Tiskane izdaje
Pred leti je v pogovoru o domnevno sporni kvaliteti ene izmed slovenskih pravnih fakultet na moj ugovor kot člana izpitne komisije, da na pravniških državnih izpitih zaznavam kandidate tudi s te fakultete z izjemnim znanjem, ugledni profesor prava trdil, da tudi slaba fakulteta ne more izničiti talentov nadarjenega študenta. Ob tem »argumentu« sem takrat ostal brez odgovora, saj se mi je zdel po eni strani sprejemljiv, po drugi pa niti nisem imel oprijemljivejših primerjalnih kazalcev, s katerimi bi lahko dodatno utemeljeval svoje subjektivno zaznavanje.
S to prigodo sem se želel le dotakniti vprašanja, ki že dolgo tli v pravni srenji, še zlasti pa v sodniških vrstah, o kvaliteti pravnega študija pri nas, ki ni nepovezano niti z vprašanjem smotrnosti (in potrebnosti) take (hiper?)produkcije pravnikov, kot jih pri nas ustvarjajo tri pravne fakultete. Ne da bi se spuščal v poskus odgovora na navedeno vprašanje, je vsekakor mogoče sklepati, da je tudi od kvalitete pravnega študija odvisna sposobnost oziroma usposobljenost kandidatov za opravljanje sodniškega in drugih pravosodnih poklicev. Izbor med kandidati za opravljanje pripravništva na sodiščih in kasnejšega pristopa na pravniški državni izpit je praviloma in neizogibno vezan prav na izhodno »produkcijo« treh naših pravnih fakultet.
Nedavno je eden izmed poslancev na odboru DZ za pravosodje ob utemeljevanju domnevnih plačnih nesorazmerij med profesorji na pravnih fakultetah in sodniki izhajal iz podmene, da sodnika pač »ustvari« prav ta profesor. Dvomim, da bi lahko absolutno pritrdili takemu poslančevemu stališču, saj mora diplomant oziroma magister prava prehoditi še kar dolgo pot po končanem pravnem študiju, da lahko pridobi pravico nositi sodniško togo. A vendar tudi kateri izmed profesorjev na kateri od naših pravnih fakultet usmerja prst kritike na sodstvo in sodnike, na njihovo problematično »provenienco« (karkoli že s tem pojmom označujejo), na njihovo neživljenjsko obravnavanje konkretnih primerov v sodnih zadevah, na njihov formalizem, črkobralstvo in podobno, ne da bi se vsaj poskusilo zastaviti predhodno vprašanje, koliko so morda ti kritiki tudi sami (oziroma vsebina in izvedba študija na njihovi fakulteti) pripomogli k takemu »hibnemu« sodniku, kot naj bi bil najbolj značilna podoba slovenskega sodnika. Če so tam, na pravnih fakultetah, napajališča za prihodnji sodniški kader, bi bilo vsekakor zelo zaželeno, da se bodoči sodniki v največji možni meri tam napolnijo z vso mogočo modrostjo in znanjem, kar bi se moralo kasneje poznati tudi v sodniškem poklicu.
Usposabljanje za sodniški poklic
V tretjem desetletju samostojne države Slovenije, ko so tudi sodne vrste zapolnile nove generacije sodnic in sodnikov, izobražene in usposobljene v demokratični državni ureditvi, vpeti v mednarodni splet pravnih ved in znanj, odgovornost za kvaliteto (pravo)sodnih poklicev v veliki meri nosijo tudi (vse) naše pravne fakultete. Zato bi morali s skupnimi močmi iskati tiste poti, ki bi predvsem vsakemu na svojem področju omogočale čim bolj optimalno delovanje, pri tem pa ne bi smeli preskakovati lastne odgovornosti za končni rezultat z iskanjem pravih ali domnevnih pomanjkljivosti, napak ali zmot v tistem okolju, ki ga pravne fakultete soustvarjajo – v sodnem sistemu.
Relativno podoben je tudi položaj pri nadaljnjem oblikovanju sodniškega profila, to je pri opravljanju sodniškega pripravništva, ki ga mora opraviti vsakdo, ki želi opraviti pravniški državni izpit. Odgovornost na tem področju je porazdeljena med izvršilno (kot predlagateljico zakonske ureditve in izvajalko pravniških državnih izpitov), zakonodajno (kot pristojno za sprejem zakonske ureditve) in sodno vejo oblasti – kolikor se pri njej izvaja pripravništvo in kolikor sodniki sodelujejo pri izvedbah pravniških državnih izpitov kot člani izpitnih komisij ali pri pripravah nanj.
Sodstvo je skratka v tem pogledu relativno omejeno pri odločitvah, kako in v katerih vsebinah se kandidati za sodniški poklic usposabljajo, zato bi bilo v prihodnje sodni veji oblasti nujno prepustiti odločilno vlogo na tem področju (s primerno vključenostjo oziroma vlogo sodnega sveta). S tem bi seveda lahko prevzelo tudi jasno odgovornost za izid oziroma za ustrezno raven usposobljenosti sodnika ob nastopu te funkcije.
Zakonodajna veja oblasti
Končna, pravzaprav poglavitna odgovornost za delovanje sodstva je razumljivo na sodstvu samem – kar pa mu mora biti omogočeno v odnosu do drugih dveh vej oblasti v kontekstu izvrševanja načela medsebojnih zavor in ravnovesij. Ne da bi se spuščal v podrobnejše različne vidike (ne)uresničene izvedbe tega načela v naši pravni ureditvi, se to na zakonodajni ravni kaže kot prvovrsten problem pri postopkih izvolitve sodnikov. Ta problem je toliko bolj izrazit, ko za mesto vrhovnega sodnika kandidira že delujoči prvostopenjski ali višji sodnik, kar je prav tako v pristojnosti državnega zbora. S takimi postopki izvolitve sodnikov je lahko močno okrnjen vsaj videz neodvisnega položaja izvoljenega sodnika od izrazito politično oblikovane veje oblasti, ki jo predstavlja parlament (razen če bi ne šlo za soglasno izvolitev sodnika, predvsem v pomenu formalnega potrjevanja predloga, s strani sodnega sveta).
Problematičnost odnosa z zakonodajno vejo oblasti se izkazuje tudi ob različnih priložnostih, ko prihaja do »srečanj« med predstavniki poslancev in sodstva, praviloma na različnih sejah odbora DZ za pravosodje, kadar poslanci razumejo svojo vlogo kot neke vrste nadzorni mehanizem nad konkretnimi sodnimi odločitvami v posameznih sodnih postopkih. Ko se v sodnem sistemu zavrača tako razumevanje pristojnosti nekaterih predstavnikov zakonodajne veje oblasti, saj gre po vsebini za preseganje teh pristojnosti, pa je to pogosto ocenjeno kot neupravičeno nesprejemanje kritike sodnega delovanja in bežanje pred odgovornostjo za lastne odločitve.
V resnici gre za problem samoomejevanja na tisti okvir pristojnosti, ki ga ima vsaka izmed vej oblasti, in posledično za nespoštovanje oziroma neupoštevanje pristojnosti, ki jih mora imeti in jih tudi lahko ima v okviru delitve oblasti le sodna veja na področju sprejemanja sodnih odločitev. Slednje so lahko vzrok ali vzpodbuda za nove ali spremenjene zakonske rešitve, ki jih sprejema zakonodajna veja oblasti, kar ne izključuje razpravljanja o sodnih odločitvah in tudi ne njihovega kritičnega ocenjevanja, vendar pa zakonodajni veji ne daje upravičenja, da bi obravnavala, zahtevala ali kakorkoli uveljavljala odgovornost sodnikov za odločitve, ki so jih sprejeli pri izvrševanju sodniške funkcije.
Finančni vidik
Vprašanje finančne neodvisnosti sodne veje oblasti je bilo predmet obravnave tudi na zadnji konferenci predsednikov vrhovnih sodišč EU (in Norveške), ki je bila v Estoniji oktobra letos. Tovrsten problem je bil prepoznan v večini držav, četudi v nekaterih državah le v okviru proračuna vrhovnega sodišča, ko gre za ureditve, v katerih v ta proračunski okvir niso vključena še druga sodišča v posamezni državi. Primer slovenske ureditve, ko vrhovno sodišče načrtuje, predlaga in upravlja proračun za vsa slovenska sodišča, je v drugih državah EU ocenjevan kot dober približek k dejanski finančni neodvisnosti sodnega sistema in ocenjen kot ena izmed pravih možnosti za zagotavljanje neodvisnega položaja celotnega sodnega sistema v posamezni državi.
Tak sistem finančnega upravljanja sodstva nujno pritegne še druge, s tem bolj ali manj povezane pristojnosti, vse do nadzornih mehanizmov porabe finančnih sredstev po posameznih sodiščih, njihovega načrtovanja in sodno-upravnega delovanja na različnih ravneh sodstva, kar vse ima praviloma tudi finančne učinke. Zato je ne le logično, ampak nujno, da ima vrh sodstva za te namene organizirane ustrezne službe, med drugim tudi take, ki so sposobne evidentirati, spremljati in analizirati delovanje vseh sodišč v državi, da se lahko odmeri in utemelji njihov delež v proračunski vsoti, namenjeni sodstvu.
Nerazumevanje ali marginalizacija nakazanega problema finančnega vidika neodvisnosti sodne veje oblasti je očitno eden od razlogov za stališča, ki se pojavljajo tudi v sodstvu, da bi se moralo vrhovno sodišče odlepiti od sodno-upravljavske vloge, kot jo ima danes po veljavni zakonski ureditvi, in se osredotočiti na izvajanje sodno-precedenčne funkcije. Čeprav je povsem jasno, da je sojenje temeljna in bistvena naloga sodstva (z vsemi s tem povezanimi posledicami, tudi v pomenu precedenčnosti sodnih odločitev vrhovnega sodišča), je treba ob tem biti pozoren še na vse tiste spremljajoče dejavnike, ki omogočajo izvajanje te naloge v dejanski neodvisnosti sodne veje oblasti. Temu je z vidika sodstva v resnici namenjena delitev oblasti, kot jo je opredelil že Montesquieu, saj brez neodvisnosti sodne veje oblasti v pravem pomenu te sploh biti ne more. Pri tem je finančna neodvisnost z vsemi strukturnimi temelji, ki jo omogočajo, eden izmed temeljev za vzpostavitev in ohranjanje resnične neodvisnosti sodstva.
Ob tem je treba opozoriti še na drug vidik nerazumevanja, povezanega z vprašanjem obsega proračunskih sredstev, namenjenih za delo sodnega sistema v naši državi. Pojavljajo se namreč trditve, ki izhajajo iz primerjav med proračunskim deležem, s katerim je v državnem proračunu udeleženo slovensko sodstvo, v primerjavi s proračunskimi deleži sodstva v drugih državah (zlasti v EU) in po katerih naj bi bilo naše sodstvo udeleženo s primerjalno bistveno večjim deležem, rezultati njegovega delovanja pa naj ne bi odražali sorazmerno večje učinkovitosti (vključujoč tudi kvaliteto sojenja) v primerjavi z državami z nižjim proračunskim deležem.
Take ocene temeljijo na golih statističnih oziroma številčnih podatkih, ne da bi se pri tem preverjalo vsebino in način razporejanja proračunskih sredstev med vejami oblasti. Pri tem se na primer ne upošteva že zgoraj omenjene bistveno drugačne razporeditve (pravo)sodno-upravljavskih pristojnosti med ministrstvom za pravosodje in sodstvom v naši ureditvi, kar pomeni tudi »preusmeritev« sorazmerno večjega deleža proračunskih sredstev iz izvršilne veje oblasti v sodstvo. Tipičen primer je služba za informatizacijo, ki pri nas deluje v sklopu vrhovnega sodišča, v drugih državah pa praviloma pod pristojnim ministrstvom – torej izvršilno oblastjo. Prav tako se primeroma ne upošteva podatkov o finančnih obremenitvah za zadeve, ki so v naši državi zakonsko določene kot sodna pristojnost, čeprav to ni primer za istovrstne pristojnosti v drugih državah (tipičen primer so izvršilne in zemljiškoknjižne zadeve), ko je zanje pristojna izvršilna oblast.
* * *
Vprašanje odgovornosti za stanje v slovenskem sodstvu je tako kompleksnejše, kot se ga marsikdaj poskuša prikazati v javnosti, dostikrat tudi s povsem pavšalnimi trditvami brez realne opore v dejstvih. Ne glede na razsežnost zgolj nakazane problematike vse v slovenskem sodstvu ni tako črno, kot je včasih mogoče zaslediti v različnih pisanjih glede delovanja sodstva. Predvsem pa je v njih težko prepoznati konkretne pozitivne predloge za izboljšanje stanja na tistih področjih delovanja sodstva, kjer to v resnici ni zadovoljivo ali optimalno, čeprav bi bili taki predlogi zaželeni. Morda je razlog v tem, da tovrstni kritiki nimajo pravega vpogleda v celoto funkcioniranja sodstva, in to tudi glede razmerja s preostalima dvema vejama oblasti. Morda pa so razlogi drugje, neprepoznavni in s konstruktivno kritiko nimajo kake posebne zveze ter si zato niti ne zaslužijo kake posebne pozornosti.
Sodstvo pa ob vsem tem z dobršno mero uspešnosti uresničuje svoje poslanstvo ene izmed treh vej oblasti, na kar kažejo podatki o bistvenem zmanjševanju števila nerešenih zadev v zadnjih letih (razvidno iz Letnega poročila o učinkovitosti in uspešnosti sodišč v letu 2016, dostopnega na spletni strani vrhovnega sodišča) in s sprotnim iskanjem učinkovitih poti za vsaj enak tempo reševanja zadev tudi v prihodnje – ne glede na vedno nove pristojnosti, ki jih sodstvu nalaga zakonodajna veja oblasti.
***
Mag. Damijan Florjančič
