Vsem na Zahodnem Balkanu bi rad sporočil, da območje ni pozabljeno

»Govorite s prepričanim Evropejcem in kot takšen sem vedno optimist,« se je državni minister za Evropo v Auswärtiges Amt Michael Roth, ki prihaja v Slovenijo na blejski strateški forum in pogovore na zunanjem ministrstvu, predstavil v odgovoru na vprašanje o mejnih zapletih med Slovenijo in Hrvaško. Verjame, »da smo se v Evropski uniji končno sporazumeli o krizni politiki, ki gleda v prihodnost«.

Petinštiridesetletni socialdemokrat iz Hessna, ki deluje tudi v kuratoriju spomenika umorjenim Judom v Evropi, nemški evangeličanski cerkvi in centru za mednarodna mirovna posredovanja (ZIF), je posebni pooblaščenec nemške vlade za nemško-francosko sodelovanje.­

Prihajate v Slovenijo. S kakšnim sporočilom boste nastopili na blejskem forumu in pogovorih na slovenskem zunanjem ministrstvu?

Zelo se veselim obiska v Sloveniji, dobri prijateljici v teh težkih časih za vse nas v Evropski uniji. Slovenija je še vedno tudi most z deli nekdanje Jugoslavije, ki ji je nekoč pripadala tudi sama, zdaj pa je že leta članica EU. Na Zahodnem Balkanu si zdaj še več držav nekdanje Jugoslavije prizadeva priti v EU in imajo pri tem številne težave. Vsem na območju bi rad sporočil, da ni pozabljeno. Države Zahodnega Balkana in njihove sosede so za nas zunanjepolitično in evropsko pomembne partnerice.

Na blejskem forumu boste s številnimi zunanjimi ministri in drugimi predstavniki območja sodelovali prav v razpravi o Zahodnem Balkanu, tudi med njo pa bodo številni ljudje z Zahodnega Balkana poskušali pridobiti azil v Nemčiji. Kaj je šlo na območju tako narobe, da sredi vojn in preganjanj na Bližnjem vzhodu in drugod skoraj polovica iskalcev političnega zatočišča v Nemčiji prihaja z Zahodnega Balkana?

Gospodarski in socialni položaj številnih mladih z Zahodnega Balkana je žal slab. Želijo si boljšo prihodnost zase in za svoje družine, in ker v domačih državah očitno ne vidijo perspektive, si prizadevajo priti v Evropsko unijo in še posebej v Nemčijo. Politično zatočišče je vseeno napačna pot, saj je namenjeno ljudem, ki so politično preganjani in v stiski. Zato zdaj v državah Zahodnega Balkana prepričujemo in razlagamo položaj v Nemčiji: manj kot en begunec od stotih z Zahodnega Balkana je trenutno v moji državi upravičen do azila. Vseeno pa je v Nemčijo mogoče priti, če si pridobite delovno mesto, in takšen dostop bi morali olajšati, politični azil pa ni prava pot, to moramo še jasneje sporočati.

Imajo države Zahodnega Balkana sploh še evropsko perspektivo? Ali pa so Romunija,­ Bolgarija, Hrvaška ali celo Slovenija po vstopu v EU preveč razočarale? Vsekakor ni videti, da bi stare članice hitele s sprejemanjem novih.

Samo po sebi se razume, da imajo te države od leta 2003 evropsko perspektivo, tudi zaradi dosedanjih izkušenj s pristopnimi pogajanji pa smo v minulih letih izpopolnili strategijo. Zdaj nam je pomembneje, da že na začetku uspešno obravnavamo resnično težka in občutljiva poglavja, kot so pravna država, demokracija, neodvisnost medijev in sodstva. S tem poudarjamo, da EU ni samo skupni trg, ni samo gospodarski projekt, je predvsem skupnost vrednot. Soglasje o teh skupnih vrednotah je nujno potrebno, za številne države, ki so v zapletenem procesu transformacije, pa je to zelo težko. Zato smo hoteli že lani na berlinski konferenci o Zahodnem Balkanu jasno podčrtati, da ne bo ostalo le pri besedah, ampak bomo konkretno podprli izboljšanje življenjskih razmer in sožitje na vsem območju Zahodnega Balkana. Nimamo splošnega recepta in tudi samo denar ne bo pomagal; proevropskim silam in civilni družbi pa bi rad sporočil: v središču Evrope je prostor tudi za vas! Pri napornem procesu družbenega, socialnega in gospodarskega približevanja EU ne sme biti političnih popustov, enako se tudi v EU zavzemam za večjo opaznost Unije. Vedno mora biti jasno, da je strateški interes EU in njenih osemindvajsetih članic skorajšnji vstop držav Zahodnega Balkana v EU. A pred temi državami je še dolga in naporna pot, moramo jim aktivno pomagati.

Ali možnosti novih članic zmanjšujejo tudi mejne težave med Slovenijo in Hrvaško? Kako bi jih ocenili?

Zelo upam, da bo ta konflikt med članicama Evropske unije na koncu rešen primerno za obe strani. Ustrezen postopek že poteka.

In če ne bo? Interesi so videti precej nasprotni.

Še naprej upam in pričakujem, da bodo konflikti med državama, ki so na mizi, lahko rešeni v dialogu in tudi v priznanju potekajočih jurističnih poti.

Nekatere skrbi, da se bodo morebitne nove članice izkazale kot nove Grčije z velikimi gospodarskimi, proračunskimi in drugimi težavami.

Že pogled na Slovenijo jasno kaže, da lahko tudi majhne države z znatnimi gospodarskimi in socialnimi težavami najdejo rešitve. Slovenija se je izvlekla iz krize tudi s podporo EU, a pretežno z lastnimi močmi. Iz evropskih kriz pa smo se naučili – in tudi grški problemi jasno kažejo –, da je v EU premalo konvergence, zato pa so velika ekonomska in socialna neravnotežja. Zato so za mojo vlado temeljne reforme za poglobitev gospodarske in monetarne unije prav na vrhu dnevnega reda.

Kako bi bilo to videti? Kot Združene države Evrope?

Institucionalno je prihodnost Evrope še naprej odprta, v EU in še posebno v evrskem območju pa seveda potrebujemo bolj obvezujoče usklajevanje gospodarske, socialne in zaposlovalne politike, če naštejem le nekaj primerov. Pri proračunski politiki že imamo ambiciozne in daljnosežne procese usklajevanja, a to ne zadostuje. Obtičati ne sme niti demokracija. Prepletanje evropskih in nacionalnih odgovornosti bo še tesnejše, pri tem pa morajo demokratično legitimnost v enaki meri nositi nacionalni parlamenti in evropski parlament. Potrebno bo veliko ustvarjalnosti, odkar je francoski predsednik spet predstavil ambiciozne predloge, pa tudi jaz upam na novo dinamiko v teh ­pogajanjih.

Michael Roth. Foto: Brendan McDermid/Reuters

Da, to je samoumevno. Pri temeljnih vprašanjih o prihodnosti Evrope lahko od Nemčije in Francije upravičeno pričakujemo prepričljive predloge in jih celo moramo pričakovati. Hkrati tudi naše partnerje v evrskem območju in vsej Evropski uniji vabimo, naj nas v tem procesu aktivno podprejo, tudi s svojimi zamislimi. Konec koncev lahko vsak koncept uspešno uresničimo le, če se z njim strinjajo vsi partnerji v EU.

Kakšni naj bodo torej naslednji koraki za tesnejše ­sodelovanje v EU?

Na kratki rok ne bo mogoče spreminjati pogodb, pri prvih korakih se bomo morali gibati v okvirih, ki nam jih daje lizbonska pogodba. Poglobitev gospodarsko-političnega usklajevanja in koordinacije socialne ter zaposlovalne politike se mi zdi povsem mogoča v okvirih tako imenovanega evropskega semestra, prav tako bi morali razširiti dialog med članicami evrskega območja in ustanovami EU. V evrskem območju lahko obvezujoči cilji dosežejo večjo gospodarsko in socialno konvergenco.

Ali so v Evropi kakšni vzori, po katerih bi se lahko ­zgledovali?

Pri tako daljnosežni poglobitvi Evropske unije bi le težko našli vzore, saj sta globina in ambicija sodelovanja v Evropski uniji in še posebno v evrskem območju v svetu ­enkratni.

Imamo pa negativne zglede, na primer tisto, kar se je v minulih petih letih dogajalo v Grčiji. Ali mislite, da bodo nove volitve pomagale?

V Evropski uniji smo se končno sporazumeli o krizni politiki, ki gleda v prihodnost. Zagovarjamo politiko, ki je bila zelo uspešna tudi v Nemčiji, inteligentno mešanico strukturnih reform, investicij, rasti in zaposlovanja ter socialno uravnotežene konsolidacije javnih proračunov. Natančno to politiko zdaj vodijo tudi v Grčiji in občutek imam, da bodo že zdavnaj potrebne strukturne reforme za modernizacijo grške države in grškega gospodarstva uresničili z novo energijo. V minulih letih je veliko obtičalo, zdaj pa zaupam v reformno pripravljenost in reformno sposobnost naših grških partnerjev. Upajmo, da bo ta politika, o kateri smo se dogovorili v evrskem območju, naletela tudi na podporo grškega prebivalstva.

Kaj odgovarjate tistim Grkom in drugim, ki menijo, da je Nemčija v evrskem območju največ pridobila? Kritiki so pogosto zelo ostri.

Nam v Nemčiji gre lahko dobro le, če EU ostane skupnost gospodarske in socialne stabilnosti, zato se ne smemo nikoli sprijazniti z ekonomskimi in socialnimi odkloni v partnerskih evropskih državah. Seveda tudi Nemčija kot visoko zadolžena država pridobiva z nizkimi obrestmi, to nam je odprlo nove finančne možnosti. Hkrati – in to dokazuje kompleksnost teme – pa so nizke obresti za nemške varčevalke in varčevalce velika obremenitev, saj jim topijo prihranke. Bilanca je torej različna.

Naj evrsko območje postane dolžniška in bančna unija?

Zelo prav je, da smo pravkar ustvarili bančno unijo, še posebno za banke, ki delujejo po vsej Evropi. Smo in ostajamo unija solidarnosti, ta pa nikoli ne sme biti enosmerna cesta, ampak mora vladati zaupanje med tistimi, ki dajejo, in tistimi, ki prejemajo. V minulih mesecih se je veliko tega zaupanja gotovo izgubilo in spet ga moramo pridobiti. Žal pa solidarnost vsakdo opredeljuje po svoje, kar lahko vidimo tudi pri najnujnejšem vprašanju Evropske unije, vprašanju beguncev. Le malo držav je pripravljenih druga za drugo in druga z drugo prevzeti odgovornost ter pokazati solidarnost. Tako ne gre!

Množice, ki se zatekajo k nam s kriznih območij, so zdaj največji izziv za Evropo.

To je koncept naše evropske družbe, ki sloni na človekoljubnosti in solidarnosti. Bomo ljudem, ki bežijo pred vojno, dali perspektivo in zagotovili varnost, ki je v svoji domovini žal ne najdejo? Ali nam bo uspelo vplivati na mednarodno ureditev, da se bosta v države izvora in prehodne države vrnila mir in stabilnost? Bo Evropi uspelo skupaj premagati krizo mednarodnih razsežnosti? Na preizkušnji je ves evropski model, dokazati moramo, da nam bo uspelo kot en tim. Begunci niso izziv za vsako posamezno državo ali nekatere države, ampak za vso EU.

Toda ali bo celo to zadostovalo? Položaj na severu Afrike se še zaostruje, krize se razgrevajo tudi drugod in na poti v Evropo je vse več beguncev.

Najbolj nujno je ljudem v življenjski nevarnosti zagotoviti varnost in mir, kar je seveda le prvi korak. Slediti morajo drugi, predvsem vodenje daljnovidne skupne zunanje in varnostne politike, ki se okrepljeno osredotoča na konflikte v kriznih državah. Nemčija je skupaj s Francijo zelo angažirana v ukrajinski krizi, zelo se je zavzemala tudi za dogovor z Iranom. A tudi tu ne moremo delovati le kot nacionalna država, potrebujemo skupno ukrepanje EU na temelju skupne strategije.

In kaj pričakujete v Ukrajini? V minulih tednih se je položaj na vzhodu države spet poslabšal.

Tudi tam upanje nikoli ne umre. Vsak dan si prizadevamo za mirovanje orožja in konstruktiven dialog med Rusijo in Ukrajino, da bi prebivalci vzhodne Ukrajine lahko končno zaživeli v miru in varnosti. Pri tem se ne omejujemo na pozive, ampak smo v tesnem sodelovanju s Francijo aktivno vpleteni v pogajanja. V tesnem stiku smo tudi z drugimi evropskimi partnerji, ne stremimo k nacionalnim solo nastopom, ampak smo le en igralec v evropskem moštvu.

Delujete tudi v centru za mirovna posredovanja (Zentrum für Friedeneinsätze). Kaj bi svetovali za boljše reševanje kriz? Svet je videti vse nevarnejši.

Orožje po pravilu ne pomaga k umiritvi konfliktov, ampak jih le zaostri. Zelo dobre izkušnje imamo s civilnimi posredniki, ki omogočajo dialog tam, kjer vlada molk, združujejo ljudi in nadzorujejo krhka premirja. Z našimi pozitivnimi izkušnjami si želimo še naprej aktivno pomagati pri preprečevanju konfliktov in kriz, natančno to pa je tudi evropski model uspeha. Tudi v EU smo se naučili civilno, politično in diplomatsko, ne pa vojaško, reševati konflikte, ki seveda obstajajo.

Se vam zdi, da se dovolj zavedamo evropskega mirovnega projekta, vsega, kar smo dosegli v minulih sedemdesetih letih?

Spominski leti 2014 in 2015 sta nas vedno znova opozarjali na tragične strani evropske zgodovine. Nemčija je bila kot fašistična diktatura odgovorna za drugo svetovno vojno, izmislila si je holokavst in ga tudi izvedla, zato nosimo posebno odgovornost za Evropo miru, svobode, demokracije in solidarnosti. Mir ni darilo, vedno znova in s trudom je treba delati zanj. Ni dovolj, da smo hvaležni za sedem desetletij miru in svobode, naša posebna dolžnost je tudi prizadevanje za te vrednote v Evropi in svetovni skupnosti.

Nekateri očitajo, da Nemčija diktira kot v starih časih, sem ter tja omenjajo celo četrti rajh, pri tem se je vaša država morda bolj iskreno od drugih napadalcev iz druge svetovne vojne soočila s svojo preteklostjo. Mlade generacije so izprašale starše in stare starše, kaj so počeli v Hitlerjevem režimu. Imate tudi vi podobne izkušnje?

Kritično soočenje z zgodovino, z našo zgodovinsko krivdo, je okrepilo tudi mojo generacijo, ki nima več osebne krivde, zato pa zelo veliko odgovornost. Za to sem zelo hvaležen. Če se soočite s kritičnimi stranmi zgodovine, ne postanete šibkejši, ampak močnejši, zato si tudi prizadevamo, da ne bi ničesar pometli pod preprogo. A tudi za Nemčijo ni bilo vedno lahko, kot mlad parlamentarec sem v bundestagu šele leta 1999 soodločal o finančnih odškodninah za prisilne in suženjske delavce, za mnoge je bilo že prepozno. Tudi tu Nemčija Evrope ne sme podučevati. Svojo posebno zgodovinsko odgovornost v Evropi izpolnjujemo tudi tako, da v vsakem oziru še posebej pretehtamo naše besede.

Na koncu bi zastavila še bolj zasebno vprašanje. Ste v istospolnem zakonu in tudi v Sloveniji boste obiskali lezbično, gejevsko, biseksualno in transspolno skupnost. Zakaj vam je to pomembno?

Slovenija je korak pred nami pri popolnem odprtju zakonske zveze ne glede na to, ali gre za hetero- ali homoseksualne pare, moj obisk je zato tudi skromen znak zahvale in priznanja. Naš evropski model vrednot živi od medsebojnega spoštovanja, različnosti in strpnosti, to velja za vse ljudi ne glede na to, v katerega Boga verujejo, koga ljubijo in katere barve kože ali spola so. Le tako je mogoče mirno sobivanje. In tudi to bi rad sporočil med obiskom v Sloveniji.