Zakladi in sence zgodovine

Pred kratkim je izšlo zgodovinsko delo Janeza J. Švajncerja Vojni muzej Logatec – Zakladi zgodovine. Zajetno knjigo je v svoji režiji in na svoje stroške izdal Vojni muzej Logatec. V njem je 2200 barvnih fotografij eksponatov, 700 jih je opremljenih z identifikacijskimi podatki. Predmete – ne samo vojne in vojaške, temveč materialne sledi od začetkov naše zgodovine – je avtor zbiral in kupoval iz svojih sredstev več kot šestdeset let in nam z njimi predstavil resnične zaklade naše zgodovine.

Zagotovo je Vojni muzej Logatec največji in strokovno najbolj opremljeni zasebni tematski muzej pri nas, knjižna predstavitev v Zakladih zgodovine pa najvišji tiskan domet strokovnega zbirateljstva na področju naše vojne in vojaške zgodovine. Ni mogoče na kratko predstaviti zakladnice materialnih sledi, ki jo vsebujejo Zakladi zgodovine – knjigo si je treba osvojiti, še bolje: obiskati sam Vojni muzej Logatec!

Na »etični pogon« se – vsaj na področju kulture – pri nas še vedno največ naredi. Država (njene ustanove, tudi kulturne) velikokrat še opazijo ne, kakšne izjemne dejavnosti ali dosežke so ustvarili posamezniki ali skupine entuziastov – tako tudi Janez J. Švajncer doslej še ni dobil nobenega državnega priznanja. Še manj: lastništvo muzeja, ki ga je sam ustvaril, je moral zavarovati s sodbo ustavnega sodišča, da se zasebnih zbirk ne sme nacionalizirati.

Knjiga Vojni muzej Logatec predstavlja poleg predmetov tudi posamezne vojaške, politične in druge osebnosti – kakor jih je pač spoznal ali jih ceni avtor sam. Toda ne le osebnosti, ki jih izrecno opisuje, vsi njegovi predstavljeni eksponati »govorijo« o ljudeh v svojem času. Bistvo muzeja, ki se odraža tudi v sami knjigi, je najlepše opisal Jurij Švajncer, avtorjev sin, v svojem na kraju knjige dodanem tekstu Namesto konca o mojem očetu: »Zakladi te knjige so resnični ljudje in njihove davne, tihe, pozabljene zgodbe. Obujanje različnih usod, hoja po že prehojenih poteh (…). Kar so danes muzejski predmeti, je bilo nekoč pravo življenje. Bili so del življenja enakih ljudi, kakor smo danes mi. Tudi oni so nekoč živeli, čustvovali, hrepeneli, upali …« Prav v takem odnosu do zgodovinskih predmetov, izhajajočem iz empatije do ljudi, se kažeta posebnost Švajncerjevega zbirateljstva in mojstrstvo njihove predstavitve. Gre za prepletanje »tisoče zgodovinskih podatkov in dejstev s potmi resničnih ljudi, z njihovimi življenjskimi zgodbami in usodami«, opozarja Jurij Švajncer.

Na koncu knjige je dodan seznam 53 avtorjevih knjižnih študij posameznih tem ali oseb, ki jih je izdal vojni muzej (z barvno fotografijo naslovnic) – seveda predvsem z vojno in vojaško tematiko. Nekaj pa jih je tudi pričevanjskih iz avtorjevega osebnega življenja in dela. Enako je predstavljenih 48 zvezkov revije Vojnozgodovinski zbornik. Kot pove ime, gre predvsem za posamezne vojne in vojaške študije in razprave.

Sence iz preteklosti I.

Obstajajo pa sledi, ki jih v Vojaškem muzeju Logatec ni. Pravzaprav ima njegov muzej svojo »predzgodovino«! Gre za osebna pričevanja Janeza J. Švajncerja.

Švajncer (v nadaljevanju tudi »avtor«!) je bil v letih 1991 in 1992 pomočnik načelnika Republiškega štaba za Teritorialno obrambo (RŠTO) Slovenije, potem pa direktor uprave za vojaške zadeve. Njegova naloga je bila, da že obstoječi TO ustvari videz slovenske vojske (njegove so zamisli o vojaških uniformah, medaljah, odlikovanjih, značkah, emblemih itd. Ne pa tudi za Moris!). Bil je avtor scenarija vojaškega dela proslave ob razglasitvi samostojne Republike Slovenije 26. junija 1991. Ves čas je bil aktivno »zraven«, zato je verodostojna priča takratnega dogajanja, o čemer pričajo njegovi zapisi, ki jih je objavil v nekaj knjigah: Pomlad (izšla leta 2001), Poletje 1992 (2001), Jesen 1993 (2009) in Zima 1994 (2009; vse je izdal Vojni muzej Logatec). Glede svojega specifičnega dela je bil avtor neposredno podrejen sekretarju za ljudsko obrambo Janezu Janši (kasneje ministru, »Ministru«, kakor ga imenuje avtor), vanj je verjel »nekako tako kot verjamejo verniki v Boga« (Poletje, str. 64), imel ga je rad, »zares rad v tistih najbolj črnih nočeh med našo vojno«, saj naj bi bil takrat Janša »luč, ki je svetila v črno temo« (Poletje, 243) negotovosti, kako se bo končala naša vojna za samostojnost. Tisti čas pa je bil čas sanj in upanja, »da delamo nov svet, novo slovensko državo in novo vojsko«. (Zima, 201)

Počasi pa je avtor opazil stvari, ki so ga čudile, recimo nakup najdražjih avtomobilov, ki »stanejo po 30.000 nemških mark in še več« (Pomlad, 75), ob tem pa imamo v Mariboru Tam, ki propada (grozijo z velikanskim odpuščanjem delavcev), »naš minister pa bo avtomobile za vojsko kupoval čez mejo in tam dajal kruh čisto tujim delavcem in ne našim«. (Pomlad, 93) Šlo naj bi za naročila več desetin puchov. In opažal je vse več čudnih stvari, recimo, med vojno je Slovenija oficirjem in vsem drugim, ki so bili zaposleni v JLA, »obljubila službo, če gredo iz vojske«. V podpis so dobili »pristopne izjave o vstopu v teritorialno obrambo Republike Slovenije. In so se res javljali na občinske oddelke za ljudsko obrambo – dela pa niso dobili. Čakali so, spraševali iz meseca v mesec, nato iz leta v leto (…)«. Ministrstvo je čakalo, »da se bodo mogoče sami naveličali, odpotovali v neznano, si nataknili zanko za vrat ali se obesili, ali mogoče samo rešili ves primer na najbolj preprost način, da bodo umrli kar tako. Umrli, odpotovali, odšli v druge službe, karkoli, samo da jih več ne bo.« (Zima, 171) Večina teh oficirjev, ki so že med vojno izstopili iz JLA, so bili Slovenci; zaradi njih, pravi avtor, je jugoslovanska »vojska v Sloveniji razpadla«. (Zima, 170) Toda Slovenska vojska je po vojni v službo sprejemala tiste, ki »so bili prej mesece in leta na bojiščih proti Hrvatom ali v Bosni, tudi taki, ki so roke namočili v krvi«. (Zima, 176) Mnogi od njih niso znali slovensko in tudi niso hoteli »znati«. Avtor je z začudenjem gledal, kako je Lovšinova uprava v našo vojsko in na ministrstvo sprejemala »oficirje, ki so v vojnih dneh šli proti nam z orožjem«! (Zima, 171) Zaradi njih, oceni avtor, prihaja v naši vojski »do mentalitete JLA«. (Zima, 57) Po osamosvojitvi zasluge niso bile dovolj, štela je »samo formalna izobrazba«. (Zima, 194) Nekoga, ki ima iz osamosvojitvene vojne celo tri bojne znake, ne potrdijo niti za poveljnika voda. Avtor je celo ocenil, da je izobrazba »samo izgovor, s katerim vojsko čistijo nas iz leta 1991«. Je bilo res tako? Avtor je prepričan: »Mi smo odveč v vojski, ki jo ima v rokah srbska agentura. Ta bo, če bo potrebno in če bo priložnost, Slovenijo pripeljala v tretjo ali kakršnokoli Jugoslavijo.« (Prav tam) Za tak primer naj bi »sistematično pripravili sodelavce Kosa«. (Prav tam) Menim, da je ta ocena pretirana.

So se pa dogajale čudne stvari, pravzaprav je čudno ravnal Minister (Janša), recimo s povišanji: »Minister, ali kdor koli mu je pri tem pomagal, je na spiske povišanih dajal toliko in takšnih imen, da ni bilo niti približno nobenega zakona ali predpisa, ki bi mu kaj takega dovoljeval ali vsaj omogočal.« (Jesen, 160) Tako je bil nekdo, ki sploh ni imel oficirskega čina, povišan direktno v majorja. »Nič o tem, koliko činov je kdo preskočil, še najmanj da kdo sploh ni imel nobenega čina, zdaj pa je na vsem lepem in čez noč postal visok oficir slovenske vojske. To je bilo toliko grše, ker pa so bili na seznamu povišanih tudi naši pravi oficirji, ki so si višji čin zaslužili. Zanje je bila kot klofuta, da so se znašli v nepravi družbi, po drugi strani pa so spisku omogočili ugled in ga delali sprejemljivega.« (Jesen, 160) Videti je, da je vse bolj prevladovala Ministrova samovolja. Tudi pri kadriranju oziroma zaposlitvah je šlo za nerazumljivo Ministrovo samovoljo. Nekateri »so se Ministra začeli naravnost bati«, morda zato, »ker so se dogajale vedno bolj čudne stvari, da je nekdo en dan bil, drugi dan pa ga nenadoma ni bilo več, in ni bilo nobenih odhodnic, poslovilnih šopkov, (…) lepih govorov in daril v slovo. Človeka preprosto ni bilo več, naj je bil včeraj še tako naš, in je na njegovo mesto prišel nekdo drugi, ki smo ga molče sprejeli, kot da je tako edino prav in da drugače ne sme biti.« (Poletje, 244)

Dogajala se je neka bistvena sprememba: »Počasi, vendar vedno bolj opazno smo Slovenci postajali komunisti in protikomunisti. Kar je imelo rdeče poreklo, je bil Stalin, kar je bilo črno, pa je bil nenadoma sam ljubi bog z Jezusom Kristusom, devico Marijo, Jezusovim in njenim vnebovzetjem. Najbolj se je čez noč spremenila televizija. Decembra je za največji krščanski praznik razglašala božič, aprila veliko noč.« (Jesen, 93) Takšno senzibilno opažanje družbenih sprememb spada v prvo poglavje politične anatomije poosamosvojitvene Slovenije; pravzaprav se je po relativni zmagi koalicije Demos začela nova delitev Slovencev, ki se je kazala tudi v tem, da na državne proslave ni bila vabljena Zveza borcev NOV. (Zima, 22) Naj smo še tako kritični do revolucije, narodnoosvobodilni boj je v temelju naše državnosti, partizani, tudi komunisti kot partizani, ki so se bojevali proti okupatorjem, zaslužijo čast in spoštovanje! Da jih nekdo kar tako »izreže« iz nacionalne zgodovine, je izraz in dokaz novega sektaštva med nami! Kmalu je SV postala »poligon za obračunavanje med strankami«. (Zima, 23)

Šlo je tudi za sumljive nesreče. Prvi je v sumljivi prometni nesreči jeseni 1992 umrl eden od štirih pomočnikov načelnika republiškega štaba teritorialne obrambe (RŠTO), mladi polkovnik Danijel Kuzma. Ko so ženi povedali za moževo nesrečo, je rekla: »Saj je vedel, da ga bodo ubili. Je že čakal.« (Pomlad, 150) Kako je Kuzma to mogel vedeti in kdo naj bi ga ubil? Avtor pravi, da je bil Kuzma »samo prvi na spisku, potem pa kot da je nekdo po vrsti prečrtal zdaj tega, zdaj onega«. (Pomlad, 151) Spiski za povišanje – spiski za »odstrel«?

In to se je začelo dogajati leto dni po koncu osamosvojitvene vojne! Srečku Lisjaku je nekdo v roko potisnil mino, Klisariču je avto dvakrat zagorel – na srečo sta oba preživela. (Zima, 15) Ustrelil naj bi se Milan Zajc, nekdaj voznik generala Slaparja. (Zima, 198) Na vrsto je prišel Albin Gutman; takrat ko je zletel s ceste, ni bila nesreča: »Peljal se je domov, enako kot vsak dan, cesto je poznal na pamet. Tedaj, ko se je nekaj časa vozil in odprl zračnik, je videl, na svoje oči je videl rumenkast prah, ki se je dvigal proti njemu, in tedaj je izgubil zavest. Zapeljal je čez rob ceste, avtomobil se je prelomil, po čudežu je preživel, so rekli vsi, ki so videli avtomobil.« (Zima, 47) Ester iz Ministrovega kabineta, »pravi sonček«, je tistega dne na vsak način hotela govoriti z Gutmanom, ker da mu mora povedati nekaj nujnega. Ni ga dobila. Včeraj je kupovala pohištvo, zjutraj so jo našli mrtvo na tirih: »Povozil jo je vlak.« (Zima, 47) »Bojan Zupanc bi moral ostati junak Medvedjeka (…), pa smo samo še prebrali črno obrobljeno osmrtnico, da ga ni več. Smrtna nesreča.« Same nesreče!? »Zupanc, junak z Medvedjeka, mrtev. Kotnik, junak iz Krakovskega gozda, mrtev. M. I., žena našega junaka iz Prilip, obešena, Ester pod vlakom. Brez pojasnil, brez ene same besede. – Naj verjame, kdor more!« (Zima, 193) Kajti: »Takrat smo že zmagali, nastopila naj bi srečna doba, toda – čudno – kot da se je nekako izvila, vabljivo privabila, naj ji sledimo, hkrati pa se razblinila in nenadoma je ni bilo nikjer.« (Jesen, 195)

Zaradi vsega tega se je spreminjal odnos slovenskih vojakov do svojega Ministra, ki je postajal vedno bolj »zaprt in oddaljen«, morda pa tudi »zaradi njegove varnostne službe, ki je vedno bolj vohljala med nami, se lovila za besede in jih sprevračala v svojih poročilih navzgor«. (Poletje, 244) Tovarištvo je zamenjalo na eni strani ovaduštvo, na drugi opreznost.

Obračunavanje

Ampak naš avtor se Ministra ni bal! Zakaj pa bi se ga, ko pa je tesno in iskreno sodeloval z njim!? Do Ministra se je obnašal kot do sotovariša, tako rekoč kot do sebi enakega – to pa ne gre, če je nadrejeni pravzaprav »bog«! Menim, da je prav avtorjevo svobodno, tovariško obnašanje njegov prvi greh, ki ga je Minister »moral« kaznovati; vsa njegova dejavnost po osamosvojitvi kaže na to, da se ima za božjega izbranca, za Subjekta slovenske zgodovine. Zato so mu sodelavci in tudi prijatelji zgolj drugorazredni. Subjekt Janševega kova nima prijateljev, prenese le povsem poslušne, podrejene delavce, vsi drugi so sovražniki. Kdor ni z mano, je proti meni!

Da taka moja ocena Janševega odnosa do soljudi ni pretirana, priča mnenje/izkušnja njegovega zares najboljšega, najzvestejšega prijatelja, Igorja Bavčarja, ki jo je zapisal v pismu Jelku Kacinu: »Janez Janša si je, kot pravilno ugotavljaš, pripravljen z vsemi sredstvi, z lažmi, podtikanji in insinuacijami najnižje vrste utirati pot preko glav svojih nekdanjih prijateljev. To očitno potrebuje, če hoče iz sebe narediti edinega žreca slovenske osamosvojitve. Ostali, ki smo to počeli, ga pri tem motimo tako zelo, da je pripravljen žrtvovati ne le nekdanje sodelavce, pač pa tudi prijatelje, ki so zanj v določenem času tvegali dobesedno vse.« (Matej Šurc: Prevarana Slovenija, str. 409) Zelo verodostojna ocena iz Bavčarjevega lastnega izkustva! Tudi iz mojega! Bila sem med njimi, ki so tvegali.

Kako sem bila presenečena, pretresena, ko sem prebrala naslednji avtorjev zapis: »Na vsem lepem mi je mama povedala, da jo je že dvakrat po telefonu klicala Spomenka Hribar iz Ljubljane, kaj jaz pravim o Ministru.« (Poletje, 244) Švajncerja tedaj sploh nisem poznala, do takrat nisem prebrala nobene njegove knjige, nisem vedela, da sodeluje z Janšo, in sploh je bil zame kot oseba, vojak ali karkoli in kdorkoli – neeksistenten. Da ne govorim o tem, da se nikoli nisem skrivala za drugimi imeni! Zanima me, ali je ženska, ki se je tedaj tako pustila manipulirati svojemu »bogu«, kdaj spoznala, kako zelo jo je kot človeka ponižal in kako se je sama ponižala, da se je šla ovaduško na lažniv, skrivaški način?

Janša torej ni le prek ovaduhov vohljal za sodelavci, temveč je tudi aktivno ustvarjal zanke, da bi se kdo ujel vanje. Take stvari počno ljudje, ki hočejo imeti absolutno kontrolo nad vsem in vsemi, absolutno oblast. In vohunijo tudi za prijatelji in zvestimi sodelavci. S samovoljnim podeljevanjem odlikovanj in vojaških naslovov »svojim« ljudem na eni strani, na drugi pa z zastraševanjem in pravo vohunsko službo si je Minister »že takrat oblikoval svojo prihodnjo garnituro za pot na oblast«, torej elito, »ki bo ostala tudi za njim in pod njegovim naslednikom in pod vsemi drugimi nasledniki, naj bodo iz te ali one stranke«. (Jesen, 140) V tem in tudi v drugih ministrstvih. Po Depali vasi je Janšo zamenjal Jelko Kacin skupaj z nekaj redkimi najožjimi sodelavci, »vse drugo pa pelje ekipa, ki jo je še on postavil« (Zima, 174). On – Minister Janša.

Taki »Subjekti« imajo tudi težave z resnico, že na ravni dejstev; tako je avtor začuden prebral v Janševih Premikih opis dogajanja pri brniškem letališču, ki je bil povsem izmišljen – ali namerno zlagan?, se prizadeto sprašuje avtor. In se tudi čudi, kako da ga Minister v svoji knjigi Premiki sploh ni omenil, kakor da ni bil njegov sodelavec, kakor da ni deloval (tako rekoč noč in dan) v republiški koordinaciji, identifikacijsko opremil slovenske vojske … Pač – takšni ljudje ne zmorejo priznati sodelavcu njegovih zaslug, kajti kar bi priznal drugim, bi sebi »odškrnil« – in potem pač ne bi bil »Absolut«! Iz istega razloga Janša neprestano napada (tudi z manipulacijami in lažmi) predsednika Kučana, ki je bil po svoji funkciji Ministru nadrejen. Prav tako se je med Ministrom in generalom Janezom Slaparjem odvijala »vojna«, ker naj bi bil za njim predsednik predsedstva. Subjekt, ki hoče biti hegemon, ne prenese nikogar nad sabo. Ni sposoben, da bi uvidel predsednikovo legalno in dejansko vlogo, kakor jo je uvidel avtor, ko je zapisal: »Počasi sem začel dojemati, da smo mi, poleg Janše in Bavčarja, ves čas imeli tudi pravega, odločujočega vrhovnega poveljnika in voditelja države. Brez njega naš odpor ne bi bil mogoč. Bil bi nelegitimen, mi pa paravojaki ali vsaj nekakšni uporniki, saj bi se morali upreti tudi slovenski oblasti, če bi se ta 27. junija 1991 postavila na srbsko stran. Brez Kučana tudi Bavčarja in Janše ne bi bilo, ne nas drugih.« (Poletje, 133). Naj dodam, da avtor zaradi nekdanjih zamer ni kakšen Kučanov občudovalec.

Kljub vsemu temu pa avtor še vedno ni izgubil zaupanja v Ministra. Napisal mu je kar nekaj pisem, v katerih je bil neposreden, kakor tovariš s tovarišem, tudi odprto kritičen – toda kdo sme biti kritičen do »boga«?! ●