Zakaj nam vladajo razvajeni otroci?

Hrvaška terapevtka in psihologinja Ljubica Uvodić Vranić o ljubezni, razvajenih otrocih in zakaj se je vedno vredno upreti.

Objavljeno
28. november 2014 14.44
Ljubica Uvodić Vranić hrvaška psihologinja. Ljubljana, Slovenija 26.novembra 2014.
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Psihologinja in terapevtka Ljubica Uvodić Vranić je prava eksplozija energije. Na Hrvaškem je izjemno popularna. Ni čudno, saj zna občinstvu odgovoriti na marsikatero zapleteno vprašanje. Zakaj se dekleta zaljubljajo v barabe? Kako se zavzeti zase? Kako poslušati najstnike? Kako prepoznati ljubezen?

Njena predavanja so nabito polna, vodi več delavnic, ima kontaktne radijske oddaje, med katerimi svetuje poslušalcem, piše kolumne za hrvaške časopise in revije. Je avtorica številnih knjižnih uspešnic, v slovenščini je pred kratkim izšla njena knjiga Pustolovščina osebne preobrazbe (eBesede).

Ljubica Uvodić Vranić je romantični realist in človek prakse, ne le teorije, saj je ves čas v komunikaciji z ljudmi. Ko jo vprašam, s čim si polni baterije, pravi, da rada poje pod tušem, piše pesmi, se sprehaja po naravi in plava. A najraje se druži z ljudmi.

Knjiga Pustolovščina osebne preobrazbe je namenjena ljudem, ki, kot pravite, želijo rasti, ki so se pripravljeni spreminjati. Kar je sicer lahko reči, a veliko težje narediti.

Zelo težko. Za vse, kar je v življenju dobro in kvalitetno, se moramo potruditi. Neznosna lahkost bivanja, kot je dejal Milan Kundera, ni naš cilj. Ni dovolj, če se ves čas le nekaj pritožujemo nad ljudmi okoli nas, tarnamo, kažemo negativna čustva in pričakujemo, da bo nekdo drug vse naredil namesto nas. V resnici obstaja samo ena oseba, ki lahko kaj spremeni in se odpravi na avanturo preobrazbe – in to smo mi sami.

Bralcem poskušam v tej knjigi enostavno razložiti, kaj je psihično zdravje. Danes so se znanja izjemno specializirala; neki doktor znanosti je lahko izjemen strokovnjak za svoje področje, a je glede partnerskih in medčloveških odnosov čisti laik. Ko na delovnem mestu vodi sestanke, sploh ne zna prepoznavati čustev sodelavcev, nič ne ve o človeških značajih, ne zna razbrati, kdo je kolerik, kdo je sramežljiv, kdo je tisti, ki lahko čustveno napolni celotno delovno ekipo. Kako naj takšen človek navdihne sodelavce? Prav tako doma ne zna razbrati čustev ali čustvenih potreb žene ali otrok.

S svojimi knjigami želim popularizirati znanje o psihologiji. Zelo koristno je, če razumemo osnovne pojme psihologije, saj tako lažje uredimo svoje odnose. A žal se tega v šoli ne naučimo, prav tako nam o tem ne predavajo na fakulteti. V gimnaziji sicer dijaki dve leti obiskujejo predmet psihologije, a gre le za teorijo in ta psihološka znanja ne znajo uresničevati v praksi. Dijaki se ne naučijo ničesar o tem, kako delovati v skupini, kako izboljšati medsebojne odnose, kaj pri športu pomeni poštena igra. Veliko stvari, ki se dogajajo v našem vsakdanjem življenju, je prežetih s psihološkim aspektom, a vendar svet okoli sebe dojemamo le skozi materialni in ekonomski pogled.

In ker se ničesar ne naučimo o naših čustvenih stanjih in odnosih, zgolj ponavljamo neke stare vzorce, ki smo jih videli pri starših. Od njih kopiramo stare modele družinskega življenja, ki so jih naši starši prevzeli od svojih staršev. Zato se zdi, da živimo tako, kot so nekoč živeli v fevdalnih časih, in sploh ne vemo, kaj je sodobna družina. A svet se spreminja in tudi mi se spreminjamo z njim, naše odnose moramo negovati, razumeti, se zavedati svojih napak ...

Pravite, da so ljudje nesrečni, ker so pozabili sanjati, pozabili so na to, kaj so nekoč želeli postati in kaj vse so želeli od življenja. Ko se enkrat poročijo in imajo otroke, se mnogim zdi, da je vsega konec, da ne bodo v življenju ničesar več dosegli.

Hvaležna sem za to vprašanje. Vedeti moramo, da naše življenje prehaja iz ene faze v drugo, temu pravimo življenjski ciklus. Ko smo sprejeli neke pomembne odločitve, ko smo se recimo poročili, dobili otroke, se naš razvoj ni končal in naši odnosi niso zamrznili. Po teh odločitvah smo še vedno posameznik, ki je lačen lepote in žejen ljubezni. Mnogim pa se zdi, da se je že vse končalo. »Me ljubiš?« vpraša žena svojega moža. »Seveda te.« »Zakaj mi tega nikoli ne poveš?« »Saj sem ti povedal, še preden sva se poročila.« Ko se poročimo, ko si v bistvu izberemo pomembnega človeka v življenju in začnemo z njimi živeti, nenadoma prenehamo negovati skupni odnos, kar ni prav.

V Zagrebu in Dalmaciji se danes konča kar vsak tretji zakon. Predstavljam si, da je v Sloveniji podobno. Za kaj gre? Poročita se dva razvajena posameznika, ki ne znata biti sama, ki se ne znata razvijati kot posameznika, zato se začneta posesivno naslanjati drug na drugega in mislita, da je to ljubezen. Mislita, da je ljubezen draga in pravljična poroka, ne razumeta, da je to le prvi dan preostanka njunega skupnega življenja. Ne razumeta, da je to neka nova izkušnja, v kateri se porajajo nova vprašanja, odpirajo nove možnosti, znotraj katerih lahko kot posamezniki napredujemo.

V skupnem življenju se moramo naučiti razumeti svojega partnerja, ga spodbujati, ne pa ga blokirati in sebično privezati nase. Naš partner ni nekdo, ki nam bo izpolnjeval naše želje. Mi smo tisti, ki si izpolnjujemo svoje želje.

Parom, ki prihajajo k meni na pogovore, rada rečem, dobro se še spomnita, kako sta se nekoč ljubila, in to vama danes manjka. Čeprav imata otroke – ne čeprav, prav zato, ker imata otroke, ki potrebujejo srečne in zdrave starše –, si morata vsaj nekajkrat na dan vzeti čas za zaljubljen, strasten pogled. S tem ne mislim, da morate biti kot Sharon Stone v filmu Prvinski nagon. Gre za nasmeh, dotik, pozorno sporočilo, ki ga pustimo na hladilniku. To niso stvari, ki so le za mlade pare. Mladi smo, dokler se ljubimo, in učimo se, dokler smo odprti do druge osebe in jo navdihujemo.

Vaša znana teza je tudi to, da ne živimo v matriarhatu ali patriarhatu, ampak v filiarhatu. Pravite, da nam vladajo razvajeni otroci.

Delam tudi kot svetovalka družinam in parom. Zelo dobro lahko pri delu spremljam posamezne faze v življenju sodobnega otroka in jasno mi je, da gre mnogokrat za razvajenca.

Kaj pomeni, da so starši preveč zaščitniški? To, da otroku zavezujejo čevlje, da mu v vsem ustrežejo, da se zanj žrtvujejo, da namesto njega naredijo domačo nalogo, in vse to interpretirajo, kot da gre za ljubezen. V resnici pa gre le za linijo najmanjšega odpora; lažje je nekaj narediti namesto otroka kot pa investirati čas in ga naučiti, kako se kaj naredi. Lažje je otroku kupiti računalniške igrice, mu dovoliti, da je ves dan na internetu ali da gleda risanke, kot pa se z njim pogovarjati ali iti z njim v naravo.

Tako pri svojem delu vidim, kako se razvajen otrok kmalu prelevi v problematičnega šolarja, potem postane študent, ki študira deset let ali pa se najprej vpiše na eno fakulteto, se naveliča in se prepiše na drugo. Ta razvajeni otrok nekoč končno diplomira in želi najti službo v svoji stroki, a ker je ne dobi, saj je, če sem ironična, študiral indiologijo, postane nezaposljiv in breme svojih staršev, oni pa se čudijo, češ, vse smo mu dali, vse omogočili, zdaj pa noče delati. Brezposeln mlad človek gre čez različne faze: prva je, da noče delati, da ne išče službe; druga je, da postane frustriran in jezen; tretja faza je agresivnost.

Mnogi starši, ki jim razlagam, zakaj je prišlo do vladavine otrok, to težko razumejo, saj so bili oni tisti, ki jim niso znali postavljati meja in so jim izpolnjevali vse želje. Posadili so jih na namišljene prestole, jim na glavo nataknili krono in jim v roke porinili plastično žezlo ter jim dovolili, da so odločali o stvareh, o katerih nič ne vedo, namesto da bi jih kaj naučili.

In potem se srečata in zaljubita dve takšni razvajeni osebi, ki sta živeli v prezaščitniški družini, in se poročita. Jasno je, da tak odnos ne more funkcionirati, saj drug od drugega pričakujeta stvari, ki so jima jih dajali njihovi starši. A pri partnerstvu ne gre za to.

Gospodarska kriza vsekakor vpliva na medsebojne odnose, ljudje ostajajo brez službe, neka ravnovesja so se podrla ... Kako vi vidite te stvari v svoji terapevtski praksi?

Spet bom začela govoriti o razvajenih otrocih, ki se niso naučili delati in so jim starši govorili, ti nič ne skrbi, samo študiraj in se uči, za vse drugo bomo poskrbeli mi. Ko odrastejo, so to ljudje, ki, kot pravimo v Dalmaciji, v življenju niso dvignili ničesar težjega od žlice. Imajo diplomo, za katero se kmalu izkaže, da ni zadostna vstopnica za vstop v svet dela. Ta, bom drastično rekla, invalidni mladi človek se ni nikoli naučil, da mora tudi on kdaj kaj storiti za svojo družino, da mora tudi on kaj dati, saj je ves čas samo dobival. Ko mu ne uspe najti službe, ko mu je nihče ne prinese na pladnju, je močno razočaran. Takšna oseba nima čustvene kapacitete in moči, da bi odvrgla krono z glave, zavihala rokave in sprejela delo, ki je na voljo, da bi se končno lahko osamosvojila. Namesto tega od staršev pričakuje, da ga še naprej preživljajo z majhnimi plačami ali pokojninami. Tak človek je pri poznih dvajsetih že popolnoma razočaran nad življenjem in se ne zna več spustiti v avanturo osebne preobrazbe.

A vendar stvari niso tako dokončne. Različni ljudje znajo delati različne stvari. Lahko se izobrazimo za kak drug poklic, lahko se začnemo profesionalno ukvarjati z nečim, kar je bil prej naš hobi, razmišljati moramo kreativno. Tudi če se lotimo dela, ki je nižje od naše izobrazbe, ni to nič takšnega, elastičnost poklicev je danes nujna. Niti ena služba, ki jo človek lahko opravlja, ne sme biti pod njegovim dostojanstvom. Ali ni bolj ponižujoče to, da si pri tridesetih finančno še vedno odvisen od staršev?

Pa spregovoriva malo o ljubezni, o kateri prav tako veliko pišete in predavate. Popularni psihoterapevti zadnja leta veliko predavajo o tem, da romantična ljubezen ne obstaja, da naj dekleta nikar ne sanjajo o princu na belem konju, ker ga ni.

Nekoč sem v Zagrebu nastopila skupaj z eno od teh psihoterapevtskih avtoritet, ki jih omenjate, mož je izjemno dobro znan v Sloveniji. Tudi takrat je izrekel tezo o tem, da romantična ljubezen ne obstaja, in odreagirala sem zelo čustveno. Rekla sem, da je ljubezen, romantična ljubezen, iskrena ljubezen, partnerska ljubezen, ljubezen do drugih ljudi lepilo človeštva. Zlata sponka, s katero se povežemo z drugo osebo. V knjigi Pustolovščina osebne preobrazbe 2 sem pisala prav o ljubezni, o ljubezni na prvi pogled, o ljubezni na drugi pogled, zreli ljubezni ... Ljubezenski žar in iracionalna povezanost sta nekaj, kar greje naša čustva. To je ogenj, ki ga lahko ljudje podžigamo vse življenje.

Reči, da ni ljubezni, je tako, kot če takrat, ko je oblačno, rečemo, da ni sonca. Sonce je vedno. Vedno je ljubezen. Ko sem vse to povedala na omenjenem nastopu, so mi ljudje glasno zaploskali. Predavatelj ni rekel nič, in ko je potem gospod iz Dubrovnika vstal in ga prosil za komentar, je dejal le: »Aplavz je zadosten komentar, poleg tega pa je ona pesnica.«

Reči, da ljubezen v čustvenem in psihološkem smislu ne obstaja, da je le neka pesniška izmišljotina, je zelo nevarno. Ker se bodo ljudje prenehali spominjati svojih zaljubljenih dni in ne bodo več negovali tega spomina, ga obdelovali kot svoj vrt, ga zalivali, saj bo morda začel spet cveteti v srednjih ali poznih letih.

Podobno mislim tudi o morali. Danes vsi govorijo, da živimo v svetu, v katerem vrednote izumirajo, in ljudje si mislijo, saj ni več treba, da sem pošten in delaven, saj tega nihče več ne ceni in tako ali tako vsi goljufajo in kradejo. Ampak morala ne more kar izginiti. Heraklit je dejal, če so ljudje v množini, to še ne pomeni, da imajo prav. Morala obstaja, ljubezen obstaja. Četudi devetdeset odstotkov ljudi meni, da vrednot ni več, te niso izginile. Dokler bo samo še en moški ljubil eno žensko, bo obstajala ljubezen. Če se samo en človek ne bo okoristil s svojim položajem, bo s tem dejanjem vsem drugim, ki so to pozabili, sporočal, da morala obstaja.

V knjigi pišete tudi o upiranju, o tem, da se nam vedno splača postaviti po robu tistim, ki ne delajo prav, ki so krivični. Danes vsi veliko tarnamo glede delovanja korporacij, v katerih smo zaposleni, vidimo in prepoznavamo napake vodstvenih struktur, a ker se bojimo za svoje službe, smo največkrat tiho in zaradi tega se, kot pravite, žremo in živimo nepristno življenje.

Ni moralno, če nekdo krade, mi pa smo tiho, saj mu s tem v bistvu držimo vrečo in smo njegov sodelavec. S tišino in strahom mu pomagamo pri njegovih nemoralnih dejanjih. Tako kot otrokom moramo tudi našim nadrejenim, če delajo stvari narobe, to povedati. Postaviti meje. Mislimo, da smo podjetju lojalni, če samo opazujemo, kako gredo stvari navzdol, kako se slabša kakovost izdelkov, a v bistvu smo, če smo tiho, sokrivi za to propadanje. Bojimo se, da če se bomo uprli, bomo izgubili službo. A podjetje, ki slabo funkcionira, bo tako ali tako kmalu propadlo in takrat bomo zares na cesti. Žal nam bo, da nismo bili prej malo bolj aktivni.

Ko naštevate štiri osnovne sestavine duševnega zdravja, se mi zdi prav čuvanje meje v medsebojnih odnosih najbolj zanimivo in skrivnostno. Ampak razložite nam vse štiri, saj so zelo preproste in zanimive.

Pri svojem delu, ki ga opravljam že zelo dolgo, saj vidite, da sem stara že sto let (smeh), so me ljudje veliko spraševali, kaj sploh je psihično zdravje. Zato sem zasnovala to štiriperesno deteljico, ki je objavljena na platnicah knjige in prikazuje štiri lističe, ki jih mora negovati vsak človek, če želi rasti in se razvijati.

Prva stvar je negovanje samozavesti. Samozavest je prepričanje, da bomo s svojim ravnanjem dosegli želene rezultate oziroma da bomo, če nam uspe ta neuspeh preživeti in ga doživeti kot izkušnjo, iz katere se bomo nekaj naučili.

Druga stvar je aktivno življenje ali, kot se reče, bolje je biti igralec kot navijač.

Tretje je čustveno polnjenje. Ne moremo preživeti le z racionalnim pristopom in le z informacijami, polnijo nas pozitivna čustva, ki jih doživljamo zaradi nečesa, kar se dogaja zunaj ali znotraj nas. S čustvi in nežnostjo polnimo otroka, da bi zrasel v srečnega človeka, mi pa se med seboj polnimo, da bi obstali. Nekdo je dejal, da so za preživetje dovolj le štirje objemi na dan. S pozitivnimi čustvi ustvarjamo tudi ustvarjalno razpoloženje.

Vse te tri osnovne sestavine psihičnega zdravja, ki so med seboj povezane, ljudje zlahka razumejo, četrto, ki govori o postavljanju meje v medsebojnih odnosih, pa malo težje. Dejansko se celotna populacija deli na dva dela: eni so tisti, ki znajo zelo dobro čuvati svoje meje – ne moreš vedno dobiti njihove pozornosti, ne smeš jih motiti ... Ti ljudje znajo zelo dobro paziti, da jih nekdo ne bi izkoristil. Na drugi strani pa so, kot jim jaz pravim, pametne dobričine, ki nikoli ne znajo reči ne, ki brez pomisleka pomagajo drugim ljudem, ki doma ali v službi največ delajo, od katerih se preveč zahteva. To so žal tudi tisti, ki se jih ponižuje in pretepa.

Prvi znajo še preveč dobro čuvati svoje meje, drugi pa jih sploh nimajo, zato se emotivno, fizično in psihično izčrpavajo. A v nekem trenutku omagajo, počijo, doživijo živčni zlom ali padejo v čustveno krizo in takrat se šele začnejo zavedati, da morajo nekaj spremeniti, vidijo, kakšno je njihovo življenje, ker niso znali drugim postaviti meje.

Pravite, da v mnogih odnosih obstaja partner, ki v svojo družino in odnos investira kar 70 odstotkov, in tisti, ki prispeva le 30 odstotkov, a vendar je slednji tisti, ki se najbolj pritožuje.

V partnerskih odnosih je takšna zgodba zelo pogosta, in ko pride tak par k meni na posvet, me prav tisti, ki dela 70 odstotkov, najprej vpraša, kako naj se še popravi, da bo njun odnos boljši. Ti si že preveč naredil, mu rečem, to, kar se moraš naučiti, je postavljanje meje.

Ali se tak človek sploh lahko spremeni?

Ponavadi šele takrat, ko se mu zgodi kaj groznega, ko ga zapusti partner, ko izgubi službo. Tak človek se mora najprej naučiti ljubiti sebe. V vseh odnosih v življenju moramo ohranjati sebe kot pomemben sestavni del odnosa. Če nas ni, postanemo šibki člen. Če ne poznamo meja, ne moremo negovati samozavesti, namesto naših začnemo uresničevati cilje drugih, mi smo tisti, ki polnimo druge, in to razmerje ni obojestransko.

Pomembno je, da ljudje ne sabotirajo svojega življenja zaradi strahu, sramu ali negotovosti. In nikoli ni prepozno za spremembe.

O čem se želijo največ pogovarjati ljudje, ko pokličejo v vašo radijsko oddajo?

O ljubezni, seveda, pa tudi o tem, kaj naj storijo, da se ne bodo toliko pritoževali in tarnali.