Ženske in moški smo kot leva in desna roka – z eno zakrnelo smo vsi invalidi

Zatekanja k ženskim kvotam niso prava rešitev, so bolj odraz obupa. Seveda je res, da po vseh statistikah ženske »potegnejo kratko«. Vendar ne potrebujemo pomoči, potrebujemo le pošteno opredelitev in merjenje dejanskih dosežkov in vrednot.

Po vsakem intervjuju, ki sem ga dala, sem se zarekla: »Nikoli več!« Žal velja tudi zame tisti rek, da starost ne obvaruje pred norostjo. Še vedno vselej zinem kakšno, ki pri nekaterih sproži jezo, in name se usujejo očitki.

Zarečenega kruha se res največ poje. Tako je zagledal luč sveta moj intervju v Nedelu sredi preteklega decembra in je sprožil tudi očitke, da podcenjujem priznanja ženskam in sem – očitno presita dobljenih nagrad – malodane izdajalka prizadevanj za žensko enakopravnost.

Problem je najbrž moj značaj. Težnja po neodvisnosti mi je bila položena v zibelko. Moja mama je rada pripovedovala, da sem že takoj, ko sem majavo shodila, vsakega, ki mi je hotel pomagati, udarila po roki in rekla: »Sama!« Seveda sem zaradi tega dobila veliko bušk, tudi pozneje v življenju ob majavih novih začetkih – a gospodom se nisem umikala s poti, buške, namenjene mojemu ženskemu spolu, sem tudi vračala. Marsikdaj z obrestmi.

Prezrte pri nagradah

Podcenjevanje pa ni v moji navadi – še najmanj velikih priznanj, kamor sodijo tudi nagrade L'Oreala pri Unescu, saj sta prisotna kar dva ugledna dejavnika. Unesco je svetovni parlament za izobraževanje, znanost in kulturo, v katerem sem tudi sama delovala dobrih trideset let. L'Oreal pa je največja industrija kozmetike na svetu. Imajo kar tri milijarde evrov dobička na leto. Znani so po vrhunskih raziskavah procesov v koži in imajo največ ameriških patentov, kar zadeva nanotehnologijo.

Vsako leto podeli L'Oreal petnajst štipendij za mlade raziskovalke in pet velikih nagrad vrhunskim znanstvenicam, po eno za vsako celino. In kar vse izbrane po vrsti res blestijo. Osebno poznam mlado nagrajenko, matematičarko in fizičarko, doktorico naše šole in raziskovalko Inštituta Jožefa Stefana, Brigito Rožič s Pohorja, ki je leta 2012 dobila L'Orealovo štipendijo. Če jo srečate, kapo dol!

Na splošno moramo spoštovati vse, ki se odločijo vlagati v dobre namene, pa naj bo to za pomoč potrebnim ali spodbudo tistim, ki bi se radi gnali za čim pomembnim. Multinacionalne industrije z velikimi dobički so k temu še posebej poklicane.

Največji vzor so seveda Nobelove nagrade. Sklad je leta 1895 ustanovil Alfred Nobel, švedski industrialec in izumitelj dinamita, ki je upal, da bo z njim pomagal ljudem pri gradnjah, a je bil zgrožen, ko so ga uporabljali predvsem za pobijanje.

Bil je velik človekoljub in je ogorčenju svojih dedičev navkljub večji del premoženja naložil v sklad, iz katerega vsako leto švedski kralj slavnostno podeli nagrade za fiziko, kemijo, fiziologijo ali medicino, književnost in mir (zadnjo podelijo na Norveškem), v povezavi s Švedsko banko pa tudi za ekonomijo. Moških nagrajencev bo kmalu tisoč, ženskih pa še dolgo ne bo niti prvih sto. In to kljub temu, da je bila prva Nobelova nagrajenka že pred dobrim stoletjem Marie Skłodowska-Curie, ki še vedno blesti tudi med nobelovci. Poslanstvo nagrade je ustvarjanje vrhunskega znanja v korist človeštva in narave. Ali je to res predvsem moško področje?

Podobno je japonski industrijalec Soičiro Honda, »lastnik imperija Honda«, zaskrbljen zaradi grozečega onesnaževanja ne samo okolja, temveč tudi odnosov med ljudmi, leta 1977 ustanovil Fondacijo Honda, ki organizira v trajnostni razvoj usmerjene študije in vsako leto podeljuje veliko Hondovo nagrado, samo eno za ves svet. Njeno poslanstvo je ustvarjanje resnično humane civilizacije s povezavo znanosti in tehnologije v skladu z naravo. Doslej je bilo podeljenih petintrideset velikih Hondovih nagrad, štiriintrideset moškim in samo ena ženski. Kot ta še kar naprej edina dobitnica se počutim že kar malo neprijetno in le prelepi spomini na gostoljubnost družine Honda in spoznavanje vrhuncev japonske kulture po podelitvi tudi za vso mojo družino ta slabi občutek odrinejo.

Pod enakimi pogoji

Podobna razmerja med moškimi in ženskami lahko najdemo tudi pri veliki večini vodilnih in častnih položajev. Z redkimi izjemami se le silno počasi pomikajo v smeri normalne naravne porazdelitve talentov, čeprav zelo veliko žensk, ki se prebijejo na položaje, svoje naloge vrhunsko obvlada. Ob takem odnosu postajajo zatekanja k »ženskim kvotam« in podobni ukrepi razumljivi. Vendar tudi v mojih očeh niso prava rešitev, bolj so odraz obupa – čeprav opravičljiv, saj gre tudi tu za izkoriščanje, in še noben izkoriščevalec se ni prostovoljno odrekel svojemu plenu.

Kaj je torej narobe z menoj, da sem ob povabilu res prosila, naj me ne kandidirajo za L'Orealovo veliko nagrado? Nekaj je na tem, da se pri svojih letih nočem riniti med kandidate za nagrade, saj sem jih dobila že dovolj (preveč, bi rekli tisti, ki mi niso naklonjeni). In res je tudi, da se na področjih, kjer delamo tako ženske kot moški, ne navdušujem nad nagradami samo za ženske, saj bi tedaj morali imeti tudi nagrade samo za moške – in vse skupaj bi postalo smešno. Marsikdo prve razume kot nujno potrebno pomoč ženskam. A tako kot mnoge tudi jaz takih bergel nočem. V tekmah, za katere se prijavim, hočem tekmovati pod enakimi pogoji za vse.

Seveda je res, da po vseh statistikah ženske »potegnejo kratko«. Vendar ne potrebujemo pomoči, potrebujemo le pošteno opredelitev in merjenje dejanskih dosežkov in vrednot. In to ne po izmišljenih kriterijih, ki jih vsiljujejo tisti, ki si hočejo že vnaprej prisvojiti zmago. Merilo morajo biti univerzalne vrednote, tiste, ki veljajo povsod, vselej in za vsakogar. In presoja mora biti široka in javna.

Priložnosti za terjanje bolj poštenega odnosa do »ženskih vprašanj« je žal na pretek.

Ena izmed najbolj kričečih je gotovo reševanje še vedno grozeče rasti svetovnega prebivalstva z uravnavanjem rojstev. Čeprav so se v preteklem stoletju Nobelove nagrade za iznajdbo zdravil kar vsipale (za antibiotike, inzulin, prostaglandine, monoklonska protitelesa …), te več kot zaslužene nagrade kemiku Carlu Djerassiju, profesorju vrhunske ameriške univerze Stanford, ki je leta 1951 sintetiziral učinkovino za protizaploditveno pilulo, niso podelili. Še več: v Singapurju, kjer je sodeloval pri azijskem projektu uravnavanja rasti prebivalstva, mi je potožil, da se žre, ker celotno tveganje stranskih učinkov kontracepcije nosijo ženske, vendar mu je njegova (mimogrede: silno bogata) univerza zavrnila predlog za raziskave za razvoj moške kontracepcije. Na vprašanje, katera pilula je za uravnavanje rojstev najbolj učinkovita, pa je odgovoril: »Omogočite ženskam zaposlitev!«

Svete krave

Ob tem, ko zahtevamo pošten odnos, pa moramo pospraviti tudi na lastnem podstrešju. Ženske moramo čim prej odpraviti nekatere »svete krave«. V Indiji, od koder izvira ta izraz, sem gledala žalostno usodo resničnih svetih krav, ki so počasi poginjale ob cestah – prav nič tistega svetega zagotavljanja mleka za lačne otroke ni bilo več med njimi, le še hiranje, ki naj bi se čim prej končalo. Podobno je tudi s »svetimi kravami« za podporo ženskam.

Prva je (bila?) krajša delovna doba za ženske. Res nisem čisto pri zdravi pameti, da spet drezam v to osje gnezdo! To sem namreč že storila kot mlada ženska pred dobrimi petdesetimi leti in usul se je plaz očitkov, tudi grožnje. V spominu je ostalo zlasti meni zabavno sporočilo ogorčene ženske iz Kranja, naj se ne vtikam v ženske zadeve, saj sploh nisem prava ženska – naokoli letam tako skuštrana, da bi se že zato morala sramovati!

Pa sem tedaj razlagala – in tudi danes sem prepričana –, da je krajša delovna doba za ženske žaljiva. Živimo dlje kot moški. Pozneje postanemo senilne. Kvalificirane smo enako, in če se fantje ne bodo podvizali, bo kmalu žensk z doktoratom več kot moških. Pa delati znamo enako dobro. Zato mi niso všeč taka določila in tudi ne razne kvote in drugi birokratski ukrepi za »zaščito žensk«, saj nam že vnaprej jemljejo dostojanstvo. Vse tiste, ki so bile izbrane, bi bile najbrž izbrane tudi po najostrejših enakopravnih kriterijih, če bi nam končno le uspelo vpeljati pošteno ocenjevanje – to mora biti cilj emancipacije!

Mimogrede: hči, ki je tole pisanje prebirala, je poudarila, da z ženskim spolom pogojeni ukrepi ponižujejo velikokrat izjemno sposobne ženske, ki jim še dolgo podtikajo, da so dobile položaj zaradi ženske kvote. Po mnenju moje snahe pa kar vsa mlada generacija odklanja vsako omejevanje tekme v izključno žensko ali prednostno moško skupino. Pravijo, da s tem že vnaprej odrinejo polovico konkurence in bistveno znižajo ugled uspeha. Mladi se hočejo na vseh področjih dokazovati v pravičnem izboru – in to ne po obljubah, spolu ali politični barvi, temveč po resničnih dosežkih in sposobnostih.

Moški pri vzgoji otrok

Govoričijo tudi, da ženska v karieri ne more biti enakopravna zaradi družine. Res je treba nameniti več skrbi in priznati več časa za nego novorojenčkov in vzgojo otrok, sicer nam ne grozi le žalostno družinsko življenje – padanje števila prebivalstva vodi tudi v višanje povprečne starosti, v narodovo »belo smrt«. Pred petdesetimi leti sem se zavzemala za daljši porodniški dopust materam. Zdaj pa me je hči, zdravnica, ki rešuje prezgodaj rojene, opozorila, da se je v zadnjih letih veliko spremenilo in mladi očetje zelo pogosto sodelujejo, veliko bolj kot so njihovi. Skoraj pri vsakem porodu, mi je povedala, pomaga tudi oče in to je res lepo – četudi nekateri, sicer redki, ne prenesejo najbolj napetih trenutkov in mora medicinska ekipa tudi njih reševati iz kritičnega stanja …

Sodelovanje očetov pri vzgoji otrok je še bolj bistveno. Spominjam se svojega zeta, ki je pred skoraj tridesetimi leti prevzel drugo polovico porodniškega dopusta, da je hči lahko manj obremenjeno nadaljevala kariero. Tedanje mačo okolje mu je to zelo zamerilo in neredko so ga zmerjali s pestrno, še posebej ko ga je mali sin razglasil za »mami«. Prav to zgodnje zbliževanje pa je vodilo k njunim čudovitim odnosom, ki še vedno trajajo in najbrž bodo vselej. Če torej odrivamo skrb za vzgojo otrok le ženskam, s tem oropamo moške tistega največ vrednega v družini: pripadnosti in zaupanja. V mojih očeh je zet zaradi tega močno zrasel in taki moški bi morali biti spoštovani v celotni družbi, še posebej pri zaposlovalcih. V takem odnosu ne bi bile več problem dolgotrajne ženske odsotnosti zaradi porodov, ženske ne bi izgubljale povezave s kariero, delodajalci se ne bi več otepali žensk kot nezanesljive delovne sile, saj bi bili tako moški kot ženske enako (ne)zanesljivi.

Seveda moramo spoštovati, če se starša odločita za drugačno porazdelitev dela z otroki, tudi za tisto predvsem na ramenih ženske. Vendar moramo tedaj ženske doumeti materinstvo kot bistveni del svoje življenjske kariere in ne očitati družbi, če so uspehi in priznanja v poklicu manjši. Vse resnično uspešne kariere temeljijo na garanju, tu ni razprodajnih popustov in nobena deklaracija jih ne more pričarati. Res pa je tudi, da strme poklicne kariere za srečno življenje niso nujno potrebne.

Ženska v kuhinji

Še ena sveta krava je prepričanje, da ženska sodi v kuhinjo in se ne more zares posvečati karieri. Po tistem načelu, da naj ženska opravlja drobna domača dela, kot so kuhanje, čiščenje, pranje, likanje …, moški pa velika, kot so sestavljanje vlade, spremljanje svetovne borze, reševanje krize v Iraku … Spominjam se, da sem bila pred petdesetimi leti med redkimi voznicami v naši deželi – in ob čakanju pred rdečim semaforjem mi je marsikateri možakar zaklical: »Ženska, kuhalnico v roke, ne pa volan!« No, vse to se je spremenilo; ženske so posebej cenjene pri avtomobilskih zavarovalnicah, moški pa večkrat znajo blesteti pri kuhanju. Kaj če bi si starša razdelila tudi vsa druga dela? Ponekod sta si jih že!

Odnos do žensk pri nas pa je vendarle bistveno boljši kot v manj razvitih državah – pa tudi kot v tako visoko razviti Japonski. Redno sem hodila v Tokio, kjer ima sedež Univerza Združenih narodov, katere članica sem bila. Japonski kolega me je povabil na večerjo k sebi domov. Pri nas je to nekaj samoumevnega, na Japonskem pa velika čast. Zelo sem se začudila, da nas je soproga – tudi kemičarka – stregla pri mizi, sama pa je večerjala v kuhinji. Naslednji dan so mi pojasnili, da je to ustaljena japonska navada. Pri naslednjem povabilu sem vzela svoj krožnik s prvo jedjo (surovo ribo, seveda) in se preselila v kuhinjo. Potem je bila pri vseh obiskih, ki so sledili, soproga z nami pri mizi.

Seveda pa ni bilo vselej tako enostavno pokazati moje prepričanosti o enakopravnosti. V arabski državi se mi je zgodilo, da so me trije možje slovesno pričakali na letališču s tablo: »Dobrodošli, gospod Kornhauser!« Ko pa so ugotovili, da sem ženska, sem morala hoditi za njimi in sama vleči težek kovček, poln gradiv zanje. V Afriki je matriarhat pri slonih, pri ljudeh zagotovo ne. Na vseh začetkih so me le težko sprejeli kot vodjo projektov – najbrž me ne bi, če ne bi bila vezana na financerje, predvsem na Svetovno banko. So mi pa poskušali dokazati, da sem samo ženska, ki se hitro ustraši. Marsikdaj sem morala goltati zame grozljivo hrano – na primer kače in pajke, ki so jih prinesli žive in komaj malo opekli – in se za dokazovanje enakopravnosti smehljati. Pa vendar so tudi oni po prvih uspešnih skupnih naporih sprejeli »žensko« usmerjanje.

Kaj bi rada kot ženska?

Kaj bi jaz rada kot ženska? Da bi bila lahko ženska na sproščenih srečanjih s prijetnimi, bistrimi moškimi in ženskami. Ob vseh drugih priložnostih pa bi rada, da bi spol pozabili. V ospredju naj bi bile vrednote, ki so zapisane v vseh etičnih dokumentih sveta, tudi v vseh verskih: svetem pismu, koranu, hindujskih, budističnih in Konfucijevih spisih, tja do Zaratustre. Navsezadnje je tisto, kar je dobro, dobro za vse na svetu, ob vsakem času in za vsako priliko.

Najprej sta tu mir in sožitje, ne le med narodi, tudi med manjšimi skupnostmi, vse do delovne skupine in družine. Ženske smo manj bojevite (z nekaj izjemami, pikro pripominja moj vnuk). Gotovo je ključna vrednota svoboda, ki dobi meje, ko trči ob svobodo drugega – tudi v družini, na delovnem mestu, v okolju. Tu grešimo oboji, največkrat se uveljavlja (ne)kultura podrejanja namesto kulture celovitega prilagajanja. Vrednota je tudi poštenost – torej ne prilaščanje tujega, ne izkoriščanje, ne kraja dosežkov, dostojno priznanje za pošteno delo vsakomur ne glede na spol. V skupini izkoriščanih so tudi moški, zlasti mladi, a večina je žensk. Zame je ena največjih vrednot ustvarjalnost, od nje sta odvisna kakovost življenja in morda celo preživetje. Izhodišče ustvarjalnosti je znanost z roko v roki z umetnostjo. Moški marsikdaj (ne vedno) bolje iščejo nove poti k rešitvam, ženske (tudi ne vedno) jih bolj načrtno utrjujejo. Ne nazadnje štejem med vrednote pripravljenost za sistematično delo, kar pogumno recimo: garaštvo. Tu marsikdaj prednjačijo ženske. Povsem nasprotujem prepričanjem, da je trdo delo za tiste, ki niso dovolj bistri. Ne le Einstein, kar več genijev se je že strinjalo s tem, da je inspiracija (navdih) en odstotek, perspiracija (potenje) pa 99 odstotkov. Če je to razmerje za genije, kaj šele velja za nas navadne smrtnike? Končno je pomembna vrednota tudi skrb za tiste, ki se trudijo, a so manj srečni v svojem okolju, uspehu, zdravju, ostarelosti – torej zavest, da smo tisti srečnejši veliko tega dobili brez truda od narave ali pa ob trudu z močno podporo okolja, pa da to ni dar, temveč posojilo, ki ga moramo vračati manj srečnim in novim generacijam. Tudi pri tem so marsikdaj bolj zagnane ženske, zato pravijo, da ženske okolje čustveno obogatijo. Pa ne samo čustveno!

Na kratko: ženske in moški smo kot leva in desna roka – z eno zakrnelo smo vsi invalidi.

Rada bi torej sodelovala pri emancipaciji – ne žensk ne moških, temveč vrednot. Lahko opredelimo kriterije zanje in celovito, javnosti široko odprto, ocenjujemo dobre namere, prizadevanja in dejanske dosežke ter sposobnosti. Tako moški kot ženske ne smemo pričakovati, da nam bodo drugi pripogibali veje, zagotavljali olajšave. Prevzeti moramo polno odgovornost. Tako sem hodila vse življenje in taka ostajam tudi še na stara leta – nočem razmišljati po predpisanih receptih in tudi ne odstopati od svojih pravic iz opravljenega dela, nočem posebne pomoči, pripravljena sem nositi polno breme, vendar v pošteno sojenih tekmah. »Sama!« Tudi za ceno bušk in magari skuštrana.

In pazite, sploh nisem sama, tako o tej tisočletni zablodi o manjvrednosti žensk razmišljamo mnogi – pa ne samo ženske!