Tiskane izdaje
»Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje počutil tako varno. Sploh ne morem verjeti, da se lahko sproščeno in svobodno, brez vseh skrbi, sprehajam po mestnih ulicah. Čudno je … O tem sem sanjal vsak dan vojne,« mi je med ležernim sprehodom po središču Celja dejal 22-letni Merhin iz Alepa, najstarejšega mesta na svetu, ki je eno ključnih bojišč sirske vojne.
Popoldansko sonce enega zadnjih poletnih dni je bilo tako mehko, da sta Merhin in Mohamed, študenta inženirstva strojništva, ki prihajata iz iste mahale največjega sirskega mesta, skoraj pozabila, zakaj smo jo z bližnje železniške postaje, kjer je okoli 150 beguncev čakalo na redni vlak proti Dunaju, sploh mahnili proti središču Celja. Gledala sta naokoli in z vsemi čuti vpijala svobodo, mir in blaginjo. Pogovarjala sta se z odsekanimi medmeti in gibi. Skupaj sta odrasla. Drug drugega imata za brata. Vso vojno sta prebila skupaj. Skupaj sta izgubljala prijatelje, sorodnike, mesto, državo, sedanjost.
Odločila sta se, da prihodnosti ne bosta izgubila.
Odločila sta se, da bosta preživela.
Po mesecih in mesecih nenehnega obstreljevanja, bombardiranja, režimskih letalskih napadov z bombami sodi, vseprisotne grožnje Islamske države in, vzporedno, grožnje mobilizacije v režimske vrste sta se 1. septembra iz Alepa podala na pot proti Evropi.
Begunstvo nikoli ni izbira
Najprej bi se morala iz Alepa prek neopisljivo nevarnega severa države prebiti do turške meje. A to ni bilo mogoče. Poti obvladuje Islamska država. Prvi načrt se je Merhinu in Mohamedu hitro izjalovil. Od znancev sta izvedela, da se je prek podeželskih cest mimo popolnoma opustošenega Homsa s spretnim in srečnim »slalomiranjem« med nadzornimi točkami vladnih sil, Islamske države ter različnih uporniških milic in tudi kriminalnih skupin mogoče prebiti do Libanona. Za ta del poti, ki bi ga najraje pozabila, sta porabila štiri dni.
(Foto: Jure Eržen/Delo)
»Kadar koli in kjer koli bi naju lahko ubili. Imela sva neznansko srečo. Očitno je bil Bog na najini strani. Ko sva prišla v Libanon, sva vedela, koga in kam poklicati. Z redno ladijsko linijo sva odplula proti Turčiji. Po valovitem morju smo do Mersina pluli štiriindvajset ur. Najina pot je precej netipična, a ko sva prišla v Turčijo, se nama je skoraj zmešalo od veselja. Takoj sva kupila turško sim-kartico in poklicala domov. Najine starše, ki so ostali v Alepu, je neskončno skrbelo za naju,« sta, medtem ko sta v središču knežjega mesta opazovala trgovine, njiju pa so opazovali mimoidoči, razlagala sirska mladeniča.
Šele tedaj ju je spreletelo, zakaj smo se z železniške postaje sploh podali v mesto. V kiosku sta kupila slovensko sim-kartico in poklicala domov.
Olajšanje in veliko veselje v skoraj srhljivo idiličnem okolju.
Kdo smo? Kje smo? Zakaj?
* * *
»V Turčiji sploh nisva vedela, kaj bi počela. Želela sva naprej, čim prej. Nisva hotela zapraviti niti evra denarja, ki so ga nama za pot proti Evropi dali starši. Iz Mersina sva se z avtobusom odpeljala v Izmir,« je nadaljeval Merhin, ki si želi svojo begunsko odisejado zaključiti na Nizozemskem. Tam ima sorodnike. Rad bi nadaljeval študij in sproti delal, da bi lahko pomagal staršem v Siriji. To, pravi, je njegova temeljna dolžnost.
Tudi v Izmirju sta mlada Sirca dobro vedela, kam iti. Turško mesto ob sredozemski obali je poleg Bodruma središče tihotapske mafije. Posli zadnje mesece cvetijo kot še nikoli. Vojna ekonomija se razrašča čez vse mere. Turške oblasti do zdaj niso naredile ravno veliko, da bi ustavile nebrzdan razrast mrhovinarstva. Prej nasprotno: v turističnih trgovinah množično prodajajo rešilne jopiče, za tvegano pomorsko pot proti grškim vzhodnoegejskim otokom (Kos, Lezbos, Leros, Samos …) se je mogoče dogovoriti kar na ulici. Poslovne vneme ni treba skrivati. Povpraševanje je preprosto preveliko, da bi lahko bilo drugače.
(Foto: Jure Eržen/Delo)
»V Izmirju je ogromno Sircev in tudi drugih beguncev. Ves čas prihajajo. Pridružila sva se manjši skupini, ki je potovala skupaj. Dogovorili smo se za pot proti Lezbosu. Na malem gumijastem čolnu nas je bilo 49. Na smrt me je bilo strah. Še nikoli nisem bil na morju. Pluli smo v temi, brez 'kapetana'. Čoln je usmerjal eden izmed nas, ki je vedel, kako se to počne. Sledili smo lučem na grški strani. Pluli smo dve uri, a zdelo se mi je, da je trajalo bistveno dlje. Odleglo mi je …« je med vračanjem proti celjski železniški postaji pripovedoval Merhin.
Pot
Na Lezbosu je vladal kaos. Na otoku je bilo 10. septembra skoraj 20.000 beguncev. Kljub temu se jima je uspelo precej hitro vkrcati na trajekt za Atene. Iz grške prestolnice sta prek Soluna nemudoma krenila proti makedonski meji. Za »državni« avtobus sta morala plačati dvojno ceno. Grško-makedonsko mejo sta prestopila pri Gevgeliji in se od tam z organiziranim železniškim prevozom odpravila proti Srbiji. Na meji med Makedonijo in Srbijo, ki se, glede na logistične izzive, skoraj neverjetno učinkovito spopadata z begunsko krizo, sta preživela eno noč.
»Želela sva potovati prek Madžarske. Ko smo v večji skupini prek Beograda in Kanjiže prispeli do madžarske meje, je bila ta že zaprta. Nemogoče jo je bilo prestopiti. Povsod je bilo polno policistov. Tiste, ki so se vseeno poskušali prebiti čez ograjo, so Madžari pretepli. Midva sva dve noči prespala ob ograji. Prejšnjo sredo zjutraj se je med nami razširila novica, da lahko proti Avstriji in Nemčiji potujemo prek Hrvaške in Slovenije. Takoj ko je bilo mogoče, smo se odpravili na pot,« je pravil Merhin in v smehu dodal, da sta z Mohamedom zaradi čakanja na madžarski meji 'zapravila vse možnosti za dober rezultat'. »Kolikor vem, je nekomu iz Sirije po isti poti v Nemčijo uspelo priti v osmih dneh. To je za v Guinnessovo knjigo rekordov, hehe …« se je zasmejal Merhin.
Vrnili smo se na železniško postajo. Do odhoda vlaka proti Dunaju je bilo še slabe pol ure. Vsi begunci so kupili vozovnice do Spielfelda, prve postaje na avstrijski strani meje. Večina izmed njih je noč preživela v namestitvenem centru v Celju, več deset pa so jih policisti pripeljali iz centrov v Lenartu in Logatcu. Merhin, Mohamed in trije njuni tovariši so dve noči preživeli v centru za tujce v Postojni. V noči s petka na soboto, ko je bila hrvaško-slovenska meja zaprta za begunce in se je slovenska država še trudila igrati »varuha schengenske meje«, so se namreč prek reke Sotle podali kar peš. Mudilo se jim je. Na slovenski strani meje so jih policisti aretirali in jih z avtobusom odpeljali v Postojno. Dva dni niso imeli stika z zunanjim svetom. »To je zapor, ne pa sprejemni center za begunce. A z nami so lepo ravnali. Danes zjutraj (ponedeljek, op. p.) so nas z avtobusom pripeljali v Celje. Najprej so nas nameravali še za eno noč pustiti tu, v namestitvenem centru, a so si premislili. Takoj smo kupili vozovnice do Avstrije,« je pripoved nadaljeval Merhin.
Koridor
Na železniški postaji v Celju je v ponedeljek pozno popoldan vladalo prešerno vznemirjenje. Begunci so vedeli, da sta vlaka, ki sta proti Avstriji odpeljala v soboto in nedeljo, prišla na cilj. Vedeli so, da tako imenovani odprti koridor, katerega obstoj so slovenske oblasti uradno večkrat poskušale zanikati, deluje. (Od)rešitev je bila tako blizu. Pozitivne vibracije so očitno preplavile tudi policiste, ki so se trudili biti čim bolj neopazni. A ne, ker bi se skrivali, temveč v slogu nogometnega sodnika: svoje delo dobro opravi tisti, ki se ga med tekmo skoraj ne opazi.
(Foto: Jure Eržen/Delo)
»V Turčiji sem videla, kako je avtomobil do smrti povozil njegovo mamo. Mucka sem pobrala s ceste in ga takoj vzela k sebi. Ime mu je Jack,« mi je tik pred prihodom vlaka svojega popotniškega prijatelja predstavila sirska najstnica Farah, ki se je na dolgo pot proti svobodi podala z očetom Bašarjem.
Pripeljal je vlak. Med ljudmi, ki so videli in doživeli vse, kar je mogoče videti in doživeti, je završalo. Toplo završalo.
* * *
Medtem ko se je vlak polnil, so nekateri potniki v prišleke z Bližnjega vzhoda zrli z velikim začudenjem. Nekateri prezira in celo strahu niso mogli skrivati. Sovražna kampanja, ki je globoko prodrla tako v javni kot v zasebni diskurz, med katerima je bilo le redko kdaj manj razlike, je Farah spremenila v potencialno teroristko, njenega mucka pa v – podivjanega leva ljudožerca. Starejša gospa se je, ko sta v njen kupe vstopila mlada Sirca, dobesedno prilepila k oknu vagona. Eden izmed domačih potnikov je tiho preklinjal, večina je umikala poglede. Kar nekaj zapored jih beguncem ni odzdravilo.
Spopad civilizacij?
»Saj smo na poti v Avstrijo? Saj nas ne bodo ustavili in nas 'dali' v taborišča? Kako daleč je Nemčija?« so drug za drugim spraševali begunski potniki, ki jih je usoda navadila, da se nikoli, prav nikoli ne smejo popolnoma sprostiti. Sindrom posttravmatskega stresa ima več stopenj in oblik. V primeru ljudi, ki imajo za seboj štiri leta in pol životarjenja v najbolj krvavem konfliktu našega časa, je inkubacijska doba – sedanjik.
Avstrija je bila, skoraj dobesedno, na dosegu roke. V enem izmed vagonov je iraška družina, ki smo jo dan pred tem v Rigoncah spoznali med prečkanjem hrvaško-slovenske meje, jedla piškote, opazovala naravo in govorila o upanju. Poldrugo leto staro dekletce, Ritag, se je hkrati smejalo in jokalo. Brata iz Damaska, ki sta (bila) na poti na Nizozemsko, sta v polni »hipsterski« opravi igrala računalniške igrice in razpravljala o možnostih za nadaljevanje študija. Skupina mladih moških je v sosednjem vagonu kovala načrte za naprej, obujala spomine, brskala po mobilnih telefonih, pila kokakolo in se navdušeno fotografirala. V vlakovni restavraciji si je sirski par v srednjih letih privoščil večerjo. Merhin in Mohamed sta pomirjeno zrla skozi okno. »Lepo je. Tu bi lahko živel …« je tiho dejal Merhin.
Vlak je zapeljal čez nevidno slovensko-avstrijsko mejo. Šele ko smo to javno oznanili dvema skupinama beguncev, je v vagonih zašumelo. Vlak je zmanjšal hitrost. Šentilju je sledil Spielfeld.
Pot v svobodo
Avstrija?!? Že? To ni mogoče!!! Avstrija? Avstriiiijaaaa!!!
Veselje na vlaku je bilo izjemno, a drugačno.
Izjemno drugačno.
(Foto: Jure Eržen/Delo)
Topa bolečina je bila prilepljena na drobovje. Travma je bila zažrta v kost. V glavi je bobnelo. Telo je bilo načeto. Srce je udrihalo nekontrolirano in neenakomerno: ni hujšega steroida od vojne in občutka, da si preživel, hkrati pa za seboj pustil svoj svet; tudi svoje najbližje. Do Nemčije ni bilo daleč. Do svobode, do resnične osvoboditve vodi – če si je to sploh mogoče predstavljati – še veliko težja in daljša pot.
Pot brez končne postaje.
»Ne morem ti povedati, kako sem vesel! Še pred tremi tedni sem se zbujal ob zvoku granat in bomb. Ne morem verjeti … Smo res že čez mejo? Alhamudullilah! Hvala Bogu!« se je na široko smejalo 23-letnemu Zuhairu iz Homsa, mesta, ki te preklete vojne ni preživelo. Mesta, ki je bilo zravnano z zemljo.
Zuhair, študent kemije, je med ruševinami Homsa vztrajal do zadnjega. Je živa priča umiranja – in smrti – enega najlepših in nekoč najbolj živahnih bližnjevzhodnih mest. Skupaj s prijatelji je bil Zuhair eden izmed prvih, ki so se spomladi leta 2011 na valu arabske pomladi pridružili mirnim protestom proti režimu predsednika Bašarja al Asada. Režim je nemudoma – in brutalno – udaril nazaj. Mirni protesti so se sprevrgli v oborožen upor. Zuhair je izgubil veliko prijateljev – mladih, izobraženih in sekularnih fantov, ki so pred režimskim nasiljem branili sebe in svoje domove. Njihov odpor je bil razbit, iluzije razkosane. Vakuum so zapolnile islamistične milice. Od revolucije ni ostalo veliko. Mladeniči, ki so se za ceno svojih življenj uprli diktaturi Asadovih varnostno-obveščevalnih služb in vojaške oligarhije, so bili sproti izbrisani iz zgodovinskega spomina. Tisti, ki nikoli niso bili v Siriji in ki vojne nikoli niso izkusili v živo, jih danes enačijo s teroristi. Z Islamsko državo, denimo. A dejstva jih, tako kot človeške žrtve, ne zanimajo: v času, ko humanizem predstavlja le še odvečno težo, šteje le ideologija. Prepričanje o lastnem prav. Brez stika z realnostjo, kaj šele z živimi ljudmi.
* * *
»Rad bi se čim prej vrnil domov. Sem na poti v Nemčijo, a nočem ostati v Evropi. Verjamem, da bom lahko nekoč pomagal obnoviti svoje mesto in državo. Želim si le, da bi se vojna končala. Nič drugega,« je dejal Zuhair.
Vlak je odpeljal proti Dunaju.
