Z masko v kalni vodi

Utemeljitev za interpelacijo o Cerarjevi vladi naj bi bila, da bo vlada s tem lahko pojasnila morebitne nesporazume, da bo lahko popravila svoje napovedi iz koalicijske pogodbe in da bo bolj realno povedala, kaj bo naredila v prihodnje. Ko je SDS ta teden proti celotni vladi podala interpelacijo, takšnih političnih manevrov navajena javnost bržkone ni pričakovala didaskalij. Bilo pa ji je lahko že v izhodišču jasno, da SDS ne bo predlagala konstruktivne nezaupnice, kar bi pomenilo, da mora predlagati in izvoliti svojega mandatarja za sestavo nove vlade. Jasno je bilo, da bo institut nezaupnice izkoristila za splošno nerganje in dopovedovanje javnosti, kako se zaradi aktualne vlade podira svet in se bo nehal podirati tisti trenutek, ko bo na oblast postavljena SDS.

Naj na tem mestu citiramo koalicijskega partnerja in slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca: »Takšne poteze opozicije pozitivno vplivajo na vzdušje v koaliciji. Na neki način nam s tem dela uslugo.« Povedano pravzaprav nakazuje dvojno degradacijo ustavnega okolja, v katerem naj bi potekala slovenska demokracija. Prva zadeva dva člena slovenske ustave, ki sta v smiselni zvezi. 116. člen predvideva nezaupnico vladi le tako, da je posledica uspešne nezaupnice izvolitev novega predsednika vlade. To v politično tehnologijo prevedeno smiselno pomeni, da si nekdo ne bi smel privoščiti interpelacije zoper celotno vlado, če nima realnih možnosti za prevzem mandatarstva nove alternativne vlade. Potem je tu še 118. člen, ki pravi, da državni zbor lahko razreši vlado ali ministre, če tako odloči večina poslancev. Iz obeh členov izhaja, da nekdo v ta politični manever lahko vstopi, če ima zanj zagotovljeno večino. Če ta večina ni zagotovljena, pa nekdo – v tem primeru SDS – vseeno uveljavlja formo interpelacije zoper celotno vlado, vidimo prvo degradacijo ustavnega okolja.

Druga je posledična. Aktualna vlada je zelo smelo in zelo nereflektirano zakorakala v neoliberalni model preoblikovanja države. Gre za družbeno polje in ni vseeno, kakšni sadovi rastejo na njem. Po dveh letih konkretnih napak in pomanjkanja občutljivosti za temeljne javne dobrine (zdravstvo, šolstvo, sociala) bi si vlada res zaslužila kritični pretres konceptov in o njih bi morala potekati javna debata. Na sto načinov bi se bilo treba pogovarjati o modelih podjetništva, modelih obdavčevanja kapitala in o stimuliranju neposredne podjetniške ustvarjalnosti, pogovarjati pa se je treba predvsem o obrambi socialnih vrednot, ki bi morale biti samoumevne, pa niso.

Namesto vsega tega ima Slovenija politično realnost, ki je podobna dilemam sporazuma TTIP in njemu podobnih. Dogovori o vsebinskih postavkah kakor da potekajo v tajnosti in oblasti evropskih držav se često obnašajo, kot bi bili državljani evropskih držav nesporazum v svetu kapitala. Zdi se, da slovenska vlada deluje pod fascinacijo podobnega globalnega stroja. Zdi se, da njeni ministri razumejo in čutijo tegobe rastočih zasebnih globalnih podjetij, kakršen je Uber, v vizirju pa imajo bolj retrogradno politiko DUTB kot koncipiranje nacionalnega podjetniškega okolja za vnovičen prodor avtonomnih podjetniških zamisli.

In končno se zdi, da aktualna vlada vse predolgo vleče alibi obrambnega rešilnega okopa pred vnovičnim vdorom SDS, Janše in neoliberalne desnice, ki bi kolena Slovenije spet upognila pred evropsko trojko. Taka politika je samodejno zasnovana na stalnem strahu pred nečim grozečim, kar terja poenotenje vrst in obrambo. Vsa slovenska politika od razpada Avstro-Ogrske je bila zasnovana na ta način in privzeta za samoumevno do te mere, da nismo več zmožni videti, da se za prijaznim političnim obrazom lahko skriva večja nevarnost kakor za očitno sovražnim.

Paradoksa sta dva. Prvi je, da aktualna vlada v imenu obrambe pred njim pravzaprav s kulturnim nasmeškom in umirjenim obrazom sledi istemu neoliberalnemu načrtu, mogoče le manj radikalno. Drugi paradoks pa je, da sledi zgledu predsednika države, ki je do desne, četudi skrajne politične alternative razvil obliko podložnega sožitja. Karl Erjavec ima prav: SDS vladi z interpelacijo dela veliko uslugo in teoretiki zarot lahko prej ali slej izdelajo teorijo o medsebojnem tajnem političnem dogovoru, po svoji metodi in naravi podobnem sporazumu TTIP. Tako je interpelaciji navkljub čutiti večjo napetost med predsednico NSi Ljudmilo Novak in Janezom Janšo kot med slednjim in Mirom Cerarjem ali Borutom Pahorjem. Pravzaprav so to v preteklosti, na primer leta 2004, že znana družbena stanja in spomnili se bomo, da sta SDS in Janša tedaj prav tako in z enakim besedjem uprizorila interpelacijo zoper tedanjo vlado.