Tiskane izdaje
Najbolj vroča zgodba poletja je Grčija. Zgodba o politiki, ki se je zoperstavila bankirjem. »Nihče nima pravice ubogati!« je nekoč rekla Hannah Arendt. V primeru Grčije in Evrope seveda ne gre le za finance, gre za vprašanje o humanizmu, solidarnosti, spremembah in o tem, ali imajo manjše in revnejše države v resnici sploh še kakšno besedo pri oblikovanju svoje usode.
In če je Grčija v času najdaljših dni najbolj vroča tema, je Dolg Davida Graeberja, (založba *cf, prevod Branko Gradišnik) najbolj vroča knjiga. Ameriški antropolog namreč v tem izjemnem delu, ki se odlično bere, piše o tem, da živimo v politično-ekonomskem sistemu, v katerem je dolg postal najbolj močna sila, ki oblikuje prihodnost posameznika, podjetja in države, ki hromi upore, svobodo in spremembe. Prepričali so nas, da kdor je zadolžen, je vedno tudi kriv, čeprav se nam zdi nekaj čisto normalnega, da davkoplačevalci odplačujemo dolgove, ki so jih ustvarili drugi. Zakaj morajo nekateri vračati dolgove, drugim pa jih ni treba? Graeber se v knjigi vrne v zgodovino ter pripoveduje o prostituciji, ki je mnogokrat temeljila na tem, da je žena ali hči morala s svojim telesom odplačevati dolgove moža ali očeta, bralcu odkrije, kam je izginilo krvavo srebro, ki so ga Španci in Portugalci nasilno izpulili Indijancem, kje so največje zlate rezerve na svetu, piše o tem, da so se največji upori v zgodovini vedno dogajali zaradi dolgov in seveda je to predvsem zgodba o kapitalizmu. Graeber je prepričan, da v resnici dolg ni drugega kot dogovor med ljudmi, zato se lahko, če obstaja vsaj malo človečnosti, vedno vse spremeni. Morda je treba, tako kot je nekoč to počel Diogenes v Atenah, danes v Bruslju s prižgano baklo sredi dneva končno poiskati kakšnega človeka.
Tudi v odlični knjigi o povojni Evropi Podivjana celina, ki jo je napisal mlad angleški zgodovinar Keith Lowe (založba Modrijan, prevod Breda Biščak), je daljše poglavje posvečeno dogajanju v povojni Grčiji, pripoved o grški državljanski vojni, s pomočjo katere je lažje razumeti sedanjost. Podivjana celina je kruta in krvava knjiga, govori o kaosu, v katerem se je znašla povojna celina, o anarhiji, nasilnih povojnih pobojih, sovraštvu do judov, ki se je kljub koncu nacizma še vedno nadaljevalo. To je zgodba o tem, kako je krutost vojne zamrznila srca ljudi, ki so se šele čez nekaj let začela počela počasi odtajevati.
Našla se je ženska
Tik pred počitnicami lahko v knjigarnah najdemo kar nekaj knjižnih novosti. In zanimivo je, da izbor najboljših predstavljajo pisateljice. Kriminalko Sviloprejka (Mladinska knjiga, prevod Nataša Müller) je podpisal Robert Galbraith, kar je v resnici psevdonim avtorice Harryja Potterja J. K. Rowling. Gre za drugo knjigo iz serije o detektivu Cormanu Striku. (Prvi del Klic kukavice je prav tako že preveden v slovenščino.) Tokrat se nanj obrne žena znanega pisatelja, ki je skrivnostno izginil, še prej pa oblatil večino znancev in bil, kot ugotovi detektiv, obkrožen z mnogimi literarnimi izdajalci.
Gillian Flynn je avtorica uspešnice Ni je več, Ostrina (založba Mladinska knjiga, prevod Jolanda Blokar) je njen prvi roman. Lahko so nam njene knjige všeč ali ne, dejstvo je, da so izjemno dobro napisane. V svojih delih je Flynnova zasnovala posebne, sodobne junakinje, ki imajo sicer svoje težave, frustracije in obsedenosti, a nikoli niso žrtve. Stephen King je o tej knjigi napisal, da že dolgo ni bral tako srhljive družinske sage in da je zgodba še nekaj časa ostala v njegovi glavi, zvita v klobčič in sikajoča kot kača pod kamnom.
Knjiga Hitreje ko grem, manj me je (založba Modrijan, prevod Jana Kocjan) je prvenec mlade norveške pisateljice Kjersti Annesdatter Skomsvold. Glavna junakinja je starejša samotarka Mathea Martinsen, ki rada bere osmrtnice, ker so vsi, ki umrejo, ponavadi mlajši od nje, gleda televizijsko oddajo in ves čas plete zapletene vzorce. Skandinavsko duhovito in severnjaško žalobno hkrati.
In na koncu ne pozabimo niti na res odlične kratke zgodbe in prvenec Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki (založba Goga) ter knjigo Razpoložena za Pariz (založba Beletrina) Vesne Milek, po kateri si boste takoj zaželeli v Pariz in brez katere nikoli več ne boste odšli tja.
***
O tem, kaj bodo brali to poletje, smo povprašali tudi nekaj znanih knjižnih moljev.
Nina Kožar, pobudnica gibanja Knjigobežnice in urednica FB-strani Zgodonina
Kaj boste brali letošnje poletje?
Spomladi sem se poslovila od babice, ki mi je zapustila zbirko Sto romanov. Začela bom pri številki ena, Gospe Bovary, do zadnjega, stotega, bo minilo še nekaj poletij. Prebrati nameravam še Civilizacijo Nialla Fergusona, Poročne zaplete Jeffreyja Eugenidesa, HHhH Laurenta Bineta in življenjepis moje najljubše zgodovinske osebnosti, Marijo Terezijo Franza Herreja.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Poletje med mojo nosečnostjo je bilo zelo čustveno in zato tudi najlepše od vseh. Preživela sem ga v senci s knjigami, prebrala sem roman Harper Lee Ne ubijaj slavca, ki se mi je privil ob srce in za vedno ostal tam. Če ne verjamete v puhlo plažno branje, vam priporočam še Wolf Hall in Bring Up the Bodies, z bookerjem nagrajena romana mojstrice Hilary Mantel, ljubiteljem znanosti polagam na srce Nesmrtno življenje Henriette Lacks in zbirke kratkih zgodb dr. Saše Dolenca, ker morate spoznati tudi kakšnega mlajšega slovenskega avtorja, pa v kovček dodajte še Konec. Znova, pod katerim je podpisan Dino Bauk.
V katerega literarnega junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Najbolj strastno literarno vezo imava z Jevgenijem Onjeginom. Kadar ga berem, in berem ga večkrat, se popolnoma vživim v Tatjano, ki neuslišana hrepeni po njem. V nekem antikvariatu v Stari Ljubljani so imeli posebno bibliofilsko izdajo Onjegina iz leta 1962 z ilustracijami Jožeta Ciuhe. Hodila sem ga gledat, ko je ležal v izložbi, dokler nekega dne ni izginil in mi strl srce. Na srečo se je čez nekaj dni pojavil pri meni, zavit v darilni papir s pentljo.
Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.
Kot otrok sem se neskončno zabavala ob branju Čudovitih dogodivščin barona Münchausna, ki je še zdaj med mojimi najljubšimi knjigami. Pred kratkim me je nasmejal P. G. Wodehouse s knjigo Hvala, Jeeves, pa Marko Zorko s Skrivnim dnevnikom Janeza Drnovška. Z izgovorom, da kupujem knjige za otroka, pa se krohotam tudi prigodam Gospoda Gnilca in Kapitana Gatnika.
Knjiga, h kateri se vedno vračate.
Stare grške bajke, kot jih je priredil Eduard Petiška, sem prvič brala v 3. razredu osnovne šole, od takrat pa sem jih verjetno prebrala že več kot dvajsetkrat. Mislim, da sem celo generacijo otrok osnovne šole Danile Kumar prikrajšala za to čudovito čtivo, ki je bilo kar naprej izposojeno v šolski knjižnici. Še zdaj jih berem, eno po eno. Včasih pri legendarnih junakih iščem moč in pogum, včasih se k njim zatečem po spomin na šolska leta.
Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?
Trenutno se počutim kot Alica v čudežni deželi. Srečujem veliko nenavadnih likov, zelo malo stvari, ki se mi dogajajo, ima rep in glavo, in včasih se mi zdi, da vse skupaj samo sanjam.
S katerim literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj? Na večerjo bi šla najraje s Sherlockom Holmesom, ker imam rada zelo pametne nenavadneže. Ne bi šla v restavracijo, ostala bi kar na 221B Baker Street z vinom in ribo, po večerji bi se leno zleknila vsak v svoj naslanjač, si pripovedovala zgodbe in bila tudi tiho. Najboljši ljudje so tisti, s katerimi si lahko tiho in se pri tem ne počutiš neudobno. Ob tem bi počasi pozabila tudi na nesrečnega Jevgenija Onjegina.
Luka Novak, založnik in pisatelj
Kaj boste brali letošnje poletje?
Žena mi nenehno priporoča kupe knjig, vendar nad sodobno anglosaško produkcijo kmalu obupam, sploh v elektronski obliki. Tako se že mesece prebijam skozi Goldfincha Donne Tartt in nikakor ne morem razumeti, da lahko tako razvlečena in strukturno ohlapna knjiga dobi Pulitzerjevo nagrado in toliko kritiške pozornosti. Prav tako nisem uspel prebrati uspešnic, kot sta Ni je več Gillian Flynn in Dekle na vlaku Paule Hawkins, zato bom poleti kar lepo ostal pri francoskih klasikih, Baudelairu in Huysmansu, obenem pa prebral še kak strip, pravkar sem si kupil parodijo o večnih pariških doktorandih.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Na vročini zelo rad berem filozofijo, kot v stari Grčiji, zato bom letos spet malo pobrskal po Nietzscheju. Všeč pa so mi tudi metafizični trilerji Paula Austra, recimo Newyorška trilogija ali Brooklynske norosti.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Kot najstniški romantik v žensko tridesetih let, narativni mit 19. stoletja ;)
Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.
V zadnjem času gotovo Mačke iz Kopenhagna, otroška knjiga Jamesa Joycea, kjer anarhične mačke kadijo cigare in pijejo kislo mleko, zelo zabavni pa so tudi eseji režiserke in scenaristke Nore Ephron Moj vrat mi gre na živce o tem, kako biti ženska.
Knjiga, h kateri se vedno vračate.
Zelo rad se posvetujem z I-Kingom, Knjigo premen, ki je osnova kitajske modrosti, seveda pa so kvintesenca samega vračanja tudi kuharske knjige, recimo Znam kuhati Ginette Mathiot, ki me je naučila osnov francoske gastronomije.
Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?
Frédéric Moreau iz Flaubertove Vzgoje srca mi buri duha že od študentskih let.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
Dobil bi se s Hemingwayem in Kafko. Kafka bi si naročil svoje kamilice, Hemingway pa svojo flašo.
Agata Tomažič, novinarka in pisateljica
Kaj boste brali letošnje poletje?
Knjige se že zbirajo na kupu in čakajo na odhod na dopust. Tele so: Mathias Rambaud: Le livre des séjours et des lieux, Dušan Merc: Življenje sintagmatov, Niccolò Ammaniti: Il momento è delicato, Stanley Milgram: Poslušnost avtoriteti (ker upam, da se da tega priučiti, in to celo na stara leta …), Wiesłav Myśliwski: Traktat o luščenju fižola, Pascal Dibie: Etnologija vrat, Keith Lowe: Podivjana celina, Daša Drndić: Sonnenschein, Zdenko Kodrič: Nebesa cadillac.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Z Amosom Ozom v senci ob plaži manj znanega otoka v Kvarnerskem zalivu. Vsakič ko je prišel kdo k meni pod drevo na obisk, sem bila videti bolj zmedena, ker sem se čisto zatopila v branje Zgodbe o ljubezni in temnini in so se mi na koncu vsi, ki niso bili Izraelci, zdeli tujci.
Bralcem ne bi ničesar priporočala na počez, ker je to, katera knjiga ti je všeč, odvisno od tega, kako gledaš na svet, kje jo bereš in kaj se ti tisti hip dogaja. Sicer pa mislim, da je ena najbolj uporabnih in mestoma tudi zelo zabavnih izdaj, ki bi jo morali prebrati vsi Slovenci, še najbolj tisti, ki jih to ne mika, kompleten SSKJ z dodatkom Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (ljubkovalno poimenovan Čivava). Ampak se zavedam, da to priporočilo izhaja iz moje čudaške narave in ga nihče ne bo vzel resno.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Ker sem bila že od mladih nog zelo odrasla in pametna, se nisem zaljubljala niti v najstniške pevske idole, še manj pa v neke papirnate like. Mi jih je bilo pa veliko zelo simpatičnih in sem včasih kar nekoliko obžalovala, da jih ne bom nikoli mogla spoznati, ker pač ne obstajajo. Mednje sodijo (v kronološkem zaporedju): Pika Nogavička, Holden Caulfield iz Varuha mlade rži, lord Henry iz Slike Doriana Graya.
Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.
Ignacy Karpowicz: Baladine in romance. Ko se bogovi na Olimpu zadevajo z vodo iz reke Stiks, se človek ne more drugega kot režati in hkrati občudovati avtorjevo eruditskost v prepletu z nebrzdano domišljijo. Aja, pa vsekakor še Joga za ljudi, ki se jim je ne da početi Geoffa Dyerja.
Knjiga, h kateri se vedno vračate.
Fran Erjavec: Domače in tuje živali v podobah – to je moja Biblija, Koran in Tora obenem, po potrebi pa tudi delfsko preročišče. V roke jo vzamem vsakič, ko srečam kakšno žival, za katero dotlej še nisem slišala, pa se hitro poučim, da je Fran Erjavec pred več kot poldrugim stoletjem ni le poznal, temveč je izdelal tudi njen zelo poglobljeni psihološki profil. In to tako odlično spisan, da se da na podlagi njegovega pisanja marsikaterega človeka prepoznati kot žival v človeški podobi. Knjiga je zato zelo uporabna, da se jo vzame v roke po kakšni večerji, ko se družba odloči igrati igrico, katera žival je kdo. Fran Erjavec je res slovenski Darwin (četudi bolj teoretik kot praktik), nezanemarljiv je tudi njegov besedni zaklad, ki danes zaradi patine zveni še posebej žlahtno.
Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?
Mogoče medved Pu, ker ves čas meni, da je čas za droben oblizek.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
Vedno sem si predstavljala, da bi bilo zabavno kršiti protikadilski zakon v kakšni kavarni z Michelom Houellebecqom. Da bi brezbrižno puhala pod nos nesrečnim natakarjem in zraven bentila čez človeški rod nasploh. Ampak odkar sem imela čast použiti večerjo v njegovi družbi (in družbi še desetih drugih ljudi, da ne bo pomote), sem spoznala, da je enačiti pisatelja z njegovim pisanjem ena največjih zablod. In odkar vem, da pisatelji niso kot nekakšni bralni avtomati, kjer pritisneš na gumb in počakaš, da se bodo iz njihovih ust kotalili stavki, kakršne pišejo, sem pri teh željah bolj prizemljena. Zato menim, da bi bilo bolj praktično iti na večerjo z Danom Brownom – glede na svojo kupno moč najbrž ne bi skoparil pri naročanju dobrih buteljk. A da bi šla na večerjo z literarnim junakom? Ne, ne bi šla – a nisem že povedala, da vem, da ne obstajajo zares …?
Peter Bratuša, filmski režiser
Kaj boste brali letošnje poletje?
Mislim, da 80 odstotkov knjig preberem v treh tednih na morju. Najverjetneje zato, ker jih takrat lahko preberem »na eks«, v enem šusu. Letošnje poletje bo prva sigurno Odrešenik, Jo Nesbø (479 strani), ki me »rajca« že zadnjih osem mesecev.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Brez razmišljanja obstajata dve: Življenje Keith Richardsa in Ni dežela za starce od Cormaca McCarthyja. Ne nujno v tem zaporedju.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Verjetno v Marquise de Merteuil iz Nevarnih razmerij, bi znalo biti zanimivo ...
Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.
Zajtrk prvakov Kurta Vonneguta. Prvič sem jo prebral v gimnazijskih letih in še zdaj vsake toliko preberem kakšno poglavje. »Tako gre to ...« bi verjetno bile njegove besede.
Knjiga, h kateri se vedno vračate.
Zajtrk pri Tiffanyju in ne bom razlagal, zakaj.
Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?
Hm, teška ... Bojim se, da ne James Bond (Ian Fleming), upam, da ne Franz K. (Franz Kafka), potem že raje Tom Ripley (Patricia Highsmith).
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
S Harukijem Murakamijem, da mi ob sašimiju pojasni, kaj je točno mislil s kratko zgodbo Chance Traveler.
Arjan Pregl, slikar, grafik, ilustrator in oblikovalec
Kaj boste brali letošnje poletje?
Začel bom z bogato ilustriranim zbornikom Inside the Rainbow: Russian Children's Literature 1920–1935. Knjiga govori o času, ko se je začenjal stalinistični režim v sovjetski zvezi in so posledično nekateri umetniki nehali ustvarjati, saj so bili preveč avantgardni, nekateri celo preveč »levičarski« za tedanji sistem (zapovedani socialistični realizem je v končni fazi umetniško bolj kot ne konservativen). Obstajalo pa je področje, na katerem so jih tudi oblasti pustile pri miru in še plačani so bili za svoje delo. To področje so bile … otroške slikanice! Med ilustratorji sta bila recimo tudi El Lissitzky in Vladimir Tatlin, med pisci pa Vladimir Majakovski, Danil Harms (trenutno moj najljubši pisatelj, ki so ga na koncu vendarle strpali v umobolnico, kjer je umrl od lakote) in drugi. Slikanice so bile polne hudomušnosti, absurda in včasih povsem abstraktnih ilustracij. Takšno ustvarjalno svobodo in nagnjenje k eksperimentu bi si zelo želel tudi za sodobno otroško produkcijo.
Potem se bom lotil klasike, za katero me je kar sram, da je še nisem prebral. In sicer roman v stripu Maus (Art Spiegelman). Mislim, da je nujno v času, ko se je začelo že povsem relativizirati drugo svetovno vojno in ko marsikateri sodobni politik tako rekoč opravičuje nacizem in fašizem, obnoviti spomin na grozote, ki so izvirale iz tega.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Eno najlepših poletij sem preživel pred nekaj leti … februarja. Tri tedne sva s tedanjim dekletom, danes materjo mojih otrok Urško, potovala po indijski zvezni državi Kerala. Med drugim sem bral knjigo The White Tiger (Aravind Adiga) in zdelo se mi je prima, da sem jo del prebral v baru v Bangaloreju, kjer je sedel tudi glavni protagonist. Govori o revščini in bogastvu sodobne Indije, o korupciji, kastnem sistemu in kako mu je nemogoče ubežati. A glavnemu »junaku« pravzaprav uspe ravno to, saj ga vodi nenavadna ideja, da je za svobodo dovoljeno storiti bolj ali manj vse. V svetlo kapitalistično prihodnost (osebno taxi podjetje) ga vodijo »lastna iniciativa«, »podjetniški duh« in konsistentna, a nadvse dvomljiva morala. Knjiga je leta 2008 prejela Bookerjevo nagrado in je zelo berljiva in napeta. V duhu malo spominja na film Revni milijonar.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Ne vem, v knjigi se mi to zelo redko zgodi, očitno so resnične ženske zame bolj usodne. Mi je pa ena od bolj prepričljivih usodnih strasti opisana v knjigi Smrt v Benetkah (Thomas Mann). Predvsem mi je zanimivo to, da ni med pisateljem, ki se zagleda v mladega fanta, prav nobenega stika, ne besednega, kaj šele telesnega, a ga ta zagledanost, ki je pravzaprav bolj zavezanost k lepoti, pripelje do propada in na koncu smrti.
Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.
Že dolgo se spravljam brati »biblijo ameriških čajankarjev« in libertarcev, roman Atlas Shrugged (Ayn Rand). Menda je precej smešna.
Knjiga, h kateri se vedno vračate.
Vsake toliko preberem Polentarsko polico (John Steinbeck). Spominja me na čas, ko smo bili tudi sami skoraj »brezdomci«, saj smo bolj ali manj cele dneve viseli na akademiji. Ko smo se tudi sami razveselili (»o, prijateljček moj dragi«), če je kdo nenapovedano prinesel pijačo (kar je bilo pogosto), in smo se potem o umetnosti pogovarjali še dolgo v noč. Spomni me tudi na dobrega prijatelja, ki ga ni več.
Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?
Uf, to je pa težko vprašanje. Mogoče je bolj vprašanje za ljudi okoli mene? Ker je vedno tako, da ima človek drugačne predstave o sebi, kot jih imajo drugi o njem. Na primer, čeprav bi bil sam rajši Zaphod Beeblebrox, bi me kdo drug verjetno prej opisal kot Arturja Denta (mimogrede, še ena knjiga, h kateri se rad vračam, je seveda Štoparski vodnik po galaksiji (Douglas Adams)). Drugače pa v zgodbah (in predvsem filmih) večkrat zasledim stereotip o slikarju, ki živi v opuščeni ameriški opečnati tovarni, pred katero ima parkiran velik motor, atelje (s štafelajem, na katerem sloni risba gole ženske) je neposredno povezan s spalnico in po stanovanju hodi v boksaricah ter s kozarcem rdečega vina v roki. Ne bi se povsem našel v tem opisu. Mogoče včasih to v zvezi z boksaricami.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
Usedel bi se z Beckettovim Godotom, da bi ga najprej vprašal, kje hudiča hodi, potem pa skozi pogovor skušal ugotoviti, če bi bilo sploh kaj bolje, če bi zares prišel.
Mimogrede, Čakajoč Godota je bila lani moja manjša obsesija. Po dolgem času mi je prišel pod roke in sem prebral najprej en slovenski prevod, nato drugega, potem sem brskal nekaj o razlikah med francosko in angleško verzijo (prevedel jo je Beckett sam in ima vsaka svoje male obrate in besedne igre). Na internetu sem našel še zvočno knjigo v interpretaciji angleških igralcev »stare šole«. To sem potem poslušal med slikanjem kakšne dva meseca vsak dan, kot bi se vrtela glasba. Mislim, ta drama je res fantastična! Dogajanje je zabavno, žalostno, umirjeno, vzneseno, smešno, melanholično, nasilno, optimistično, defetistično, voyeuristično, obsceno … kljub temu, da se ne zgodi bolj ali manj nič.
Petra Greiner, direktorica Zavoda 13
Kaj boste brali letošnje poletje?
Malega viteza (Pan Volodijevski), ki sem ga pred slabim desetletjem v bukvarni kupila še ne možu. Pred tem sva se nekaj mesecev le pisno spoznavala prek dolgih literarnih besedil, ki so kričala po osebni iskrenosti in seveda želji po ljubezni. Skrajni čas, da spoznam še tega viteza, ki ponuja zgodovinski, a prav gotovo ne zdolgočasen roman.
S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?
Paolo Gardiani in Umberto Eco se podata k preprosti pici ali špagetom aglio e olio. Z Norveškim gozdom lahko pobegneš pred vročino ali se podaš skozi Zlata vrata (Brine Svit) v romantičen svet tanga. Sama sem preživela čudovito poletje ob Mačku Muriju z vso družino pod toskanskim soncem.
V katero literarno junakinjo/junaka ste se najbolj usodno zaljubili?
Po tretjem porodu in razburkanem morju ob rojstvu posebne drugorojenke sem se ob Ljubimcu lady Chatterley zazibala v zaljubljenost in rastočo ljubezen v ženski sami. V gozdarju gledam svojega moža samega, saj opažam, da se je tudi v človeka ob sebi treba vedno znova zaljubiti. Če sem povsem iskrena, ne vem, kaj vidijo čarnega v Petdesetih odtenkih sive premnoge druge ženske okrog mene, ko pa klasiki ponujajo tako bogat jezik, ki ima prav tako erotičen pridih. Sicer pa so mi blizu vse velike ženske, kot na primer Ana Karenina vse do navidezne predaje.
Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.
Kuharska knjiga prijatelja Janeza Bratovža Zemlja – morje: okusi iz Slovenije. Ob odličnih fotografijah se recepti in njegovi odgovori ob posebnih kuharskih prijemih zdijo tako preprosti, da so zame, ki imam ob dveh levih gospodinjskih rokah sicer odličen okus, malodane smešni. Zato najraje zavijem kar v njegovo restavracijo in se pustim razvajati njemu. Doma pa kuharsko kraljuje kar moj mož.
Knjiga, h kateri se vedno vračate.
Ženske, ki tečejo z volkovi. Vedno znova, ko imam občutek, da moje ženske noge čutijo rahlo tresoča se tla in jih želim prizemljiti, posežem po njej. Potrdi mojo živalsko moč, ki je pomešana z vztrajnostjo in fokusiranim pogledom naprej ter je ne opravičuje, temveč celo vzpodbuja.
Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?
Izpovedi lepe duše, ki je vpeta v knjigo Učna leta Wilhelma Meistra. Goethejevo opisovanje njenih realističnih občutkov mi ponuja zavedanje, da je včasih treba lastno življenje gledati z distanco, kar je domače tudi meni.
S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi najraje odšli na večerjo in zakaj?
Noro Iuga, ki kljub zavidljivi starosti ohranja hudomušen pogled na svet z ženske perspektive, ki današnjemu svetu daje priokus lahkotnosti. Še vedno trdim, da je od žensk odvisen obstoj sveta. Namreč, ko bomo nehale rojevati, bo po nas.
