Tiskane izdaje
Žižek opravičila za likvidacijo ne nahaja le pri Marxu ali Leninu, temveč ga najde že pri Orestu iz Sofoklove Elektre, ki osovraženega Ajgista, morilca njegovega očeta in novega moža matere, ubije zahrbtno, v mraku dvora. Po naročilu oz. na zahtevo sestre Elektre: Čim prej ga ubij, njegovo truplo vrzi / grobarjem, kakršne zasluži, v žrtje / čim dlje od nas! Po Orestovem umoru Ajgista Zbor lakonično ugotovi: Dosegel si cilj! Žižkov povzetek: »Ta finale je dejanska anti-Antigona: nobenih ritualov, nobenih govoranc, le uboj, izvršen v temi, kot mafijska likvidacija. V svoji verziji sem si prav tako zamislil dejanje likvidacije, ki pa ni izvršeno na skrivaj, pač pa je javno oznanjeno.«
Namreč dejanje sintezne likvidacije tako Antigone kot Kreona. Z besedami Zbora iz Žižkove Antigone, iz tretje (zadnje, komunistične) različice njenega sklepnega dela: Postavljamo se proti obema, / ki s sporom neodgovornim / sta vse nas za talca vzela / in ogrozila življenje celega mesta. / Nezmožen si vladati dalje, / oblast prevzemamo mi / kot kolektivni organ, / ki vpeljuje novo vladavino zakona, / skupnega odločanja. / Tu je že prva odločitev: / Kreon ni več kralj, odstavljen je, / skupaj z Antigono sta zajeta, / mi pa se razglašamo za ljudsko sodišče, / ki bo uveljavilo naglo pravico. Je to glas ljudstva, demokracije? Prej dekret centralnega komiteja komunistične partije in njene diktature, razglašene za ljudsko demokracijo.
Kolektivni, komunistični
Smo pred oblastjo partijske diktature z dekreti od zgoraj navzdol, kakršne si privošči tudi Žižkov Zbor, samozvano ljudstvo kot tako in v celoti: »mi, trpeče ljudstvo Teb«. To »ljudstvo«, v katerem naj ne bi bilo razlike ne med vladajočimi in vladanimi (oblast prevzemamo mi), ne med skupnostjo in izvoljenimi (oblast prevzamemo Mi kot kolektivni organ), niti med vlado in sodišči (mi pa se razglašamo za ljudsko sodišče), ni ljudstvo, še manj trpeče ljudstvo, marveč smo to Mi, Oblast, Vlada – kot kolektivni organ, ki vpeljuje novo vladavino zakona. Vladavino stalinističnega Zbora kot zbora stalinistov.
Gre za vladavino Zakona iz Kafkovega Procesa, v prostorih katerega ni prostora za resnico, marveč le za tisto, kar je nujno: po novi vladavini zakona naj bi imeli vse, kar je nujno (legalno), tudi za resnično (legitimno). »Žalostna misel, je rekel K. S tem postane laž svetovni red.« Namesto sveta sprave med pravom in vestjo dobimo svet brez vesti. Svet laži. Lažni svet. Lažno demokracijo lažnive ljudske demokracije. Utemeljene na Zločinu, na likvidacijah, upravičevanih z odpravo razlike med legalnostjo in legitimnostjo, pozitiv(ira)nim in naravnim pravom, moralno-politično primernostjo in etiko.
Zbor kot kolektivni organ postane kolektivni morilec in s tem kolektivni zločinec. Prav zato morajo vsi njegovi člani Antigono umoriti skupaj, soglasno. In v tej soglasnosti izbrisati individualno, osebno odgovornost. S tem smo pri eni od oblik zločina brez zločincev; ko gre za skupinski umor, za nerazločljivo kolektivno odgovornost, so odgovorni vsi, osebno pa ni odgovoren nihče. Zločin postane skupno dobro. Namreč: pod obnebjem revolucionarnega nasilja.
Stalinistično naglo sodišče pod novo vladavino zakona, istovetnega z zakonom likvidacij, razliko med državnim, po Kreonu zaukazanim zakonom in svetim zakonom, kakršen je zakon posvečenosti mrtvih, ki mu sledi Antigona, odpravi s tem, da oba likvidira. Etični konflikt, ki ga je povzročil Kreon, ko je prepovedal pokop mrtvega, Zbor kot CK odpravi tako, da ne likvidira le povzročitelja konflikta, ampak tudi zagovornico pravice nepokopanih mrtvecev: pravice do groba. Teza, da do konflikta sploh ne bi prišlo, če Antigona ne bi vztrajala pri pokopu, je zgrešena. Kajti na izvoru ne gre za politični konflikt med Antigono in Kreonom, marveč za Kreonov etični konflikt z mrtvimi, tj. s posvečenostjo mrtvih. Ki se izteče v konflikt s samim seboj in s svojo protispravnostjo. Izvorno Antigona ni konfliktna, temveč antikonfliktna oseba. Kljub njeni neuklonljivosti in predanosti, zvestobi nepokopanemu bratu.
A pri Žižku Antigono poleg smrtne kazni zadene še dodatno, presežno maščevanje. Medtem ko Zbor ukaže tajno, mafijsko eksekucijo Kreona, Antigono likvidira kar sam, javno, vsem na očeh: »njegovi člani Antigono pobijejo na tla z meči«. Ne bi me čudilo, če bi Žižek pri režiji tega eksekucijskega prizora hotel neposredno sodelovati, stati režiserju za hrbtom in sladostrastno določati, kako pobiti Antigono. Desetletja kopičeno in zmerom znova potlačeno sovraštvo do avtonomne in neustrašne Antigone se je v Žižku končno sprostilo, manjka le še uprizoritveni užitek.
O bistvu Antigone, o njeni avtonomnosti v Žižkovem besedilu seveda ni niti besede. Zavist zaradi njene neustrašnosti (ne zgolj banalnega poguma) je bila tudi med pisanjem »drame«, te »etično-politične vaje« (str. 30), prevelika. Žižka še zmerom obvladuje sredi komunističnega režima podana konformistična, družbeno in duhovno koruptivna veroizpoved, ki jo je skupaj z Mladenom Dolarjem, Rastkom Močnikom in Bracom Rotarjem podpisal pred tremi desetletji, ob izidu prve številke Nove revije.
Za Žižka in druge lakanomarksiste je etična pravrednota posvečenosti mrtvih nekaj ničvrednega, tako rekoč nihilistična vrednota: s posebnega, komunističnega vidika se pač da dokazati, da je ta pravrednota ne samo brez vrednosti, ampak tudi družbeno škodljiva. So tedaj povojni množični umori celo nekaj zaželenega? So to dejanja, namreč znotraj zgodovinsko opravičevanega revolucionarnega nasilja, dejanja z odlikovano vrednostjo? Iz vrste Žižkovih razglabljanj izhaja prav to.
Šele na podlagi tega postane razvidno, zakaj se Žižkova Antigona ne konča kot tragedija, marveč kot grozljivka. Kot esejistično literarizirani podaljšek komunističnih grozodejstev. Doslej smo le slutili, kaj se skriva za Žižkovim oboževanjem Ideje komunizma, zdaj je to postalo očitno.
Kreonova spreobrnitev
Žižek se je ujel v lastno zanko, iz katere nikakor ne more. Čeprav se v prvi različici sklepnega dela Antigone, v Žižkovi povzemajoči predelavi Sofoklove tragedije prek besed Tejrezija, besed Vodje zbora in besed samega Kreona povsem jasno pokaže, da je edini krivec za tragedijo, ki se je zgodila njegovi družini in s tem njemu samemu, prav Kreon, Žižek v svojem uvodnem besedilu, zmontiranem iz njegovih starih tekstov, vztraja pri Lacanovi zgrešeni interpretaciji zadnjih verzov tragedije, ki se glasijo: Razsodnost / je prvi, največji vseh blagrov. / Nikdar se ne pregreši čez bogove! / Ohole besede / vračajo prevzetnežem udarce, / ki jih na starost izuče / razsodnosti. Žižek te zadnje besede iz Sofoklove tragedije naslovi na Antigono. V resnici se nanašajo na Kreona, saj tudi Kreon tik pred njimi nedvoumno obtoži zgolj samega sebe (verzi 1261–1269): Gorje! Zabloda pameti nespametne, / sad ubijalske trmoglavosti! / Poglejte tu morilca in mrliča / iz istega rodu! / Gorje! Pogubni moj ukrep! /Joj, moj otrok, najmlajši moj, / najmlajši si umrl, / prezgodaj si odšel! Ojoj! Gorje! / Obseden bil sem jaz, ne ti! Kreonova samoobtožba je jasna in razločna. Takšna je celo v Žižkovi literarni izvedbi. Tedaj, ko Kreon iz njegove Antigone svojo nesrečno prepoved pokopa razglasi za ničvredni zakon, samega sebe torej za ničvredneža:
Odpeljite me proč ničvredneža, / ki sem v zablodi te ubil, moj sin. / Kam naj pogledam? Kam se obrnem? / Nobene opore ne najdem v rokah. / Nad glavo usoda / pritiska me z neznosno težo. / Oj, ko dogodke bi lahko odsukal, / ubral drugo pot, / ko lahko bi segel nazaj / in spremenil svoje odločitve.
In dovolil Antigoni, da pokoplje Polinejka. Nič več in nič manj. Tragični konec govori sam zase. Tudi če Kreon ne bi rekel tistega, kar izjavi nekoliko prej: Jojme! Nihče mi te krivde ne vzame, / nihče je ne zvali na druge rame! Najmanj pa na Antigono. Ni kriva Antigona, kriv je – kot zakonodajni tiran – edinole Kreon. Kreon je kriv še marsikaj drugega, toda na prvem mestu je vrhovni krivec brezprizivne odločitve o nespoštovanju posvečenosti mrtvih, pravrednote človeštva in človečnosti.
Antigona ima, tudi kot mrtva, prav. Ni obsedenka samovoljnosti, kot Kreon, marveč izhaja iz človeškosti človeka. Zgodba o Kreonovi pravočasni spreobrnitvi in iz nje umišljeno izvirajočih dogodkih je druga zgodba. Ne spada v Antigono, saj tragedijo sprevrača v farso. Zato Žižkova druga različica sklepnega dela njegove Antigone ne vzdrži, ne prenese niti minimalne etične presoje. Po tej različici naj bi šlo sprva vse kot po maslu. Ko videc Tejrezij opozori Kreona, da nima prav in da ga čaka katastrofa, če ne prekliče izvršitve smrtne kazni nad Antigono, se Kreon premisli in pohiti h grobnici, h kamniti vdolbini, kamor so Antigono živo zazidali. Rezultat, kakor ga je videl in o katerem poroča Glasnik: V mračnem dnu votline / smo videli Antigono vso v solzah, / a Hajmon jo krčevito je objemal. / S Kreonom na čelu / vsi trije so odšli na kraj, / kjer odvrženo Polinejkovo truplo / so ptiči kluvali, / da bi vsi skupaj opravili slovesen zanj pokop. A zakaj slovesen? Antigona ni terjala slovesnega, se pravi, državnega pokopa z vsemi častmi!
Posvečenost mrtvih
Drugače rečeno, Antigona ne terja predhodne politične rehabilitacije Polinejka, kakršno je zahtevala, preden je privolila v njegov pokop v domovini, za pokojnega škofa Gregorija Rožmana slovenska Rimskokatoliška cerkev. Slovesni državni pokop slej ko prej pripada Eteoklu, branilcu mesta/države; ne pa napadalcu Polinejku. Zato Antigona pietetno terja le tih pokop; pokop v krogu družine; v najboljšem primeru, v najslabšem pa, da ga lahko vsaj sama pokoplje.
Žižek prezre, da gre od vsega začetka za pokop nepokopanega, za pokop kot pokop. Takoj preskoči na pokop kot izrazito politično, slovesno dejanje: A ti, ki so to videli, so v mestu / razširili novico in množica, / ki je imela Polinejka za izdajalca, / za napadalca lastne domovine, / pretresena in besna se je zbrala, / podžigala strasti, se vsula v kraljevo palačo, / okrutno Kreona in Haimona ubila, / ni mogla se upreti demonskim strastem, / njen pohod je uničevalen in morilski, / vse Tebe so se znašle v ognju. Kakšna demonična parabola, bi vzkliknil Platon. Tudi zaradi tega, ker je Žižkova prispodoba brez kakršnegakoli upoštevanja zakonitosti množic in njihovega delovanja. Kakor da bi ljudje kdaj karkoli začeli že kot zbrana množica. Dokler nima Vodje, množica ni množica. Kreon je slej ko prej kralj. Če se je zdaj odločil za pokop Polinejka, to ne pomeni, da mu je odvzel oznako izdajalca. Res odpravi svoj stari ukaz, toda kot kralj ima to pravico; kakor tudi pravico do novega ukaza, ki ga za povrhu podpira nenapisani zakon, se pravi, zakon, ki je nad njegovim prvim (prehitrim, zgrešenim) ukazom. Le kdo bi tedaj ljudi lahko naščuval, da se spremenijo v morilsko in požigalsko množico, v demonsko pošast?
In zakaj ljudje kolektivno, kot množica ubijejo Kreona in Hajmona, ne pa tudi Antigone? Ki naj bi bila domnevno za vse najbolj kriva? Zaradi tega, da se Žižek v podobi protokomunističnega Zbora lahko brez omejitve izživlja nad njo. Da jo, namesto da bi jo ubil(i) takoj, lahko ubija postopoma. Z obtožbami, da je vso grozo sama povzročila, da ji manjka modrosti, da je preveč trmoglava, da je v totalni zmoti, da je izmeček in tako naprej: Vtem ko si vse žrtvovala svojemu zakonu, / si izgubila sam zakon. Kako? Je zakon o posvečenosti mrtvih njen zakon, ne pa prazakon človečnosti? In pomeni Antigonina udejanitev posvečenosti mrtvih izgubo, ne pa potrditev te posvečenosti?
Odgovori naj bi bili po Žižku odvisni od nekakšnega MORDA: Nemara pa zakoni ti božanski / le niso zadnja nam avtoriteta. Nemara pa ni nič res. Nemara pa resnice sploh ni. Nemara pa je vse poljubno. Naj ponovimo: »Žalostna misel, je rekel K. S tem postane laž svetovni red.« Seveda: Morda pa v breznu božanske skrivnosti / tiči ukaz še mnogo bolj čudaški, nedomač. (Žižek, str. 61) Ukaz, ki ne upravičuje le smrtne obsodbe Antigone, ampak tudi laži o njej!
Tako Žižkov protokomunistični Zbor iz druge različice. Da bi bil potem v tretji različici Zbor, namreč kot komunistični Organ, lahko povsem brez zadrege, ko izjavlja: ... a včasih, če ne storimo nič, / odpremo vrata reki mrličev, / tedaj je ne ubiti lahko še hujši zločin. Prosto po Kajfi (Jn 11,50): »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« Bolje, da takoj ubijemo enega, drugače bomo morali jutri dva. Zmeraj se najdejo izgovori. Skratka, ko laž postane svetovni red, postane ubijanje nekaj dobrega, spoštovanje svetosti življenja in posvečenosti mrtvih pa nekaj zlega, še več, nekaj zločinskega. Da bi se jasnemu zavedanju tega izognil, se Žižek v svojih dodanih različicah vsakokrat vrne le za pol poti nazaj. Ne na izhodišče, ko Kreon prepove pokop in s tem nepovratno sproži tragedijo, marveč na točko, ko Antigona skrivaj že pokoplje Polinejka in jo po razkritju tega Kreon obsodi na smrt. Smrt, ki naj bi je bila kriva Antigona sama. Tako da naj navsezadnje ne bi šlo za politični umor, temveč za nekakšno samousmrtitev. Po Žižku: za posledico njenega gona (k) smrti.
S tem naj bi bil dokončno upravičen povojni revolucionarni zločin, natančneje, Zločin, saj je šlo za dvojni, podvojeni zločin: za pomor (za zločin zoper svetost življenja) in za prepoved pokopa pomorjenih (zločin zoper posvečenost mrtvih). V skladu z Marxovim revolucionarnim navodilom: »Poprejšnje revolucije so potrebovale, da bi se lahko oplajale s svojo lastno zgodovino, svetovnozgodovinskih nazaj spominjanj. Revolucija devetnajstega stoletja pa mora pustiti mrtvim pokopati njihove mrtve, da bi se dokopala do svoje lastne vsebine.« (NEW 8–117) Naj mrtvi pokopljejo mrtve! Mi pa si umijmo roke. Bolje da umre en človek, bolje da umre 10, 100, 1000, 10.000 ljudi, samo da ne propademo Mi. In zakaj bi mrtve sploh še pokopavali, ko pa morda obstaja še nadzakon, ki nam tega ne zapoveduje? Morda celo prepoveduje?
V obliki nadzakona, po katerem bo svetovni komunistični Zbor, globalni Centralni komite nove Cerkve izobčil vse, ki ne bodo sledili novemu »svetemu duhu« (str. 72). Duhu suspendiranja ne samo posvečenosti mrtvih in svetosti življenja, ampak tudi človekovega dostojanstva in zlatega pravila medčloveških odnosov: ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Ne, novi Zakon se bo glasil: Stori drugemu prav to, česar ne želiš, da bi ta storil tebi. Da ljubim – ne da sovražim, sem na svetu. Ne, novi Zakon: Da sovražim – ne da ljubim, sem na svetu. Kaj hočemo. Pač nova vladavina zakona! Vladavina novega Zakona.
Vendar takšen nečloveški zakon v resnici ne more zavladati. Postati Zakon, zakon nad zakoni. Kajti ljudje nismo samo skupnost živih, ampak smo tudi občestvo živih in mrtvih. In v tem občestvu mrtve lahko pokopljemo samo živi. Mrtvi ne pokopavajo, ne morejo pokopati mrtvih. Človek je postal človek, ko se je začel obredno poslavljati od mrtvih; če bi se temu izročilu odrekel, bi se odrekel tudi samemu sebi. Prenehal biti človek. Če bi se tedaj pojavil Bog, bi moral razglasiti: Človek je mrtev.
Slavoj Žižek se zelo rad primerja z Brechtom; toda Žižkovo zdajšnje ubijanje Antigone je več kot izdaja Brechta, zlasti pa njegove pesmi Antigona:
Stopila si iz teme in / Bila med nami / Prijateljica, z lahnim korakom / Čiste odločnosti, v grozo / Grozovitežem. / Odvrnjena, vem, / Kako si se bala smrti, a / Veliko bolj te je bilo strah / Nevrednega življenja. // In nisi mogočnežem spregledala / Ničesar, in se nisi spravila z / Blaznostjo, ne pozabila zasramovanj in / Vaših grozodejstev ne bo prerasla trava. / Salut!
