Tiskane izdaje
Na mednarodnem festivalu novinarstva v Perugii je organizatorje in udeležence najbolj skrbela Turčija. Razlogov ni manjkalo. Dve tretjini vseh zaprtih novinarjev je v turških zaporih. Več kot devetdeset odstotkov vseh medijev nadzoruje vlada turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Kritični novinarji in intelektualci so morali pobegniti v tujino. Med njimi je bil tudi naš sogovornik.
Za turškega novinarja in komentatorja Yavuza Baydarja se kriza turškega novinarstva ni začela s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom. Leta 1999 je postal prvi turški varuh pravic bralcev pri dnevniku Milliyet, kjer je opozarjal na slabe novinarske prakse in pomanjkanje strokovnih standardov. V analizah in komentarjih je opisoval problematiko medijskega lastništva ter zlorabo medijev v politične in zasebne namene. Pred petimi leti je soustanovil spletno medijsko platformo P24, s katero so spremljali razmere na turškem medijskem trgu. Po lanskem neuspešnem poskusu vojaškega udara pa je moral zapustiti državo in zdaj živi v tujini.
Današnjih avtoritarnih politikov ni mogoče nekritično primerjati z nekdanjimi nacističnimi ali fašističnimi predhodniki, je prepričan Baydar. Predsednik Erdoğan ni politični ideolog. Ni napisal mogočnega političnega manifesta, v katerem bi utemeljil novo veliko Turčijo ali zagovarjal ukinitev parlamentarne demokracije. Njegova avtoritarnost se je krepila postopoma in je bila večinoma pragmatična, povezana s političnim preživetjem in reševanjem strankarskih sopotnikov, ki so se zapletli v korupcijske afere. Podobno pragmatičen je bil tudi Erdoğanov obračun z novinarji. Če je hotel ostati na oblasti, je moral naprej utišati kritične glasove, je dejal Baydar. In spremeniti turške medije v poslušna propagandna orodja.
V nastopu ste povedali, da si Erdoğanovega vzpona ne bi mogli predstavljati brez gensko spremenjenih turških medijev. Ti bi bili lahka žrtev vsakega dovolj močnega avtoritarnega politika, ne glede na njegovo ideološko usmeritev. Kakšni so gensko spremenjeni mediji?
Zelo podobni so drugim umetnim gensko spremenjenim organizmom (nasmešek).
Kjer biotehnološki inženirji spremenijo izvirni dedni zapis in preoblikujejo njegove lastnosti, spremembe pa lahko postanejo trajne?
Samo da v vlogi inženirjev nastopajo politiki, uredniki in medijski lastniki.
Kakšen je bil prvi pomemben medijsko-inženirski poseg?
Za sedanje razmere v turških medijih je bilo ključno obdobje na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je država sprostila lastniške omejitve na medijskem trgu in dovolila ustanavljanje zasebnih medijev, zlasti radia in televizije. Nekdanji državni monopol nad elektronskimi mediji se je končal, državna televizija je dobila prve komercialne tekmece in v medije so začeli vstopati novi igralci.
Kdo so bili prvi zasebni medijski lastniki?
Komercialna televizija je prinašala zelo velike dobičke, saj je bil medijski trg velik – Turčija ima približno 80 milijonov prebivalcev – in skoraj popolnoma neizrabljen zaradi dolgoletnega monopola državne televizije. Zato je bila zanimiva za zelo različne poslovneže in lastnike velikih gospodarskih konglomeratov. Nove medijske lastnike je sprva motiviral predvsem denar, a so začeli že zelo kmalu financirati novičarske vsebine tudi na zabavnih kanalih, čeprav velja informativni program za najdražji del televizijske produkcije in ga je treba subvencionirati.
Ker so ugotovili, da medijska lastnina prinaša tudi družbeno moč?
In vpliv na politiko. Za razumevanje tistega obdobja je najbolj pomembna skupina Uzan, ki jo je vodil poslovnež in politik Cem Uzan. Ustanovili so prvo zasebno komercialno televizijo Star TV, radijsko postajo Metro FM in časopis Star, bili so tudi lastniki prvega zasebnega operaterja mobilne telefonije Telsim. Uzanova preteklost ni bila prav zgledna, saj so mu ves čas očitali povezave z organiziranim kriminalom. Njegovo upravljanje medijev je bilo vsekakor mafijsko, saj je poleg spornih poslovnih praks, zlorabe tržnega položaja in nelojalne konkurence v medijih uveljavil tudi izsiljevanje politikov, od katerih je zahteval različne usluge.
V zameno za podporo na volitvah?
To je bil šele začetek. Pet največjih lastnikov elektronskih medijev je imelo na prelomu drugega tisočletja zelo veliko vpliva, saj je bila televizija daleč najpomembnejši medij. V tistem času se je izoblikovala zelo problematična koalicija med politiko in pogosto umazanim zasebnim kapitalom. Politiki so vedeli, da si lahko z različnimi uslugami zagotovijo podporo mogočnega propagandnega stroja, poslovneži pa so imeli v politiki poslušne zastopnike njihovih zasebnih interesov. Medijski lastniki niso samo lobirali, ampak so neposredno vplivali na zakone, na imenovanje ministrov in delovanje regulatorjev. Razmerje moči je bilo na strani medijskih podjetij in kar nekaj časa se je zdelo, da medijski poslovneži obvladujejo politiko. Nato se je v samo nekaj letih vse spremenilo.
Kaj se je zgodilo?
Kriza bančnega sektorja, ki je potopila številne zasebne banke. Vsi največji lastniki elektronskih medijev so imeli tudi banke. Skupina Uzan je z banko Imar ustvarila za več kot pet milijard evrov dolga. Cem Uzan je zaradi domnevne bančne prevare pobegnil v Francijo, vlada tedanjega novega premiera Erdoğana pa je prevzela celotno skupino – skupaj z mediji.
Podobne težave so imeli tudi drugi veliki medijski lastniki. Nekateri zaradi korupcije in slabih naložb, drugi zaradi velikanskih izgub. Politiki naenkrat niso bili več odvisni od podpore medijskih lastnikov, ki so v javnosti veljali za pokvarjene. Razmerje moči se je spremenilo, saj jih je lahko samo politika rešila pred propadom ali zaporom. Erdoğan je zelo dobro razumel ta obrat. Vedel je, kako pomembna je propagandna moč medijev in kako si bo zagotovil njihovo lojalnost. Počasi in premišljeno je pridobival vse več nadzora nad medijskimi podjetji in ustanavljal svoje medije – predvsem s prevzemi medijskih podjetij, ki jih je navidezno reševal pred bankrotom, a jih je v resnici prepustil lojalnim konservativnim podjetnikom, ki so podpirali njegovo stranko.
Ko sem se pred petnajstimi leti srečeval z vašimi novinarskimi kolegi, so imeli o Erdoğanu večinoma kar dobro mnenje. Povedali so, da je naklonjen političnim reformam, da so se razmere v medijih izboljšale, da imajo novinarji več svobode …
Tudi sam sem bil najbrž med njimi … (daljši premolk).
Ko je Erdoğan leta 2001 ustanovil Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) in naslednje leto zmagal na volitvah, se je dejansko zdelo, da bi lahko reformiral turško politiko. Foto: Reuters
Zakaj?
Ko je Erdoğan leta 2001 ustanovil Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) in naslednje leto zmagal na volitvah, se je dejansko zdelo, da bi lahko reformiral turško politiko. V AKP se je zbralo več močnih in za turške razmere naprednih politikov, ki jih je Erdoğan upošteval, denimo Abdullah Gül in Ali Babacan. Poleg tega je bilo pridruževanje EU takrat še pomembna politična tema in politiki so veliko govorili tudi o večji medijski svobodi, ki je bila del tega procesa. Toda leta 2007 so se začele razmere v državi znova slabšati. Erdoğanova moč v AKP se je vse bolj krepila. Abdullah Gül je postal predsednik in izgubil večino dejanskega vpliva. Obdobje večje medijske svobode pa je prekinil umor turško-armenskega novinarja in urednika Hranta Dinka.
Ki ga je v Istanbulu ustrelil mladoletni turški nacionalist zaradi pisanja o genocidu nad Armenci?
Dink je bil urednik turško-armenskega časopisa Agos in pomemben predstavnik armenske manjšine. Zato je vsaj med delom turške novinarske skupnosti veljal za aktivista – podobno kot naši kurdski kolegi, ki jih skoraj nujno povezujejo s kurdskim političnim bojem za neodvisnost. Po njegovem umoru so se znova pokazale vse značilnosti gensko spremenjenega novinarstva, ki sem ga opisal na začetku. Novinarji večinoma niso pisali o njegovem primeru. Prav tako so zamolčali številne aretacije kurdskih novinarjev, ki so sledile Dinkovemu umoru. Delno zaradi samocenzure, ker se lastniki medijev niso upali zameriti Erdoğanu, pa tudi zaradi tradicionalne ideološke razdeljenosti samih turških novinarjev.
Ki jih niso zanimale težave kurdskih kolegov?
Ali so bili celo prepričani, da so kurdski novinarji sami rinili v težave. Erdoğan se je v tem obdobju naučil, da med novinarji ni solidarnosti. Prav tako je ugotovil, da za nadzor nad mediji sploh niso potrebne grožnje, zapiranje ali pretepanje novinarjev.
Temveč?
Odpuščanje iz poslovnih razlogov. Takšna oblika cenzure je veliko bolj elegantna. Mediji so zasebne gospodarske družbe, ki poslujejo na medijskem trgu. Zasebni lastnik lahko kadar koli presodi, da določenega delavca ne potrebuje več. Takšno preusmerjanje pozornosti je zelo pomembno, saj za zaprte novinarje skrbijo številne mednarodne organizacije, odpuščenim pa ostanejo kvečjemu delovna sodišča. Čeprav so bili v resnici odpuščeni zaradi politike.
Vsi odpuščeni novinarji najbrž niso bili žrtve politike? Medijska panoga je povsod po svetu v krizi, zato novinarje odpuščajo tudi najbolj znana medijska podjetja.
To drži, vendar moramo biti pozorni na konkretne okoliščine. Istanbulski protesti v parku Gezi leta 2014 so pokazali, da si Erdoğan ni podredil samo stranke in velikega dela državnega aparata, temveč tudi medije. Takrat je predsednik neposredno posredoval pri urednikih in lastnikih, kako naj poročajo o protestih. V prihodnjih mesecih je bilo odpuščenih več kot tri tisoč novinarjev, z mano vred. Tako radikalnega odpuščanja ni mogoče upravičiti z nenadnim poslabšanjem poslovnih rezultatov. Sploh zato, ker so naša mesta večinoma zasedli ubogljivejši sodelavci ali neizkušeni honorarci na suženjskih pogodbah, ki so bili popolnoma vodljivi.
Erdoğanova vlada je na začetku mandata leta 2002 obljubila, da bo nekdanjo državno radiotelevizijo preoblikovala v pravi javni servis po zgledu nemške, nizozemske ali francoske javne televizije. Po protestih v Geziju je bilo dokončno jasno, da se to pod Erdoğanom ne bo zgodilo. Nasprotno. Dobili smo vladno trobilo po zgledu nekdanjih stalinističnih propagandnih medijev, saj je postala državna televizija samo še propagandna izpostava oddelka za informiranje pri APK. Sledilo je sistematično napadanje medijskih ustanov: sovražni prevzemi, aretacije novinarjev, prepoved delovanja in izčrpavanje z režiranimi sodnimi procesi. Ko sem se pripravljal na nastope v Perugii, sem naštel približno 190 medijskih podjetij, ki so jih od takrat zaprli ali uničili. To pomeni, da je nekje med 90–95 odstotkov vseh turških medijev pod neposrednim ali posrednim nadzorom vlade. V samo dveh letih so ustvarili medijsko puščavo, kjer živijo samo še štirje časopisi in morda dva televizijska kanala, ki predstavljata tudi druga politična stališča. Hkrati je bilo ukinjenih tudi več kot 150.000 spletnih profilov. Skratka: ne gre več samo za napad na posamične novinarje ali skupine novinarjev, ampak za popoln napad na novinarski poklic. Da bi ga pokorili ali popolnoma uničili.
Po protestih v Geziju si je Erdoğan dokončno snel vse maske in rokavice. Na huda kratenja državljanskih svoboščin so ga javno opozarjali celo nekdanji sodelavci, a jih ni bil več pripravljen poslušati.
Po protestih v Geziju leta 2014 si je Erdoğan dokončno snel vse maske in rokavice. Foto AP
Takrat je najbrž ugotovil, da ga volivci ne bodo kaznovali zaradi kratenja državljanskih svoboščin, ampak prej nasprotno: da v avtokratskem voditelju vidijo stabilnost?
Erdoğan se je veliko naučil od madžarskega predsednika Viktorja Orbána, oba pa se zgledujeta po ruskem predsedniku Vladimirju Putinu. Od njega sta prevzela podobo odločnega voditelja, ki pogumno nasprotuje zahodu. Vsi znajo govoriti jezik povprečnega državljana. So jezni, vidijo podobne sovražnike, ne leporečijo in delujejo ljudsko. Za utrjevanje oblasti uporabljajo religijo in nacionalizem, popolnoma nadzorujejo medije in so hkrati popolni oportunisti, ki jim je pomembno predvsem politično preživetje. To niso avtoritarni politiki, kakršne smo poznali v dvajsetem stoletju. Avtoritarni so postali postopoma, večinoma iz nuje.
Nuje?
Skoraj prepričan sem, da Erdoğan ni imel nikakršnega velikega načrta, kako prevzeti oblast. Za vse omenjene politike je značilno, da so jim na začetku poti pomagali vplivni posamezniki iz gospodarstva, visokega uradništva in drugih interesnih skupin. Ti sopotniki so se prej ali slej znašli v korupcijskih aferah. Preiskovali so jih posebni uradi policije, o njihovem delu so poročali mediji in od svojih političnih varovancev so prej ali slej pričakovali zaščito. Podobno je bilo z Erdoğanom. Leta 2013 se je moral zagovarjati zaradi velikega korupcijskega škandala, v katerega so bili vpleteni nekateri njegovi najožji sodelavci. Takrat je dosegel, da so korupcijski spisi izginili, v medijih pa ni smel nihče načenjati te teme. Vsi kršitelji so končali v zaporu, brez službe ali na sodišču. Erdoğan ni postal avtoritaren zaradi ideologije, temveč zaradi korupcije. Ideologija je samo eno izmed orodij za utrjevanje oblasti.
Poleg medijev?
Medijev, sodstva in drugih ključnih državnih ustanov. Prvi tarči sta bila policija in sodstvo. Erdoğan se je moral najprej znebiti nekaterih kriminalističnih preiskovalcev, nato se je čistka razširila na sodstvo. Nekaj ključnih posameznikov je bilo premeščenih, zamenjanih ali odpuščenih, kar je bilo jasno sporočilo drugim. Hkrati so bila sodišča ključna za poznejše discipliniranje medijev. Če nadzoruješ sodišča, lahko zelo poljubno razlagaš zakone. Pred sodišče lahko postavljaš tudi posameznike in ustanove, proti katerim nimaš nikakršnih dokazov – samo zato, da bi jih onemogočil ali izčrpal. Po lanskem poskusu državnega udara so se razmere še poslabšale. Erdoğan lahko zdaj poljubno podaljšuje izredne razmere, saj nadzoruje stranko in velik del parlamenta. Prva žrtev izrednih razmer pa je vedno pravna država.
Lahko Erdoğana zamaje negativen izid referenduma, v katerem je zahteval večja pooblastila in ustavne spremembe? (V času pogovora še niso bili znani rezultati aprilskega referenduma, na katerem je s tesno večino zmagala predsednikova pobuda.)
Težko verjamem. Neuradne napovedi kažejo, da bo rezultat izjemno tesen, kar kaže na popolno razdeljenost turške družbe. A tudi morebitna zmaga nasprotnikov še ne pomeni ničesar, ker nimajo skupnega cilja. Nacionalisti nasprotujejo referendumu, ker verjamejo, da je Erdoğan preveč naklonjen kurdski avtonomiji. Kurdi so proti, ker ga obtožujejo za nasilje nad njihovim ljudstvom. Kamalisti ne marajo Erdoğana, ker da hoče znova vzpostaviti islamsko namesto sekularne države. Vse te skupine se niso nikoli pogovarjale. Niso nikakršna koalicija. Zato se bojim, da bo Erdoğan tudi tokrat zmagal. Mi pa bomo dobili avtokrata, pred katerim ne bo več nikakršnih ovir. Pozabimo lahko na ločitev oblasti. Sodstvo bo podrejeno Erdoğanu, transparence ne bo več, mediji pa bodo postali enako nemočni kot v Azerbajdžanu. Ki je, mimogrede, Erdoğanova idealna država.
Zakaj prav Azerbajdžan?
Ker je to država, ki jo upravlja močna družinska dinastija. Kar je njegov model vladanja.
Kaj to pomeni za sosede in Evropsko unijo?
Takšen politik je izmuzljiv in nepredvidljiv. Nikoli ne boste mogli napovedati, kako se bo odločil. Za Erdoğana bo pomembno samo politično preživetje. Prav lahko si predstavljam, da bo državo ohranjal v izrednih razmerah in jo morda poslal tudi na izredne volitve – sploh če Turčijo zares čaka še gospodarska kriza, kar napovedujejo nekateri ekonomisti. Kot tipičen transakcijski pogajalec pa bo EU še naprej izsiljeval z begunci. Takšno nečloveško barantanje je v Turčiji politično sprejemljivo, saj je EU pri nas zapravila čisto ves ugled.
Ker so nekatere države načrtno blokirale pristopna pogajanja?
EU ni nikoli zares jasno povedala, kako pomembna je zanjo turška pridružitev in kako resno se v resnici pogajamo. Niso določili datuma pridružitve, kar bi bila edina konkretna politična zaveza. To odlašanje je zelo oslabilo turške reformiste, ki so izgubili zagon in se niso mogli prepričljivo sklicevati na evropsko idejo. EU zato nima več nikakršnega vpliva v turški politiki. Pogajamo se samo še o beguncih. In to s stranko, ki je namenoma ustvarila to krizo, saj je Erdoğan zavrnil vso mednarodno pomoč in humanitarnim organizacijam prepovedal vstop v begunska taborišča. Zato so postala idealen prostor za novačenje in urjenje islamskih skrajnežev.
Kdaj se boste lahko vrnili domov?
Ne vem. Med mojimi turškimi kolegi je danes veliko obupa in depresije. Od leta 2014 je bilo odpuščenih več kot osem tisoč novinarjev. Skoraj vsi so brez službe ali delajo v suženjskih razmerah. Zaprte novinarje v družbi obravnavajo podobno kot jedrske odpadke: nihče jih ne bo hotel zaposliti, zato se ne bodo mogli preživljati s svojim poklicem. Nekaj upanja mi daje satelitski televizijski program, ki ga skupaj ustvarjajo turški in kurdski novinarji, ampak ima podobno težavo kot naša spletna platforma. Z njimi ne dosegamo večinskega turškega prebivalstva, ki je zaslepljeno s podobo odločnega voditelja – ker jo vsak dan utrjujejo vsi največji mediji v državi. Nimamo dostopa do televizijskih kanalov, oglasnih prihodkov in javnih razpisov za medijske vsebine. Popolnoma smo odvisni od donacij in štipendij, ki so zelo omejene. Na srečo pa je med nami še kar nekaj trdovratno neodvisnih novinarjev, ki zlepa ne bodo – ali bomo – obupali.
