Tiskane izdaje
Ko so po novembrskih terorističnih napadih v Parizu vsi počez hiteli v afektu razlagati, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja v Franciji, Evropi, je alžirski pisatelj Boualem Sansal opozoril na besedo: tišina. Nujna je, v njej se izostri pogled in se poglobi misel. Ko se čustva vsaj nekoliko ohladijo, se lahko z vso pronicljivostjo oglasi razum. A kaj ko je vse manj zaželeno, da bi ljudje razmišljali …
Boualem Sansal je eden tistih pogumnih peres, ki se z literarno svobodo in besedno izmojstrenostjo spotikajo ob stranpoti in hipokrizijo verskih radikalizmov kot velikih groženj demokracije. Za svoj orwellovski roman 2084: konec sveta [2084: La fin du monde, založba Gallimard] je lani prejel prestižno nagrado francoske akademije. Pozna in prebral je tudi Bartolovega Alamuta. »Strašen je in tako zelo aktualen. Ljudje si ne morejo misliti, kakšne skrivne sile poganjajo islamski imaginarij.
Je konec sveta blizu? Ga je pričakovati leta 2084?
Če je kaj gotovo, je to konec sveta. Za islamiste je že nastopil, zelo so vznemirjeni, mudi se jim umreti, Mahdi prihaja z Alahovim rajem kot darilom. Svetovna eksplozija islamizma, podnebne spremembe in globalizacija prek špekulativnega denarja, denarja iz nezakonite trgovine in kriminala, so jasna znamenja, ki kažejo vsa v isto smer: na konec sveta. Na drugi strani ni nič, s čimer bi se jim lahko postavili po robu, stare ovire (pravo, razum, kultura, politika) se ne zmorejo več upirati, povsod odpovedujejo. S tega gledišča je leto 2084 povsem verjeten termin.
Je Abistan, o katerem pišete v svojem romanu, verjeten? Je utopija ali distopija? Kakor pravite, je v Abistanu prepovedano razmišljati, vsenavzoč sistem nadzora prestreže vse deviantne ideje in dejanja. Ljudje pa živijo soglasno v sreči vere brez vprašanj, dokler … Smo že tam? Ali vsaj čisto blizu, saj ne smemo več razmišljati s svojo glavo oziroma naše misli ne štejejo nič več; in če upoštevamo še nenehen nadzor ... Je naš edini bog morda denar?
Abistan je že realnost, to so [ideološki] bloki vsenaokrog, ki se začenjajo združevati v planetarno celoto. Predvsem je treba razumeti, da so ljudje pripravljeni na diktaturo, želijo si je, celo zahtevajo jo, razumejo, da demokracija ne zmore nič proti nasilju sveta in velikim grožnjam prihodnosti. Nevarna je, iluzorna, denar jo je spridil in si jo podvrgel. Hočejo pravo diktaturo, nezmotljivo in brezhibno. Vedno več je takih, ki mislijo, da lahko edinole religija, samo islam, poveže narode in poskrbi za sistem neskorumpirane in vsemogočne vlade. Med čakanjem na univerzalni kalifat kaže dobro strankam skrajne desnice, vse ponujajo pravo rešitev, toda na nacionalnih ravneh; medtem pa je globalizacija že ubila narode.
Kako gledate na religijo, na islam v odnosu do džihadizma? V sedanjem kontekstu terorizma in islamofobije je veliko svaril, da ju ne smemo metati v isti koš. Koliko je islam odgovoren za radikalizacijo? Strokovnjak za muslimansko vero Olivier Roy pravi, da »ne gre za radikalizacijo islama, ampak za islamizacijo radikalnosti«. Olivier Roy, Gilles Kepel in drugi nimajo enotnega mnenja o islamu. Kako razmišljate vi?
Debate intelektualcev so zabavne, z idejami, ki jih postavljajo eno proti drugi, načenjajo vprašanja o razmerju, ki je v bistvu podobno tistemu o jajcu in kokoši. Da bi obstajala islamizacija radikalnosti, je prej potrebna radikalizacija islama in pred tem je pomembna islamizacija radikalnosti … Vrtimo se v krogu. Gre za podoben odnos, kot ga imamo do denarja: pokvari nas, toliko kot ga umažemo mi, in tako naprej. A te razprave so v resnici debate zahodnjakov, ki ne poznajo islama in še manj muslimane, sploh pa ne vsega tistega neizrečenega v njihovi intimi.
Muslimani so zelo daleč od teh razprav; opazili boste, da nikoli ne sodelujejo, medtem ko se pogovarjamo o njih in njihovi veri. Zanje je pravo vprašanje drugje: sprašujejo se, ali morajo zavreči moderni svet in strogo upoštevati načela in zakone izvornega islama, da bi bili pravi muslimani med brati, ali je treba opustiti islam, da bi živeli v tem svetu in bi uživali ugodnosti, ki jih je človeštvu prinesla modernost. Povedano drugače: se je treba postaviti na stran človeštva ali na stran ume [skupnosti vernikov]? S tem priznavajo, koliko je nekompatibilnosti: ni mogoče biti hkrati v izvornem islamu, nespremenljivem in večnem, ter v modernosti, ki je relativna in bežeča. Muslimani se niso nikoli lotili tega osnovnega eksistencialnega vprašanja – iz strahu, da bi bili obtoženi nevere ali apostazije? –, danes pa se jim zastavlja še s toliko več ostrine, kajti svet ves čas zahteva od njih pojasnila, in ker ugotavljajo, da v svetovnem dogajanju ne pomenijo več nič, razen kot samo obrobni potrošniki ter dobavitelji delovne sile in osnovnih surovin. Spoznanje je ponižujoče, boli jih, razplet utegne biti tragičen zanje in za svet. Po moji analizi je islam preveč zaprt, preveč čuvan, preveč prežet z božjo resnico, da bi se lahko pomiril s kontingentnim in z drugim. Bolj ko ga bomo pozivali k odpiranju, k posodobljenju, k pogajanjem in sprejemanju drugega z vsemi njegovimi resnicami in drugačnostjo, bolj se bo zapiral in radikaliziral. Muslimanski svet doživlja eksistencialno dramo in jo vsiljuje svetu, saj je ne zna rešiti: za to nima intelektualcev niti verskih modrecev in ne dobrih voditeljev. Posledično se poraja huda jeza, ki ne more voditi drugam kot v nasilje do sebe in drugih. Od zunaj jim ne more pomagati nihče; v strahu, da bi jih sumili islamofobije ali metanja islama in islamizma v isti koš, se zlomijo tudi tisti s še tako trdno voljo. Na koncu bomo umrli od prisilnega molka.
Kakšen je islam v odnosu do krščanstva?
Dejstvo je, da islam kljub obžalovanja vredni podobi, ki jo kaže v sedanjosti, neustavljivo sledi svoji nahdi (preporodu), (znova) mobilizira muslimane in spreobrača po svetu, rekrutira, njegova globalna osvajalna dinamika je neustavljiva. Videli bomo, koliko je ta renesansa povezana z islamom in koliko z islamizmom in kaj lahko nastane iz njunega sobivanja: mir in strpnost ali vojna in nestrpnost. Krščanstvo upada; povsod, kjer napreduje islam, se umika ali izginja. Nekateri mislijo, da se je v stiku z islamom ali v spopadu z njim sposobno regenerirati. Islamizem pa je na vojnem pohodu proti krščanstvu, pregnati ga hoče z vseh ozemelj, kjer je islam: iz Magreba, Bližnjega in Srednjega vzhoda, Afrike …, tako kot je nekoč, med arabsko-izraelskimi vojnami, preganjal judovstvo.
Kakšna je vloga arabskih držav v boju proti zlu: mislim na Saudsko Arabijo, Katar, tudi na Alžirijo? In koliko je odgovorna francoska politika? Francoski predsednik François Hollande se je precej diskretno, da ne bi preveč vznemirjal domače javnosti, poklonil saudskemu princu z redom viteza legije časti. Ne kaže odmisliti niti pogodb, podpisanih s Katarjem.
Vse arabske države, z izjemo Bourguibove Tunizije, so negativno instrumentalizirale islam, da bi tlačile svoj narod in da bi v pogajanjih z zahodnimi državami lahko izvajale pritisk. Močna muslimanska emigracija v državah, kot so Francija, Belgija, Velika Britanija, Nemčija, jim je pri tem olajšala načrte. V sedemdesetih in osemdesetih letih sta Alžirija in Maroko močno instrumentalizirala magrebsko skupnost v Evropi, da bi si pridobila politično podporo evropskih vlad; preprečila sta popolno integracijo svojih ljudi v državah sprejema in silila mlade, da so povečali svoje zahteve, povezane z identiteto. Pozneje so se tej skupnosti – v resnici ni zasidrana niti v državi sprejema niti v izvorni državi – začeli dobrikati islamisti, ki se udinjajo Saudski Arabiji, Katarju oziroma še kakšni drugi državi ali združbi.
Zahodne vlade so se v muslimanskih državah vedno igrale z ognjem, podpirale so bodisi vojaške hunte na oblasti bodisi islamiste v opoziciji, nikoli pa demokratov, ki so resda razklani, slabo organizirani in niso trdno družbeno zasidrani. S svojim početjem so povzročile razkole pri teh narodih, perfidna politična igra Zahoda se jim je priskutila.
Ekonomske težave v Evropi so prisilile vlade, da pozabljajo na svoje vrednote in da jih vodi le še čisti merkantilizem. Italija prekriva kipe v svojih muzejih ob obisku iranskega predsednika, Hollande odlikuje saudskega princa in laska avtokratu Boutefliki; vse to počno za samo nekaj obljubljenih pogodb. S takšnim vedenjem ne vzbujajo drugega kot prezir. Islamisti prav zato še bolj verjamejo, da je Zahod umazan in si ne zasluži, da živi.
V besedilu, objavljenem v posebni prilogi časnika Le Monde z naslovom Upirati se, pišete, kako je treba imenovati sovražnika, imenovati zlo, treba je govoriti naglas in jasno. Resda pozivate tudi k napadom, k vojni …, zato ker smo že v vojni, kajne? Se bomo sploh lahko izognili totalni vojni, ob sedanjem terorizmu, ekonomski in migrantski krizi v Evropi?
Vojna je neizogibna, dolga bo in strašna. Islamisti ne bodo nikoli odnehali, vedno bolj se bodo radikalizirali, in Evropa se bo pokazala za takšno, kakršna je v resnici: fikcija brez konsistence, ki ne zmore povezati evropskih držav in narodov v skupni obrambi in še manj v skupni ofenzivi. Povsod po svetu – v arabskih državah, Afriki, ZDA, Rusiji, na Kitajskem – mislijo, da v Evropi ni več živeti, obsojena je na to, da postane samo arena, kjer bodo potekali največji spopadi prihodnosti: med islamom in Zahodom, med Kitajsko in ZDA, med bogatimi in revnimi državami. In za vse to so krive vaše vlade, ker so vas pahnile v krizo, z vami pa tudi nas, saj smo preblizu in preveč odvisni od Evrope.
Dobili smo življenjsko lekcijo: družba, ki se kopa v bogastvu in razkošju, nima prihodnosti v svetu revščine in bede; ali bo morala začeti deliti ali pa bo izginila, pa ne zato, ker bi bili siromaki ljubosumni, ampak zato, ker je njeno razkazovanje razkošja zanje žalitev. Evropa se je od nekdaj vedla kot povzpetnica; zdi se, da ni sposobna razumeti te osnovne lekcije življenja.
Kakšne so povezave med Francijo in Alžirijo? Vi niste zapustili Alžirije [kljub cenzuri, ki jo doživlja, saj verjame, da Alžirija potrebuje umetnike: ker utirajo poti v mir in demokracijo]? Je veliko alžirskih pisateljev, ki se odločijo za selitev v Francijo? Zakaj? Kakšna je Alžirija? Devetnajstega marca se je predsednik François Hollande poklonil pred obeležjem, ki slavi konec vojne v Alžiriji in tudi konec bojev v Tuniziji in Maroku, s čimer je sprožil ostro polemiko. Devetnajsti marec kljub podpisu premirja v resnici ni prinesel konca morije. Je katarza sploh mogoča ali verjetna?
Uradni odnosi med Francijo in Alžirijo so odvratni, trgovina, skorajda mafijski so: Francija je tista, Françalgérie, kot rečemo, ki ohranja gnili režim v Alžiru, v zameno pa ji ta ponuja pogodbe in drobne usluge pri varnostnem in policijskem obveščanju o nezakonitih migrantih, ki prihajajo iz Afrike. Alžirija se vede kot država, ki so si jo po dvanajstih letih totalne vojne, zaznamovane z vojnimi zločini in zločini proti človeštvu, razdelili vojska in islamisti. Oboji zdaj udobno živijo od tega, da kradejo ljudem, in od naftne rente, narod pa je prepuščen revščini in nazadovanju. Preživi, kot ve in zna, s sanjami o maščevanju.
Alžirije nisem nikoli zapustil. Živim v Boumerdèsu, mestu, ki je petdeset kilometrov oddaljeno od Alžira, kjer sem dolgo poučeval. Mislim, da se je eksodus alžirskih intelektualcev v Francijo in Evropo v zadnjih letih ustavil, zdaj se odpravljajo predvsem v Kanado, Ameriko in Anglijo. Ne sanjajo več o Evropi, ni več zelo varna. Hollandov obisk Alžira je treba razumeti v logiki podpiranja skorumpirane alžirske oblasti. Med Hollandom in Boutefliko ni vprašanj zgodovine in časti, ampak so samo mafijski posli.
Kaj lahko naredijo mediji, politika proti multinacionalkam? In kakšno moč ima književnost? Je še edina, ki sledi resnici?
Mediji pripadajo velikim skupinam in bankam, in te odločajo, kako se vrti svet, politika ne služi drugemu, kot da vara ljudi; da se vedejo tako, kakor hoče veliki kapital. Literatura ne zmore drugega, kot da odkrito govori ljudem. Ti se morajo potem odločiti, ali želijo živeti ali umreti, ali hočejo biti svobodni in močni ljudje ali bodo ostali samo prestrašeni sužnji. Še eno sporočilo jim je treba prenesti: zaradi islamističnega terorizma ne smemo pozabiti na terorizem mednarodnih financ, osvoboditi se moramo tako prvega kot drugega.
Kako delate?
Veliko berem, zbiram gradivo in se veliko pogovarjam z ljudmi, na koncu pa sedem v kot in pišem. Na vsaki strani si rečem, kako moje početje ne služi ničemur, a povem si tudi, da to ni razlog, da bi odnehal. In tako nadaljujem pisanje.
Kakšen bo jutri?
Jutri je že tu, aktualnost nam ga daje na vpogled vsak dan. Tisti, ki vladajo svetu (banke, multinacionalke, skrivne družbe ...), delajo desetletne načrte, medtem ko ljudje živijo iz dneva v dan; zato pa tudi vedno izgubljajo. Jutri bomo revnejši, banke bodo bogatejše in islamisti bolj žejni krvi.
Je kaj upanja?
Upanje se poraja iz tega, da imamo, končno, skupnega sovražnika, strašnega sovražnika: to je globalno segrevanje. Prisililo nas bo, da se bomo povezali. Ko bo vesoljni potop začel goltati vse počez, nam bo preostalo samo eno: pozabiti svoje zgodbe in skupaj rešiti planet. Islam, denar, politika, vse to ne bo služilo ničemur, morali bomo le polniti vreče peska in postavljati nasipe. To je zame edini vir upanja.
