Tiskane izdaje
Andrus Ansip, podpredsednik evropske komisije, pristojen za digitalno ekonomijo in enotni digitalni trg, je devet let vodil vlado Estonije in prispeval k preobrazbi nekdanje sovjetske republike v eno najbolj digitalno naprednih držav sveta. Z njim smo govorili o sodelovalni ekonomiji, slovenskih zagonskih podjetjih, e-volitvah, kibernetski varnosti, izzivih interneta stvari in načrtih, da Evropa ustvari digitalne prvake, kot so Google, Microsoft in Facebook.
Gospod podpredsednik, obseg sodelovalne ekonomije v Uniji se bo v prihodnjih osmih letih predvidoma podvajseteril, s 25 milijard na skoraj 500 milijard evrov leta 2025. Veliko je govora o Uberju, Airbnb, zagonskih podjetjih in novih digitalnih pristopih pri nakupih in prodaji blaga in storitev – a še vedno je to projekt v nastajanju. Kako nasloviti njegove glavne izzive, zaščititi potrošnike, urediti plačilo davkov itd.?
Za nas je veliko izzivov, z vsemi se moramo ukvarjati, saj je sodelovalna ekonomija tukaj in bo obstala. Zaradi izjemno hitrega napredka digitalizacije je mogoče deliti informacije o različnih razpoložljivih storitvah in ta platforma zagotavlja nove priložnosti tako običajnim ljudem kot velikim podjetjem.
Omenili ste plačilo davkov. To je zelo pomembno vprašanje. S tem, ko bodo ljudje vse bolj uporabljali storitve in platforme sodelovalne ekonomije, se bo postavilo vprašanje, kdo bo plačal davke, če jih recimo ne bodo plačevali ljudje, ki si bodo delili uporabo avtomobilov. Oblikovati bomo morali sistem, kjer bo vsakdo, ki bo ponujal storitve, tudi plačal davke. Vem, da v nekaterih državah te platforme delitvene ekonomije in davčni uradi medsebojno tesno sodelujejo. Oblikovane so tudi že nekatere aplikacije, s katerimi lahko plačate davke on-line. Ta proces moramo čim bolj olajšati in poenostaviti, da ga bo lahko vsakdo razumel. Verjamem, da bodo ljudje plačevali davke, če bodo te rešitve prijazne do uporabnikov. In davke seveda potrebujemo, če recimo hočemo povečati plače učiteljev in policistov.
Kakšni bi lahko bili novi poslovni modeli, ki jih ponuja sodelovalna ali pa delitvena ekonomija? Vemo, da so priložnosti za to res velike in da bodo spremenile svet. A kako?
Že zdaj vidimo neverjetno raznolikost storitev, ki še pred nekaj leti v mnogih državah Evrope sploh niso bile na razpolago. Recimo, ena takih so tudi počitnice za domače živali ali njihova oskrba, medtem ko ste vi na potovanju. Na razpolago je množica novih storitev in tudi Slovenija je zelo aktivna pri iskanju novih poslovnih modelov delitvene ekonomije in storitev.
Ko omenjate Slovenijo: kakšni so bili vaši vtisi po nedavnem srečanju s slovenskimi zagonskimi podjetji? Kakšen je kaj digitalni navdih in potencial pri nas? Kaj bi se še dalo izboljšati?
Da, v Sloveniji imate sijajen digitalni duh in potencial. Že prej sem marsikaj slišal o slovenskih zagonskih podjetjih, a ljudje, ki sem jih srečal in projekti, ki so mi bili predstavljeni v pospeševalniku v Ljubljani, so to le potrdili. Velika energija, imenitne ideje in sposobni mladi ustanovitelji. Želim jim veliko uspeha.
Kaj bi se dalo še storiti bolje? Samo še naprej razmišljajte o boljših rešitvah, še naprej poizkušajte in ponovno poskusite, če prva rešitev ne deluje. In že od samega začetka imejte v mislih Evropo kot trg.
Kako vidite dosežke naše države pri digitalizaciji javnih storitev, e-vladi, uporabi interneta in digitalizaciji ekonomije? Kje smo na digitalnem zemljevidu Evrope v primerjavi z vodilnimi skandinavskimi državami?
Slovenija se na teh področjih zelo hitro razvija in se prebija med države, ki v EU najhitreje digitalno napredujejo. Letos ste se po indeksu digitalne ekonomije in družbe v EU uvrstili na 17. mesto. Glede na to, kako velik je bil napredek v zadnjem letu, lahko rečem, da dosegate res zelo dobre trende. Na nekaterih področjih, recimo pri digitalizaciji industrije, Slovenija nastopa resnično dobro, tu ste na sedmem mestu v Evropi. Hitrost, s katero v Sloveniji uveljavljate e-račune, pa je sploh vredna vsega spoštovanja, tu ste na tretjem mestu, kar je najboljša uvrstitev vaše države znotraj omenjenega digitalnega indeksa. A tu seveda ne gre le za uvrstitve in mesta na seznamih, to pač ni nekakšno tekmovanje kot v športu.
Pomembna je učinkovitost gospodarstva, kako učinkovita je vaša vlada in kako učinkovito uporablja denar davkoplačevalcev. Recimo, našel sem statistiko o e-računih na Danskem, kjer so z njihovo uporabo privarčevali 150 milijonov evrov na leto v javnem sektorju in 50 milijonov v zasebnem. To je kar upoštevanja vreden znesek, pomembna pa je seveda učinkovitost. V nekaterih članicah Unije podjetniki vse prepogosto menijo, da so dovolj digitalni, če za račune uporabljajo pdf-oblike obrazcev. A če hočete pdf-datoteke spraviti v knjigovodsko obliko, vam to vzame čas, možne so tudi napake. Po drugi strani so e-računi precej bolj učinkoviti.
Omembe vredno je tudi, kako hitro v Sloveniji uvajate sistem e-receptov v zdravstvu. Imamo že mnogo držav EU, kjer splošni zdravniki izdajajo samo še e-recepte, ljudje pa lahko vidijo, kako udoben je tak sistem. So pa tudi še težave. Recimo, če hočejo ljudje iz Švedske, kjer so recepti 100-odstotno digitalni, uporabljati recept na Finskem, kjer prav tako vsi zdravniki izdajajo samo še digitalne recepte, lahko ugotovijo, da je to nemogoče.
Kako to?
Informacije še vedno ne morejo prečkati naših meja na način, ki bi mu povsem zaupali.
Je to še en način geografskega blokiranja digitalnih podatkov med članicami?
Da, tudi tako bi lahko rekli, to je neka vrsta geografskega blokiranja. V EU sicer imamo dober enotni digitalni trg, a nekateri problemi, ki jih včeraj še ni bilo, postajajo danes veliki in nujni. E-recepti so samo en primer tega. Če bi podjetniki iz Slovenije želeli sodelovati na javnem razpisu zunaj Slovenije, morajo zbrati velik kup papirjev iz poslovnega registra, natisniti vse digitalne informacije itd. Tu je ogromno raznih opravkov in ljudje se sprašujejo, zakaj je vse to potrebno.
Kako torej naprej?
V vseh državah članicah imamo digitalne registre. Zakaj je torej tako zapleteno dobiti dostop do poslovnega registra v drugi državi Unije? Predlagali smo, da tu poenostavimo in poenotimo postopke za podjetja po na??elu »samo enkrat« (once only), kar zadeva informacije iz poslovnih registrov. Po tem načelu ima država pravico, da poizveduje po informacijah o državljanih in podjetjih samo enkrat, drugič pa po isti informaciji ne sme več spraševati brez mojega dovoljenja. To pomeni, da si mora država informacije zapomniti in jih večkrat uporabiti – kar po drugi strani lahko precej olajša življenje navadnih ljudi in podjetij. Tu gre torej za vprašanje učinkovitosti.
Premier Estonije ste bili devet let in v tem času ste izpeljali odmevno preobrazbo nekdanje sovjetske republike v eno vodilnih držav Unije glede uporabe spletnih tehnologij. V Estoniji ste prvič izpeljali elektronske volitve že pred dobrim desetletjem – in od tedaj se je število e-volivcev vseskozi povečevalo. Kako ste državljane prepričali, da so zaupali v volitve prek klika miške?
Da, nekateri ljudje še vedno dvomijo. Dobra in pravilna odločitev Estonije je bila, da smo dali vsem državljanom enotno in zaščiteno digitalno identiteto. Na Finskem so sicer uvedli take pametne osebne izkaznice celo leto pred nami. A pri njih je bilo to na prostovoljni podlagi in za njihovo uporabo se je tedaj odločilo le 30 tisoč Fincev. Po drugi strani je bila v Estoniji uporaba pametnih osebnih izkaznic obvezna za vse. Resda pa jih na začetku kar nekaj ljudi ni uporabljalo na zelo pameten način. Kar šest let je trajalo, da smo vpeljali digitalni podpis, nato smo v letu 2007 prvič uporabili načelo »samo enkrat« na ravni vlade. To je dalo resničen pospešek uporabi digitalne identitete in digitalnega podpisa v Estoniji. In zdaj se Estonci digitalno podpišejo že več kot 1,3-milijonkrat na teden, ob tem da ima Estonija tudi 1,3 milijona prebivalcev.
Že pred leti smo ugotovili, da smo samo zaradi digitalnih podpisov lahko privarčevali en delovni teden na leto – kar je enako dvema odstotkoma BDP oziroma enako, kot znašajo naši letni izdatki za obrambo. Tako zdaj lahko rečemo, da so obrambni izdatki v nekaterih državah pokriti z digitalnimi podpisi. Tu gre torej za vprašanje naše učinkovitosti.
Ko smo pred leti dobili nazaj našo neodvisnost in so banke v Estoniji spet začele delovati kot poslovne banke, te niso imele nobenih izkušenj, so pa takoj prevzele najboljšo tehnologijo in začele internetno bančništvo in transakcije brez kakršnih koli provizij. To je razlog, da imajo tudi starejši ljudje v Estoniji veliko izkušenj z računalniki in so si domači z njimi. Česar ti ni treba plačati, to pač moraš vzeti.
»Ljudem se zdi samoumevno, da si umijejo roke, preden gredo jest, redkokdo pa pomisli, da lahko vsakdo prispeva nekaj tudi k čistejšemu in varnejšemu kibernetskemu prostoru.« Foto: Jure Eržen
Da, odločitev je bila tu lahka.
In tako je zdaj prek 90 odstotkov bančnih transakcij v Estoniji opravljenih elektronsko. Nihče ne ve, kdo je tistih nekaj odstotkov ljudi, ki še vedno obiskujejo bančne poslovalnice. In če ljudje že zaupajo elektronskemu gibanju svojega denarja prek interneta – nihče ne ve, kako in kam –, zakaj bi bilo potemtakem težko zaupati gibanju svojega volilnega glasu prek interneta? Ko smo leta 2005 uvedli naš e-volilni sistem na lokalnih volitvah, je dejansko elektronsko volilo le 10 tisoč Estoncev. A na naših zadnjih parlamentarnih volitvah in na volitvah v evropski parlament je bilo že kar 32 odstotkov glasov volivcev oddanih prek interneta. Prepričan sem, da moramo zagotavljati več možnosti za udeležbo v javnem življenju tudi vsem tistim ljudem, ki »živijo na internetu« – in kot sem dejal, to v Estoniji ni le mladina.
Po nekaterih raziskavah je tudi velika večina ljudi, ki so začeli voliti prek interneta, rekla, da če bi se že kaj zgodilo s sistemom e-volitev, bi to morala vlada popraviti, in da bi nato spet volili prek interneta. Ljudje se enostavno ne želijo vrniti na sistem papirnatih volitev in volilnih skrinjic. Poleg tega smo v Estoniji tudi te volitve še bolj približali ljudem in smo volišča prestavili v nakupovalne centre, da bi pritegnili čim več volivcev. Življenje gre naprej in temu moramo prilagoditi naše demokratične procese.
Drži. A pomembna je tudi kibernetska varnost. Vemo, kako so digitalne, spletne in mobilne komunikacije izpostavljene vdorom hekerjev, industrijski špijonaži in vohunjenju obveščevalnih služb. Mnogi želijo ukrasti in zlorabiti podatke. Kako to preprečiti?
Da, gre za krajo podatkov, blokiranje podatkov. Kibernetski kriminal povzroča resničen glavobol. Kibernetski kriminalci delujejo kot industrija. Njihovi napadi so zdaj bolj sofisticirani, kot so bili pred desetimi leti. Nobena država, naj bo velika ali majhna, se s temi stvarmi ne more spopasti sama. Moramo sodelovati in si deliti informacije. Smo pa recimo v Estoniji bili tarča kibernetskega napada leta 2007, ko smo prestavili vojaški spomenik iz druge svetovne vojne iz mesta na običajno pokopališče. Tedaj so nemiri trajali dve noči, kibernetski napad pa je trajal tri tedne.
Hm, so bili na delu ruski hekerji?
Nekdo iz Kremlja je tedaj dejal, da je organiziral ta napad. Nisem sicer prepričan, da so to res naredile konkretne osebe, ki so to trdile, a tudi v interesu EU je bilo, da hitro odvrnemo napade. Tedaj smo s pomočjo neformalne komunikacije med različnimi skupinami za računalniško krizno posredovanje (computer emergency response teams) lahko presekali večino teh napadov, še preden so prečkali naše meje. Ti napadi so bili tedaj kot zvonjenje budilke za vso Evropo. Vsi so tedaj začeli namenjati več pozornosti kibernetski varnosti. Zdaj si niti več ne moremo predstavljati konfliktov med državami brez kibernetske komponente.
Opravka imamo s hibridno vojno, z uporabo kibernetskih napadov, zasnovanih na internetu stvari, proti svetovnim ponudnikom spletnih storitev. Napadajo demokratične inštitucije in njihove spletne strani, zato moramo namenjati veliko več pozornosti zadevam kibernetske varnosti. V EU imamo to direktivo NIS (network information systems security), ki je namenjena sodelovanju, preglednosti in povezavi raziskovalnih inštitucij. V Evropi moramo sodelovati med sabo, ker tudi kriminalci sodelujejo, delijo si informacije. Zato si morajo tudi dobre sile med seboj posredovati vse informacije in jih vzeti zelo resno.
Še zlasti prihajajo novi izzivi s področja interneta stvari, kjer naj bi bilo do leta 2020 povezanih med sabo 50 milijard različnih elektronsko krmiljenih naprav, od računalnikov do gospodinjskih pripomočkov in samovozečih avtomobilov. Kako to vidite?
Kar zadeva zlorabo interneta stvari, vemo, da so hekerski kriminalci, recimo v ZDA, sposobni ustvariti t. i. botnete (podtaknjene programe, ki se z vašega računalnika povežejo na nadzorni strežnik napadalca, op. p.,) in računalniško vdreti v klimatske naprave ali hladilnike in tako napasti velike ponudnike storitev. Zato se moramo v globalni kibernetski skupnosti poskušati sporazumeti o svetovnih standardih kibernetske varnosti. Proizvajalci zdaj v mnogih primerih ne dajejo nobene pozornosti zaščiti.
Vemo, da večina ljudi zdaj sploh ne namenja nobene pozornosti geslom in varnosti, zato je zelo lahko uporabljati internet stvari za mreže napadov na ponudnike storitev. Zato moramo namenjati več pozornosti kibernetski higieni. Ljudem se zdi samoumevno, da si umijejo roke, preden gredo jest, redkokdo pa pomisli, da lahko vsakdo prispeva nekaj tudi k čistejšemu in varnejšemu kibernetskemu prostoru. Za začetek že s tem, da zamenjamo tovarniško prednastavljeno varnostno geslo 0000 v napravi v nekaj bolj varnega. Že če vnesemo svoj rojstni datum, je to precej bolj varno, kot da sploh ne spremenimo tovarniško nastavljenih gesel, saj sicer zlikovcem precej olajšamo vdore s pomočjo medsebojno povezanih naprav.
Sporočilo je jasno: tesneje moramo sodelovati, da zaščitimo naš kibernetski prostor. Za kriminalne skupine pa vemo, med seboj zelo sodelujejo. In mnoge med njimi, po informacijah, ki jih imamo, podpirajo tajne službe in, žal, tudi vlade.
Evropa proizvaja verjetno najboljše avtomobile na svetu, glede interneta in informacijsko-komunikacijske tehnologije pa je v senci Amerike in velikanov iz silicijeve doline in blue chipov, kot so Google, Facebook, Apple, Microsoft itd. Zakaj Evropa ni bila sposobna razviti podjetij, ki bi bila v svetovnem vrhu tudi na teh področjih?
Ko govorimo o proizvodnji avtomobilov, ima Evropa vodilni položaj. Tudi pri robotiki in sistemih za kombinacijo hardvera in softvera, ki so prav tako zelo »vroči«, smo vodilni. Tu ima Evropa vodilno pozicijo v svetu. A na nekaterih področjih, to moramo priznati, zaostajamo. Moj odgovor je, da moramo najprej sodelovati, preseči moramo razdrobljenost, ki je zdaj v EU. Imamo veliko dobrih idej, zelo bistrih, naprednih zagonskih podjetij, a so razdrobljena in stvari to zelo zapleta. Zato moramo težiti k povezovanju in ustvarjanju večjih podjetij. Veliko lažje je iti v ZDA, kjer je en trg s 300 milijoni potrošnikov, kot pa na sicer velik evropski trg z več kot 500 milijoni potrošnikov, ki je sicer v resnici sestavljen iz 28 relativno majhnih trgov.
Strategija enotnega digitalnega trga je prav tem, da oblikujemo resnično en sam in enoten digitalni trg, ki bi ponudil priložnosti našim zagonskim podjetjem, da postanejo velika podjetja že tukaj, v Evropi, da jim ne bo treba hoditi v ZDA. S tem bi vsi profitirali z enotnim digitalnim trgom v EU, tako kot z odpravo doplačil za gostovanje v mobilnih omrežjih v EU.
S 15. junijem nam ne bo več treba plačevati višjih cen za mobilno gostovanje po EU. Je bilo težko doseči ta dogovor?
Da, seveda. Bilo je zelo zapleteno. Ta proces smo začeli že leta 2007, na začetku smo le počasi napredovali. Šele maja lani smo se bili sposobni dogovoriti, da oklestimo zadnjih 75 odstotkov doplačil za gostovanje. Za ljudi, ki gredo na počitnice v kako drugo državo članico EU, je to zdaj prvo poletje, ko jim ne bo več treba skrbeti, ko bodo uporabljali svoje mobilne naprave. Zagotovili pa smo tudi nekatere druge rešitve za prenosljivost softverskih vsebin, plačljivih ali brezplačnih: recimo, če bodo uporabniki imeli dostop do filmov, tv-serij, nogometnih tekem, e-knjig, zvočnih zapisov, iger itd. v eni članici Unije, bodo imeli enak dostop tudi, če bodo potovali v druge države EU. To je bistvo enotnega digitalnega trga – da odpravimo neupravičeno geografsko blokiranje, ki je resničen glavobol za evropske državljane.
Kot kaže naš poskus, je lahko uspešno izpeljala nakupe le ena tretjina tistih, ki so želeli prek spleta kupiti blago in storitve v drugih državah članicah. Če gremo od začetka: dva odstotka je imelo težave, ker niso mogli vstopiti na spletno stran zaradi svojega »napačnega« IP-naslova, ki je bil, recimo, iz Slovenije, Francije ali Belgije. Dva odstotka ni veliko, a nato se kar 27 odstotkov tistih, ki so lahko vstopili, ni moglo še enkrat registrirati iz istega razloga, da je bil njihov IP-naslov napačen, iz napačne države. Naprej, tudi 32 odstotkov tistih, ki so se lahko registrirali, je naletelo na težave pri dostavi. Zanje smo pripravili predloge za izboljšanje dostave. In naprej, 26 odstotkov ljudi, ki sicer niso imeli nobenih težav z dostavo, je imelo problem, ker niso mogli plačati.
V EU imamo enoten sistem plačil SEPA (single european payments area), a so ljudem vseeno rekli, da je bila njihova kreditna kartica izdana v napačni državi, in je niso sprejeli. To je diskriminacija na podlagi nacionalnosti, kar za EU v 21. stoletju seveda ni sprejemljivo. Zato moramo odpraviti neupravičeno geografsko blokiranje v Uniji.
A če se povrneva k prvotnemu vprašanju: zakaj v Evropi nimamo prvakov digitalne ekonomije?
Še pred nekaj leti nismo posvečali pozornosti fragmentaciji Unije – to je eden od vzrokov. Poleg tega v preteklosti nismo upoštevali pomena financiranja na ravni Unije. Ko so se Američani odločili, da bodo za razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije namenili 10 milijard dolarjev, smo se v Evropi ukvarjali s projekti, vrednimi 50 tisoč ekujev [računovodska enota, prehodnik evra]. In če spomladi ne poseješ semen, ni razloga, da boš jeseni lahko kaj požel ali pobral zrelo zelenjavo. Zato sem vesel, da je pred dobrim tednom sedem držav članic Unije podpisalo sporazum v Rimu, da bodo sodelovale pri gradnji superračunalniških zmogljivosti (high performing computers). To je res izjemen korak naprej. Tudi Slovenija je podpisala, da bo sodelovala pri čezmejnem testiranju povezanih in avtomatiziranih mobilnih rešitev itd. Z oblikovanjem enotnega digitalnega trga bomo nadomestili zaostanek in ujeli druge tudi na področjih, kjer zdaj nismo vodilni v svetu.
Digitalna ekonomija napoveduje globoke družbene in tehnološke spremembe. Robotika, umetna inteligenca, nanotehnologija, samovozeči avtomobili, pametna mesta, internet stvari, trirazsežnostno tiskanje, biotehnologija itd. odpirajo velikanske nove priložnosti in hkrati tudi poti v neznano. Kako bi lahko te osupljive digitalne priložnosti (in tudi grožnje) spremenile življenje Evropejcev? In kakšne so tu prednostne naloge vas in evropske komisije, da boste zagotovili rast, delovna mesta in socialno varnost?
Digitalna ekonomija je že prinesla spremembe v naše vsakodnevno življenje. Če samo pomislim na bančništvo in organizacijo potovanj preko spleta, varnostne aplikacije v naših avtomobilih, kirurške posege na daljavo ali pa kako sam ohranjam stike z mojimi otroci in vnuki kjerkoli sem že. Informacije in praktična orodja, kot je e-vlada, imamo v malem prstu. Digitalizacija bo - in je že - v vseh delih gospodarstva, v vseh gospodarskih panogah.
Zagonska podjetja iz Slovenije so že zdaj uspešna po Evropi. Res pa moramo znati zagrabiti svoje priložnosti in stalno se moramo učiti in pridobivati nove veščine. Vseživljenjsko učenje ni le fraza, za digitalni svet je bistvenega pomena. Že majhni otroci se morajo naučiti uporabljati računalnik v šoli, vajenci, pripravniki, delavci in študentje morajo biti vešči digitalnih znanj vsepovsod, od kmetijstva do trgovine in proizvodnje. Nova delovna mesta se porajajo, ko digitalne tehnologije prodirajo globlje v gospodarstvo, robotika in nanotehnologija, ki ju navajate, sta zelo dobra primera, tu je veliko razburljivih novih zaposlitvenih možnosti. Že zdaj vemo, da bomo potrebovali veliko več tehnoloških delovnih mest, več kot jih lahko zdaj zapolnimo. Zato sodelujemo s podjetji, sindikati in državami, da bi spodbujali koalicije za digitalna znanja in veščine. Zato, ker moramo delati skupaj.
Tudi socialna varnost v javnem sektorju gre tu zraven, javna uprava mora postati prav tako inovativna in usmerjena k rešitvam kot zagonska podjetja.
V evropski komisiji ste v začetku marca predstavili pet scenarijev za razvoj Unije do leta 2025. Kateri od njih najbolje ustreza prioriteti, da bi globalizacijo in digitalno transformacijo naredili delujočo za vse državljane?
Ravno o tem želimo razpravljati z vsemi Evropejci! Bodite slišani, povejte kaj mislite in kako naj naša Evropska unija izgleda jutri. Zato, ker je to naša skupna Evropa.
