Ženske v okolju, kjer je zapovedano moško petelinjenje

Anne Isabella Milbanke, enajsta baronica Wentworška, v zakonu ni imela sreče. Izobražena in globoko verna aristokratka se je poročila z romantičnim pesnikom Georgeem Gordonom Byronom, ki je moral zaradi incestuoznega razmerja s polsestro Augusto za vedno zapustiti britansko kraljestvo. Le dober mesec pred njegovim slovesom in ločitvijo se jima je 10. decembra 1815 rodila Augusta Ada King, ki ni nikoli spoznala slavnega očeta, saj je lord Byron umrl v grški vojni za neodvisnost, ko je bila Ada stara osem let.

Gospa Byron ni hotela, da bi se nekoč tudi Ada izgubila v zablodah romantične poezije in umetniškega življenja. Zato je otroka usmerila v najbolj neumetniško področje, ki se ga je lahko domislila: v matematiko. Najela je najboljše domače učitelje, ki so gospodični Byron razlagali številke in logiko. Namesto na dvorne sprejeme pa jo je spremljala na znanstvene večere, kjer so astronomi, fiziki in matematiki razkazovali znanstvene dosežke in upali, da bo njihovo delo opazil kak premožen plemiški mecen.

Med največjimi zvezdniki znanstvenih večerov je bil matematik in izumitelj Charles Babbage, ki je britansko znanstveno javnost navduševal z demonstracijami zmogljivega računskega stroja. Nenavadna sedemnajstletnica ga je prevzela že po prvem srečanju. Ne le, da je zelo hitro prepoznala veličino njegovega izuma, ampak je potenciale »analitičnega stroja« razumela celo bolje od njega. Za Ado je bila matematika predvsem poetični jezik simbolov, je v najnovejši knjigi o zgodovini računalništva The Innovators: How a Group of Hackers, Geniuses, and Geeks Created the Digital Revolution (2014) zapisal ameriški novinar Walter Isaacson. Zato je pravilno napovedala, da računske naprave nekoč ne bodo obdelovale samo številk, ampak bodo v logični jezik znale pretvoriti tudi besede, slike in glasbo.

Babbage je spodbudil Ado, da je prevedla zbrane članke italijanskega matematika Luigija Menabree o mehanskem računanju ter jih dopolnila z razmišljanji o programiranju računskega stroja. Nasprotoval je zahtevam kolegov, naj se sam podpiše pod njene opise računalniških programov (najbolj celovit je opis algoritma za izračun Bernoullijevih števil). Prav tako ni dovolil, da bi Ado podpisali z moškim psevdonimom, ker da ženski nihče ne bo hotel objaviti znanstvenega članka. Leta 1842 je izšel njen članek Skica analitičnega stroja z opombami prevajalke in Ada, grofica Lovelaška, je postala verjetno prvi programer (ne samo programerka) v zgodovini računalništva.

Njeni zapisi so pomagali angleškemu matematiku in začetniku modernega računalništva Alanu Turingu, da je med drugo svetovno vojno uresničil nedokončani Babbageev analitični stroj. Po njej se imenuje programski jezik ada, ki so ga v sedemdesetih letih razvili na ameriškem obrambnem ministrstvu. Njeno ime je navzoče v prvem poglavju slovenske osamosvojitvene zgodovine, saj sta Janez Janša in Igor Omerza v osemdesetih letih ustanovila računalniško podjetje Mikro Ada, kjer se je aprila 1988 s hišno preiskavo začela afera JBTZ. Prejšnji teden pa so se številni tehnološki komentatorji spomnili dneva Ade Lovelace, ki je namenjen spodbujanju žensk, naj se pogosteje odločajo za znanstvene, inženirske in programerske poklice.

Računalniške pionirke

Na lestvico najvplivnejših žensk v poslovnem svetu, ki jo vsako leto pripravljajo pri reviji Forbes, so letos uvrstili tudi nekaj znanih tehnoloških menedžerk.

Med najpomembnejšimi imeni so našteli izvršno direktorico Facebooka Sheryl Sandberg, predsednico uprave IBM Virginio Rometty, direktorico Youtuba Susan Wojcicki, predsednico uprave Yahooja Marisso Mayer, vodilno v podjetju Hewlett Packard Meg Whitman in prvo Afroameričanko med tehnološkimi direktoricami Ursulo Burns (predsednico uprave Xeroxa). Vendar so tehnološka podjetja še vedno zelo moška okolja, saj je nedavna raziskava o zastopanosti žensk v tehnologiji pokazala, da ženskam praviloma namenjajo vlogo administratork, marketingark in drugih netehnoloških kadrov. V Microsoftu je med programerji, razvijalci in inženirji samo 17 odstotkov žensk, še slabše razmerje imajo v Facebooku (15 odstotkov) in Twitterju (slaba desetina).

Nizka zastopanost žensk v računalniških poklicih se danes morda zdi običajna, vendar so Isaacson in drugi računalniški zgodovinarji (Jean Bartik, James Esslinger …) pokazali, da so bile razmere kmalu po drugi svetovni vojni precej drugačne.

Programiranje je tedaj veljalo za ženski poklic – tudi zato, ker so moški raje sestavljali mogočne računalniške naprave in so programiranje videli kot dolgočasno, skoraj tajniško opravilo. Med ustanovitelji prvih softverskih podjetij v ZDA in Veliki Britaniji so prevladovale ženske. Programe za elektronski računalnik ENIAC je med vojno pripravljala skupina šestih matematičark. Profesorica matematike Grace Hopper, ki se je med vojno pridružila britanski mornarici, je razvila programski jezik cobol, v katerem je za sporazumevanje z računalnikom uporabila besede in ne več številk. Igralka in izumiteljica Hedy Lamarr je v ZDA skupaj s kolegom Georgeem Antheilom raziskovala radijske komunikacije in razvila rešitve, ki so jih pozneje uporabili v računalniških brezžičnih omrežjih in satelitski navigaciji. Erna Schneider pa je izumila sistem za usmerjanje klicev, ki so ga dolgo uporabljali v telefonskih klicnih centrih, in postala prva ženska, ki je pridobila patent za računalniški program.

V šestdesetih in sedemdesetih letih se je na programe računalništva vpisalo tudi do štirideset odstotkov deklet. Računalništvo je bilo za ženske enako ali bolj zanimivo od študija medicine, prava ali naravoslovja, ugotavljajo avtorji oddaje o računalniških programerkah, ki so jo ob dnevu Ade Lovelace pripravili na ameriškem javnem radiu NPR. Vendar se je okrog leta 1984 zgodilo nekaj nenavadnega. Vpis na vsa druga omenjena področja se je še naprej povečeval in marsikje presegel polovico vpisanih študentov. Edina izjema je bilo računalništvo, saj se je začel delež vpisanih deklet hitro zmanjševati in je v dvajsetih letih padel na dobro desetino.

Ženomrzna kultura

Kateri dejavniki so odvrnili dekleta od študija računalništva?

»Vsi so me prepričevali, da sem idealna kandidatka za študij računalništva,« je za NPR povedala profesorica informatike Patricia Ordoñez. Bila je zelo dobra matematičarka in zanimalo jo je programiranje, zato je upoštevala nasvete in se vpisala na znano računalniško fakulteto. Vendar je že na uvodnih predavanjih ugotovila, da ne more slediti profesorju in sošolcem, saj je bila med njimi pomembna razlika. Vsi fantje so imeli izkušnje z osebnim računalnikom. Imeli so jih doma, z njimi so preživeli neskončno ur, znali so jih sestaviti in prilagajati, na njih so igrali računalniške igre. Vse te veščine so bile v razredu samoumevne in so manjkale samo njej – ker ni imela računalnika. Zato je že po prvem letniku zamenjala študijsko smer.

V osemdesetih letih so računalniki vse bolj postajali »fantovska igrača«. Starši so jih kupovali sinovom. V filmih in televizijskih nanizankah so računalnike vedno uporabljali moški junaki (War Games, Weird Science, Poletje v školjki …). Stereotipni in nekoliko nerodni očalarji so se znašli na naslovnicah poslovnega tiska, saj so ustanavljali prve softverske imperije. V tistem obdobju se je zelo spremenilo tudi oglaševanje, saj so dekleta nastopala v računalniških oglasih samo kot lepotice, ki so držale najnovejši izdelek – podobno kot v oglasih za avtomobile. Oglasi z znanstvenicami in inženirkami, ki so bili še v sedemdesetih letih razmeroma pogosti, so izginili s televizijskih zaslonov in časopisov.

Močno so se spremenile tudi delovna kultura in vrednote v tehnoloških podjetjih. Nekdanje velike tehnološke korporacije (IBM, Bell …) z zanesljivimi službami in ustaljenimi kariernimi potmi so izgubljale tekmo z manjšimi, specializiranimi podjetji, ki so bila zelo podobna današnjim tehnološkim okoljem – z dolgimi delovniki in zabrisanimi mejami med službo in zasebnim življenjem, kar je bolj ustrezalo mladim (samskim) moškim.

Delo na računalniških področjih je postalo za ženske izjemno nehvaležno, je v knjigi Close to the Machine (2012) zapisala ameriška programerka Ellen Ullman. Avtorica je začela programirati v sedemdesetih letih in je od blizu spremljala postopno izrinjanje žensk iz računalništva, ki se je začelo desetletje pozneje. Ullmanova se ne strinja s trditvami, da tehnologija žensk ne zanima ali da niso primerne za programersko delo. Največje ovire so zanjo psihološke, saj ženske težko zdržijo v okolju, kjer so zapovedani moško petelinjenje, nekritična samozavest in brezobzirna tekmovalnost, česar v sedemdesetih letih še ni bilo. Prav tako ni bilo tako izrazito odklonilnega odnosa programerskih kolegov do vsega ženskega, ki ga je nazorno opisal ameriški novinar Steven Levy v svoji najbolj znani knjigi Hackers: Heroes of the Computer Revolution (1984).

Levyjevi hekerji – sicer izjemno inteligentni in vizionarski posamezniki, ki so razvili številne pomembne računalniške inovacije – so ženske pogosto opisovali kot muhasta ali celo »izjemno neoptimalna človeška bitja«, ki jih »poganjajo slabo napisani računalniški programi«. Zato so programerke pogosto zavrnili že na pogovorih za službo ali so poskrbeli, da so kmalu obupale. »Predvsem so znali poskrbeti, da smo se ženske kljub referencam in rezultatom ves čas počutile manjvredne, neumne in nesposobne,« je povedala Ullmanova. »In številne niso zdržale tega pritiska.«

Vrnitev »gikic«?

V zadnjih desetih letih so se razmere nekoliko izboljšale. Osebni računalniki, pametni mobilniki in tablice že dolgo niso več samo fantovske naprave. V filmski uspešnici Dekle z zmajskim tatujem (2009) je glavna junakinja Lisbeth Salander spretna računalniška hekerka, ki se z elektronskimi orožji upira preganjalcem. Predsednica uprave Yahooja Marissa Mayer je na letošnjem sejmu zabavne elektronike CES pritegnila veliko večjo množico poslušalcev kot ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg na kongresu 3GSM v Barceloni. Ženske, ki študirajo računalništvo ali so zaposlene v računalniških podjetjih, pa ne opažajo več toliko odpora med moškimi kolegi, sta potrdili programerki Mateja Verlič in Erika Pogorelc. In smeje dodali, da njun programerski poklic pri sogovornikih prej vzbudi spoštljiv kot začuden pogled.

Mateja in Erika dobro poznata razmere na računalniškem področju, saj nista samo študirali računalništva in delali v tehnoloških podjetjih, ampak skupaj z Aljo Isakovič sodelujeta tudi pri skupnosti CodeCatz, kjer lahko članice pridobivajo programerska znanja (podobni uspešni pobudi sta tudi Rails in Django Girls). Povedali sta, da na stotine prijavljenih kandidatk v programerskih skupnostih zelo jasno kaže, da ženske programiranje zanima. Nekatere tečajnice študirajo računalništvo in se želijo pri izkušenih mentorjih naučiti uporabnih trikov. Veliko je ustvarjalk – oblikovalk, fotografinj in drugih umetnic –, ki bi rade same postavile in upravljale svojo spletno stran ali skupnost. Vse več je tudi profesionalk, ki pri delu nočejo biti ves čas odvisne od informatikov, ampak se želijo naučiti vsaj osnovnih računalniških nalog.

Vendar je večja družbena naklonjenost programerkam šele prvi korak, ki lahko izboljša zastopanost žensk v računalniških poklicih, sta povedali sogovornici. Prikrite spolne delitve so še vedno navzoče v številnih tehnoloških podjetjih, kjer se zdi samoumevno, da so programerke zaradi »ženskih lastnosti« bolj primerne za testiranje in organizacijske naloge kot za razvoj novih izdelkov. Delovne razmere v ustvarjalnih industrijah diskriminirajo starejše zaposlene ali tiste, ki se odločijo za družino, saj jih kljub izkušnjam in dobronamernim pobudam za usklajevanje zasebnega življenja in kariere prehitijo mlajši kolegi brez družinskih obveznosti. Dijakinji, ki bo blestela v matematiki, pa bodo šolski svetovalci prej svetovali študij matematike in učiteljski poklic, kot da bi jo usmerili v znanost ali tehnologijo.

Za nadarjena dekleta (in tudi fante) so izjemno pomembne vzornice, kakršna je Ada Lovelace, saj jim širijo poklicno obzorje in vlijejo samozavest v trenutkih, ko se bodo v neprijaznem okolju počutile manjvredne, nesposobne ali celo neumne. Vendar je imela mlada aristokratka veliko srečo, da se je njen prispevek k računalniški zgodovini sploh ohranil. Številne programerke, ki so pred desetletji programirale prve računalnike, upravljale telefonske centrale, skrbele za prometno signalizacijo in postavljale javne informacijske sisteme, so ostale neznane in se jih spomnijo le redki računalniški zgodovinarji. Zato je računalništvo kljub njihovemu neprecenljivemu prispevku do danes ostalo moško področje, na katerem imajo dekleta le malo spodbudnih zgledov.