Tiskane izdaje
Javna razprava o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu je, poleg kritik predlaganih rešitev, razkrila tudi številne vidike in pomen naše skupne odgovornosti za varovanje in razvoj slovenščine. V razpravi so bila izrečena mnoga kritična stališča glede slabosti v njeni javni rabi. Prebudila nas je iz zasanjanosti in prepričanja, da slovenščina v samostojni državi ni več ogrožen temelj našega narodnega in državnega obstoja.
Slovenski jezik in kultura rasteta iz tisočletnega boja za naš narodni obstanek. Iskanje zgodovinskih utemeljitev nas popelje do prvih pisnih zapisov v slovenskem jeziku, k Brižinskim spomenikom (najstarejši funkcionalni in med latiničnimi zapisi slovanskih jezikov še danes živeči evropski jezik; izvirno besedilo bi naj nastalo v 8. in 9. stoletju ali celo prej).
Slovenščina se je obdržala kot samostojen jezik med velikimi, ker se je v njej pretakala moč združevanja naroda. Iz jezika kmetov je z velikani naše jezikovne in narodne zgodovine prerastla v poglavitni temelj naroda. Adam Bohorič nam je v 16. stoletju poklonil eno prvih evropskih slovnic, ki ji je sledil eden prvih prevodov Dalmatinove Biblije. Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik, je bil tudi pisec učbenikov, jezikoslovec in prevajalec. V zgodovini razvoja slovenskega jezika, za narodni preporod in nastanek narodne identitete je njegovo delo izjemnega pomena. Poleg teh zgodovinskih osebnosti se spomnimo tudi mnogih drugih znamenitih Slovencev, ki so na različnih področjih znanosti in druge ustvarjalnosti, našega kulturnega in političnega razvoja, ponesli ime slovenskega naroda v svet. Ob njih pa imata dr. France Prešeren in Ivan Cankar posebno vlogo. Slovenščini sta poklonila izrazno moč opisa ljubezni, trpljenja in sreče tako v poeziji kot leposlovju. Prelivanje globoko čutečih, narodno zavednih, bojevitih in drugače vsestransko izraznih misli v pesem in pisano besedo je slovenščino dvignilo na visoko jezikovno raven. Zato je prav, da v nasprotju z drugimi narodi, ki za svojega državnega heroja slavijo vojskovodje, kralje ali politične voditelje, mi, Slovenci, častimo pesnika. France Prešeren je znal izjemno čuteče in izrazno opisati svojo ljubezen do dekleta pa tudi do vsega človeštva in v Zdravljici vse narode pozvati k svobodi, ljubezni in miru na svetu. Ivan Cankar pa je z globino svojega socialno-človeškega čuta postavil temelje našega dojemanja človekovih pravic v sodobnem svetu. Po zaslugi teh velikanov lahko Slovenci svojo materinščino danes uvrščamo med enakopravne evropske jezike drugih bistveno večjih narodov.
Slovenščina v zgodovini ni bila vedno priznana. Naši predhodniki so bili ob uporabi slovenskega jezika pogosto zmerjani, preganjani in zatirani. Soočeni so bili s številnimi raznarodovalnimi pritiski, najbolj pri javni rabi jezika. Slovenci nismo dovolili menjave slovenščine z nemščino, italijanščino in srbohrvaščino. Nikoli nismo privolili v »nadjezik« tujca. Tudi nasilno spreminjanje priimkov, uvajanje tujega učnega jezika v šole in zamenjava uradnega jezika z jezikom okupatorja niso bili uspešni. Skozi vso to kalvarijo zgodovinskih pretresov smo Slovenci ohranjali in razvijali svojo materinščino.
Jezik se razvija z njegovo uporabo v razvoju kulture in umetnosti, izobraževanja in raziskovanja na vseh strokovnih področjih, z odprtostjo v svetovni prostor, z občutljivim in znanstveno dognanim oblikovanjem novih besed, ki jih potrebujemo ob nenehnem razvoju za razumevanje novih dognanj človeštva. Vse to so zapisali in obrazložili številni jezikovni in drugi strokovnjaki v dosedanji javni razpravi. Svoj jezik smo varovali in razvijali tudi v nekdanji skupni državi Jugoslaviji.
Centralistični napadi na slovenščino
Enakopravnost vseh jezikov narodov in narodnosti je ščitila jugoslovanska ustava. Kljub temu pa v organih federacije niso bili redki primeri uporabe srbohrvaščine namesto slovenščine. Vse redkejša uporaba nacionalnega jezika je postopoma praznila kabine prevajalcev, celo v zborih Skupščine SFRJ. V imenu razumevanja med narodi smo se otroci v slovenski osnovni šoli morali učiti osnov srbohrvaščine, ob tem ko učni programi šol enake stopnje v drugih republikah slovenščine niso vključevali. Odnos do rabe slovenskega jezika kažejo tudi spomini, da so stalno naseljeni pripadniki drugih republik praviloma uporabljali svoj jezik, mi pa smo nekritično uporabljali »jugo srbohrvaščino«.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do srbske zahteve za skupno določanje t. i. »skupnih jeder« obvezne literature v učnih načrtih osnovnih in srednjih šol. Težnja je bila povečati obseg del srbskih avtorjev, na škodo slovenskih. Skriti cilj, zmanjšati pomen nacionalne kulture posameznega naroda in graditi podlago za Jugoslavijo kot velikosrbsko skupnost narodov, ni bil uspešen. Projekt skupnih jeder je v naši republiki naletel na silovito javno in politično zavrnitev.
Zanimiv poizkus je bila tudi iznajdba nove nacionalne kategorije ob predzadnjem štetju prebivalstva v SFRJ. Zvezni statistični urad je v obrazec popisa vnesel novo kategorijo za opredeljevanje nacionalnosti, kategorijo »Jugoslovan«. Ne spomnim se, kakšen je bil rezultat tega popisa v drugih republikah, spomnim pa se, da je bilo v Sloveniji zelo malo Slovencev, ki so nasedli temu poizkusu graditve t. i. jugoslovanske nacije. Slovenci smo vedno bili najprej Slovenci in šele zatem tudi pripadniki skupnih držav. Tako smo se predstavljali v tujini. Tudi danes smo Slovenci najprej Slovenci in šele zatem tudi Evropejci. Prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnosti.
Slovenščina je enakovreden jezik mednarodne skupnosti
Današnja generacija Slovencev doživlja obdobje, ko se naš materni jezik uporablja v vseh položajih. Slovenija se v vseh mednarodnih stikih predstavlja s slovenščino. Slovenščina je eden od uradnih jezikov EU (1. člen zakona o javni rabi slovenščine).
Svetovno prebivalstvo uporablja več tisoč različnih jezikov. Angleščina je po številu govorcev tretji svetovni jezik. Pred njo so najštevilnejši govorci mandarinske kitajščine (890 milijonov) in španščine (330 milijonov). Kljub temu pa je angleščina med sedmimi milijardami prebivalcev na svetu najbolj razširjen jezik (govori jo prek ene milijarde ljudi). Širitev uporabe angleškega jezika se je dogodila po drugi svetovni vojni. Na širitev vpliva tudi proces globalizacije. Angleščina prerašča v osrednji jezik svetovne komunikacije. V zadnjih letih jo pospešujejo neoliberalni odnosi v gospodarstvu, ki ob poglabljanju interesov kapitala vstopajo tudi na področje izobraževanja. Danes tudi v naš prostor prodira miselnost, da sta pomembna cilja izobraževalne in znanstvene dejavnosti dohodek in dobiček. Ob tem se dosedanji javni družbeni cilji morajo podrediti načelom konkurenčnosti na mednarodnem trgu. Zato je vsakršno utemeljevanje ali hotenje uvajanja angleščine v učne programe, z namenom tržnega odpiranja, za pridobivanje plačljivih udeležencev in za povečevanje materialne blaginje lastnikov zasebnih zavodov, na javnih univerzah pa vseh zaposlenih, treba zavrniti. Tako kot zdravstvo mora tudi izobraževanje ostati dostopno vsem, ne glede na njihove materialne možnosti. Ostati pa morajo tudi področja, na katerih bo varovana ustavna pravica uporabe slovenskega jezika.
Kljub dejstvu, da je slovenščina eden uradnih jezikov EU, pa njena uporaba ni avtomatično zagotovljena. Odvisna je od zavesti naših predstavnikov v organih Evropske unije. Ali jo naši najvišji uradni predstavniki, poslanci in drugi uradni predstavniki redno uporabljajo v svojih delovnih kontaktih, nimamo verodostojnih informacij. Vemo le, da tudi v EU, razen na zasedanjih evropskega parlamenta, prevladuje angleščina kot osrednji jezik sporazumevanja. Takšno prakso na ravni federacije smo v času Jugoslavije ostro zavračali. Zavest o uporabi slovenščine v samostojni državi bi v primerjavi s preteklostjo morali še bolj utrjevati.
Vse večjo prevlado angleščine v dnevni rabi, zlasti pa na področjih izobraževanja in znanosti, bi bilo treba omejiti. Najavo izstopa Velike Britanije iz EU, izvorno angleško govorečega naroda, bi lahko uporabili za novo usmeritev tudi glede širše uporabe drugih evropskih jezikov. ZDA, največja vojaška sila sveta, najvplivnejša članica Nata, osrednja gospodarska in politična sila v mednarodni skupnosti, pridobiva razsežnost svoje moči tudi s širitvijo uporabe angleščine v svetu na škodo vseh drugih narodov. To stališče bodo mnogi zavrnili ob zmotnem prepričanju, da globalizirani svet potrebuje enotno govorico.
Ta proces bi lahko poimenovali tudi za »jezikovni imperializem«, ki ob dvigovanju pomena angleščine potiska vse druge jezike zgolj v okvir nacionalne države. To ima za posledico tudi spreminjanje učnega jezika v šolstvu in znanosti, njegovo terminološko siromašenje in začetek izumiranja nekaterih jezikov (mnogi jeziki manjših narodov že izumirajo). Človeški razvoj je uspešno razgalil razne oblike gospodarskega in političnega imperializma v odnosih med državami in jih postopoma tudi odpravlja. Jezikovnega imperializma, ki ima svoj povod v ZDA, pa številne države še niso dojele, saj brez pripomb in aktivnosti sprejemajo opisane posledice. Med te države vse bolj sodi tudi Slovenija. Tega procesa ne moremo ustaviti, lahko pa opozarjamo na njegove obsežne in škodljive posledice. Članice EU moramo hitro in učinkovito preseči sedanje krizno stanje v medsebojnih odnosih. Skupen interes vseh je trdnejša medsebojna povezanost v EU na mnogih področjih. To je pogoj za uresničevanje evropskih gospodarskih in političnih interesov ter za graditev neodvisnosti in suverenosti vseh v EU združenih članic, za skupno in prodorno zunanjo politiko, varnost in obrambo. Zakaj bi se morali o vseh teh vprašanjih sporazumevati v angleščini? Zakaj bi še naprej zanemarjali uporabo svojih velikih evropskih jezikov, na katerih je in bo grajena naša skupna evropska identiteta?
Skrb za slovenski jezik
Spomnim naj na ukrep, da se v televizijski in radijski program vrne poleg tuje tudi slovenska glasba. Sledil je težko razumljiv odpor mnogih glasbenih urednikov. Ob tem niso razumeli, da zakonita prisila na področju njihovega urednikovanja pomeni predvsem javni ukor za pretekli izbor glasbenih programov. »Če ne bomo sposobni sprejeti načelne odločitve, da tuja glasba ne sme prevladati v radijskih programih, oziroma če se bomo sprijaznili s tem, da slovenska glasba postane manjšinska v lastni deželi, potem je vse govorjenje o ohranjanju slovenskega jezika, slovenske kulture in slovenskega gospodarstva ter slovenske politike popolnoma odveč« (Tinkara Kovač v Delu).
Naj omenim pismo bralcev g. Janeza Orešnika, ki iz razprave na SAZU iz osemdesetih let o rabi slovenskega jezika navaja tudi stavek neimenovanega člana akademije: »Če dobim v roke znanstveni članek v slovenščini, ga vržem v koš.« To bi naj izrekel član najvišje slovenske ustanove, ki ima dolžnost in čast braniti slovenski jezik kot svojo prioriteto. Njegovo stališče ni bilo deležno opazne kritike. Stališče je izrekel in ostal član vrhovne kulturne in jezikovne ustanove slovenskega naroda. Razmere v naši SAZU verjetno onemogočajo, da bi v obsežno javno razpravo o rabi slovenščine kot učnega in jezika znanosti posegla z objavo stališča akademije kot celote.
Svoj jezik Slovenci pogosto zanemarjamo tudi v vsakodnevni rabi. Pri sporazumevanju mnogi uporabljajo tuje besede in ljubijo tujke zlasti v t. i. jeziku znanosti. V tehničnih znanstvenih vedah je vse več angleških terminov. Ta jezik brez strokovne razlage govorcu slovenščine ni razumljiv. Skrb za razvoj ustreznih slovenskih terminov je na številnih področjih popolnoma zanemarjena. Opuščene so nekdanje dobre prakse kot npr. na Institutu Jožef Stefan, kjer so oblikovali skupine strokovnjakov za posamezna področja z nalogo oblikovati ustrezne slovenske besede za vse tuje termine. Prav tako naj omenim, da je bila sprejeta resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, leto zatem sta bila pripravljena tudi akcijska načrta, ki pa še danes nista operativna. Tudi to je odraz, kako dojemamo skrb za slovenski jezik.
Prav nasproten pa je odnos jezikoslovcev, zlasti slavistov, glede pravilne rabe in razvoja slovenskega jezika. Ob tem pa je treba dodati, da za privzgojo ljubezni do materinščine na najpomembnejši srednješolski stopnji izobraževanja pri mnogih profesorjih ni več nekdanje volje in zavzetosti. Kako drugače razumeti izjave dijakov v času pred maturo ob pripravi potiskanih majic v angleščini ter razlago, da je angleščina bolj »kul« od »bedne« slovenščine?
Javna uporaba slovenščine
Prav tako se množijo mednarodna srečanja, simpoziji in konference, na katerih se uporablja tuji jezik. To se dogaja celo, ko je organizator državni organ. Na teh prireditvah bi morala biti raba slovenščine primarna. Ko na dogodku nastopa Slovenec, mora biti slovenščina prevajana v tuji jezik in ne obratno.
Pomemben prispevek k potujčevanju in omalovaževanju slovenščine so programi zasebnih tv-postaj. Vse pogostejše so oddaje iz t. i. »resničnega« življenja, v katerih slišimo vse mogoče, le slovenščine je zelo malo. Ti programi so pravo nasprotje jezikovne in splošne vzgoje, ki bi zagotavljala obstoj in razvoj slovenskega jezika. Ali res ne moremo storiti nič zoper to razširjeno poneumljanje, ki je pravo nasprotje tv-poslanstva!?
Oba obravnavana zakona urejata tudi vprašanje nadzora nad izvajanjem ter določata sankcije za kršitve. Javnost ni obveščena, kako se ta nadzor izvaja. Javni mediji o tem ne poročajo. Še enkrat lahko ugotovimo, da slovenski jezik ni prioritetna skrb v naši državi.
Zakon o visokem šolstvu
Obrazložitev novele vsebuje oceno, da je »mednarodna odprtost visokošolskih zavodov v Sloveniji premajhna. Odprtost pa je bistven element kakovosti … Za doseganje vrhunske kakovosti, internacionalizacije in mednarodne privlačnosti bi morali izvajati študijske procese tudi v tujih jezikih. Pri tem bo moral biti zagotovljen razvoj slovenskega jezika in terminologije v visokem šolstvu in znanosti tudi z dostopnostjo študijskih vsebin v slovenskem jeziku. Visokošolski zavodi bodo ponujali podporo svojim študentom in osebju za tuje jezike in osebju iz tujine za slovenski jezik.«
Predlog spreminja 8. člen ZVŠ in določa, da visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo: »študijske programe, če se primerljivi programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku, prav tako pa tudi dele študijskih programov, če se ustrezni in primerljivi deli študijskih programov na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku« (2. alineja 2. odst. 2. člena), in »študijske programe ali dele študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo visokošolski učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov« (3. alineja 2. odst. 2. člena). To sta predloga, ki sta povzročila viharno polemiko.
Zavrača se obe novi alineji kot nedorečeni zaradi preveč širokega odpiranja možnosti za uvajanje tujega jezika v učnih programih visokega šolstva. Postavlja se zahteva po jasno določenem obsegu programov v tujem jeziku in zagotavljanju njihovega izvajanja v slovenskem jeziku. Enako se zavrača tudi alineja, ki opušča potrebno jasnost glede udeležbe tujih predavateljev v učnem procesu. Dolžino njihovega sodelovanja v učnem programu bi zakon moral omejevati. V isti alineji je dovoljena uporaba tujega jezika tudi v primerih, ko je v tak študijski program vpisano večje število tujih študentov. Kaj pomeni »večje število tujih študentov«, zakon ne določa.
Kritike so usmerjene tudi na nedoslednost v obrazložitvi novele napovedanih sprememb. Tam je kot cilj napovedana vrhunska kakovost študija, ki pa je ni mogoče dosegati zgolj z jezikovno odprtostjo. Drugih ukrepov zakon ne ureja. Obrazložitev govori tudi o internacionalizaciji in mednarodni privlačnosti, novela pa izpušča vse pogoje, potrebne za njeno doseganje. Novela ne zagotavlja opisa v obrazložitvi, da bo zagotovljen razvoj slovenskega jezika tudi v terminologiji v visokem šolstvu in znanosti. Enako je glede podpore učiteljem in študentom glede znanja tujega jezika in tujcem glede znanja slovenščine. Vse to so zgolj želje, ne pa tudi zahteve zakona. Tako se bo še naprej uporabljala nekakšna »evro angleščina« ali »angleška kreolščina«, kot je zapisal eden od kritikov. Visokošolski učitelj, ki predava v angleščini, bi moral znanje jezika potrditi z ustreznim izkazom. Izpit iz angleščine ne sme ostati zgolj obveza študentov.
Dogajanje z jezikom vpliva tudi na suverenost naroda in države
Ko govorimo o suverenosti (beseda izhaja iz latinske besede suveralus in pomeni neomejeno in najvišjo oblast), moramo ločevati tri pojme: državno, narodno in ljudsko suverenost. Pojem suverenosti najpogosteje uporabljamo v povezavi z državo. Slednja se razteza tako znotraj države in v odnose do drugih držav. Narodna suverenost je suverenost naroda kot posebne družbene skupnosti, ki jo povezujejo skupni jezik, narodna zavest in druge zgodovinske ter kulturne sorodnosti. Ljudska suverenost izraža položaj ljudstva kot nosilca suverene oblasti v državi. Pomeni, da vsa oblast izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu. Zato so nosilci oblasti (predstavniki ljudstva) dolžni delovati v skladu z interesi ljudstva. Naša ustava v pojmu državne suverenosti združuje vse tri obravnavane pojme. Zato vsakršen odmik od narodne ali ljudske suverenosti pomeni tudi odmik od državne suverenosti ter njeno kršitev s posledico slabitve. V državi, ki želi varovati pridobljeno državno suverenost, je skrb za jezik izjemnega pomena. Univerza, na kateri se predava v tujem jeziku, ni več slovenska univerza. Znanost in izvorni zapis raziskovalnih dosežkov ni več slovenska znanost. Ob teh procesih se Slovenci utapljamo v globalni svet, izgubljamo svojo identiteto, kar vse negativno vpliva tudi na suverenost naše države.
Ostrina in utemeljitve zavračanja predlaganih sprememb zahtevajo ponovni premislek
Kako odgovoriti na ostre komentarje predlaganih sprememb? Internacionalizacija visokošolskega izobraževanja z uvajanjem angleščine kot učnega jezika je očitno zavajanje, so zapisali nekateri. Podobno kritizirajo tudi sklicevanje na Erazmusove študente. Zavračajo teze, da predlagane spremembe zahteva globalizacija. Sedanje znanje angleščine učiteljskega kadra bo le slabilo doseženo kvaliteto izobraževanja. Z uporabo angleščine na slovenskih univerzah slabi znanje slovenščine. Gre za obraten proces od želenega. Odpovedovanje slovenščini pomeni odrekanje vsemu, kar smo Slovenci ustvarili v zgodovini. Slovenski velikani so se zavedali, da je jezik naše ime. Opuščanje skrbi za razvoj jezika in dopuščanje njegovega zamenjevanja z angleščino pomeni samoukinjanje slovenske identitete. In mnoge druge kritične misli.
V vsaki gornji trditvi je nekaj resnice. Toda z obtoževanjem predlagatelja ali podpornikov predlaganih sprememb ne bomo našli prave rešitve. Javna razprava je nakazala zadostne razloge za boljše rešitve, ki ne bodo onemogočale hotenja po večji odprtosti slovenskih univerz in njihovega kvalitativnega razvoja. Vsa opozorila iz javne razprave je zato treba temeljito proučiti in dopolniti predlagane spremembe.
Ministrica dr. Maja Makovec Brenčič v svojem odgovoru na javno razpravo to kritiko zavrača. Njen odgovor ne vsebuje pojasnila na nobeno od konkretno izrečenih kritik. Trdi le, da učni jezik slovenščine ostaja, izjeme pa so po njenem prepričanju jasno zapisane. Nejasnosti naj bi odpravil tudi pravilnik o izvajanju visokošolskih dejavnosti v tujem jeziku. Ta pravilnik naj bi pripravilo poleg njenega tudi ministrstvo za kulturo. Pri tem pa gospa ministrica pozablja, da ta zakon ureja, omejuje eno od ustavnih pravic slovenskih državljanov. Tega pa ne more in ne sme omejevati zgolj njena volja, še manj pa volja univerze ali drugega zavoda. Omejitev uporabe slovenskega jezika in zamenjavo s tujim lahko po mojem prepričanju določa le zakon.
Eden najbolj uglednih živečih Slovencev, g. Boris Pahor, je v nedavnem razgovoru ob svojem rojstnem dnevu povedal, da je v sedanjih kriznih razmerah v Evropi najbolj zaskrbljen za ohranitev identitete slovenskega naroda. Ta velikan humanizma nas opozarja, da smo Slovenci zaradi dogajanj v svetu in EU ponovno na usodnem razpotju. Z drugimi narodi Evrope se moramo dogovoriti o jasni poti naprej – poti, na kateri bomo ohranili in krepili svojo narodno identiteto.
Peter Toš je upokojeni diplomat.
