Za našo želvico – na barikade!

Dimitrij: Če Atlas nosi svet, kaj nosi Atlasa?

Tasso: Atlas stoji na želvjem hrbtu.

Dimitrij: Na čem pa stoji želva?

Tasso: Na drugi želvi.

Dimitrij: Na čem pa stoji ta želva?

Tasso: Moj dragi Dimitrij, vse do konca so same želve!


Neka uradnica, menda z agencije za okolje, je verjetno nekje zasledila ta starogrški dialog, očitno pa si je zapomnila samo to, da je želv ogromno, neskončno – in da potemtakem ni treba z njimi ravnati ravno v rokavicah. No, v piranskem akvariju na te stvari gledajo drugače. Kot je poročal Boris Šuligoj, so močno poškodovani kareti vstavili titanova vijaka in ji s polimeri oblikovali del umetnega oklepa, potem pa so jo seveda spustili v morje. Tega pa si ne upajo narediti z manjšo želvico, ki so jo sicer pozdravili, a bi v naravnem okolju težko preživela. Zato so zaprosili ministrstvo za izjemo: namreč da bi jo iz sedanje »kletke« za nekaj časa preselili v večji akvarij, kjer bi se mnogo bolje počutila in bi se okrepila do zmožnosti preživetja.

Tu je nastopila odločna uradnica, češ, to pa ne, želve so zaščitene, zaščitene živali pa je po nevemkaterem predpisu prepovedano razkazovati. Ker ste jo že dovolj zdravili, jo pač vrzite v morje! »Zgodbo« je te dni povzela tudi televizija, tako da je bil marsikdo šokiran, ko je zrl v ta brezčutni birokratski obraz, na katerem ni bilo zaznati niti cinizma, ki se včasih pripeti birokratom. Ženska verjetno ne ve, da piranski strokovnjaki in ljubitelji morja ozdravljenih želv ne odvržejo v morje kot smet, ampak vsako ljubeče spustijo nazaj v življenje – navsezadnje tudi zato, da se tudi sami veselijo življenja. Kakorkoli že, zbodla nas je predvsem hladna ozkosrčnost, kajti o rigidnosti, nesposobnosti birokracije in morda celo o zakrknjeni pameti se niti ne splača več razpredati.

Da se razumemo: rigidnosti, nesposobnosti, ozkoglednosti in takih čednih lastnosti je povsod dovolj; navsezadnje je moral nekdo pripraviti predpis, da je prepovedano razkazovati ogrožene in zaščitene živalske vrste. Je potemtakem treba kaznovati živalske vrtove? Pa tiste entuziaste, ki so si prisvojili Škocjanski zatok pri Kopru in – kajpak ne iz svojega žepa – postavili pregrešno drage opazovalnice ptic, med katerimi so številne vrste zaščitene. Navsezadnje bi bilo treba poslati inšpektorje in policijo v vse oštarije, kjer si upajo pripraviti jastoga, uboga žival pa se mora pred »tretmajem« gostom še malce razkazati v akvariju in jim tako dokazati, da gre v lonec še živa.

Upajmo, da bo naša želvica živela še vsaj sto, dvesto let in da bo preplavala še mnoga morja. Tako bo lahko na obalah daljnih svetov pripovedovala o omejenosti ljudi v neki deželici, ki pa menijo, da smejo razsojati prav o vsem, od flore do favne, od krave do želve. Pa tudi o kitih – ima okoljsko ministrstvo kak predpis o kitih, ki včasih zaidejo v menda še naše morje?

Seveda smo si želvico prisvojili samo za prispodobo, kako funkcionira naša birokracija, ki bi morala biti vezivo v strukturi države, dejansko pa ji uspeva državo sproti razgrajevati, in to očitno ne le s tem, da ni dorasla nalogam, ampak je tudi globoko prepojena s politiko. Politika pa se je pri nas zreducirala na strankarske zdrahe brez pravih povodov in vsebine, kar je nekaj diametralno nasprotnega, kar sta ob ustanavljanju države imela v mislih Pučnik in Bučar. V parlamentu so prepričani, da oni utelešajo demokracijo kot tako – kar seveda ni res, prav nasprotno, v tem kurniku s svojimi zdrahami pravzaprav zavirajo politično samoprosvetljevanje nacije. Parlament kot utelešenje strankarske scene se gre dejansko neke vrste larpurlartizem.

Ta opazka seveda velja tudi za državno uradništvo, ki – če se le da – ravna samovoljno, po predpisih, ki si jih – če se le da – napiše, priredi ali tolmači po svoje. Zato tudi imamo opraviti s takšnimi nesmisli kot v »zadevi« želva, ki je v piranskem akvariju ne smejo preseliti v večji bazen, ker bi jo tam obiskovalci lahko videli. Če bi bil Kafka še živ, bi to gotovo uporabil v eni svojih novel. Zbirko njegovih novel so sicer uredili pod naslovom Splet norosti in bolečine, kar bi tudi deloma ustrezalo dogajanju na šentflorjanskem, ko pa gre za našo birokracijo, bi morda morali prej govoriti ne samo o nesposobnosti in rigidnosti, temveč tudi o pišmeuhovstvu in celo cinizmu.

Kako naj si, denimo, razlagamo, da nekateri projekti čakajo na gradbeno dovoljenje tudi več let? Samo s tem, da so tehnično ali pravno tako zapleteni, da pač zahtevajo dolgotrajno mukotrpno rezkanje in piljenje, pa še pomoč raznih drago plačanih svetovalnih družb iz tujine? Če smo že pri tem: naš javni sektor je prepojen s pravniškim kadrom, vendar se institucije vse bolj zatekajo k tem družbam, pogosto sumljivega slovesa. Značilen je primer Alpine v Žireh, ki so jo očitno namenili uničenju in preselitvi v Bosno; za začetek nameravajo odpustiti petdeset zaposlenih, hkrati pa neki svetovalni družbi plačujejo po 60 tisoč na mesec – kar bi skoraj zadostovalo za plače nesrečnikov. Ki jih bodo brcnili iz tovarne z navadnim ali s smučarskim čevljem?

Pri zadevi Alpina bodo (spet) odigrale sumljivo vlogo razne slabe banke in sproti se izmenjujoče psevdoinstitucije, ki so tako ali drugače del ustroja države in torej sociološko pravzaprav birokracija. Dvorna birokracija, dvor pa je pač dvor, v katerem nikoli ne zmanjka pohlepa, laži in spletk. Veljko Rus je pred petnajstimi leti v svoji študiji Podjetizacija in socializacija države optimistično ugotavljal, da je s tedanjim predlogom zakona o javnih uslužbencih dosežen pomemben napredek v smeri depolitizacije javne uprave, saj naj bi nameraval s sankcijami zagotoviti, da se bodo višji državni uslužbenci sprejemali na podlagi javnih razpisov in strokovne selekcije. Uradniški svet naj bi imel pri tem ključno vlogo, za politizacijo kadrovanja naj bi tako bila vsaj priprta vrata.

Skratka, Veljko Rus je – kot ga tudi sicer poznamo – optimist. Malce hudomušnosti: Optimist misli, da živimo v najboljšem vseh svetov. In pesimist? Pesimist se boji, da je to res.

V petnajstih letih se je le malo spremenilo na bolje, morda predvsem na »okencih«, torej predvsem pri upravnih storitvah za prebivalstvo (zemljiška knjiga, osebne izkaznice, registracija vozil itd.); t. i. višje uradništvo pa ostaja v svojih oblačnih sferah, oblegano z lobiji, vpleteno v različna omrežja in tudi spolitizirano. In navsezadnje mu še vedno uspeva zavirati razvoj civilne družbe, po Rudiju Rizmanu agregat nevladnih organizacij, ki ga lahko obravnavamo tudi kot vmesni prostor med zasebnostjo in državo. Po tej logiki bi bila prva poklicana presojati o usodi naše želvice civilna družba, v katero lahko prištevamo politično nekompromitirano znanost, ne pa država, ki deduktivno širi moč prek svojih fantomskih agencij.

No, lahko se potolažimo, da nismo nič slabši od, recimo, Bruslja, kjer tamkajšnja birokratska elita dosega absurde nad absurdi. Te dni je z begunci preobloženo Grčijo naposled obiskal predsednik evropskega sveta Donald Tusk, v Bruslju pa tuhtajo, da bi bilo vendarle treba tej državi, ki so jo spravili na kolena, pomagati. Kdaj? Grčija potrebuje pomoč v vseh oblikah zdaj, ko je humanitarna kriza že tu, ne pa v neki birokratski prihodnosti. In, mimogrede, nikar reči, da je evropska birokracija, ki nam predpisuje vse, od kumaric do kondomov, profesionalna in da ni spolitizirana. Marsikdo tam bi Grčijo, s Ciprasom vred, preprosto zalučal v morje – kot našo želvico.

Bi tista ozkosrčna gospa z ministrstva odvrgla v Savo svojega bolnega psa ali mačko? Tu pa smo že pri šentflorjanski morali.