Vse ostale dni smo živi

Kmalu po tistem, ko so mu povedali, da je na smrt bolan, je začel Henning Mankell za švedski časopis Göteborgs-Posten in angleški Guardian pisati kolumne, kako je živeti z rakom. O vsem: o svojih notranjih mislih, strahovih, o zdravstvenem sistemu, kemoterapiji, borbi, temnih dnevih, usodah bolnih ljudi, ki jih je srečeval v bolnišnici. Spraševal se je, ali se je kaj spremenil, potem ko je slišal za katastrofalno diagnozo. Ali je še ista oseba? Kaj se zgodi z identiteto nekoga, ko izve, da je na smrt bolan? »Vse, kar sem, vse, kar delam, je povezano z rakom, ki je skrit v mojem telesu. A vendar se trudim, da ne bi mislil na bolezen, in živim, kot da je vse v redu. (...) Pisatelj Per-Olof Enquist je modro zapisal: Nekega dne bomo vsi umrli. Ampak vse ostale dni bomo živi.« Rak mu ni vzel veselja do življenja in vsak dan je bil radoveden, kaj bo prinesel nov dan. Ko je bil že zelo bolan, ga je pogosto obiskovala rok ikona Patti Smith. Lansko poletje je imela na vrtu njegove hiše celo manjši koncert.

Mankell je pisal do zadnjega dne. Knjiga z naslovom Quicksand: What it Means to be a Human Being (Živi pesek: Kaj pomeni biti človeško bitje) bo izšla prihodnje leto. Umrl je v spanju v Göteborgu. Star je bil 67 let.

Ledeni hlad in zasneženi gozd

Švedski pisatelj Henning Mankell je kriv za mojo veliko ljubezen do skandinavskih kriminalk. Na začetku je bil sicer danski pisatelj Peter Høeg in njegov roman Gospodična Smilla in njen občutek za sneg, zgodba o umoru dečka, Grenlandiji, Inuitih, snegu in matematiki. Gospodična Smilla je pametna, depresivna, čudaška, samotarska, čustvena, pogumna, radovedna, in kot pravi, ima raje sneg in mraz kot ljudi. Ima vse lastnosti dobrega severnjaškega detektiva, ki jih je tudi Mankell posadil v karakter svojega slavnega in diabetičnega Kurta Wallanderja; tega v zadnjem romanu zgrize še demenca.

Ampak serija romanov Kurta Wallanderja ni bila moja ljubezen na prvi pogled s Henningom Mankllom. Prva njegova knjiga, ki sem jo prebrala, je bila The Return of the Dancing Master (Vrnitev plesnega mojstra). V njej poleg samotne hiše v zasneženem gozdu nastopa mlad policijski inšpektor Stefan Lindman, ki mu zdravniki odkrijejo raka na jeziku, zato zelo težko govori, a se pred pomembno operacijo vseeno odpravi globoko na sever raziskovat, zakaj je brutalne smrti umrl njegov nekdanji policijski sodelavec. Ta je imel dve obsesiji: prva je bila, da ga nekdo preganja, druga pa plesanje tanga. In Lindman v zasneženem gozdu, kamor se odpravi, res odkrije zlo.

Potem je prišla na vrsto Wallanderjeva serija, ki obsega enajst knjig; v slovenščino imamo preveden kar njen obilen del.

Mankell je moderniziral nordijske kriminalke. Te izhajajo iz dolgoletne tradicije, ki sta jo v 60. letih začela zakonca Maj Sjöwall in Per Wahlöö; napisala sta uspešno serijo romanov, v katerih nastopa detektiv Martin Beck. Kriminalka v skandinavskih deželah že dolgo velja za popularen žanr, ki se ga ni nihče nikoli sramoval, in še »klasični« pisatelji so ponavadi vsaj enkrat v karieri napisali zgodbo o umoru. Mankell na videz idealno Švedsko v romanih opisuje kot distopijo, kot deželo, polno rasizma, krutega podzemlja in krivic. To je angažirano in kritično opisovanje družbe. »Zame je rasizem kriminal, zato sem si za svoj žanr izbral kriminalko.«

Mankell je rad priznal, da Wallanderja ni nikoli maral, čeprav sta si precej podobna, imata enak okus za glasbo (Wallander najraje posluša Mozartove opere), oba sta obsedena s svojim delom; nikoli pa mu ni bil všeč, ker ne zna ravnati z ženskami (Mankell je bil štirikrat poročen; kot je dejal, zato ker je bil optimist) in ker zelo nezdravo živi. »Lahko bi sicer šel z njim na večerjo, njegov prijatelj pa ne bi bil nikoli.« A kot je ugotavljal, je veliko lažje pisati o nekom, ki ti gre na živce, kot o pozitivcu. Prepričan je bil, da je Shakespeare raje pisal o Jagu kot o Othellu.

Morilec brez obraza

Henning Mankell se je rodil v Stockholmu, njegov oče je bil odvetnik, mama pa ga je zapustila, ko je imel komaj eno leto, kar ga je zelo zaznamovalo. »Ponavadi to storijo očetje.« Ko je bil še majhen, je že spoznal, da imajo lahko sile domišljije, kadar gre za preživetje, enako vrednost kot realen svet, saj si je, ko je njegova mama izginila, v fantaziji vsak dan predstavljal, da je še vedno z njim, da ga ima rada. »Ko sem bil deček, sem si izmislil svojo mamo, in takrat sem bil najboljši pisatelj. Najbolje pišem takrat, ko je domišljija tako dragocena kot realnost.«

Nikoli ni dokončal gimnazije; raje se je odpravil v Pariz. Tam je kasneje postal del revolucionarnega študentskega gibanja. Kot mornar je na tovorni ladji preplul oceane. Že od malega je vedel, da bo pisatelj. Prva daljša stvar, ki jo je napisal, je bila obnova romana Robinson Crusoe Daniela Defoeja. »In takrat sem prvič dojel, da Robinson na tem otoku v resnici ni bil nikoli sam. Bralec, ki bere to knjigo, je bil ves čas z njim. To je genialnost dobre zgodbe.« Leta 1991 je napisal prvega Wallanderja – Morilec brez obraza.

Živel je med Mozambikom in Švedsko. Afričani so mu bili všeč, ker so se prebijali čez veliko revščino in nikoli niso izgubili ponosa, veselja in volje do življenja. »Mozambičani so ljudje, ki se nikoli ne predajo.«

Sodeloval je pri številnih dobrodelnih akcijah zoper aids in revščino. V Mozambiku je imel svoje gledališče. Razdal je velik del denarja, ki ga je zaslužil s knjigami. Življenje v Afriki je še izostrilo njegov bes nad neenakostjo in naučil se je, da je na svetu preveč nepotrebnega gorja, ki bi ga lahko ustavili že jutri, če bi hoteli. »To, da bi vsakega afriškega otroka naučili brati, bi nas stalo veliko manj, kot zahodnjaki porabijo za pasjo hrano.« Leta 2010 je bil na ladji, ki je v Gazo peljala človekoljubno pomoč, a jo je prestregla izraelska vojska; humanitarce z Mankllom vred so aretirali in izgnali. »Če sem pisatelj, to pomeni, da sem tudi intelektualec. Pride čas, ko se je treba odločiti, kaj je pomembneje. Največkrat obe stvari združim in se na nekatere stvari odzovem tako, da o njih kaj napišem, vendar je včasih zelo pomembno to, da si zraven, da si vpleten. Velikokrat se pri tem vprašam, kje so preostali kolegi. Premalo pisateljev se zaveda, da je njihova moralna dolžnost, da zavzamejo stališče, da se borijo za dobro.«
 
                                                                                 * * *

Novinarji so ga pogosto spraševali, kdo je njegov največji idol. Povedal jim je, da ima na steni sobe obešeno majhno fotografijo, na kateri je on, ko mu je bilo dvanajst let. To je bil čas, ko se mu je zdelo, da je vse mogoče, ko ni bilo nobenih omejitev, ko je verjel v domišljijo in realnost, ko se mu je zdelo, da lahko prepleza vsako goro. »On je moj idol. In ko pogledam to fotografijo, skušam biti pogumen, tako kot je bil ta mali deček.«