Zavozlani kabli

Prodaja Telekoma, »normalno« gospodarstvo in deformirani trg.

Objavljeno
12. junij 2015 18.37
Protestni shod s katerim želi Koalicija proti privatizaciji vlado odvrniti od nadaljnje privatizacije podjetij v državni lasti. Protestniki pred zgradbo Telekoma. Ljubljana, Slovenija 11.junija 2015.
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Potem ko je februarja 2013 vodenje vlade prevzela Alenka Bratušek, je sledil ustavljeni ritual. V novi vladajoči koaliciji je nekaj tednov potekalo koalicijsko usklajevanje, kakor vljudno rečemo prerivanju političnega razreda za ključne gospodarske funkcije v državi, potem pa je vlada postavila nove nadzornike paradržavnih skladov, med drugim tudi Slovenskega državnega holdinga (SDH). Prerivanje je bilo silovito, kot je v teh krajih v navadi, saj obvladovanje paradržavnih skladov omogoča koalicijskim strankam posreden ali neposreden nadzor večjega dela nacionalnega gospodarstva.

Junija 2013, v času, ko je državi grozil prihod trojke, je zakonodajna oblast sprejela zavezo, da bo država prodala petnajst podjetij, ki so v večinski državni lasti. Leta 2014 je vladajoča koalicija, ki jo je vodila Alenka Bratušek, razpadla; sledile so predčasne volitve. Zaradi tega je vlada sklenila ustaviti prodajne postopke, ki so že bili v teku. Sredi leta 2015, torej dve leti zatem, ko je posle nadzornikov Slovenskega državnega holdinga prevzela nova ekipa, je postalo jasno, da funkcija ni niti udobna niti ne zagotavlja dolgoročnega prestiža. Prej obratno. Nadzorniki, ki jih je imenovala prejšnja vladajoča koalicija, so namreč morali uresničiti zavezo prejšnjega sklica državnega zbora, da bo država prodala tudi Telekom.

Ideja, da bi slovenska država prodala premoženje, temelji na oceni mednarodnih faktorjev o (pre)velikem vplivu države in politike na gospodarstvo. Te ocene so najbrž točne. Vpletanje politike v slovensko gospodarstvo namreč dokazano vpliva na učinkovitost podjetij. Večina telekomunikacijskih podjetij v državi je v zasebni lasti, lasti globalnih korporacij. Telekomunikacijska dejavnost ni več takšne sorte, da bi predpostavljala državno lastništvo.

Do »normalnega« tržnega gospodarstva z »normalno« konkurenco naj bi Slovenija prišla tako, da bi z novim krogom privatizacije državno premoženje odprodali. Odločilni korak k »normalni« tržni ekonomiji in konkurenci pa je izveden na način, ki z logiko svobodnega trga nima dovolj visokega skupnega imenovalca.

Logika »normalnega« liberalnega gospodarstva namreč predpostavlja sporazum dveh svobodnih strani. Prodajalec ima vso svobodo, da odloča o prodaji svojega blaga. Kupec ima vso svobodo, da odloča o porabi svojega denarja. Če se svobodni prodajalec in svobodni kupec strinjata o ceni in drugih detajlih, je posel sklenjen. Obe strani sta zadovoljni. Če se ne strinjata, ni razloga za zamero.

Slovenija naj bi v »normalno« tržno gospodarstvo, v katerem prevladuje zasebna lastnina, stopila na način, ko država kot prodajalka na trg v resnici ne vstopa kot suverena in svobodna stranka. Na trg ne stopa kot stranka, ki bi se lahko s ponudbo strinjala, lahko pa jo brez zamere zavrne. Leta 2013 je na trg stopila s politično zavezo državnega zbora, da bo neko blago, dober ducat podjetij v državni lasti, dejansko prodala. Ustava sicer govori o tem, da je »gospodarska pobuda […] svobodna«. A s parlamentarno zavezo o prodaji blaga je država sama sebi omejila ustavno zajamčeno svoboščino gospodarske pobude. Svoboda gospodarske pobude namreč prodajalcu daje možnost, da samozavestno reče: »Ne, hvala.« Zaradi mednarodne obljube o prodaji točno določenih podjetij, podkrepljene s parlamentarnim glasovanjem, si je manevrski prostor na trgu skrčil. To daje prednost kupcu.

Koliko naj bi bil vreden Telekom? Zapletene formule za izračun vrednosti podjetja kažejo, da je morda vreden več, kot naj bi bil za delnico pripravljen plačati britanski Cinven. Morda. Tudi zaupna poslovna poročila naj bi govorila o višji vrednosti delnice. A dejstvo je, da je blago v nekem trenutku vredno natanko toliko, kolikor je zanj pripravljen plačati najboljši kupec. Če bi branjevka na trgu sporočila, da mora krompir nujno prodati do konca dneva, bi s tem kupcem sporočila, da je v stiski, da nima manevrskega prostora ... Če bi sporočilo o nujni prodaji objavila na dan, ko na trgu ni ljudi, bi bil to recept za poslovno katastrofo, ker bi edini kupec na koncu dneva izsiljeval.

Ko je parlament leta 2013 potrjeval seznam petnajstih podjetij, ki morajo biti prodana, se je morda zdelo, da gre za triumf parlamentarne demokracije. Morda je res šlo za triumf parlamenta. Ni pa šlo za triumf parlamentarne, še manj ustavne demokracije. Zakonodajna oblast namreč sprejema zakone, abstraktne norme. Ni naloga parlamenta, da potrjuje sezname, na katerih so zapisana konkretna imena podjetij. S tem, ko je bil seznam podjetij, ki morajo biti nujno prodana, objavljen v uradnem listu – s podpisom predsednika parlamenta Janka Vebra vred –, je država ravnala kot neizkušena branjevka, ki sporoča, da mora zaradi stiske krompir prodati do konca dneva. Paradoks umika politike iz gospodarstva je v tem, da je z zadnjim dejanjem umika parlament deformiral trg, na katerem naj bi bil umik iz gospodarstva izveden. Deformiral ga je s sporočilom, da na trgu nima svobode, ki pritiče samozavestnemu prodajalcu.