Že razprava o uvedbi davka na dediščino in darila bi bil pravi politični samomor

Pogovor z Marianom Wakounigom, davčnim strokovnjakom in generalnim direktorjem davčne uprave vzhodne Avstrije.

Objavljeno
20. oktober 2017 14.38
Marian Wakounig - Sobotna
Suzana Kos
Suzana Kos
Je najvišje pozicionirani Slovenec v avstrijski javni upravi. V družini z dvanajstimi otroki se je rodil leta 1957. To leto je menda bilo dober letnik za rdeča vina, se pošali. Glede svojega položaja pa komentira, da je tako visoko težko priti, treba je imeti tudi precej sreče. Predava podjetniško davčno pravo na dunajski univerzi. Je predsednik nadzornega odbora Mohorjeve družbe v Celovcu in podpredsednik uprave Posojilnice Bank.

Regionalni direktor za davke in carine na avstrijskem zveznem ministrstvu za finance zanika govorice, da je bil soavtor gospodarskega dela volilnega programa NSi. Pisanje programov za politične stranke me ne zanima, ne v Avstriji, še manj pa v drugih državah, pravi. Evropska komisija ga je skupaj z irskim kolegom izbrala za člana neodvisne komisije za izbiro vodstva grške finančne uprave. Nemci za Grke zaradi zgodovinskih razlogov niso sprejemljivi, pojasnjuje, Avstrijci pa, zanimivo, so, čeprav prav tako kot Nemci govorijo nemško.

Minulo nedeljo ste v Avstriji imeli izredne volitve. Kaj zmaga Sebastiana Kurza pomeni za slovensko manjšino? Pred volitvami se niste hoteli opredeliti in niste odgovarjali na novinarska vprašanja, koga naj vaši rojaki volijo, češ da je to stvar osebne izbire. V enem od intervjujev ste dejali, da ste koroški Slovenci v dosedanji zgodovini podpirali že vse, razen svobodnjakov. Ste volili za tistega, ki so mu zadnje ankete nakazovale največ možnosti za zmago?

Vem, da ste mediji radovedni in bi radi vedeli, koga je kdo volil. V Avstriji velja stroga volilna tajnost in zaradi tega tudi ne bom povedal, koga sem volil. V vseh razpravah pa sem zastopal mnenje, da potrebujemo v državi spremembo, nov veter, politiko, ki ima reformatorski pristop do izzivov, ki čakajo na Avstrijo. Prav tako je zame voljiva samo stranka, ki se jasno opredeli za članstvu v EU, drugače povedano, stranke, ki se poigravajo z izstopom Avstrije iz EU, tako imenovanim öxitom, zame ne pridejo v poštev.

Pred volitvami sem napovedal, da bodo postale v Avstriji mlajše generacije odločilnejše pri izidu volitev, ker je to volilno telo precej bolj fleksibilno kot starejše generacije. Zato so zmagovalne tiste stranke, ki so lažje nagovorile mlajše generacije, ker so znale »komunicirati« v njihovem jeziku. In to prednost je znal fenomenalno izrabiti šef ljudske stranke Sebastian Kurz. Uspelo se mu je, pa čeprav je že osem let v profesionalni politiki, predstavljati kot moderen, svež, vizionarski, reformatorski, evropsko orientirani kandidat. Ne smemo pa pozabiti, da je ljudska stranka aprila letos po javnomnenjskih raziskavah padla že na 20 odstotkov. Kurz je dal stranki povsem novo podobo, novo ime Lista Sebastiana Kurza, Nova ljudska stranka, nov logotip. Nov program si je pustil »požegnati« na strankarski skupščini, na kateri je bil deležen skoraj popolne podpore. Tako 31-letni Kurz lahko sam odloča o sestavi vodilnih kadrov, o ministrih itd. Nemški Bild je po volitvah pisal: »Zakaj pa mi v Nemčiji nimamo tipa, kot je Kurz?« Dosedanja strategija se mu je obrestovala, bomo pa videli, kako bo sestavil vlado. Ta hip ni jasno, katere karte kdo drži v rokah.

Avstrija se je obrnila v desno, čeprav niso bile v ospredju volilnega boja le teme, kot so migranti oziroma priseljenci in njihova integracija.

Veliko je bilo govora tudi o davčnih razbremenitvah, socialni varnosti, reformi v javni upravi, a vse skupaj je bilo ovenčano z za Avstrijce nepričakovano umazanim volilnim bojem in medsebojnim blatenjem. Osebno sem bil seveda razočaran, da nobena od parlamentarnih strank ni imela tudi kakšne programske točke za narodnostne skupnosti, priznane v Avstriji, za nobeno skupnost ne, niti za koroške Slovence ne. A ker sem politični realist, mi je jasno, da je volilno telo narodnostnih skupnosti v Avstriji premajhno, da bi bilo v fokusu pozornosti političnih strank.



Marian Wakounig o Sebastianu Kurzu: »Dosedanja strategija se mu je obrestovala, bomo pa videli, kako bo sestavil vlado.« Foto: Jure Eržen/Delo

Zakaj po vašem volivci ne prisegajo več na tradicionalne stranke, temveč so očitno v modi politiki, ki nimajo konkretnega stališča do številnih pomembnih reči?

Tega za Avstrijo sploh ne morem potrditi. V volilnem boju so kandidati posameznih strank izražali konkretna strankarska stališča. V dvostranskih razpravah nisem zaznal »dunajske šole«, bilo je veliko medsebojnega obračunavanja. Nemški volilni boj je bil v primerjavi z našim prav uspavajoč. Če pa analiziram še boj za mesto državnega predsednika pred dobrim letom, sta se takrat edina preostala kandidata, desni Norbert Hofer in levi Alexander Van der Bellen, razlikovala kot noč in dan. Imela sta povsem različna stališča, in to na vseh področjih. Za Avstrijo ne morem reči, da politiki ne bi imeli konkretnih stališč do pomembnih reči. Vprašanje je samo, ali so nam njihova stališča všeč ali ne.

Rekli ste, da je bilo v predvolilnem boju govora tudi o davčnih razbremenitvah. Avstrija ni spremenila davčnih stopenj skoraj 30 let. Kako obdavčen je pri vas na primer kruh?

Nobena stranka seveda ni napovedala zvišanja DDV. Le socialdemokrati in zeleni oziroma lista Pilz so načrtovali uvedbo davka na dediščine in darila, če bodo prišli v vlado. Zeleni so izpadli iz parlamenta, Pilzova lista pa je prešibka za uvedbo tega davka. Prepričan pa sem, da bodo socialdemokrati, če bodo prišli v vlado, zahtevali uvedbo davka na dediščine in darila. Vlado lahko socialdemokrati sestavijo samo z ljudsko stranko ali s svobodnjaško stranko in ti dve sta odločno proti uvedbi novih davkov. Kruh je, kot vsa druga živila, obdavčen z 10-odstotno stopnjo DDV. Imamo pa tri stopnje DDV, še 13- in 20-odstotno. Avstrija je pri premoženjskih davkih še vedno zelo atraktivna, ker ne pozna tega davka niti ne obdavčuje dediščin in daril. In tako bo ostalo tudi v prihodnje.

Zakaj menite tako, bi bil to politični samomor za vlado, ki bi to uvedla?

V celotni predvolilni kampanji je konservativni politični tabor odklanjal uvedbo davkov na premoženje in dediščino in zdaj kaže, da bodo vlado sestavljale konservativne stranke. Absolutno bi bila že razprava o uvedbi davka na dediščino in darila pravi politični samomor.

Po vašem osebnem mnenju je dvigovanje davkov, ki zadevajo širok krog zavezancev, dejanje ultima ratio, ki se ga uporabi, ko ne preostane nič drugega. V Sloveniji smo v času krize začasno dvignili stopnji DDV (z 8,5 na 9,5 odstotka in z 20 na 22 odstotkov), potem pa je ta začasnost postala stalnica pod ministrom Dušanom Mramorjem. Menite, da bi bilo pametneje davek znova znižati in tudi s tem spodbuditi potrošnjo prebivalstva?

Na to vprašanje je težko odgovoriti z da ali ne. Zavedati se moramo, da ima vsako znižanje davkov tudi populističen priokus. Ker nisem politik, je zame možno znižanje DDV odvisno od tega, ali trenutni gospodarski in proračunski kazalniki tako znižanje dopuščajo. Osebno sem naklonjen trajnim, ne samo kratkoročnim učinkom. Če torej teh učinkov ni pričakovati, davka ne bi znižal, kajti nastalo luknjo moraš zapolniti z neko drugo davščino. In še nekaj: moje izkušnje kažejo, da postanejo enkrat uvedene davčne stopnje stalnica. In to povsod.

Z DDV se ukvarjate že 33 let, leta 2012 ste s kolegom napisali publikacijo o davčni goljufiji od A do Ž. Je bila razprodana ali pa se je, veljate pač za zelo urejeno državo, zaprašila na policah?

Publikacija je bila zelo uspešna, ker je bila prva tovrstna v Avstriji, ki se je vsebinsko podrobno ukvarjala s tematiko pranja denarja, transferja dobička v davčne oaze, davčnimi vrtiljaki glede DDV in podobnim. Avtorji se zdaj ukvarjamo z novo izdajo, saj se modeli davčne goljufije nenehno spreminjajo.



Marian Wakouing: Verjetno ni najpametneje, da se vsaka težava države skuša rešiti z uvedbo novih davščin. Država mora biti vitka, a kljub temu maksimalno učinkovita in servisno orientirana za davkoplačevalce. Foto: Jure Eržen/Delo

Vaše ministrstvo za finance je ustanovilo posebno komisijo off shore leaks za preučevanje davčnih oaz in njihovega pomena za avstrijske davčne zavezance, ki poslujejo v davčno ugodnih državah. Kaj je ugotovila komisija?

Največji del postopkov je v teku. Iz off shore leakov so nastali panamski dokumenti. Problem pri teh kompleksnih primerih je, da je, preden se primer zaključi, potrebna obširna dokumentacija, da se ugotovi, kako je sploh prišlo do davčne utaje. Ta poizvedovanja o dejanskem stanju so, ker so primeri močno povezani s tujino in zaradi tega potrebujemo tudi pomoč tujih organov, dokaj dolgotrajna in se vlečejo kot jara kača.

V Sloveniji postajajo realnost tako imenovane namenske družbe oziroma poštni nabiralniki iz davčnih oaz, ki jih v prodajnih transakcijah uporabljajo finančni skladi. Kakšno je vaše stališče do tovrstnih družb?

Glede dogajanja v Sloveniji se ne bom vrednostno opredeljeval, povedal bom svoje načelno mnenje. Vsako konstrukcijo, s katero se nekdo izogne davčni zavezanosti, načelno odklanjam. Zakaj? Davčna utaja oziroma strateško minimiranje davčne obveznosti dolgoročno ogroža socialni mir. Vsi hočemo najboljše zdravstvo, najboljšo izobrazbo, urejeno infrastrukturo, državo, ki ni zadolžena, varne pokojnine ... A vse to morajo zagotavljati s prispevki v državno blagajno vsi posamezniki, če tega ne bo, si te blaginje ne moremo privoščiti. Zato menim, da mora država že načeloma odklanjati vse modele, ne glede na to, kako premeteno so narejeni, in ne glede na to, da so morda v neki drugi državi priznani, saj sušijo samo državno blagajno. In to na račun tisočih davčnih zavezancev, ki si takih modelov ne morejo privoščiti. Pri tem je moje stališče neizprosno. Poleg tega takšne konstrukcije niso narejene samo za utajo davkov, temveč je pogosto v ozadju tudi financiranje korupcije, terorizma in drugih hudih kriminalnih dejanj.

Naj spomnim, da je Slovenija konec oktobra leta 2014 podpisala sporazum o avtomatični izmenjavi informacij oziroma se je obvezala glede avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja. Osebno od te izmenjave podatkov pričakujem precej pri razkrivanju ozadij transakcij.

Ali je mogoče, da bi se kdaj poenotila davčna pravila za podjetja, ki poslujejo v več kot eni državi članici? Tako bi preprečili agresivno davčno načrtovanje znotraj EU, predvsem čezmejno delujočih koncernov.

Slabo kaže, da se bo to zgodilo v naslednjih letih. A vendar opažam, da se je na tem področju marsikaj začelo premikati. Morda pa bodo Avstrijci, ki bodo prevzeli predsedstvo EU v drugem polletju leta 2018, sprožili proces za nadaljnjo harmonizacijo davčnih sistemov (smeh).

V začetku minulega meseca so v Estoniji finančni ministri EU razglabljali o uvedbi tako imenovanega digitalnega davka. Konkretno naj bi ta davek zajel dobičke internetnih velikanov s področja elektronskih storitev. Logika je, da se dobiček obdavči tam, kjer je bil ustvarjen.

V zvezi s tem podpiram stališče našega ministra Schellinga. Avstrijski predlog je, da se v prehodni fazi, ki bi na primer lahko trajala tri leta, na DDV na digitalne storitve »nabije« še digitalni davek, ki bi lahko znašal do šest odstotkov. Seveda mora biti prej sploh jasno, kaj je digitalna poslovna enota. Avstrija trenutno ne pozna definicije digitalne poslovne enote, ki bi lahko zajela delovanje takih koncernov. Davek od dohodka pravnih oseb, ki se v Avstriji imenuje korporacijski davek, bi se moral v vseh teh državah, kjer so taki digitalni koncerni aktivni, kumulirati in nato porazdeliti na posamezne države, in sicer po nekem ključu, ki bi upošteval tudi ustvarjeno vrednost tega globalnega davčnega zavezanca v posamezni državi.

V krogih slovenske vlade je nastal predlog za uvedbo obveznega prispevka od dohodkov iz kapitala: dividend, najemnin, obresti in dobička od kapitala. Dejansko bodo tako recimo moji prihranki obdavčeni kar trikrat: pri dohodnini, cedularnem davku na obresti in še prek tega prispevka.

Osebno sem proti temu, da se dividende, najemnine, obresti, dobički iz kapitala obremenjujejo s socialnimi prispevki. V končnem efektu namreč to povzroča narastek dodatnih stroškov in naredi državo za investitorja srednjeročno neatraktivno. Podobne trende opažamo tudi v Avstriji. Verjetno ni najpametneje, da se vsaka težava države skuša rešiti z uvedbo novih davščin. Država mora biti vitka, a kljub temu maksimalno učinkovita in servisno orientirana za davkoplačevalce. Zato so potrebne permanentne reforme znotraj državnih struktur, ki naj bi šle v dobro državljanom. Že Heraklit je spoznal: Edina konstanta v vesolju je sprememba.

Kako ste šli skozi krizo? Leta 2012 ste sprejeli tako imenovani pakt stabilnosti, ki je do leta 2016 predvideval varčevalne ukrepe v vrednosti skoraj 28 milijard evrov. Ni bilo ne uvedbe premoženjskega davka ne davka na dediščino in darila, čeprav so nekateri od vlade zahtevali prav to. Vlada se ni odločila niti za višji DDV.

Da vlada ni povišala DDV niti ni uvedla novih davkov, je povsem razumljivo. V Avstriji imamo že danes eno najvišjih dajatvenih kvot v EU, ta znaša 43 odstotkov. Že pred leti je bil cilj avstrijske politike to obremenitveno kvoto znižati za tri odstotne točke. Ni bilo uspešno. Kaj bi torej prineslo Avstrijcem, če bi jim natrpali še več davščin? Nič. Zato menim, da je pametneje, da nadaljujemo naše reforme v javnem sektorju in na ta način davkoplačevalce učinkovito in predvsem dolgotrajno razbremenimo za milijarde evrov. Ne vem, ali se v Sloveniji sploh ve, da imamo v Avstriji kar 21 socialnih zavarovalnic. Torej zavarovalnice, ki so pristojne za pokojnine, bolniške in nezgodna zavarovanja ... Verjetno bi bilo dovolj, če bi jih imeli največ pet v prehodnem obdobju, v prihodnosti pa le eno socialno zavarovalnico, ki bi bila pristojna za vse državljane. Tako bi lahko privarčevali tudi pri stroških birokracije.

Ste se pa v Avstriji pri dohodnini odločili pet let za solidarnostno dajatev za bolj premožne?

Solidarnostna dajatev velja pri dohodnini, in sicer za obdobje od 2016 do 2020. Ta dajatev se pobira samo pri davčnih zavezancih, če preseže njihov letni dohodek milijon evrov. Zato Avstrijci to dohodnino imenujejo tudi davek milijonarjev. Plača se 55-odstotna dohodnina za tiste dele dohodka, ki, kot rečeno, presežejo milijon evrov. Ta davek zajame približno 500 Avstrijcev. Kurz, če bo sestavil vlado, bo po vsej verjetnosti veljavnost tega davka podaljšal.

Davčni prihodki so v Avstriji v prvem polletju letos pomembno narasli. Nasploh je v državni blagajni opaziti trend, da prihodki naraščajo in izdatki padajo. Kako vladi uspe klestenje porabe?

Drži, da javni prihodki naraščajo. Konjunktura dobro teče. Vsako leto pri nas naraščajo tudi plače javnih uslužbencev. Spominjam se, da so pred leti javni uslužbenci izjemoma sprejeli kompromis, da se jim za eno leto plače ne povišajo. To je bil takrat prispevek javnih uslužbencev k varčevalnemu paketu. Nikoli pa v moji poklicni karieri nisem doživel, da bi se javnim uslužbencem plače znižale. Za Avstrijo je taka poteza skoraj nepredstavljiva.

Pa vendar se zdite uspešni, saj so vam davčni prilivi rasli tudi v krizi.

Verjetno je razlog za to tudi visoka plačilna morala Avstrijcev, da se predpisani davki pravočasno plačujejo. Tako ravna okoli 98 odstotkov zavezancev. To olajšuje državi funkcioniranje v krizi in je pomembno za vzdrževanje socialnega skrbstva.

Kako pa je z davkom na prihodke od najemnin za nepremičnine, koliko je znašal najvišji odmerjeni davek pri vas?

Avstrijska dohodnina pozna sedem različnih zvrsti dohodkov, eden od teh virov se glasi »dohodki iz dajanja v najem in zakup« in ga imamo v davčni zakonodaji že desetletja. Imamo tisoče davčnih zavezancev, ki finančni upravi vsako leto prijavljajo dohodke iz najema nepremičnin. Delež tistih, ki teh dohodkov ne prijavlja, je absolutno marginalen. Ker velja v Avstriji zelo stroga davčna tajnost, ki so si jo davčni zavezanci izborili pred dobrimi petdesetimi leti, o konkretnih podatkih, ki se nanašajo na vsoto odmerjenih davkov pri posameznih davčnih zavezancih, ne morem govoriti.

Nekje sem prebrala tale stavek: Premoženje je lahko vir zadovoljstva, a velikokrat je to povsem enako veliko kot breme odgovornosti, ki ga prinaša premoženje. Meni je nerazumljiv, kaj pa vam?

Meni osebno je ta stavek razumljiv. Povedal vam bom, zakaj. Odraščal sem v veliki družini, bilo nas je 12 otrok, v ospredju vzgoje je bila izobrazba, nikoli pa neko neprijetno, egoistično prizadevanje, stremljenje po ustvarjanju premoženja. Pozneje sem v svoji funkciji kot davčnik videl, kolikokrat sta premoženje in denar prinesla razdor v družine, v prijateljstva. Zato sem ponosen, da moji starši v ospredje vzgoje niso postavili premoženja in bogastva, temveč učenje in izobrazbo. Nemci rečejo: denar omogoča izvedbo marsikaterega dobrega dejanja, a z denarjem se gradijo tudi človeški zidovi.

Avstrija je sprejela zakon o prepovedi nošenja burk in nikabov v javnosti, policija pa se je izvajanja nove zakonodaje lotila z vsem žarom. Morda celo s preveč žara; mediji so poročali, da so dunajski varuhi reda in miru oglobili moškega, preoblečenega v morskega psa, ki je reklamiral verigo računalniških trgovin McShark. Kakšno je vaše stališče do te prepovedi?

Sem privrženec odkritih obrazov in nasmehov pa tudi odprte komunikacije. Zame osebno je ena od značilnosti komunikacije tudi ta, da mi gre za moje osebno izpostavljanje, tudi za izražanje mojih občutkov, ki nastanejo, če vstopam v odnos z drugo osebo. Za to, vsaj jaz, v tej medosebni komunikaciji potrebujem obraz, ki ni zakrit.