Zaton

V mesecih, ki sem jih prebil na tako imenovani balkanski begunski poti, sem z begunci in priseljenci na poti proti evropskim obljubljenim deželam opravil več sto intervjujev, z dvajsetimi pa sem ostal v stiku. Glavnini je uspelo priti v Nemčijo, dva sta na Nizozemskem. Devetnajst jih živi v begunskih taboriščih. Vsi so vložili prošnjo za azil. Ta še nikomur ni bila odobrena.

Azilni postopki potekajo počasi. Tudi za sirske državljane, ki jim je bilo ob prihodu v Nemčijo in na Nizozemsko obljubljeno, da bodo po treh ali štirih mesecih bivanja že lahko vstopili na trg dela. Še slabše se godi Iračanom in Afganistancem, ki imajo sicer solidne možnosti, da bodo njihove prošnje za azil odobrene, saj jih oblasti obravnavajo kot begunce iz vojne. Vsi drugi, ki so minulo poletje in jesen po balkanski poti prispeli v Nemčijo, se bodo kmalu znašli v velikih težavah. Prošnje Somalcev, Eritrejcev, Pakistancev in državljanov vrste drugih držav, ki jih evropski uradniki ne »dojemajo« kot begunce, temveč ekonomske migrante, bodo v veliki večini zavrnjene. Tako kot so bili na mejah EU v zadnjih tednih množično zavrnjeni njihovi rojaki. Drugič poraženi ljudje se bodo po vsem, kar so prestali, prisiljeni vračati proti domu. Proti svoji volji. Tako bo že spomladi najmanj četrt milijona ljudi ostalo izgubljenih v prostoru. Prisiljeni bodo v tavanje po Evropski uniji, ki jim je obrnila hrbet. Po tem, kar smo videli v zadnjih mesecih, jim ne bo pomagal nihče.

Nasprotno.

»Sedim in čakam. Upal sem, da bo drugače, a ne smem se pritoževati, čeprav sem iz dneva v dan bolj nervozen. Rad bi delal in pomagal svoji družini v Siriji, tako pa sem popolnoma neuporaben,« mi je iz begunskega centra v okolici Stuttgarta pred dnevi sporočil Said Mazlum, s katerim sva se konec avgusta spoznala na makedonsko-grški meji. Said, učitelj angleščine iz Latakie, je pot iz Turčije v Grčijo preplaval, saj so ga tihotapci najprej opetnajstili, potem pa še okradli. V vodi je bil šestnajst ur. Čez dva meseca sta za njim po balkanski poti – čez Slovenijo – prišla tudi žena in sin Ahmad, ki bo ta mesec dopolnil eno leto.

Said se kljub ujetosti v birokratske postopke zaveda, da sredi privilegirane Evrope sodi med privilegirane državljane opustošene države, ki jim je uspelo ubežati iz najbolj krvavega konflikta našega časa. V tem trenutku je v Siriji namreč razseljenih še najmanj osem milijonov ljudi. Nekaj manj kot pet milijonov jih je zapustilo državo, ki vstopa v odločilno obdobje vojne, katerega odmevi bodo izjemno glasni. Le petina sirskih beguncev si je po mukotrpni in tvegani poti čez Sredozemlje ali Balkan zatočišče našla v Evropski uniji, kjer je v tem trenutku približno toliko sirskih beguncev kot v drobnem Libanonu ali v Istanbulu s predmestji.

Begunske krize v Evropi – ali Sloveniji – nikoli ni bilo. Bila je le kriza Evrope in bila je kriza Slovenije. Kriza vsebine, vodenja, vizije, odnosov in vrednot. Evropa in Slovenija sta v globokem egoizmu in etnocentrizmu trpeli zaradi tragedije nekoga drugega. In to ne zaradi empatije, temveč zaradi njene popolne odsotnosti. Evropa in Slovenija sta tragedijo nekoga drugega izkoristili za obračun z mrtvo težo (ostankov) humanizma, politične korektnosti, človekovih pravic in svobode kot take. Bolj resnični nismo bili že vse od časov druge svetovne vojne.

Zrasle so bodeče in rezalne žice. Sezidane so bile betonske ograde. Še pred meseci nepredstavljiva količina rasizma in ksenofobije je postala del prevladujočega političnega diskurza in nova normalnost. Javno mnenje je postalo politika. »Demokracija« ne bi mogla biti bolj neposredna in vulgarna: večina je manjšini zavladala tudi v intimi.

Svobodno gibanje v Evropski uniji bo kmalu stvar preteklosti. Do včeraj se je govorilo o schengnu, danes se govori o »zunanjih mejah Evropske unije«. O njihovem varovanju in obrambi. Še toliko bolj po terorističnih napadih v Parizu, na katere se okostenele politične elite niso bile sposobne odzvati. Prostor (re)akcije je s popolno lahkoto marsikje zasedla skrajna desnica, ki na težka vprašanja premišljeno odgovarja s preprostimi odgovori, hkrati pa prevzema tudi najbolj privlačne (ekonomsko-socialne) elemente levice in s tem njene volivce. Na drugi strani levica, kot da zunaj ne bi obstajal povsem nov svet, vztraja pri konceptih iz prazgodovine. To je recept, ki vodi v tragedijo.

Namesto da bi Bruselj skupaj z državami članicami razmišljal o ključnih izzivih prihodnosti in poskrbel za integracijo stotisočih ljudi, krepi svojo mejno agencijo Frontex in militarizira meje. Ob tem so vodilni evropski birokrati odgovornost za begunce in priseljence v veliki kravji kupčiji s tremi milijardami evrov podkupnine in kupom političnih koncesij pred tedni predali (beri: prodali) Turčiji. Državi, ki je zadnja leta s široko zaprtimi očmi omogočala velik tihotapski posel. Državi, ki je ena ključnih igralk sirske vojne. Državi, ki odpira vojno proti kurdskemu prebivalstvu. Državi, ki se pospešeno destabilizira. Državi, ki je v središču modernega globalnega konflikta.

Ta se širi v koncentričnih krogih.

Vstopili smo v novo zgodovinsko obdobje.

Reset.