Z istim denarjem in istim številom zdravnikov ne moremo dobiti več

Specialistka psihiatrije je kot nekdanja ugledna varuhinja človekovih pravic sedla ta teden na dosti bolj vroči stolček predsednice Zdravniške zbornice Slovenije. Njena naloga je predstavljati zdravnike, varovati njihov ugled in interese, kar je še težje kot varovati človekove pravice. Zaupanje v zdravnike je nujno potrebno za uspešno zdravljenje. Kako ga ohraniti?

Za intervju sva se dogovorili na vašem prejšnjem delovnem mestu, na enoti za zdravljenje odvisnih od alkohola. Kako to, da se nisva dobili na zdravniški zbornici?

Šele včeraj [pogovor je bil v sredo] sem bila prvič tam. Prostor, kjer je bil dosedanji predsednik, mi ni pisan na kožo, tam se ne počutim dobro in bom najprej neke stvari uredila. Tukaj pa se počutim dobro, delovno, zato sem rekla, da se dobiva tukaj.

To je stara stavba, celo nevarna, ker je radioaktivna, zbornica pa je v novi stavbi, bleščeči, z velikimi okni. Kaj vas moti?

Ravno ta bleščava. Tudi soba predsednika zbornice ima stekleno steno, pohištvo ne vzbuja delovnega občutka. Tam bom naredila manjše prestavitve, v sobici zraven bom lahko v miru delala, predsedniško sobo pa bom imela za delovne sestanke z drugimi.

Poznamo vas predvsem kot varuhinjo človekovih pravic. To ste bili šest let. Zdaj boste varuhinja ugleda in interesov zdravnikov. Kako vidite položaj zdravnika v Sloveniji?

Položaj je slab in ravno to me je spodbudilo h kandidaturi. Zdravstveni sistem sloni na prekomernem delu zdravnikov. Preobremenjenost je prešla že vse razumne meje. Ta preobremenjenost se sicer pri nekaterih res pozna v finančni nagradi, a hkrati tudi v tem, da se čas, ki je namenjen bolniku, močno skrajšuje. In še v tem času, ki naj bi bil namenjen bolniku, je ogromno administracije, izgublja se človeški stik, ki je bistvo odnosa med bolnikom in zdravnikom. Preutrujen zdravnik, ki je zaseden še z administrativnim delom, do bolnika ni dovolj človeški in prijazen, in to se pozna na celotni poti zdravljenja. Preobremenjenost zdravnikov je velika težava slovenskega zdravstva.

Ne le mediji, tudi politiki in gospodarstveniki vas, zdravnike, dojemajo drugače. Medtem ko ste vi v prvem stavku programa zapisali, da ste zdravniki izkoriščana delovna sila, javnost vidi v zdravnikih zaslužkarje, ki jim nič ne manjka.

Fino bi bilo, če bi se ta javnost obrnila k tistim, ki določajo, koliko časa in aparatur ima zdravnik na razpolago za posameznega pacienta. Tudi ko pride do nesporazuma med bolnikom in zdravnikom, se ta nesporazum rešuje v tem odnosu, čeprav zdravnik ni kriv za pomanjkanje časa. Profesionalizem, ki sem ga postavila za teoretični okvir svojega delovanja, pravi, da je bistvo družbena pogodba, katere tkivo je zaupanje. Na eni strani zaupanje med pacientom in zdravnikom, na drugi med zdravnikom in sistemom, ki bo zdravniku omogočil zdravljenje. Kako naj zdravnik vzbuja zaupanje ali sledi bolnikovim željam in potrebam, če mu je namenjenega tako malo časa? Osebno bi se rada posvetila načinu, kako to sporočati javnosti in kako naj javnost pritisne na zavarovalnico, da se uredijo normativi za zdravniško delo, in po drugi strani na ministrstvo, da bo država priskrbela denar, ki bo potreben za povečanje časa oziroma zmanjšanje normativa.

Je položaj zdravnika v drugih državah bistveno drugačen?

V tistih državah, za katere imam podatke, je. Zakaj so v Avstriji ali v Švici zdravniki bolj prijazni? Ker imajo polovico manj pacientov kot pri nas. Kjer imajo zdravniki več časa za bolnike, so bolniki bolj zadovoljni.

Politiki tega ne vedo?

Včeraj sem bila na okrogli mizi stranke SMC o zdravstvu. Kar sem slišala, nakazuje, da mogoče ne vedo. Da so informacije, s katerimi razpolagajo, samo delne. Imajo številke, ki kažejo porabo, plače, nimajo pa informacij iz prve roke. Dobro bi bilo, da bi si tisti, ki odločajo, vzeli čas in bili z določenim zdravnikom teden dni na urgenci, v ambulanti družinskega zdravnika, na psihiatriji ali na internem oddelku. Da bi začutili, kaj pomeni, če je en zdravnik za trideset pacientov na oddelku, v sosednji državi pa za deset.

Pred vrati je reforma. Gre v pravo smer?

Resno me skrbi, kaj bo s to reformo, pri kateri ministrica ne sodeluje z zdravništvom. Tako so mi povedali moji predhodniki. Vsi imajo občutek, da jih ministrstvo odbija, da jih noče sprejeti, noče slišati, ne odgovarja na dopise.

Kako si razlagate to ignoranco?

Premalo vem o tem. Ministrico bom vprašala, ko grem k njej. Po vsej verjetnosti se bova srečali naslednji teden. Je pa tudi dejstvo, da bom kot predsednica zbornice morala sodelovati na pogajanjih s Fidesom na strani delodajalca, to je na strani ministrstva. Tako je napisan zakon. To so vloge, ki so na prvi pogled nerazumljive, zamotane, protislovne.

Kaj vas vsebinsko moti pri reformi?

O tem, kaj me moti, se še ne izrekam. Nas, zdravnike, zanima, kaj bodo zakoni prinesli v naše delo. Ali se bodo razmere za delo izboljšale ali poslabšale. Tudi to, kako bo reguliran naš poklic. Ali v obliki točkovnega, mezdnega dela, ali bomo ocenjevali kakovost ali bomo le štepali točke. Ali bo država našla denar, da bo mlade zdravnike, ki se množično izobražujejo, zaposlila. V naslednjih petih letih bi se lahko v sistem vključilo dva tisoč novih zdravnikov, denarja za njihovo zaposlitev pa ne vidim.

Zadnja leta se zdi, kot da je v zdravstvu vse narobe. Katere so po vašem mnenju največje težave?

Ko sem bila varuhinja, sva z namestnikom Tonetom Dolčičem analizirala sistem in tudi napisala analizo. On me je prepričal, da obstoječa zakonodaja ni slaba. Takrat, pred desetimi leti, je bila glavna težava, da zakonodajo izigravajo. Zdaj so šle stvari že v drugo smer in ne vem, ali je to še vedno aktualno.

Kdo je izigraval zakonodajo?

Vsi po vrsti. Zdravstveni zavodi, zasebniki, zavarovalnice, vsi.

Kako?

Poglejte: neka zdravstvena ustanova dobi določen program – število zdravljenj oziroma storitev, kot da bi vedeli, koliko ljudi bo zbolelo. Zavarovalnica reče, to boste naredili z desetimi zdravniškimi timi. Zavod jih ima samo sedem, a vseeno reče, ja, v redu, bomo naredili. Vzamejo denar, ga porabijo, a na slabem so bolniki. Ker je dejansko samo sedem zdravstvenih timov, imajo zdravniki manj časa za posameznega bolnika, čeprav je število pregledanih bolnikov v okviru načrta.

Težava je tudi v tem primeru pomanjkanje zdravnikov.

Ja, a zakaj ZZZS plačuje deset timov, če jih ni? Če bi zavarovalnica plačala toliko timov, kot je zdravniškega kadra, bi hitro postalo jasno, da zdravnikov ni dovolj. Zdaj se pa delamo, kot da so, saj jih zavarovalnica plača. Ali pa drug primer: vodstva bolnišnic so stimulirana k temu, da porabijo čim manj denarja, da so stroškovno učinkoviti. Stroškovna učinkovitost v psihiatriji pomeni, da se zmanjša število zaposlenih. Kaj to pomeni? Da je manj osebja, ki skrbi za bolnika.

Nekaj časa ste bili tudi direktorica psihiatrične klinike, imeli ste vpogled v poslovanje. Kaj se je spremenilo od takrat?

Bila sem le kratek čas vršilka dolžnosti. Nisem bila politično primerna, zato so pripeljali svojega direktorja. Politika je odločila, da je moj program slabši od programa njihovega direktorja.

H kateri politični opciji se prištevate?

Ne prištevam se k nobeni politični opciji. Nisem niti članica niti simpatizerka nobene politične stranke.

Je po vašem mnenju ena večjih težav, da se politika vtika v vodenje bolnišnic? Kakšno bi bilo optimalno vodenje bolnišnic?

Ves sistem bi bilo treba postaviti na glavo. Nekaj časa je veljalo, da so zdravniki slabi menedžerji in da potrebujejo nekoga drugega, ki bo vodil zdravstvene ustanove. Potem so v zahodnem svetu ugotovili, da je najbolje na vodilna mesta postaviti zdravnike z menedžerskim znanjem. Mislim, da je to prava pot.

Kot predsednica zbornice boste glavna sogovornica politikov. Kakšna je vaša vizija zdravniškega poklica?

Poglejmo dobro delujoče zdravstvene sisteme, na primer avstrijskega, ki mi je všeč. Na eni strani imajo zdravnike javne uslužbence, ki jih plačajo iz skupne blagajne. Za nič jim ni treba skrbeti, prihajajo v službo in gredo ob uri domov. Po drugi strani imajo zdravnike zasebnike, ki imajo nekaj podjetniške žilice in sklepajo pogodbe o svojem delu z zavarovalnicami. Ne razumem, zakaj ne moremo slovenske zgodbe zapeljati tako. Res pa je, da ima avstrijski sistem bistveno več zdravnikov.

In tudi denarja.

Denar je eden od stebrov, na katerem stoji zdravstvo. Drugi stebri so še organizacija, status zdravnikov, prepletenost različnih oblik zdravstvenega zavarovanja. Če bomo gradili samo en steber, ta zgradba ne more stati. Ob denarju moramo hkrati reševati status zdravnikov, ob upoštevanju solidarnosti vztrajati pri doseženi standardni obravnavi. Mislim, da mora vsak imeti dostop do enakega zdravljenja za isto bolezen ne glede na materialni status.

Vedno, ko se govori o reformi, se začnemo ukvarjati s tem, ali bo zdravstvo javno ali tudi zasebno. V katero smer se nagibate?

Meni je naša, slovenska delitev na javno in zasebno nejasna. Poleg tega ne razumem bistva koncesij, razen da so izbranim zdravnikom zagotovile denar iz skupne blagajne. Bolj pravično bi bilo, če bi šel denar za bolnike. Da bi tudi zavarovalnica ali zavarovalnice bedele nad kakovostjo izvajalcev in plačevale tistim, ki jih ocenijo kot kakovostne, po opravljenih storitvah.

Tak sistem ima Belgija: iz žepa plačaš zdravnika, greš na zavarovalnico in dobiš povrnjen denar. Se za to zavzemate? To bi bil sistem brez koncesij.

Po mojem razumevanju je javno zdravstvo to, da lahko gre vsakdo, ki je zavarovan, k zdravniku, ki si ga izbere. Zdaj sledi denar bolniku samo v tujino, kot je bilo pri krčnih žilah, ko je naša zavarovalnica vrnila bolnikom pol milijona evrov za zdravljenje pri zdravniku Zimermannu v Italiji, a ga sploh ni mogla nadzirati. Zakaj nimamo možnosti, da zavarovalnica plačuje zasebnim zdravnikom doma? Zakonodajo je treba v tem smislu spremeniti. Slovenski zdravniki smo v neenakem položaju s tujimi.

To, da bi se plačevalo po storitvah, zahteva več denarja.

V programu sem imela zapisano nekaj, kar se imenuje referenčne cene, ki bi odpravile del tega problema. A s sedanjim denarjem za zdravstvo ne moremo narediti vsega. Če ministrstvo še toliko spreminja zakonodajo, se pogovarjamo o nemogočem: z istim denarjem in istim številom zdravnikov ne moremo dobiti več.

V zdravniški zbornici se križajo vsi ti interesi javnega, koncesioniranega in čistega zasebnega zdravstva. Kako jih boste usklajevali?

Predsednik zbornice take moči in čarobne palice nima, o tem bo odločala politika. A če nam bo uspelo motivirati politike, da bodo razumeli, smo veliko naredili.

Zakon o zdravstveni dejavnosti namerava delo v zasebnih popoldanskih ambulantah omejiti. Kako gledate na to namero?

Pomembno je, da so vloge zdravnikov jasno določene in da se teh vlog ne združuje. To pomeni, če imaš svojo zasebno dejavnost, jo pač imaš, tudi če si zaposlen v državni ustanovi. A naj država raje zdravniku ponudi, da bo lahko delal v državni ustanovi popoldne. Zdaj tisti, ki imajo presežek moči in želijo kaj zaslužiti, ker si ustvarjajo boljše razmere za življenje, gredo drugam. In potem gre za to, da se trudijo čim več pacientov pripeljati tja. Mislim, da je to problem. Te vloge so preveč pomešane. V zasebni ambulanti nekdo ugotovi, da je potrebna operacija – kje jo bo izpeljal? V javni bolnišnici, kjer je v službi.

Meni zdravniki pripovedujejo, da te bolnike postavijo v bolnišnici v čakalno vrsto in jih operirajo, ko so na vrsti.

Če je tako, je v redu, vendar povsod ni. A zakaj ta isti zdravnik ne more imeti zasebne ambulante v javni bolnišnici? Potem bi bilo vse jasno: pot bi bila transparentna, tudi iz samoplačniške ambulante UKC bi pacient šel v čakalno vrsto za operacijo.

A ne bi bilo to enako? Iz samoplačniške ambulante bi šel v javno operacijsko dvorano.

Popoldanski zdravnik je zavezan popoldanskemu delodajalcu. Stvari so zapletene in zato, da bi jih naredili jasne, bi bilo te vloge treba določiti. In hkrati videti, koliko vzporednih pogodb imajo posamezni zdravniki. V neki oddaji je bilo, da ima en zdravnik osem različnih pogodb.

Eden izmed velikih očitkov zdravnikom je korupcija, povezana s preskakovanjem čakalnih vrst. Kako bi preprečili preskakovanje čakalnih vrst?

Pritiski na zdravnike so neznosni. Pomembno je, da so čakalne vrste urejene. Odkar je bilo računsko sodišče v ambulanti ortopedske klinike, kjer dela moj mož, je zelo srečen, ker vsakomur pove, da ne more nikogar več vzeti preko vrste. Tudi če predsednik države kliče, ne. To je za vse dobro, tudi za zdravnike. Če je nujna zadeva, naj osebni zdravnik bolniku napiše nujno napotnico, in bo prišel takoj na vrsto. Če ni nujno, je čakalna vrsta. To je veliko olajšanje za zdravnike, kjer je to možno. Povsod pa ni tako. Na psihiatriji te možnosti ni.

Zakaj ne?

Nemogoče jo je upoštevati. Morate vedeti, da je pri psihiatru v ambulanti osip za prvi pregled okoli 30 odstotkov. Nekdo se prijavi, da bi prišel k psihiatru, potem pa si premisli. Če ne pokličem naslednjega pacienta, ne bi imela dovolj točk, ki jih moram narediti za zavarovalnico. Vedno sem imela seznam petih pacientov, ki sem jih klicala preko vrste, kadar je kateri naročeni pacient odpovedal. Tako sem koristno uporabila delovni čas. In sem čakala, kdaj mi bodo inšpektorji izrekli kazen 400 evrov. Če bi delala po pravilih, bi ob odpovedi enega pacienta morala za pol ure premakniti vseh 130 pacientov v čakalni vrsti. Kako bi to šlo?

»Za skrajšanje čakalnih dob predlagam, da odprejo druge možnosti.« Foto: Leon Vidic

Danes čaka na zdravnika okoli 400 tisoč ljudi. Nekaj deset tisoč jih čaka nad dopustno čakalno dobo. Ali bi kot varuhinja človekovih pravic na tej točki ugotovili kršitve?

Če bi se nekdo obrnil na varuha zaradi nedopustno dolgega čakanja, bi to lahko opredelili kot kratenje človekovih pravic, seveda po preučitvi posameznega primera.

Kaj predlagate za skrajšanje čakalnih dob kot zdravnica?

Da odprejo druge možnosti. Videli smo, kako uspešno so se lotili odprave čakalnih dob revmatologi. Pokazali so, da je z vrhunsko organizacijo in s spremenjenim načinom dela to možno narediti. Vendar je to mogoče le s prekomerno obremenitvijo zdravnikov.

Bi lahko skrajšali čakalne dobe v psihiatriji po receptu revmatologov?

Takojšnja pot do psihiatra je skozi urgentno ambulanto. Če bi imeli dve novi urgentni ambulanti v Ljubljani, bi bilo čakanja na psihiatra manj.

Negativni naboj proti zdravnikom je zelo velik. Raziskava javnega mnenja je pokazala upad zaupanja v zdravnike. Kako si to razlagate?

Ljudje imajo občutek prikrajšanosti. Toda če berete pisma bralcev, je veliko tudi pohval. Bolniki se tudi pisno zahvaljujejo zdravnikom. Nisem videla nobenega časopisnega članka, ki bi pisal o tem.

Ministrica je v novem zakonu o pacientovih pravicah predvidela, da bo bolnik na vrsti v dveh tednih. Je to uresničljivo?

Ne.

Bi lahko rekli, da bo zakon v trenutku povzročil množično kratenje bolnikovih pravic in neznansko veliko jezo zaradi prikrajšanosti?

Ja. Upam, da se ministrica tega zaveda. Dejansko ste zadeli v jedro. Če je pravica do zdravstvene oskrbe po ustavi določena z zakonom in če ta zakon govori samo o pravicah pacientov, nič pa o zdravstvenih delavcih, bo to v končni fazi v škodo pacienta.

Ali je lahko reforma uspešna brez soglasja zdravnikov?

Ne, zdravniki moramo sodelovati pri kreiranju zdravstvene reforme. Če bo ministrica vsaj del naših idej upoštevala, bo v redu. Če pa ne, reforma ne more biti uspešna. Prej sva govorili o stebrih. Eden je finančni, drugi pomemben steber so zdravniki.

Ravno zaradi nezaupanja so politiki prepričani, da so rešitve, ki jih predlagate zdravniki, samo v vašo korist.

Neumnost. Zdravniki se borimo zato, da bi imeli boljše delovne razmere. To pomeni, da bi imeli več časa in boljšo obravnavo za paciente. In če tega ne znamo prikazati javnosti, potem nam manjka del komunikacijskega znanja. Če pa javnost meni, da so zdravniki šli na šestletni študij zato, da bodo zaslužkarji, dvoživke in podobno, in če se jih s temi besedami označuje, je to negativna stigmatizacija poklica. Če so zdravniki sami zaslužkarji, zakaj ljudje sploh hodijo k njim?

Zaupanje je nujno potrebno tudi pri zdravljenju, del učinka zdravljenja je ravno zaupanje v zdravnika. Kako ga boste povrnili?

Sama nimam dovolj znanja o tem, kako preobrniti javno mnenje. Predstavljam si, da bi s poštenim odnosom do javnosti, z neprikrivanjem napak, z jasnim sporočilom, kaj smo ob določenih napakah spremenili, to zaupanje lahko povečali, a morda bo ravno obratno. Pred leti smo se s podobnim vprašanjem ukvarjali pri samomorih: koliko in kako pisati, da jih ne bomo povečevali. In zdaj je podobna zadrega: kako poročati o napakah v zdravstvu, da ne bo zaupanja še manj.

Boste kot predsednica zbornice poskušali narediti red v lastnih vrstah?

Prizadevam si urediti delovanje naše zbornice.

Ko ste bili varuhinja, ste se zavzemali za pravice ljudi, ki so v sodnih postopkih, a jih mediji prekomerno obravnavajo, čeprav so še nedolžni. Zdaj je v sodnih postopkih vse več zdravnikov. Ste zato predlagali ombudsmana za zdravnike?

V takih primerih gre za kratenje človekovih pravic ne glede na poklic. Ustanovitev zdravniškega ombudsmana pa ni povezana s tem. V svetu delujejo različni ombudsmani, tudi zdravniški. Ideja se mi je porodila pred štirimi leti, ko sem šla na ponovni specialistični izpit iz psihiatrije. Zaradi poškodbe hrbtenice sem imela hude bolečine, nisem mogla dolgo časa sedeti, vmes sem se morala uleči. Takrat mi je prof. Živa Novak Antolič ponudila, da gre z mano na izpit. Njeno takratno prisotnost sem zaznala kot pravo kolegialno pomoč. O takšni pomoči, ki je v okviru obstoječih institucij niso mogli dobiti, smo se pred letom in pol začeli pogovarjati v manjši skupini zdravnikov. Kaj mislite, da se dogaja z zdravniki, ki imajo duševne težave? Ne gredo k zdravniku po pomoč, zdravijo se sami. Če se odkrije, da so imeli težave, se jih diskreditira. Prej dolgo ni nihče opazil, da ima kolega težave z alkoholom ali tabletami. Ko pa se to opazi ali opazijo celo mediji, sledi medijski linč. Zagotovo bi prej poiskali pomoč, če to ne bi imelo negativnega vpliva na njihovo delovno mesto. Drugič, zdravniki, ki so telesno bolni in ne morejo več izpolnjevati svojih obveznosti, imajo spet težave. Zelo različno jih obravnavajo. Zdravnica po operaciji dojke ne more več toliko delati kot prej in je šikanirana, ker ne more zbrati dovolj točk za zavarovalnico. Tretjič, mi bomo morali delati do 67. leta, ker je študij medicine dolg. Bi se vi dali operirati zdravniku, ki je star 66 let?

Ali niso biološke starosti različne?

Ja, imamo dve možnosti. Da zdravnik reče, pripravljen sem še hoditi v službo, a ne morem več operirati. Ponekod mu to omogočijo, drugod ne. Od šefa je odvisno, kako se bo odzval. To ni prav. To bi moralo biti sistemsko urejeno. Dokler ni tako, bi ombudsman pomagal priti zdravniku do dogovora s šefom. Imamo pa tudi obrnjeno situacijo: zdravnik je prepričan, da je določene posege še zmožen izvajati, sodelavci pa ugotovijo, da ni. Zdravniki poročajo tudi o težavah z delovnopravno zakonodajo, ovadbami na sodiščih, zakonom o pacientovih pravicah, polno vsega. In v končni fazi, zdravnik ima lahko tudi svoje osebne težave, o katerih se ne bi rad pogovarjal s komerkoli, in spet je tu ombudsman.

Zdaj pripovedujete, da ste zdravniki šibki, da niste tako močni, kot vas javnost vidi. Bolnik pa potrebuje močno osebo, ker samo močna oseba ga lahko vodi skozi bolezen ...

Se strinjam. Zdravniki in zdravnice to stališče ponotranjijo. Hodijo v službo, zdravijo ljudi, pošiljajo v bolniško ljudi, ki so manj bolni od njih samih. Le malo zdravnikov ima svoje izbrane zdravnike, ker se zdravijo sami. Manj preiskav si naredijo kot svojim bolnikom. Ko zbolijo, zbolijo hudo. Je to bog v belem? Ne, to je oseba, ki pri sebi čuti potrebo, da dela ali pa je statusno primorana delati, če je na primer koncesionarka in ne dobi nadomestila za ordinacijo, za katero se je zavezala, da bo v njej skrbela za bolnike.

Eden najpogostejših očitkov zdravnikom je zaslužkarstvo. Takoj po vaši potrditvi smo izvedeli za vašo visoko plačo na zbornici – 8000 evrov. Drži?

Ja, gre za bruto plačo. Že leta 1992, ob ustanovitvi zbornice, so bili določeni kriteriji za izračun plače predsednika. Take plače so dobivali vsi moji predhodniki, če so bili polno zaposleni na zbornici. A večinoma so to zaposlitev kombinirali s kliničnim delom. Treba je vedeti, da denar za plačo ne gre iz davkoplačevalskega denarja. Za višino plače sem izvedela pred dobrim tednom, prej se za to res nisem zanimala.

Boste delali polni delovni čas?

Ja. Zaposlitev na zbornici bo moja edina služba.

Kot enega prvih ukrepov ste napovedali znižanje članarine. Zdaj plačujejo zdravniki med 100 in 400 evri na leto, po razredih. Kolikšno znižanje boste predlagali?

Ne vem, za koliko se lahko zniža, to bom še dala izračunati. Moram ugotoviti, koliko porabi zbornica za svoje lastno delovanje in koliko dobi iz članarine.

Ko ste bili varuhinja, ste izstopili iz zbornice. Zaradi članarine?

To se narobe interpretira. Zadeve so večplastne. Najprej sem hotela članstvo zamrzniti, hkrati sem dala vlogo, da se me uvrsti v drugi status, da nisem v najvišjem – specialističnem, ampak na primer v upokojenskem. Takrat so rekli, da ne eno ne drugo ni mogoče. Pravniki pri varuhu so mi svetovali, da izstopim ali zamrznem članstvo, da bi ohranila videz nepristranosti. Članstvo sem poskušala zamrzniti, kar po statutu ni mogoče, možen je samo izbris. Posebno boleče je bilo zame, da sem morala podati zahtevek za izbris. Takrat se je začela obravnavati zadeva Nekrep – odločila sem se za korak z izbrisom, ker druge možnosti ni bilo. Tako sem bila izbrisana, na enakem položaju kot zdravnik, ki je včeraj diplomiral.

Javnost se za zdravniško zbornico zanima predvsem zaradi njenih javnih pooblastil. Poleg specializacij in licenciranja zdravnikov so to še strokovni nadzori. Za to dobi zbornica na leto okoli pol milijona evrov iz državnega proračuna.

Za nadzore samo sto tisoč evrov.

Je strokovnih nadzorov dovolj?

Premalo. Zdravnike nadzornike jemljemo iz rednega sistema, torej tiste, ki zdravijo bolnike. In smo spet pri istem: potrebujemo več zdravnikov in več denarja za nadzore. Bodimo odkriti. Licence ne dajejo nikakršnega jamstva za strokovno delo posameznika. Vsak zdravnik si lahko nabere točke za licenco z izobraževanji, ki imajo ali pa nimajo zveze z njegovo specialnostjo, lahko izbere tako izobraževanje, pri katerem ni kotizacije. Tako si lahko nabereš dovolj točk za podaljšanje licence. Če delaš v ambulanti, če nisi imel strokovnega nadzora in ni nihče ugotovil, da slabo delaš, ti licenco brez težav podaljšajo. Če bi hoteli doseči kakovost, bi morali spremeniti veliko stvari. Analizirati bi morali rezultate nadzorov. Ne individualno, ampak kaj so vsi ti nadzori skupaj prinesli. Kje so šibke točke? Kako jih odpraviti? Navajeni smo gledati, kje je zdravnik naredil napako. A pogosto je napaka v zdravstvenem sistemu, ki je omogočil, da se je napaka zgodila in, kar je še huje, nič se ne naredi, da se napaka ne bi ponovila pri nekom drugem.

Lahko navedete kak primer?

Ko sem še opravljala nadzore v psihiatriji, so nas poslali pogledat, kako zdravniki predpisujejo določeno vrsto zdravil. In kaj smo ugotovili? Da zdravijo zdravniki preveč bolnikov, saj lahko le tako izpolnijo kriterije zavarovalnice po točkah. To pomeni, da se s pacientom pogovarjajo namesto 15 minut le štiri ali pet minut. Da bo pacient pomirjen, mu predpišejo pomirjevalo. Je to napaka zdravnika? Ali je sistemska napaka? Če bi se zdravnik hotel s tem pacientom dalj časa pogovarjati, če bi hotel ugotoviti, od kod njegova anksioznost, tesnobnost, nespečnost, se to ne da v štirih minutah. Zdravnik potrebuje možnost, da pošlje pacienta v psihoterapevtsko obravnavo, a je nima. Psihoterapevta na račun zavarovalnice – na napotnico praktično ne moreš več dobiti ali izjemno redko. Pacient, ki nima denarja, si zasebne psihoterapije ne more privoščiti. Kaj naredi zdravnik? Da bi pacientu olajšal stisko, mu napiše zdravilo. In ga naredi odvisnega. In ko je odvisen, se lahko pride zdravit zaradi odvisnosti. Če bi imeli vmes možnost psihoterapevtske obravnave na stroške ZZZS, bi lahko delali v smeri zmanjševanja predpisovanja psihoaktivnih zdravil, ki povzročajo odvisnost. Dokler tega nimamo, je vse skupaj farsa. Mi lahko kregamo zdravnika, češ, zakaj predpisuješ zdravila, a kaj naj on reče bolniku? Naj ga pusti, da trpi ali da naredi samomor v stiski?

Vedno več zdravnikov je v sodnih postopkih. Se je slovenska družba amerikanizirala?

Zagotovo. Po moji oceni zdravniki ne delajo nič slabše kot pred leti, le da so bolj izpostavljeni javnim ocenam. Pred 15 leti ni bilo nobenih specializiranih odvetnikov za zdravniške napake. Tudi bolniki se vedno bolj zavedajo svojih pravic, kar je v redu. In za krivice poskušajo dobiti kompenzacijo, ali z odškodnino ali vsaj z opravičilom v nekih lažjih primerih. Tu imamo še nesrečno situacijo, da zavarovalnice ne izplačujejo odškodnine, če se ne izkaže zdravnikova kazenska odgovornost. Če se zgodi pri zdravljenju zaplet in je pacient doživel škodo, je prav, da jo zavarovalnica povrne brez sodnega postopka. To moramo čim prej urediti.

Se zavzemate za prostovoljno ali obvezno članstvo v zbornici?

Ko sem bila varuhinja, je bilo moje stališče, da obvezno članstvo v zbornicah ni v redu. Toda ustavno sodišče je razsojalo in reklo, da je obvezno članstvo v redu, če to določa zakon. Ne morem biti bolj pametna kot ustavno sodišče. Dokler imamo po zakonu obvezno članstvo, je obvezno. Zbornico želim izboljšati tako, da bi si čim več zdravnikov želelo biti član zbornice.

Vsaj 30 let delate z bolniki. Jih boste pogrešali?

Zdravniški poklic je lep v tem, da vidiš rezultate svojega dela. Imaš bolnika in s svojim znanjem, veščinami mu pomagaš do boljšega zdravja. To osmisli poklic. Ko greš iz tega poklica, je zgodbe konec ali pa je drugačna. Ljudje s težavami pridejo do tebe, ti pa jim ne moreš pomagati z zdravniškim znanjem. Tako je bilo, ko sem bila varuhinja. Zdaj je drugače. Moja profesionalna kariera se je iztekla in enkrat je treba končati.