Tiskane izdaje
Dokazi, da je svet nevaren prostor, se spet množijo. To pravzaprav ni prva novica ali edini motiv za razmišljanje, bolj se kaže posvetiti iskanju rešitve za problem, ki naj bi ga po Evropi razsejali bližnjevzhodni begunci. Slovenija je v letu 2015 in v preteklih mesecih pokazala predvsem izjemen interes pred njimi zavarovati svoje meje in poskrbeti za t. i. notranjo varnost. Varnost povsod po Evropi postaja tema številka ena, zato se evropski politiki obračajo na Turčijo s prošnjo in zahtevo, naj ona zajezi begunski val in ga stabilizira na svojem ozemlju. Toda kdo bo evropske države, tudi Slovenijo, obvaroval pred lastnimi demoni, ki uhajajo iz steklenice?
Po čem so begunci
Nekaj Sloveniji ne dovoli, da bi se prepustila užitku samozadostnosti. Izpuhtel je tudi občutek lastne posebnosti, ki ga je kot psihološko uteho še imela, ko je na južni meji lani postavljala ograjo iz bodeče žice. Na severni meji ji Avstrija postavlja svojo bodečo žico, ker hoče zavarovati občutek lastne posebnosti. Nemčija, ki poskuša razmišljati vseevropsko, za zdaj Avstriji noče ubiti te iluzije, hoče pa zavarovati občutek evropske posebnosti, zato bi skupaj z evropsko komisijo nevidno žičnato ograjo rada predala Erdoğanu, Turčija pa bi v zameno od EU dobila veliko denarja. Že na koncu leta 2015 se je ta država zavedela, da lahko nastali položaj bogato unovči. Tako se je v javnosti na enem od grških portalov pojavil zapisnik z novembrskega srečanja med evropskim in turškim vodstvom (Juncker, Tusk, Erdoğan, Davutoğlu), iz katerega sledi evropska ponudba za tri milijarde evrov in namera glede nadaljevanja postopkov približevanja Turčije k EU, če bi ta zadržala begunce na svojem ozemlju. Prav tako iz zapisanega sledi, da se je Erdoğan spustil v nenavadno barantanje, češ, ali naj EU ponudi šest milijard evrov ali naj se sprijazni z dejstvom, da Turčija lahko kadar koli odpre vrata v Grčijo in Bolgarijo in »da begunce na avtobuse«.
To je en prizor, ki ponazarja, kako se trguje nad glavami beguncev. Drugi je obrnjen in v njem se Turčija predstavlja kot žrtev. Ruski portal RT je veliko pozornosti namenil jeznemu Erdoğanovemu vzkliku: »Hej, Amerika!« Od nje je ta teden zahteval, naj se odloči, kaj sploh hoče, in jo naravnost obtožil krvoprelitja v Siriji, ker kurdskih borcev proti Islamski državi, skladno s turškimi interesi, ni prepoznala za teroriste, torej za del istega problema, kot je Islamska država (IS). Zavezniki, je povedal, drug drugemu ne rečejo, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj.
K temu je treba dodati dve pomembni informaciji. Prva je, da se je Turčija pred tem zapletla v resen in globok konflikt s Putinovo Rusijo; kot vemo, je novembra lani sestrelila rusko bojno letalo. Rusija je tedaj predložila dokaze, kako Turčija na črno od IS kupuje poceni nafto in kako igra dvojno igro. Druga je ta, da ima glede Kurdov zgodovino, ki jo mnogi označujejo za genocidno, in ne potihnejo interpretacije, da Turčija z vojno proti IS pravzaprav s pokritjem mednarodne skupnosti nadaljuje svojo politiko do uničevanja Kurdov.
Zaostrovanje napetosti med Turčijo in Rusijo z novimi ruskimi kršitvami zračnega prostora zadnje dni letošnjega januarja je prejšnji teden pripeljalo do ruske ostre obtožbe, da se turške sile pripravljajo na neposredne vojaške akcije v Siriji.
Na hladni tankovi cevi
S tem pridemo do velike mednarodne politične geometrije, zaradi katere smo se ovedli, kako nevaren je spet postal svet. Rusija trdi, da ima dokaze, kako Turčija tajno načrtuje napad na Sirijo. Rusija izraža začudenost, da ob tem molčita ZDA in Nato, ki se sklicujeta na to, da želita zavarovati sirsko ljudstvo. Turčija obtožuje ZDA, da podpirajo Kurde in delajo proti interesu zaveznika. Rusija je obtožila ZDA in Nato, da so v prvih dneh februarja izvedli le 12 letalskih napadov, medtem ko jih je Rusija 875. Turčija je obtožila Rusijo, da je zaradi napadov Asadovih kopenskih sil ob pomoči Moskve z območja Alepa na severu Sirije zbežalo še petdeset tisoč beguncev, večina proti Turčiji ...
Postavimo si vprašanje, kdo na Bližnjem vzhodu pije in kdo plačuje. Če k temu prištejemo še potencialne velikoarabske interese Saudske Arabije in podpihovanje sovraštva med šiiti in suniti, potem teža poskusa, da bi razumeli vse skupaj, postane kar pretežka. Razen seveda, če se ne zatečemo v načelno opredelitev ekonomije zla, ki se v letih po padcu berlinskega zidu kaže predvsem obrnjeno – kot zlo ideologije ekonomizma, točneje kot zlo kapital(izm)a, ki je več kakor očitno svet vrgel iz tečajev. Prihajamo do poante, ki je ta, da se na Bližnjem vzhodu po vsebini in smislu dogaja to, kar se je v Evropi dogajalo pred in med prvo svetovno (imperialistično) vojno, v Evropi pa se posledično zaradi beguncev in strasti, ki se dvigujejo ob njihovem dejstvu, kažejo trendi, kakršni so se Evropi dogajali pred drugo svetovno vojno. In celotnemu svetu skupaj se dogaja to, kar se mu je na ravni vojaško-varnostne strategije dogajalo, ko je po drugi svetovni vojni vstopal v hladno vojno, na novo pa se je začelo leta 2014 s pritajeno rusko invazijo na Krim.
Medtem ko sta zunanja ministra ZDA in Rusije, Kerry in Lavrov, v Münchnu gostila kontaktno skupino, ki naj bi reševala sirske zadeve, so se sestali obrambni ministri držav Nata in sprejeli neverjetno smelo odločitev: 300.000 vojakom ZDA v Evropi bi ta velesila v okviru Nata po vzhodnoevropskih državah, kot so Litva, Latvija, Estonija, Poljska, Bolgarija in Romunija, dodala še 40.000 vojakov zračnih in morskih sil ter posebnih enot. Ashton Carter, ameriški obrambni minister, je sicer dejal, da to ne bo tako kot v času hladne vojne, da pa bo močno opozorilo v tej smeri. Kaj to sporoča? Da prihajamo spet v spiralo rožljanja z orožjem?
Ko je ameriški obrambni minister v četrtek v imenu obrambnih ministrov članic Nata v Bruslju povedal, da je Nato pripravljen »sodelovati pri preprečevanju tihotapljenja beguncev v Egejskem morju«, se je slišalo, kot da bo Nato ustavil begunce pred prihodom v EU z alibijem, da se s tem preprečuje nezakonit biznis brezvestnim tihotapcem. Toda morje med Grčijo in Turčijo ima mnoge druge geostrateške pomene in vidike, v katerih se begunci spet kažejo kot žrtev in ne kot problem.
Ko spregovori najmanjši
Slovenija v vseh teh zadevah ni velik igralec, kajti kot posamična mala država naj niti ne bi mogla biti. Toda če je to res, zakaj je svoj glas potem lahko dvignil Janis Varufakis, ki je sam po sebi še manjši, po funkciji pa »odstopljeni« finančni minister države, ki je v EU danes najmanjša med najmanjšimi? V Berlinu je ta teden ustanovil panevropsko politično gibanje, ki si je za cilj zadalo demokratizirati Evropo. Če posameznik lahko merodajno spregovori o problemu današnjega časa in zablodah Evrope, zakaj ne bi mogla suverena država? Poanta Varufakisove kritike reševanja begunskega problema je, da so institucije EU odpovedale, posamezne članice EU pa mislijo samo na svoje interese. Pravilno je opozoril, da se je nekaj podobnega dogajalo že v 30. letih prejšnjega stoletja, torej v letih pred drugo svetovno vojno. Pravilno je ugotovil, da se Evropa lahko demokratizira (od spodaj navzgor) le, če demokracijo vrne ljudem in jo izpuli iz rok kapitala, ki danes določa vse, kar je, kar je bilo in kar bo.
Da bi potrdili pravilnost nastavitve problema, se vrnimo na začetek tega zapisa, v ekonomijo strahov. V imenu strahu pred slabšim in najslabšim je Slovenija obsojena na nespremenljivost aktualne vlade. V imenu strahov pred begunci je na južni meji postavila žičnato ograjo, polno žiletk in grozečih krogov, ki sporočajo zlovešča sporočila. V istem imenu je táko ograjo dobila na svoji severni meji. Je Evropa, sestavljena iz navidez samozadostnih, z žičnatimi ograjami ograjenih držav, še Evropa, kakršna stoji v ideji EU? Medtem ko zveza Nato kani spet kopičiti vojsko v državah, ki se še bojijo Sovjetske zveze, dolarski zelenci brez težav preskakujejo vsako ograjo, žičnato ali vodeno, legalno ali nelegalno.
S to ideologijo je nekaj narobe in nemara se zato v Sloveniji dvigujejo glave ob kadrovskih premikih v sistemski Ljubljanski banki, ki so jo slovenski davkoplačevalci v imenu reševanja države plačali (pre)drago, zdaj pa spet ni jasno, čigavi interesi v njej gospodujejo. Ko je minister za pravosodje Goran Klemenčič pred dnevi izjavil, da na sporna ravnanja kolegov ministrov (dodatki za pripravljenost) gleda z obžalovanjem in jezo, se je bralo tudi o neuradnih informacijah, da mu v resnici nič kaj niso všeč kadrovski premiki v NLB. Tako nekako utripa tudi evropska, bližnjevzhodna in svetovna politika in na dlani je, kje in kako je mogoče ravnati, če si majhen.
