve leti, v obravnavi naj bi bile tako migracije kot širjenje in krepitev evrskega območja. Na drugi strani se je Tusk ukvarjal s pripravami na pogajanja glede prehodnega obdobja v zadevi brexit, ki Britancem ne gre najbolje od rok. Tu je kombinacija dveh stvarnosti, povezovanja oziroma razvezovanja EU na eni strani ter brexita oziroma ideje zapustitve EU na drugi strani.

Prav v perspektivi potrebe po močni in veliki EU, se zdi, so nekoliko potihnile debate o Evropi dveh hitrosti, toda to je ena plat medalje. Druga je, da o veliki in enotni EU ni več mogoče govoriti že v tistem hipu, ko se države članice odpovedo temeljnim načelom človekovih pravic in meddržavni solidarnosti. Tuskova ambicija pri predstavljanju načrta je smiselna, bila pa je tudi mestoma slikovita. Teza je bila preprosta: spoprijeti se je treba tudi s temami, ki sicer članice EU lahko delijo. Kjer ni mogoče prebiti fronte, je dejal, se je treba zateči k t. i. okrepljenemu sodelovanju, to pa oblikuje koalicijo držav, ki gredo same »naprej«. Tu se ena proti drugi lahko postavita ambicioznost in enotnost. Prva, je rekel, ne sme biti razlog za delitve in druga ne sme biti razlog za stagnacijo.

V resnici v pobritanski EU utegne iti za novo soočenje med (post)liberalnim in (post)socialističnim konceptom konkretnih držav članic EU. Paradoks niti ni tako majhen. Za najbolj liberalen, izrazito ekonomsko pogojen pretok ljudi, vendar enosmernega tipa, se zavzemajo t. i. višegrajske države (na primer Poljska). Ta formula neha delovati, ko gre za neekonomski pretok ljudi, na primer beguncev. Na drugi strani se države visokega kapitalizma, na primer Nemčija, zavzemajo za meddržavno solidarnost prav na področju begunstva. Verjetno gre za bolj kompleksne razloge in ni mogoče potegniti povsem jasne razločnice med nekdanjimi državami uradnega socializma oziroma komunizma in liberalno-kapitalističnimi državami, toda razlika v družbenih držah in ekonomiji predsodkov med njimi je očitna in vidna s prostim očesom.

Skratka, gospod Kurz

Ko si predočimo izide zadnjih volitev v Avstriji in se nakazuje koalicija med t. i. svobodnjaki in ljudsko stranko Sebastiana Kurza, se zdi, kot bi se znašli na presečišču med omenjenima dvema tipoma Evrope. To je družbeni tip in vzorec politične kulture, ki s krakom seže tudi v Slovenijo in na Hrvaško. V Avstriji je do desnega preboja brez dvoma prišlo zato, ker je Kurz sistematično obdeloval in končno unovčil protibegunske in protimigracijske strahove. Celotna EU na ravni svoje strategije kaže tudi znake zapiranja oziroma obrambe proti na primer nizkocenovni mednarodni produkciji dobrin. Carine na izdelke daljnoazijskih proizvajalcev in držav, zlasti Kitajske, postajajo del realnih debat. Pravo vprašanje torej je, do kje zapiranje pred »zunanjim« ljudje razumemo kot upravičeno in od kje naprej velja za ksenofobno.

Nemara najboljši primer dileme je prav Velika Britanija in njeno trenutno stopicanje na mestu zaradi pogajalskih blokad okrog brexita. Več kot očitno postaja, da se je razpoloženje med Britanci glede teh vprašanj začelo precej spreminjati, tuji komentatorji odprto pišejo, kako so se glede tega razdelili tudi v vladajoči konservativni stranki Therese May. Ni čudno, pišejo, da so pogajanja z EU glede brexita skorajda povsem zastala. V takem tempu, pravijo, bo nemogoče doseči uspešno izpogajan izstop marca 2019. Tudi na vrhu voditeljev članic EU ta teden so menda uradno ugotovili, da v pogajanjih ni bil storjen zadosten napredek. Pojavljajo se raziskave javnega mnenja, ki ugotavljajo, da se je razpoloženje ljudi do brexita že obrnilo in bi danes, če bi referendum ponovili, zmagali tisti, ki so bili za evropsko Veliko Britanijo.

Ekonomski strokovnjaki ugotavljajo, da si Velika Britanija od položaja, v katerega se je spravila z brexitom, ne more obetati gospodarskega razcveta, lahko pa se boji kaskade ekonomskih in političnih nepredvidljivosti. V seriji nacionalnih želja tega tipa se bodo zdaj znašle tudi legitimne »osamosvojitvene« ideje Škotov in Ircev. Tu pa smo zaradi osamosvojitvenih rezultatov v Kataloniji – tudi pred štirioglato kroglo evropske demokracije. Na ta način so namreč nastale tudi Slovenija pa Hrvaška, Slovaška, Litva, Latvija in Estonija. Na ta način so se Madžarska, Poljska in Češka otresle uradnega komunizma in se prelevile v meščansko demokracijo. Kdo v imenu Evrope lahko Kataloncem prepove pot v samobitnost, je vprašanje z ene strani, toda na drugi stoji drugo: koliko od Evrope bo še ostalo, če zmagajo nacionalizmi, če in ko se ti ogradijo z bodečimi ogradami in v svoje politične drže vgradijo zapoved ksenofobije.

Ko Evropa ni Kitajska

Velika Britanija je dober primer, kam in v kakšno negotovost potuje država, ki se izloča in se ograjuje. Vzpodbuja natanko to, kar je s sobivanjem s Škotsko in Irsko vedno zanikovala. Katalonija je razumela namig. Na drugi strani je Španija, ki se je po letu 2008 komajda izvlekla iz velike gospodarske krize. V maniri ultimatov in groženj, pendrekov, prepovedi in sankcij pač ni mogoče graditi sodobne Evrope. Zgodovine razpadanja velikih imperijev ali večnacionalnih držav, na primer Avstro-Ogrske, kažejo, da represija večinskega nad manjšinskimi narodi praviloma pomeni začetek njihovega konca. Povrhu Katalonci ne želijo izstopiti iz EU, z njo želijo le stopiti v neposredni stik.

Nobenega dvoma ni, da živimo v pomembnem in dinamičnem času, in pred politične voditelje tako EU kot nacionalnih držav so postavljeni doslej nepoznani izzivi. Bržkone rešitve po bližnjicah niso mogoče in bržkone inovacija ne bo mogla iti mimo pomembne stalnice, ta pa je, da ima Evropa svoje razsvetljensko in družbeno-kulturno poreklo, brez katerega ne bi bila to, kar je, in brez katerega ni mogoče misliti njene produktivne prihodnosti. Naj se vrnemo samo k razmerju med Slovenijo in Hrvaško po izreku arbitražne sodbe: izven moderne evropske vrednote in doktrine vladavine prava problem tako rekoč ni rešljiv. Če gremo k Avstriji, se spomnimo, kako jo je Evropa ustavila, ko je svoje ksenofobne ideje na raven države pripeljal Jörg Haider. Mogoče je, da se bodo takšne okoliščine ponovile. Podobno je mogoče razmišljati na primeru Madžarske in posebej na primeru Poljske, kjer so predmoderne prakse že dodobra posegle v model moderne demokracije.

Seveda pa je najbolj občutljiv prav primer Katalonije. Prihodnost Evrope, pozitivna prihodnost, so zapisali v francoskem časopisu LaCroix, bo grajena na osnovi inteligentnih povezav, na različnih ravneh pripadnosti, lokalnih, nacionalnih in evropski. Izolacionistično prelamljanje vezi nima prihodnosti. Slovenci imamo glede tega drugačno mnenje, saj Slovenije kot države brez tega momenta ne bi bilo. Toda obstaja še ena, nemara v evropskem kontekstu bistvenejša resnica, ki vzpodbuja načelo subordinarnosti: centralna, bodisi nacionalna bodisi evropska oblast bi morala lokalnim ali narodnim enotam pustiti maksimum politične, gospodarske in vsakršne avtonomije. Toliko, kolikor je le mogoče. To je koncept Evrope; na drugi strani je ta teden svojega postavil veliki kongres kitajske komunistične partije.