Vzhodno od Sonca, zahodno od Lune in južneje od česar koli drugega

Antarktika, celina na skrajnem jugu zemeljske oble, je dobila ime skoraj dve tisočletji pred tem, ko se je prvemu človeku posrečilo po morju, uklenjenem v led, dovolj približati njenim obalam, da je lahko videl mogočno, osamljeno gorovje, hrbtenico Antarktike. Antični misleci, ki so domnevali, da je zemlja okrogla, so takole sklepali: če leži kopna zemlja na severni polobli pod ozvezdjem Arktos (Medved), potem mora, po zakonu simetrije, kopno ležati tudi na nasprotni, južni polobli. Od tod ime Antarktika ali Terra Australis Incognita – Neznana južna dežela.

Angleži so bili prvi, ki so poskušali ugotoviti, kje ta južna celina sploh leži. V letih od 1772 do 1775 se ji je najbolj približal njihov takrat najslovitejši raziskovalec James Cook. Obplul je skoraj ves kontinent, ne da bi enkrat samkrat videl kopno, saj ga je plavajoči led vselej prisilil k umiku. V svoj dnevnik je o Antarktiki zapisal zelo črnoglede misli, saj je bil prepričan, da bodo zaradi težav, ki se pojavljajo na ledenem morju, dežele, ki morda ležijo na jugu, za vselej ostale neznane. Za njegove temačne napovedi pa se angleški in ameriški lovci na tjulnje in kite niso kaj dosti menili. V letih med 1800 in 1820 so prodirali vse globlje v antarktično morje. Odkrili so veliko otokov in delov kopnega ter bili vse bolj prepričani, da je ta južna dežela celina.

»Poskrbite za naše družine«

Ko so bila raziskana obalna območja, je bil tu nov veliki cilj. Doseči južni tečaj. Številni poskusi, da bi prodrli do te magične točke, so si ob koncu 19. stoletja sledili drug za drugim. Leta 1911 sta Norvežan Roald Amundsen in Anglež Robert F. Scott vsak s svojo odpravo začela odločilno tekmo proti tečaju. Potek teh dveh odprav je dobro znan in natančno opisan, saj je zaradi tragedije angleške odprave že takrat pretresel svet in še danes vzbuja izjemno spoštovanje. Norvežanom je 14. decembra uspelo doseči »dno sveta« in se potem tudi srečno vrniti do obale, kjer jih je čakala ladja. Angleži so ga dosegli mesec dni kasneje.

Izčrpanost, ozebline in stalni viharji so močno upočasnili njihovo vračanje. Edgar Evans se je poškodoval pri spuščanju po ledeniku, padel v komo in nekaj dni pozneje umrl. Naslednji je oslabel kapitan Oates. Med snežnim viharjem je odšel neznano kam in nihče ga ni več videl. Scott, Wilson in Bowers so poskušali nadaljevati vrnitev, a jih je snežni vihar prikoval v šotor. Celo v tistih strašnih, samotnih trenutkih je imel Scott toliko moči, da je zapisoval svoje misli v dnevnik; ta je postal tragičen dokument prestanih muk, volje in nečloveškega poguma. Po tednu dni čakanja v šotoru, da bi vihar morda le ponehal, je zapisal zadnje besede: »… postajamo pa seveda vedno slabotnejši in konec ne more biti daleč. Žal, mislim, da ne morem več pisati. Za božjo voljo, poskrbite za naše družine.« Njihova trupla so našli osem mesecev pozneje.

Neosvojeni in neraziskani vrhovi

Zgodovina plezanja po antarktičnih gorah pa se je začela leta 1908, ko so se člani Shackletonove odprave povzpeli na skoraj 3800 metrov visoki vulkan Mount Erebus. Že samo dejstvo, da gre za neosvojene in neraziskane vrhove, je bilo dovolj vabljivo za vse, ki so bili pripravljeni tvegati. Iskalci divjega in prvobitnega sveta na Antarktiki še danes lahko najdejo in okusijo najbolj ekstremne razmere za bivanje in plezanje. Popolno samoto, temperature, ki se redko dvignejo nad minus 25 stopinj Celzija, mrzle zračne tokove, ki vejejo od južnega tečaja na vse strani in se večkrat spremenijo v viharje s hitrostjo 300 kilometrov na uro in več.

Šele po drugi svetovni vojni so obalne gorske verige začeli sistematično raziskovati Čilenci, Novozelandci in Argentinci. V eni od teh pionirskih odprav je bil tudi naš argentinski rojak Dinko Bertoncelj.

Najvišjo antarktično goro so odkrili šele leta 1957 v pogorju Ellsworth in jo poimenovali Mount Vinson. Poimenovali so jo po ameriškemu senatorju Carlu Vinsonu, ki je podpiral raziskovanja Antarktike. Decembra 1966 je ameriška mornarica z letali pripeljala deset svojih alpinistov k vznožju gore z nalogo raziskati možnost vzpona na vrh. Vodila sta jih legendarna ameriška himalajca Barry Corbett in Pete Schoening. Zaradi spleta srečnih naključij in daljšega obdobja lepega vremena jim je uspelo osvojiti vrh že v prvem poskusu. Osemnajstega decembra sta na vrh poleg Corbetta in Schoeninga stopila še Bill Long in John Evans.

Slovenija v antarktičnem ledu

Leta 1983 je velik poznavalec Antarktike Anglež Giles Kershaw ustanovil družbo Adventure Network International, specializirano za prevoz popotnikov, pustolovcev in alpinistov na Antarktiko. S tem so tudi slovenska razmišljanja o obisku te magične celine in njenih gora začela dobivati realnejšo podlago. Septembra 1996 je prva slovenska alpinistična odprava na Antarktiko dobila končno podobo. Kandidatov je bilo veliko, a le trije smo bili pripravljeni žrtvovati veliko energije in volje za zbiranje sponzorskih sredstev ter pokriti vrtoglave stroške tudi s svojim denarjem. Stane Klemenc, Rafko Vodišek in jaz. Pridružila sta se nam še moj hrvaški soplezalec Stipe Božić in snemalec hrvaške televizije Joško Bojić.

Takrat nas je dodatno motivirala tudi želja, da po svojih močeh promoviramo našo še mlado državo. Drugega januarja 1997 smo se s člani drugih odprav z vseh koncev sveta sestali v Punta Arenasu, na skrajnem jugu Južne Amerike, od koder naj bi naslednji dan poleteli do antarktične baze Patriot Hills. Večina ni imela pojma, od kod prihajamo. V glavnem so spraševali, ali mejimo na Rusijo ali morda na Kazahstan. Zato sem tudi visokoraslemu Američanu Richardu na vprašanje, od kod prihajamo, z užitkom povedal, da iz Slovenije, prepričan, da ne bo imel pojma, kje je to. Odgovor pa me ne bi mogel bolj prijetno presenetiti: »O, Slovenija! Potem gotovo poznate Vinka Dolenca. Večkrat sva operirala skupaj. Najboljši kirurg, kar sem jih kdaj srečal.«

Šest ur in pol je trajal polet prek antarktičnega morja do baze Patriot Hills, kjer smo pristali na več kot 800 metrov debelem ledu. Ledeni pokrov, ki prekriva celino, je v povprečju debel kar 2200 metrov. Stopiti na antarktični led je bil za nas vse zelo čustven trenutek. Vreme je bilo ugodno za polet naprej proti bazi pod Vinsonom. Preložili smo opremo v dve manjši letali in uro kasneje pristali na snegu pod najvišjo antarktično goro, na višini 2000 metrov. Vrh je bil še tri tisoč višinskih metrov nad nami.

Arktično poletje

Plezalci iz baze do vrha običajno potrebujejo od pet do deset dni, s tem da si v smeri prvopristopnikov postavijo dva višinska tabora. Nas pa sta lepo vreme in večni dan, ki traja šest mesecev, dodatno spodbudila k dejavnosti. Po kratkem počitku smo pripravili opremo in se odločili, da bomo v alpskem slogu poskušali preplezati prvenstveno smer v 2200 metrov visoki južni steni, doseči vrh Vinsona, ki se dviga še 300 metrov nad rob južne stene, in se spustiti nazaj po smeri prvopristopnikov. S tem bi opravili še prečenje gore. Zelo drzna zamisel, a takrat smo bili očitno na vrhuncu svojih moči, sposobnosti in izkušenj ter dovolj samozavestni v prepričanju, da je vredno poskusiti.

Četrtega januarja smo na osuplost članov drugih odprav odšli proti vrhu. V treh urah smo prišli do vznožja stene, do kamor nas je pospremil tudi snemalec Bojić in se nato vrnil v bazo. Ob treh popoldne smo začeli plezati. Dvanajst ur pozneje, 5. januarja ob treh zjutraj, smo dosegli rob stene. Še sedem ur smo potrebovali do vršne piramide gore. Po devetnajstih urah neprekinjenega plezanja smo dosegli vrh Vinsona in s tem najvišjo točko Antarktike. Vsekakor je bil to eden pomembnejših dni v mojem gorniškem življenju. Preplezal sem še zadnjega od sedmih najvišjih vrhov celin. Ves čas vzpona sem s seboj nosil smuči, zato sem bil v sestopu po smeri prvopristopnikov precej hitrejši od prijateljev. Štiri ure po začetku smučarskega spusta sem že prismučal nazaj v bazo. Za prvenstveni vzpon, smučarski spust in prečenje gore smo potrebovali le štiri ure več kot en dan.

V dneh, ko so člani drugih odprav še poskušali z vzponom po smeri prvopristopnikov, smo mi dodobra izkoristili lepo vreme in odlične razmere, saj se temperatura ni spuščala več kot 25 stopinj pod ničlo, kar je za antarktično poletje zelo znosno. Povzpeli smo se na šest še neosvojenih vrhov v okolici baze, opravili prečenje ledenika Branscomb in spali v povprečju le kako uro ali dve na dan. Dobre razmere je pač veljalo kar najbolje izkoristiti.

Ob vrnitvi v bazo Patriot Hills so tam že vedeli za naš hitri prvenstveni vzpon in se med tem tudi dodobra poučili, od kod prihajamo. Pripravili so nam prav ganljiv sprejem. Na pozdravni tabli so bila vsa naša imena napisana brez napake, prav tako pa tudi ime nam takrat še posebej drage Slovenije.

Ena najlepših odprav

Naš vzpon je bil tudi v alpinističnih strokovnih krogih zelo odmeven. Štiri leta pozneje so pri angleški založbi Mitchell Beazley pripravljali monografijo o vzponih na najvišje vrhove celin z naslovom Seven Summits. Povabili so me k sodelovanju, v skupino osemnajstih vrhunskih plezalcev z vsega sveta, z željo, da opišem naš vzpon na Vinson. Urednik Steve Bell, tudi sam alpinist, je bil zelo prijazen, dobil pa sem občutek, da mu ni čisto jasno, kje je Slovenija in kako živimo pri nas, zanj tam doli nekje na Balkanu. Vprašal me je namreč, ali obstaja kakšna možnost, da bi moj prispevek že pri nas kdo prevedel v angleščino!? To me je spodbudilo, da sem za prevod poprosil našo izvrstno prevajalko Majo Kraigher. Delo je odlično opravila. Presenečeni Steve mi je namreč sporočil, da je bil od vseh osemnajstih tekstov, ki so jih prispevali v glavnem ameriški in angleški avtorji, prav moj napisan v najbolj izborni angleščini …

Odprava na Antarktiko ni bila ena mojih najtežjih. To bodo za vselej ostale himalajske – na najvišje vrhove našega planeta. Zagotovo pa ena najlepših. Zato so še danes, dvajset let po vzponu na Mount Vinson, spomini na antarktična doživetja še vedno tako živi, kot bi se zgodili včeraj. Prav tako pa tudi želja, da bi se še kdaj vrnil na to čudežno celino, ki »leži vzhodno od Sonca, zahodno od Lune in južneje od česarkoli drugega«.