Za srednji razred se enačba ne izide

Država blaginje ne more temeljiti na izkoriščanju srednjega razreda in priključevanju težkih vagonov na lokomotivo.

Objavljeno
16. marec 2018 12.58
Ljubljana z Ljubljanskega gradu 14.marca 2108 [Ljubljana,motivi,Ljubljanski grad]
Sonja Šmuc
Sonja Šmuc

Za državo blaginje, ki je družbena vizija Slovenije, sta značilni visoka enakost med državljani in široka dostopnost dobrin, ki najbolj prispevajo k splošni kakovosti življenja – šolstvo, zdravstvo, socialna in druga varnost … Država blaginje je draga, zato je povezana z visokimi davčnimi stopnjami. Ko k temu dodamo še majhnost države, ki že v osnovi pomeni visoke stroške delovanja državnega aparata, se združita dva pojma, ki naredita državo dodatno drago. Vse to je res. Pa vendar ...

Tudi skandinavske države, po katerih se radi zgledujemo, so majhne države z visokimi obdavčitvami. Toda pri nas (še) ne dosegamo skandinavske kakovosti javnih storitev, ki se financirajo iz denarja, ki ga državljani prepustimo državnim inštitucijam. Prav tako je naša produktivnost dela več kot pol nižja kot v teh državah. Kljub temu tudi pri nas javne storitve vendarle niso slabe – ponekod so nad, drugod nekoliko pod povprečjem držav OECD, vendar pa bi glede na delež, ki ga Slovenci namenjamo plačam zaposlenih v javnem sektorju (4,6 milijarde evrov oz. 23 odstotkov proračuna), državljani upravičeno pričakovali več. Če preračunamo, koliko bi primerljive države, kot so Avstrija, Češka in Nemčija, namenile za enak obseg javnih storitev, ugotovimo, da bi bilo to za kar milijardo evrov manj oziroma toliko, kot smo za plače javnega sektorja plačevali pred desetletjem.

Skandinavci izredno preudarno razvijajo svoje socialne politike (mimogrede, pri njih je obvezna finančna participacija pri obisku zdravnika; ta ideja je v Sloveniji ožigosana kot neoliberalistična), v javnem sektorju pa je močno usidran občutek odgovornosti javnih uslužbencev do državljanov. Pri nas je srečanje z javnimi institucijami v povprečju prej travmatično kot prijetno opravilo. Čas izdaje gradbenega dovoljenja se je v desetih letih podaljšal na 240 dni (v Srbiji se je skrajšal na 110 dni), povprečna izkoriščenost operacijskih dvoran je po podatkih ZZZS kljub dolgim čakalnim dobam znašala samo 6,6 ure na dan, med evropskimi otroki naši najbolj sovražijo šolo. Kljub velikemu povečanju števila družinskih zdravnikov na primarni ravni se je število napotitev povečalo kar za polovico, od katerih specialisti ocenjujejo, da jih je prav takšen delež tudi nepotrebnih.

Seveda obstajajo tudi izjemni uspehi našega javnega sektorja, kjer je uspešnost delovanja zelo visoka. Kljub dolgim čakalnim dobam je splošna skrb za zdravje državljanov dobra; še posebej izstopamo po nizki umrljivosti dojenčkov (tipičen kazalnik pri mednarodnih primerjavah), kar nam zavidajo tudi visoko razvite države. Ravno tako ima tudi šolstvo lepe dosežke pri umeščenosti naših šolarjev po znanju, kot ga meri raziskava Pisa. Imamo eno od najgostejših cestnih omrežij v Evropi. S socialno politiko smo dosegli, da je delež zaposlenih, ki je pod ravnjo stopnje revščine, za tretjino nižji kot v EU-28. In še bi lahko naštevali. Ti podatki so zgovorni. Govorijo ne samo o potrebnosti, temveč tudi o nujnosti dobrin, ki nastajajo v javnem sektorju, ki dvigujejo kakovost življenja in s tem uresničujejo ideal države blaginje. A potrebno je tudi več spoštovanja javnega sektorja do državljanov in podjetij, ki se izkazuje z dobro, hitro in zanesljivo storitvijo.

Neprijetna dejstva, ki jih nekateri nočejo videti

Ko pri nas razvijamo socialne politike, izhajamo iz prepričanja, da mora država poskrbeti za vse, da mora prevzeti nase skrb za državljane, toda s tem zmanjšujemo tako odgovornost kot svobodo posameznika. Še več, sistematično razvijamo odvisne, nesamostojne, nesamozavestne ljudi. V družbi, ki izrazito veliko vlaga v izobrazbo ljudi (delež zaposlenih z visoko ali višješolsko izobrazbo je tretjinski, kar je 8 odstotnih točk več kot v primerljivih državah), je tak pristop pretirano pokroviteljski in neučinkovit. Prav je, da država vlaga v ljudi in omogoča dostojno socialno varnost. Mora pa pri tem loviti ravnotežje, da s previsokimi socialnimi transferji in prevzemanjem odgovornosti, ki ji ne pritičejo, ne spodbuja neželenega vedenja ljudi (kar potrjuje povečan interes za zaposlitev, ko se približuje iztek obdobja prejemanja nadomestila za brezposelne ali ko otroci odrastejo, zaradi česar se jim znižajo socialni transferji).

Ko se dušebrižniki obregnejo ob stališča Gospodarske zbornice Slovenije, ki da izredno agresivno poziva k nižji obdavčitvi dela in višjim netom plačam, pozabijo povedati, da je običajno njihova eksistenca odvisna od visoke obdavčitve drugih, zato sprememba ni v njihovem interesu. Nekateri med njimi pozivajo celo k zvišanju davkov kot pametni proticiklični politiki, ki naj bi jo zasledovala država. A pred tem nanizajmo nekaj dejstev, ki jim ni moč ugovarjati:

1. Slovenski proračun potrebuje na leto skoraj 17 milijard evrov prihodkov, od tega 90 odstotkov iz davčnih prilivov. Polovica teh prilivov je iz naslova obdavčitve in oprispevčenja plač.

2. Zaradi neugodne demografske slike, ki je posledica majhnih generacij in ene najmlajših populacij upokojencev v EU, so pred nami leta krčenja trga dela – vsako leto naj bi bilo za 8000–12.000 manj delovno sposobnih prebivalcev (po oceni Umarja), kar pomeni manj davkoplačevalcev.

3. Podobne demografske razmere so prisotne tudi v drugih razvitih državah, ki z aktivno politiko priseljevanja vabijo strokovnjake in tehnične kadre k sebi. Iz Slovenije se vsako leto izseli okoli 15.000 ljudi, od tega 30 odstotkov s terciarno izobrazbo (višja ali visoka šola), pri čemer je Slovenija v univerzitetno diplomiranega človeka vložila več kot 100.000 evrov, v doktoranta pa še enkrat toliko.

4. Slovenija je majhna, izvozna ekonomija (prodaja izdelkov in storitev v tujino predstavlja 80 odstotkov BDP). Rešitve večjih gospodarstev, z močnim domačim trgom, za nas niso uporabne. Za ohranjanje izvozne uspešnosti je nujna visoka konkurenčnost, na katero pomembno vpliva razvitost poslovnega okolja, z višino in strukturo davčnih obremenitev vred.

Nekateri se z neprijetnimi dejstvi ne želijo sprijazniti. Nočejo videti medsebojnih povezav, soodvisnosti in nevzdržnosti, ki izhajajo iz rastočih potreb starajočega se prebivalstva (rastoči pritisk na pokojnine in zdravstveno oskrbo) in obsežnega javnega sektorja (ki sicer krije velik del družbenih potreb) na eni strani in na drugi krčenja trga dela (manj ljudi, ki prispevajo v proračun in državne blagajne), bega možganov (še manj ljudi, ki prispevajo v proračun in državne blagajne oziroma h gospodarskemu razvoju) in izvozne naravnanosti majhnega, odprtega gospodarstva (ki potrebuje izredno konkurenčne pogoje, da bi lahko obstala). Te povezave so v resnici jasne, kot matematične zakonitosti, in si jih je mogoče predstavljati tudi kot enačbo, ki se ne izide. Zato ne samo na GZS, temveč tudi v vseh gospodarskih organizacijah opozarjamo, da je – gospodarski rasti navkljub – naš sistem, ki je utemeljen na obdavčitvi dela, treba redefinirati, ker sedanji že srednjeročno ni vzdržen.

Prestrukturiranje davkov, ne davčni strel v koleno

Ne pozivamo k vsesplošnemu znižanju davkov. Zavedamo se, da proračunske potrebe starajoče se družbe naraščajo, zato bo, tudi ob nujni večji racionalizaciji javnega sektorja, treba zagotavljati visoke proračunske vire. Ob tem pa je treba davčna razmerja oblikovati skladno z realnostjo, v kateri živimo, in ne na podlagi odmaknjene ideologije.

Zato je GZS predlagala ministrstvu za finance, da pripravi večletni načrt postopnega spreminjanja davčnega sistema, po katerem bi se hkrati dogajali postopni premiki: po eni strani bi se rahljal davčni primež na strani dela, zlasti pri višje izobraženih, ki so ključni za razvoj tako gospodarstva kot negospodarstva in so najbolj iskani kadri na planetu, po drugi strani pa bi se bolj obremenjevala potrošnja in predvsem premoženje, ki je v primerjavi z večino drugih razvitih držav pri nas še najbolj neizkoriščen davčni vir (1,8 odstotka vseh davčnih prihodkov). Gre torej za poziv k prestrukturiranju davkov, ne k davčnemu strelu v koleno.

Razumeti je treba, da čedalje manj zaposlenih v gospodarstvu ne more nositi bremena čedalje več upokojenih (pri čemer je samo 29 odstotkov aktualnih upokojencev dejansko vplačevalo prispevke 40 let, kar je ključen razlog za nizke pokojnine), čedalje več zaposlenih v javnem sektorju (171.000, kar je 20.000 več kot pred desetletjem), visokem deležu brezposelnih (trenutno 86.000) … Kdor meni, da podjetja in zaposleni v gospodarstvu niso lokomotiva države, naj si zamisli, kaj bi se zgodilo, če zaposleni v podjetjih mesec dni ne bi delali in mesec dni ne bi vplačevali v proračun. Bi se lahko našli drugi finančni viri? Vsak del družbe je pomemben, a brez delujočega gospodarstva smo vsi bosi in lačni.

Država blaginje je pojem, ki mora vsem nekaj prinesti. V Sloveniji ga razumemo predvsem kot varovanje najbolj ranljivih, tudi zaposlenih v spodnjih tarifnih razredih (zato lahko ti s socialnimi transferji bistveno popravijo svojo finančno moč in se tako zelo približajo zaposlenim s povprečnimi dohodki). Gospodarstveniki izpostavljamo, da leta debelih krav ne bodo trajala večno in da je treba razmišljati, v kakšni kondiciji bomo ob naslednjem zasuku navzdol, ki je morda oddaljen samo nekaj let. Razmišljati je treba tudi o naslednji generaciji. Medgeneracijska solidarnost je odlična ideja, dokler je vsaka naslednja generacija večja. Kaj pa, ko se trend obrne? Mladi niso naši ujetniki. Vedo, da lahko odkorakajo iz sistema, vedo, da lahko zapustijo državo in odidejo tja, kjer bodo sadovi njihovega dela njihovi. Ne iztisnimo jih iz države zato, ker se ne želimo spremeniti.

Zato poziv: usmerimo se v krepitev srednjega razreda. Država blaginje ne more temeljiti na izkoriščanju srednjega razreda in na priključevanju vedno težjih vagonov na lokomotivo.

Mag. Sonja Šmuc je generalna direktorica GZS.