Žalostna slonica in dobri volk

Francoski pisatelj Sylvain Tesson v knjigi Tolažba gozda piše o tem, kako je več mesecev v samoti živel ob Bajkalskem jezeru. Obkrožen z naravo. Brez ljudi. Cele dneve je hodil naokrog in opazoval sibirske gozdne živali. Videl je ljubezen, tesnobo, strah, boj za oblast, dramo, radovednost, pohoto, nežnost, naklonjenost, vztrajnost, potrpežljivost, razočaranje.

Ob večerih je zakuril peč v leseni hiši, srkal vodko in bral. Listal je knjige filozofov in se spraševal, zakaj so se že od Aristotela trudili verjeti, da živali nimajo zavesti, da so manj vredna bitja, da ne čutijo bolečine, da ne vedo, kaj je ljubezen, da jih vodi zgolj nagon, da so le biološki roboti brez notranjega sveta. »Saj nič ne vemo o tem, kaj misli medved. Kako lahko izmerimo intenzivnost vrabčkovega veselja, ko pozdravlja jutranjo zarjo z najvišjih vej?« se je spraševal.

Arthur Schopenhauer je bil prepričan, da lastovica nič ne ve o jajčkih, ki jih izleže, da pajek nima nobene ideje o muhi, ki se je ujela v njegovo mrežo. »Kaj pa o tem res veš, Arthur? Kdo ti je to povedal?« Tesson v mislih vpraša nemškega filozofa. In res? Kje je Arthur dobil te informacije? Nič ne vemo o tem, kaj se dogaja v kosmati glavi medveda, ki hodi po gozdu, ampak prav tako nič ne vemo niti o tem, kaj se dogaja v glavi človeka, ki sedi nasproti nas.

Kdo so živali? Ali je mogoče, da je narava samo za nas razvila posebno biološko pot, ki nam kot edini vrsti zagotavlja zavestno in izpolnjeno življenje, se v knjigi Skrivno življenje živali (Založba Narava, prevod Petra Piber) sprašuje nemški gozdar Peter Wohlleben. Malo verjetno.

Wohllebna že poznamo, saj je lani pri isti založbi izšla njegova odlična knjiga Skrivno življenje dreves, v kateri piše, kako drevesa v gozdu med seboj sodelujejo in komunicirajo. Avtor knjige, za katerega je opazovanje narave najlepša meditacija, ni le teoretik, ampak tudi praktik, saj se bori za ohranjanje pragozdov v Nemčiji in je nekakšen tolmač med naravo in bralci.

Od nekdaj nas učijo, da živali, ki jih še vedno – primitivno preprosto – delimo samo na koristne in škodljive, uporabne in neuporabne, domače in divje, vodijo le nagoni. Ampak kaj je nagon? V veliki večini vodi tudi naše življenje. Enostaven primer je, ko se recimo ponesreči z roko dotaknemo vroče plošče štedilnika: nagonsko jo zelo hitro umaknemo, ne da bi veliko razmišljali o tem.

Še več. Wohlleben omenja komaj nekaj let staro revolucionarno študijo, ki dokazuje, da je naša podzavest vedno nekaj sekund pred našo zavestjo. Znanstveniki so s pomočjo magnetne resonance spremljali aktivnost v možganih osebe, ki se je odločala, ali bi z levo ali desno roko pritisnila na gumb. Kar sedem sekund prej, preden je oseba pritisnila na gumb, so v njenih možganih že videli, s katero roko bo to storila. Odločitev je bila torej že sprejeta, medtem ko je testni zajec še razmišljal, kako naj se odloči. Ravnanje je sprožila podzavest, in ne zavest. »Zavest je nekaj sekund pozneje prispevala le še nekakšno utemeljitev.« Kdo v nas se torej odloča o stvareh, ki jih storimo? Toliko o tem, da smo zavestna bitja.

Tudi občutij, kot so žalost, sreča, nežnost, ne prikličemo zavestno, kar pa ne pomeni, da so manj vredna. Vedno so nas prepričevali, da ne čutimo enako kot živali, in to je neumno; naši možgani so mnogokrat enaki kot njihovi, imajo enako ali podobno obliko, vodijo nas enaki hormoni, ki oblikujejo enaka razpoloženja. Ko ljudje vidimo podobo svojih možganov ob možganih šimpanzov, smo zadovoljni, saj so naši možgani večji. Kaj pa ko jih primerjamo z možgani delfinov, ki so večji in kompleksnejši od naših? Pa ni vse v možganih. Spomnim se neke nevrološke zgodbe o gospodu, ki je zaradi vnetja izgubil kar 95 odstotkov cerebralnega korteksa. Res je, da se ni več spomnil stvari, ki so se mu zgodile pred boleznijo, da je težko ustvarjal nove spomine, da ni več vonjal in okušal, a je dobro vedel, kdo je, čustvoval je, normalno komuniciral z drugimi in imel je celo smisel za humor. Ampak dovolj o človeku!

Take živalske

Wohlleben ima rad veverice. Ne samo zato, ker so čudovita bitja, čeprav včasih pohrustajo celo gnezdo majhnih ptičkov, ampak tudi zato, ker so pridne pogozdovalke. Jeseni v gozdna tla zakopljejo velikanske količine žira in želodov za lačne zimske dni, in ker mnogih nikoli ne najdejo, iz njih spomladi vzklijejo mlada drevesa. Veverice so zelo dobre matere, nežno čuvajo in vroče branijo mladičke, ki jih ves čas ogrožajo ujede, kragulji in kune zlatice. Kar osemdeset odstotkov mladih veveric ne dočaka prvega rojstnega dneva. Znanost uči, da je materinstvo pri živalih le nagon, da gre le za naval hormonov, ki povežejo matere z naraščajem. V resnici materinstvo pri ljudeh ni dosti drugačno. Tudi ljubezen mamice, ki ljubeče gleda svojega dojenčka v naročju, ni intelektualna, ampak nagonska oziroma čustvena. Materinsko srečo ter ljubezen do partnerja spodbuja hormon oksitocin, ki ga nimajo le sesalci, ampak tudi ribe; za slednje biologi ugotavljajo, da imajo kar dvajset receptorjev za bolečino – in eden je prav tam, kjer se pri lovljenju vanje zarine trnek.

Velikokrat se zgodi, da živali posvojijo mladičke druge vrste. Kakšni hormoni jih vodijo takrat? Wohlleben omenja zgodbo o vrani z imenom Mojzes, ki je posvojila mlado mačko in ji nosila črve in sadje. Če bi bila vrana le biološki robot, katerega edina naloga je, da naprej prenaša svoje gene, bi bila posvojitev neke druge vrste neumnost, a so tovrstni pojavi v naravi zelo pogosti.

Knjiga se sprehaja po zemljevidu živalskega srca in v njem avtor odkriva različna čustva, razpoloženja in inteligenco, za katera smo dolgo mislili, da jih poznamo le ljudje.

Inteligenc je namreč več vrst; vrane imajo sicer majhne ptičje možgane, a so včasih pametnejše kot primati. Na youtubu najdemo zimski posnetek, ki prikazuje vrano, ko se na poševni strehi veselo sanka na plastičnem pokrovčku. Takoj ko se spusti do dna strehe, že veselo odkoraka navzgor in ponovi vajo. Če bi jo vodil le nagon, zakaj bi potem izgubljala energijo za nekaj, kar nima večjega smisla od čistega veselja?

Pravljica o hvaležnem medvedu, ki ženski, ki mu je izdrla trn, prinese zrele hruške, ni daleč od resnice. Pred kratkim je bil v Guardianu članek o deklici, ki je vsak dan hranila vrane, te pa so ji v zameno nosile svetleče predmete, od barvnega stekla do pisanih krpic.

Wohlleben je psa Barryja našel v zavetišču. Pes res ni imel sreče; najprej ga je v zavetišče pripeljala lastnica, ki je postajala vedno bolj dementna, potem so ga dvakrat oddali v posvojitev, a so ga novi lastniki vedno pripeljali nazaj. Pri gozdarjevi družini je končno našel svoj dom in bil za to neizmerno hvaležen, a ves čas tudi nezaupljiv in prestrašen, saj ga je bilo strah, da se bo moral spet seliti. Če hočemo biti hvaležni, moramo biti sposobni prepoznati, da je nekdo naredil nekaj dobrega za nas, in Barry je to očitno prepoznaval. A Wohlleben opozarja, da ni prav, da lastniki od psov ves čas pričakujejo hvaležnost, saj ta lahko pomeni tudi podrejenost z negativnim predznakom.

Živali so lahko tudi spretne lažnivke. Gozdarjeva družina ima petelinčka Fridolina in dve kokoški, Lotty in Polly. Petelin kokoši ves čas naskakuje, njima pa to ni kaj preveč všeč. Prav tako je velik kavalir, saj kadar najde še posebej velikega črva, glasno zagruli in tako pokliče kokoški ter jima prepusti slastno malico. A včasih se jima zlaže. Zagruli, čeprav nima hrane, in ko se mu kokoški približata, ju naskoči.

Lastovke so si zveste vsaj eno sezono, a samice kljub temu rade skočijo čez plot. Ko se samec vrne v gnezdo in ugotovi, da njegove partnerke ni tam, se začne oglašati s posebnim alarmom, ki pomeni, da je njuno gnezdo ogroženo, in samica se, še preden ima možnost, da bi se zapletla s kakšnim drugim samcem, hitro vrne.

Skobec je velik sovražnik sinic, zato ima jata, kadar se hrani na tleh, vedno čuvaja, ki z bližnjega drevesa opazuje, ali kje v zraku preži nevarnost. Ko izvidnik zagleda nevarno ptico, prijateljice opozori z visokim čivkanjem, da se lahko hitro umaknejo na varno. Kadar pa čuvaj opazi, da je hrana na tleh še posebej dobra, začivka znak za nevarnost, ptice odletijo, sam pa si postreže z obilnim kosilom.

Vsaka žival ima svoj značaj, nekatere so plašne, druge so pogumne. Kakšen značaj bo razvil posameznik, je odvisno od genskih predispozicij, od okolja, izkušenj in velikokrat tudi vzgoje, podobno kot pri ljudeh. Za preživetje v naravi ni nujen le pogum, tudi plašnost je lahko koristna. Plašne ptice so počasnejše in mirnejše, več časa potrebujejo, da se spravijo v gibanje, zato pa lahko odkrijejo stvari, ki jih hitrejše spregledajo, dobro hrano na primer, ali pa se zaradi svoje previdnosti lažje izognejo plenilcem.

Tovariši in tovarišice

Nekoč mi je branjevka na ljubljanski tržnici, ki cele dneve opazuje ptice, ki grizljajo njeno solato, pripovedovala, da ni boljših tovarišev od vrabčkov; ko najdejo hrano, je nikoli ne pojedo sami, ampak odletijo in se vrnejo v družbi dveh, treh prijateljev in si z njimi razdelijo obrok. Nesebični so tudi južnoameriški netopirji, ki ponoči pijejo kri goveda. Če želijo priti do hrane, morajo imeti izkušnje in srečo in vsi niso tako spretni, zato bi lahko mnogi pomrli od lakote. Ko se spretni netopirji s polnim želodčkom vrnejo v svojo jato, del obroka izbljuvajo za vse, ki so tisto noč ostali lačni. Netopirji se med seboj zelo dobro poznajo in vedo, da če bodo naslednjič oni ostali brez hrane, lahko računajo, da jim bo pomagal kdo drug. Očitno je, da imajo svobodno voljo, saj se sami odločajo, ali bodo hrano delili ali ne.

Podgana bodo skoraj vedno pomagala drugi podgani, ki se znajde v stiski. Tudi ko so znanstveniki ponudili podganam čokolado, so vedno najprej rešile tovariša in se šele kasneje vrnile po čokolado.

Živali imajo občutek za pravičnost, o čemer priča poskus z opicami pa tudi s psi. Dva psa so sočasno nagrajevali, če sta dobro opravila nalogo, vendar so enega nagradili s koščkom mesa, drugega pa s kruhom. Ko je slednji opazil to krivico, je kmalu prenehal opravljati naloge in je užaljen odšel. V nekem drugem poskusu so dvema krokarjema na deščici ponudili slasten zalogaj, do katerega sta lahko prišla le tako, da sta oba naenkrat k sebi potegnila vrvico, ki je bila ovita okoli deščice. Največkrat sta si ptici obrok pravično razdelili, kadar pa je vso hrano pojedla samo ena, hitrejša ptica, v drugem poskusu tista, ki je ostala brez hrane, ni želela več sodelovati s požrešnežem.

Nekatere vrste živali so si zveste, druge rade menjavajo partnerje in nič ni naključno. Ljudje so proti lisicam že od nekdaj vodili krvave križarske pohode, še vedno jih streljajo, jim nastavljajo strup in uplinjujejo njihove mladičke v brlogih. A lisice so izjemno trpežne in preživijo le zato, ker imajo veliko mladičkov in ker menjajo partnerje. Na drugi strani pa so si krokarji zvesti vse življenje. Tudi te ptice so nekoč iztrebljali in to bi zanje lahko bilo bolj pogubno kot za lisice, saj če so enemu od njih lovci ubili partnerja, si ta nikoli ni poiskal nove ljubezni; za vedno je ostal samski in brez potomcev.

Par belih štorkelj se vsako leto vrača k istemu gnezdu, čeprav na poti domov iz Afrike ne potujeta skupaj. A lahko se tudi zaplete. Neki samec si je, ker se njegova samica ni vrnila domov, našel novo partnerko in si skupaj z njo zgradil novo gnezdo. Pozneje je ugotovil, da se je samica z zamudo vendarle vrnila v njuno staro gnezdo, zato je pri hranjenju mladičev požrtvovalno pomagal obema štorkljama. Sinice niso zveste, in to zato, ker živijo le pet let in je možnost za partnerjevo smrt velika, čisto drugače kot pri krokarjih, ki lahko živijo tudi dvajset let. Zelo zvesti so si tudi bobri, ki se parijo za vse življenje.

Wohlleben veliko piše o gozdnih živalih, ki zimo prespijo. Ježi se jeseni dobro najedo, se v mehkem gnezdu zvijejo v klobčič in za več mesecev zaspijo. Njihovo telo se ohladi le na pet stopinj, utrip srca se z dvesto udarcev na minuto upočasni zgolj na devet, ker v času mraza ne porabijo veliko energije, se zbudijo šele spomladi. Če pa je zima topla, kar se zaradi podnebnih sprememb dogaja vedno bolj pogosto, ježek oživi in njegov globoki spanec se spremeni v dremež, kar pomeni, da telo porabi več energije, zato lahko pogine.

Kadar je zima še posebej mrzla, se vedno sprašujem, kako v globokih zasneženih gozdovih jeleni in srne sploh preživijo. A narava je poskrbela zanje, saj se jim telesna temperatura pozimi precej zniža, presnova pa je za šestdeset odstotkov počasnejša kot poleti, zato potrebujejo zelo malo hrane in znajo dobro izključiti občutje lakote. Dohranjevanje jelenjadi, za katero skrbijo nepoučeni lovci, je zato zelo škodljivo, saj doseže obraten učinek – jeleni, ki se sredi zime hranijo z nastavljenim senom in repo, obremenijo telo s prebavljanjem in kasneje mnogokrat poginejo od lakote, saj jim hrana spodbudi tek, vseeno pa je ni toliko kot poleti. V revirju gozdarja je leta 2005, ker lovcev ni mogel prepričati, naj hrane ne nastavljajo, umrlo več kot sto jelenov.

Hobotnica pozna vaš obraz

Še ena, dokaj nova knjiga z naslovom Beyond Words (Večje od besed) tako lepo opisuje, kaj čutijo in mislijo živali. Njen avtor je morski biolog in velik borec za pravice živali Carl Safina in piše, da o notranjem življenju živali ne vemo veliko, kajti biologi so začeli divje živali v njihovem naravnem okolju opazovati šele pred nekaj desetletji. »Jane Goodall, ki je še vedno živa, je bila med prvimi.« Goodallova se je morala v svoji karieri dolgo časa bojevati z akademskimi biologi, za katere so bile živali le bitja z instinkti, ki jih je prepovedano kakorkoli primerjati z ljudmi in jim pripenjati človeške lastnosti. Potem ko je več let preučevala šimpanze v naravnem okolju in je delala doktorat na Cambridgeu, so ji povedali, da je vse naredila narobe, da opicam ne bi smela dati imena, da ne bi smela govoriti o tem, da ima vsaka od njih svoje občutke in osebnost – čeprav je ona videla prav to, eminence iz Cambridgea pa nikoli niso stopile v džunglo.

Danes je jasno, da naša dejanja ter razpoloženja ustvarjajo hormoni in kemikalije, ti se pretakajo tudi po telesih živali. Safina omenja sladkovodnega raka, ki so ga znanstveniki, takoj ko se je prikazal izpod kamna, večkrat zapored stresli z elektriko. Rak je postal tesnoben in se je ves čas skrival pod kamnom, a ko so mu dali antidepresiv, ki ni bil prav nič drugačen od tistega za ljudi, se je sprostil in začel mirno raziskovati okolico. Če tablete, ki spreminjajo razpoloženje ljudi, delujejo tudi na živali, to marsikaj pove o ustroju njihovega živčnega sistema. »Ko vam bodo v restavraciji postregli z jastogom, ki so ga živega skuhali, se spomnite na to,« pravi Safina. »Če bi videli, kako pametne so hobotnice, ki znajo uporabljati orodje in prepoznavajo človeške obraze, ne bi nikoli več jedli teh čudežnih bitij v solati.«

Živali dobro vedo, kdo je njihov sorodnik, prijatelj, sovražnik. Tiste, ki živijo v skupnosti, se strateško povezujejo, da so močnejše in uspešnejše pri lovu. Carl Safina v knjigi opisuje čudežna življenja ork, delfinov, slonov, kitov, volkov. Pri mnogih zgodbah morate že vnaprej pripraviti robčke, tako so žalostne in pretresljive. In živalim največ žalosti povzročajo prav ljudje.

»Živali vedo veliko več kot mi,« pravi biolog. Zapiše pripoved biologinje, ki je na Bahamih preučevala delfine, poznala je celo jato, in vedno kadar se je skupina raziskovalcev do njih pripeljala s čolnom, so se jim veselo približali. Nekoč so ostali na distanci in nihče ni vedel, zakaj. Potem so ugotovili, da je enega od biologov v podpalubju zadela kap in je umrl, kar je očitno prestrašilo delfine. Kako so delfini vedeli, da je eno od človeških src na ladji prenehalo biti?

Nežni velikani

Safina se je v Keniji dolgo družil z eno največjih poznavalk slonov Cynthio Moss, saj jih preučuje že štirideset let. Pripovedovala mu je, da je prav vsak slon osebnost zase, eden je nežen, drugi je nasilnež, tretji je zapeljivec. Nikoli jih ne primerja z ljudmi, ker jih skuša razumeti kot slone, ki so izjemno čustvena bitja, njihovi rilci so čudežna okončina – z enim zamahom lahko z njim ubijejo človeka ali znajo s tal pobrati krhko jajce, ne da bi počilo. Tako kot vse živali, ki živijo v skupini, se med seboj zelo dobro poznajo. Slonje družine vodijo matriarhinje, ki natančno vedo, kaj v določenem trenutku storiti, kje poiskati vodo, po kateri poti se morajo seliti, in ko divji lovci ustrelijo takšno slonico, ustrelijo celo knjižnico znanja, brez katerega skupnost le težko preživi. Matriarhinja je čustvena intonacija skupine; če jo je strah, je strah vse, če je vznemirjena, so vznemirjeni vsi sloni okrog nje. Ponavadi je skupina sestavljena iz sester in hčera. Samci morajo skupino zapustiti, ko so stari štirinajst let, takrat se pridružijo drugim samcem, ki se potikajo naokrog. Njihov življenjski cikel je zelo podoben človeškemu. Pri dvajsetih se še iščejo, pri tridesetih se umirjajo, pri petdesetih in šestdesetih so modri in mirni.

Zelo dobro razumejo sodelovanje, in če se kakšen od mladičkov znajde v težavah, ga vsi rešujejo. Najbolj pretresljivo je njihovo žalovanje za umrlimi. Ko stara matriarhinja Eleanor ni mogla več hoditi, jo je njena hči Grace dolgo podpirala in ji pomagala na noge, ko je umrla, je ob njej ostala vso noč. Čez tri dni se je ob njenem truplu zbrala vsa družina, z rilci so se dotikali njenega trupla. Grace se je kasneje redno vračala in božala Eleanorine kosti. Se je ob tem spominjala njenega vonja, njenega obraza, se sprašuje znanstvenica. Lahko temu rečemo kako drugače kot žalovanje in žalost? Ko je neki slonici umrl mladič, je bila povsem strta, zaostajala je za skupino in je bila še nekaj časa povsem odsotna. V njeni samoti jo je čreda večkrat obiskala in spodbujala. Tudi kiti ubijalci svoje mrtve otroke več ur držijo na površju, kitovka pa ob smrti bližnjih spušča neutolažljive zvoke. Tako kot ljudje se tudi živali težko ločijo od svojih bližjih, ko umrejo. Žalovanje ni le zgodba o smrti, ampak je dejstvo, da nekoga, ki ga ni več, neznosno pogrešamo.

A žal so sloni vedno bolj ogroženi, divji lovci jih zaradi slonovine še vedno neusmiljeno pobijajo. Samo v zadnjih desetih letih je Afrika izgubila kar šestinpetdeset odstotkov slonov.

Enaindvajset za vedno

V yellowstonskem parku v ZDA so ljudje postrelili vse volkove, sedemdeset let jih tam ni bilo. Kljub odstrelu lovcev so se namnožili jeleni in srne in uničili velik del gozdov in travnikov. Leta 1995 so tja spet pripeljali krdelo volkov iz Kanade. Ti so, kot v svoji knjigi piše angleški ekolog George Monbiot, povsem spremenili naravo. Začeli so loviti jelene, zato se je njihovo število zmanjšalo, prav tako so se zaradi volkov začeli izogibati določenim območjem. Tam se je gozd spet obnovil, ozeleneli so travniki in grmičevje se je obraslo. Ker je bilo več dreves, so se vrnile ptice, povečalo se je število bobrov, ki so pravi inženirji ekosistema, njihovi jezovi ustvarjajo jezerca, ta so postala domovanja za vidre in race. Volkovi so lovili tudi kojote, zato se je povečalo število zajcev in miši, kar je pomenilo, da so se v park spet vrnili orli, ujede, lisice in jazbeci. Najbolj presenetljivo pa je bilo, da so se zaradi na novo zaraščenih bregov spremenile reke – postale so večje in lepše, zmanjšalo se je število plazov in erozije ni bilo več. In to vse samo zaradi krdela volkov, ki jih je v yellowstonskem parku obiskal tudi Safina in opisal nekaj volčjih zgodb, ki mu jih je pripovedoval biolog Rick McIntyre.

Najlepša je tista o popolnem volku z imenom Enaindvajset. Njegova starša sta bila del prvega krdela, ki so ga v park pripeljali iz Kanade. Lovci so mu kmalu ubili očeta, in dokler si njegova mati ni našla novega partnerja, je bil dolgo časa sin samohranilke. Že kot mladič je bil zelo pogumen. Ko se je kakšen od biologov približal njegovi materi ter bratom in sestram, je vedno stopil naprej, da bi ubranil družino. Ko je zapustil družino, je v sosednjem krdelu takoj postal alfa, saj so prejšnjega ustrelili lovci, skrbel je za njegove mladiče, kot da bi bili njegovi. Bil je neizmerno nežen vodja; ko je ujel plen, ga je prinesel krdelu, sam pa se je umaknil. Rad se je igral z mladiči in se pri tem ulegel na hrbet ter se pretvarjal, da so ga pri navideznem boju premagali, kar je mlade volkove povsem navdušilo. V boju nikoli ni ubil sovražnega volka, do njih je bil vedno usmiljen, kar kaže na njegovo veliko samozavest. Alfe so mirni in neagresivni in natančno vedo, kaj je dobro za njihovo krdelo. Bolj kot ljudem jim je jasno, da bo preživela skupina, ki sodeluje in si pomaga, ne pa tista, ki goji tekmovanje.

Nekoč se je v njegovem krdelu rodil mladiček, ki se je nenavadno obnašal, zato se nihče ni želel ukvarjati z njim, in vse je kazalo, da bo poginil. Enaindvajset pa mu je nosil hrano in se z njim igral, zato si je mladič povsem opomogel in se socializiral. »To je moja najljubša zgodba o Enaindvajsetki. To je bil dober volk!« je Safini pripovedoval Rick McIntyre. Velika večina alfa volkov umre nasilne smrti, dobri volk je bil izjema. Bil je črni volk, ki je počasi postajal siv. Ko je umrl, je bil star devet let. Nekega dne se je odpravil stran od družine, na hrib, kjer se je nekoč igral s svojimi mladiči. Vedel je, da je prišel njegov čas. Zvil se je pod senco drevesa in umrl. Ko ga je Rick našel, je šel v svoj terenski avto in dolgo jokal.

Volkovi so zelo socialna bitja. Ves čas so v gibanju, na dan prehodijo več kot sto kilometrov, zato volk v ujetništvu peklensko trpi. To, kar je presenetilo biologe, je, da so zelo vzdržljivi. Volkulja, ki je imela le tri noge, je doživela visoko starost tudi zato, ker so ji pomagali člani njenega krdela. »Volkovi se nikoli ne smilijo sami sebi, vedno so v akciji, vedno gledajo naprej.« Vsakič ko lovci ustrelijo volka, se spremeni struktura krdela, in če ubijejo alfo, je lahko ogrožena vsa družina. Indijanci radi rečejo, da je ubiti volka enako kot ubiti brata.

                                                                           * * *

V Sloveniji žal ne mislimo tako. Kot o vseh stvareh tudi o divjih živalih razmišljamo na sto let star način in ne znamo obrniti perspektive. Kolegica Maja Prijatelj Videmšek je napisala nekaj odličnih člankov o aktualni debati glede odstrela volkov, ki je načrtovan za letos, ker naj bi volkovi kmetom povzročali škodo. Država jim očitno ni pripravljena pomagati drugače, tako da bi dala sredstva za ograje ali financirala vzgojo ovčarskih psov, ki bi varovali ovce.

Ko so pred kratkim končno prešteli volkove, sem bila izjemno presenečena, kako malo jih je. Samo 52. In načrtovan odstrel je deset volkov. Mnogi poznavalci menijo, da bi se lahko zaradi odstrela škoda, ki jo povzročajo volkovi, še povečala. Prof. dr. Boris Kryštufek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije je Maji povedal, da po svetu lovne živali zavarujejo zato, da jih manj pobijajo. Pri nas lovno vrsto začnemo zares pobijati šele, ko smo jo enkrat zavarovali. In zdaj smo gozdove, v katerih živijo, presekali še z ograjo na meji – ta je še dodatno omejila njihov že tako majhen življenjski prostor.

Vsaka divja žival je v svetu, v katerem so vedno bolj ogrožene, dragocena, menita Peter Wohlleben in Carl Safina in nas učita, da živali vedo in čutijo veliko več, kot to želimo priznati. Pa ne gre le za divje živali. Če se spomnimo na domače prašiče, piše Wohlleben, ki so zelo inteligentna bitja, ki znajo učiti svoj naraščaj in jim kasneje celo pomagajo pri skrbi za njihov zarod, ki prepoznajo svojo podobo v ogledalu, si zapomnijo svoje ime, so žalostni in srečni, se človek res zgrozi ob misli, da jih samo v Evropski uniji vsako leto zakoljemo kar dvesto petdeset milijonov.

Znanost bo toliko časa nasprotovala možnosti občutkov pri živalih, dokler jih ne bo več mogoče zanikati, je prepričan gozdar. »Ne bi za vsak primer raje postavili ravno obratne domneve, da živali ne bi po nepotrebnem mučili?«