Zgodbe

Ob vseh izborih osebnosti, ki spremljajo vstop v novo leto, se vsakič vprašam, kaj nam o temperaturi v družbi, o duhovni klimi govori tisti, ki ga izberejo ljudje? Delova osebnost leta je Jure Poglajen, zobozdravnik, humanitarec, ki se je s partnerjem odpravil na počitnice na Lezbos s kovčkom pomoči za begunce, nato pa čez noč postal prostovoljec in sprožil vseslovensko humanitarno akcijo, s katero smo v prvem valu zbrali deset ton pomoči. Posebna simbolika je tudi v tem, da so bralci izbrali osebnost, ki se s partnerjem Davidom Zorkom zavzema za pravice istospolnih, čeprav je večina na referendumu glasovala proti noveli zakona o družinskih razmerjih.

Na retorično vprašanje, kateri je bil prvi impulz, prvi vzgib za to odločitev, je Poglajen rekel samo: ko vidiš ljudi, ki potrebujejo pomoč, se zavedaš, da ne gre več za naše in vaše, da gre za ljudi, za otroke, ki potrebujejo pomoč. Z Davidom Zorkom sta vsak dan oskrbovala begunce, nepretrgano delala po več kot dvanajst ur na dan – vse te pretresljive zgodbe so se uskladiščile nekje v mislih, včasih pridejo ven skozi sanje. Kam so šle vse te zgodbe, sem ga vprašala po podelitvi Delove osebnosti v Narodni galeriji. Katera od njih ga je najbolj pretresla, najbolj preobrazila? Povedal mi je zgodbo o mladeniču iz Afganistana Ramazanu. Zapisal jo je na svoji strani facebooka. S tem, ko je izpisal pretresljivo osebno zgodbo mladega begunca, ki sta mu pomagala, da se je postavil na noge, v »novih čevljih«, je pri bralcih sprožil val empatije in impulz, da bi pomagali tudi mi. Jure Poglajen je intuitivno naredil podobno, kot delajo novinarji sveta vsak dan. Skušal se je dotakniti soljudi z osebno zgodbo.

Včasih se je treba spomniti tudi na to, da v določenem mediju prepričani govorimo predvsem prepričanim. Kako torej govoriti tistim, ki jih obvladujejo strah in predsodki, če ne prav z zgodbo o tistem, česar jih je strah, česar ne razumejo? Zgodba, ki nima moralističnega, agitatorskega podtona. Samo zgodba. Zgodba s terena. Zgodba, ki nam približa tisto, kar se nam zdi oddaljeno, neznano in zato strašljivo. Na strah se odzivamo z agresijo. Ali kot je nedavno za Delo povedala italijanska pisateljica Widad Tamimi: »Strah pride kot nasprotje znanja.« Strah pred novimi in novimi vali beguncev. Strah pred istospolno družino, strah za otroke pod parolo »za otroke gre«. »Če bi takšno družino spoznali od blizu, bi začutili, da je ljubezen istospolnih staršev do otroka globoka in ljubeča in da starša delata drobne napake kot vsi starši tega sveta, a se prav zato, ker sta v manjšini, veliko bolj trudita, da jih ne bi.« Ker ne moremo spoznati vseh družin, ker ne moremo spoznati vseh beguncev, smo tukaj zato novinarji.

Jure Poglajen je Delova osebnost leta zato, ker so ga izbrali bralci Dela. Izbrali so ga zato, ker s svojim zgledom predstavlja tisto najboljše v posamezniku, tisto, kar je gonilo vsake zdrave družbe: pomoč sočloveku, neznancu, beguncu, ne glede na to, od kod prihaja. To je v nasprotju z drugim človeškim gonom, ki so ga kot sprožilec za konflikte, vojne in morije s pridom uporabljale elite: strah pred drugačnim, sovraštvo do drugačnega.

V družbi tako kot v človeku od nekdaj obstajata dve nasprotujoči si silnici. Se bomo obrnili v strah, paranojo, ksenofobijo ali se bomo odprli za izkušnjo, za sočloveka? Bomo razširili roke in sprejeli ali bomo kamenjali? Smo v časih, ko ni nič lažjega kot sprožiti medijski linč. Z enim klikom, iz naslonjača, z nevrotičnim palcem. Sekunda, dve. A zato učinek linča ni nič manjši kot pred dvesto leti. V tem svetu bi bilo treba nenehno opozarjati prav na to, da je beseda lahko kamen. Lahko je brez smisla kot zmečkana pločevinka. A beseda je lahko tudi nož, ki prereže spone, sila, ki zdrobi predsodke in sproži dejanje. Če tega ne bi verjela, ne bi pisala.

Če tega ne bi verjeli vsi novinarji in fotografi na vojnih žariščih in v begunskih centrih, ne bi svoje glave nosili naprodaj zato, da bi obveščali. Zato ne verjamem, da novinarstvo zamira. Zato sem kljub prejšnjemu cinizmu začela verjeti filozofu Alainu de Bottonu, ki v knjigi Novice: Navodila za uporabo pravi, da se novinarji ne zavedamo moči, ki jo imamo. Da imamo v rokah orodje za izboljšanje družbe, ki zmanjšuje nevednost, odpravlja predsodke, zvišuje inteligenco tako posameznika kot države v celoti. »Če bi bil na čelu novinarske hiše, bi se čisto ob vsakem novinarskem prispevku najprej vprašal, kako ga bomo oblikovali, da se bo v bralcu nekaj zgodilo,« je še rekel de Botton. »Prepričan sem, da je novinarstvo umetnost. Verjamem v zgodbo, ki pretrese. V terapevtskost novice, reportaže, članka, ki nam pomaga pri razumevanju sveta, v katerem živimo.« Tisto, kar ostaja novinarstvu – kljub novim medijem, družabnim omrežjem, prestreljevanju z informacijami, kljub vse bolj razpršeni pozornosti –, so torej zgodbe. Z zgodbo so se prenašala znanja iz roda v rod, zgodbe so terapevtske. S pravo zgodbo imajo besede možnost, da postanejo dejanja.